Saša Banjanac Lubej
Dopisniki kot bojevniki za nove slovenske trge
Srbska apokalipsa dopisnika Dela
»Umazanija, razpadajoča živila in pasji iztrebki, neznosno ozračje v občasno pasje vročih dneh, ulična prodaja živil, tudi mesnih izdelkov, ki se tako kot v marsikateri mesnici, ki več da na to, kar je mogoče razkazati v izložbi, kakor v prodajalni, cvrejo na soncu ...« Takšno podobo apokalipse zaostale, primitivne in umazane srbske prestolnice vztrajno razširja beograjski dopisnik Dela, uglednega dnevnika z najvišjo naklado v Sloveniji.1 Pozitivne novice niso novice, to že dolgo vemo, problematično pa je, če je skoraj vsak članek iz dneva v dan začinjen s stereotipi, z nepreverjenimi dejstvi, brez navajanja virov. (Zagotovo pa se prof. Manca Košir tukaj ne bi strinjala z uporabo besede članek v smislu žanra, saj mora slednji po definiciji vsebovati veliko dejstev in nasprotnih mnenj, kar za izdelke Petra Potočnika ne moremo trditi). Primerov pozitivnega ali pa vsaj korektnega poročanja je zelo malo, čeprav obstajajo. Začnimo pa z najbolj problematičnimi teksti, v katerih avtor navijaško, tendenciozno in brez prepotrebne novinarske distance zagovarja prav vsako potezo slovenskih gospodarstvenikov ali predstavnikov oblasti.

Dlake v jajcu, nizki udarci in nacionalni interesi
Zaradi vse večjega interesa in slovenskega vlaganja na srbskem trgu postajajo gospodarske teme vse bolj prisotne v Delu, in to ne le na gospodarskih straneh časopisa. Med poletnimi meseci (analiza zajema obdobje od 1. julija do 25. septembra) so se problematični naslovi večkrat znašli tudi na naslovnici Dela. Primer: Kdo je nahujskal delavce C Marketa? (22. 9.) Tudi sicer – najpogosteje na tretji strani – so bili naslovi daleč od korektnih. Uredniki in novinarji vedo, da je naslov t. i. teaser ali vaba, ki mora usmeriti pozornost bralca in ga prepričati, da bo prebral ves članek. Pa vendar, kaj reči o naslednjih rešitvah: Vlada proti Mercatorju, Srd srbske konkurence, Srbski protinapad za C Market, Protinapad države, Knjaza in Divca. Se je vojna začela ali se šele pripravlja? Če že morajo biti naslovi udarni, poglejmo podrobneje še nekaj reprezentativnih citatov iz tekstov, ki jih avtor ne utemelji z dejstvi, viri ali dokazi: »... s skladom se je država na neprimeren način vmešala v lastninjenje največje srbske polnilnice mineralnih vod ...«; »... neuradno smo slišali, da so propadli vsi poskusi pri oblikovanju srbskega konzorcija za prevzem C Marketa in da je edini resni kandidat slovenski Mercator. Če zaradi nedefiniranih nacionalnih interesov spet kdo v Mercatorjevi ponudbi ne bo našel kakšne pomanjkljivosti, da ne rečemo dlake v jajcu«; »… nizki udarci generalnega direktorja C Marketa Slobodana Radulovića, ki je pozval delničarje C Marketa, da podjetje obvarujejo pred ‘poceni razprodajo Slovencem, ki na srbskem trgu /.../ želijo samo prodajati svoje blago, mlade delavce spremeniti v poceni delovno silo, stare pa odpustiti ...«; »… ni nam uspelo izvedeti, kdo jih je nahujskal proti Mercatorju, med protestniki pa smo videli pražnje oblečene poslovodje, ki so bržkone na ukaz uprave C Marketa uravnavali potek protestnega zborovanja ...«; »… ‘Ne damo Srbije Slovencem,’ je prek svojih delavcev prvemu človeku Mercatorja Zoranu Jankoviću sporočil njegov kolega iz C Marketa Slobodan Radulović«; »… v ozadju so t. i. nacionalni interesi, ki so povsem nepotrebno in nezakonito prevladali pred dnevi…«; »… Zoran V pravzaprav edinem komentarju o dogajanju v gospodarstvu z naslovom Naš, balkanski biznis (predhodne trditve, ocene in stališča je avtor posredoval kar v »navadnih« poročilih) pa najdemo bistvo Potočnikove drže: »Na oblasti je manjšinska vlada, ki za vsako pošteno namero olastniniti kako večje podjetje s tujim kapitalom vidi nečiste, da ne rečemo sovražne namene.« »Tudi zato se vprašamo, zakaj vodstva slovenskih družb in podjetij tako zanima kapitalski trg na Balkanu, kjer se tudi civilna uprava ZN na Kosovu /.../ obnaša po balkansko.« Tukaj pa se zgodba še ne konča. Viri v Potočnikovih poročilih nastopajo zelo redko. Najbolj pogosta, če se jih kakopak sploh omenja, sta radio B-92 in njegova spletna stran, ki vsebuje tudi mnenja bralcev o posameznih vesteh, tako da avtorju ni treba delati ankete na ulici, in pro-Koštuničev Blic kot najzanesljivejši glasnik vladnih stališč. V »škandalih«, ki spremljajo slovensko gospodarsko invazijo na revni srbski trg, da se izrazim v avtorjevem slogu, pa so viri navedeni le v člankih, ki jih je pripravil s kolegicama iz gospodarske redakcije Dela Boženo Križnik in Vanjo Tekavec. Edino v duetu Potočnik (ali pa morda prav onidve?) uporablja oz. navaja uradne vire, kot je, na primer, srbska komisija za vrednostne papirje. Njen predsednik Milko Štimac pa je v Potočnikovih poročilih dobil besedo šele 29. septembra (po celem poletju besedne vojne), in sicer v trenutku, ko je prišel v Slovenski poslovni klub v Beogradu (deluje pri tamkajšnji pordužnici Gospodarske zbornice Slovenije) pojasniti stališča v zvezi s prodajo Knjaza Miloša. Novinarju se je ponudil na »krožniku« – bilo je treba samo priti na beograjsko GZS, toda nekdo drug je prepričal Štimca, da je javno spregovoril o težavah. Drug takšen primer je pogovor z Jožkom Čukom ob njegovem obisku Beograda, ki je bil prav tako objavljen šele 16. septembra: »Gospodarsko sodelovanje je uspešno, če poteka po dvosmerni cesti, mi pa nočemo enostranskih poslov, temveč partnerski odnos,« citira Potočnik Čukovo pomirljivo izjavo po treh mesecih gospodarske vojne. In tako v medijski prostor, nabit s čustvi, po dolgem razpihovanju razgretih izjav vendarle prinese vsaj nekaj umirjenih tonov. Ne trdim, da mora dopisnik iz Beograda klicati predstavnike GZS v Ljubljano, ampak bi to namesto njega morala storiti gospodarska redakcija Dela. Če strnem: pomenljivo za celotno Potočnikovo poročanje je popolna identifikacija z interesi slovenskega gospodarstva ali države. Dokler so razmere za njih neugodne ali nenaklonjene, so tudi zanj, ko pa se »oblaki« razidejo, Potočnik poroča popolnoma drugače kot pred »spremembo«. Tako je, na primer, ob obisku ministra Vajgla v Kosovu ob odpiranju slovenskega urada za sodelovanje z Unmikom zapisal, da je afera z borovničastim nektarjem pospešila odpiranje slovenskega predstavništva na Kosovu. Ob tem je zapisal tudi, da je »posredovanje diplomacije v enem dnevu rešilo problem, da ga na Kosovu ni več čutiti«. Četudi za hip odmislimo poročanje o gospodarskih temah, prav podoben slog poročanja opazimo tudi pri drugih, t. i. lahkih poletnih temah. Z eno besedo bi ga lahko opisala kot vzvišen. Najboljši primer za to je tekst o olimpijskih igrah in srbskih cestah z naslovom Zanimiva, a draga pot v Atene, v katerem avtor ugotovi, da je potovanje »še dokaj normalno, tu in tam tudi prijetno«, čeprav so »povsod nekakšne omejitve«. »Ponekod so si prometni strokovnjaki nerazumne omejitve kar izmislili,« ugotavlja Potočnik.

Svetle izjeme
Sicer obstajajo tudi primeri pozitivnega ali pa vsaj ne negativnega poročanja iz Beograda – ob napovedi podpisa socialnega sporazuma med državama, sodelovanju železnic ali ob izjavah srbskih politikov, ki pozdravljajo slovenske nakupe srbskih podjetij. A tudi pozitivni primeri kažejo na Potočnikov refleks, da a priori brani vse, kar je slovensko. Pri drugih dopisnikih Dela tega ni opaziti. Še več – poročanje iz Zagreba, Moskve, Dunaja ali Washingtona je veliko bolj umirjeno in argumentirano. Ker imam sama dopisniške izkušnje, vem, kako težko je ustreči zahtevam in željam različnih redakcij znotraj iste medijske hiše in se prilagoditi tempu, ki ga diktirajo sami dogodki, ter pravočasno in kakovostno poročati iz tuje države. Kot one man band, oddaljen od matične redakcije, je težko »igrati«, najti prave sogovornike in preverjene vire, pripravljene za izjave. A tukaj gre žal za to, da moj beograjski kolega tega niti ne poskuša. In to je narobe. Dopisnik, ki je po besedah odgovornega urednika Dela Darijana Koširja najbolj bran dopisnik časopisa, si tega ni bi smel privoščiti. Pa tudi medijska hiša, ki se ima za resno, ne. Če bi želela biti cinična, bi lahko tole analizo končala s trditvijo, da je poročanje Petra Potočnika »balkansko«. A to ni res. Je preprosto neprofesionalno.

1 Analiza pisanja Delovega dopisnika Petra Potočnika zajema obdobje od 1. 7. do 25. 9. 2004.

nazaj

Sanja Prelević

O Črni gori črno …
Iz analize člankov je razvidno, da dopisnik v svojih tekstih redko objavlja in uporablja uradne vire informacij. Svoje teorije, komentarje in opažanja v glavnem kroji na podlagi pisanja črnogorskega tiska.
»Sem naročnik časopisa Delo in redno spremljam pisanje dopisnika Branka Jokića. Izbira tem je precej zanimiva, njegova besedila vselej preberem, a kar vedno znova zbode v oči, je, da vsako njegovo besedilo prikazuje Črno goro v negativni luči,« nam je na vprašanje o tem, kaj si misli o pisanju dopisnika Dela iz Črne gore, odgovoril Ljubljančan Matija Lepša. »Če bi se odločala na podlagi pisanja Dela, se nikoli ne bi odločila preživeti počitnic v Črni gori,« dodaja Barbara Oprečkal, ki je 14 dni letošnjega poletnega dopusta preživela na Budvanski rivijeri. Na uredništvu Dela smo neuradno izvedeli, da so besedila dopisnika iz Črne gore med najbolj branimi. Konkretnih podatkov, kakšni so komentarji in pripombe, ki bi jih uredništvo Dela utegnilo dobiti v zvezi s pisanjem Branka Jokića, nam na uredništvu niso povedali. Na naša vprašanja nam je Damijan Slabe, urednik rubrike Svet v Delu, odgovoril, da je »smešno spraševati po čem takem ...« Avtorica te analize se s tem ne strinja. Če spremljamo pisanje dopisnika iz Črne gore (isti avtor pokriva tudi Makedonijo), brez težav ugotovimo, da v zadnjih treh mesecih avtor ni objavil niti enega samega besedila, v katerem bi opisal kakšno pozitivno spremembo te dežele v tranziciji. Analiza kaže, da avtor v svojih tekstih redko objavlja in uporablja uradne vire informacij. V glavnem avtor Branko Jokić kroji svoje teorije, komentarje in opažanja na osnovi pisanja črnogorskega tiska. Najpogosteje so njegove teme prevzete iz medijev, pri tem uporablja tiste dele in teme že objavljenih besedil, ki mu gredo najbolj »na roko«, da bi iz njih sestavil različne teze (pogosto gre za prave teorije zarote), ki jih običajno kar sam postavlja, razlaga in ne preveč prepričljivo argumentira. Izjemoma sta v besedilih zastopani dve plati zgodbe. Navadno Jokić uporablja fraze »govori se, piše se, sliši se, nekateri analitiki pravijo, javnost misli« ipd. Tekste iz trimesečnega obdobja med 20. junijem in 20. septembrom 2004 lahko po obravnavanih temah razdelimo na štiri dele: politične, turistične, gospodarske in »razvedrilne«.

Neresnice za lahkotne novice
V sklopu »razvedrilnih« tem najdemo tudi besedili »Lagodno življenje brez dela« – o črnogorski lenobi (Delo, 6. 7. ) in o vzgojnem kadilskem zakonu (Delo, 3. 8.). V prvem tekstu novinar brez vsakega konkretnega podatka razglablja, kako mladi v Črni gori ničesar ne delajo in živijo zgolj na račun staršev. Opisuje polne letne vrtove lokalov, ki so, objektivno gledano, po videzu in atmosferi popolnoma primerljivi z lokali v katerem koli drugem mestu po Evropi. »Da mladi zares počivajo, ne le dopoldne, ampak kar do poznih popoldanskih ur, je opaziti v vsakem črnogorskem mestu. Ponoči napolnijo terase, ter druge gostinske lokale, kjer se ob glasbi in pijači zabavajo do poznih nočnih oziroma do najzgodnejših jutranjih ur, podnevi pa spijo.« Nato nadaljuje: »V improviziranih trgovinah (?!) je videti predvsem starejše – matere in očete, dokler mladi slabo ali nikakor ne delajo.« Svojih trditev avtor ne utemelji s konkretnimi številkami – izgovarja se, da takih statističnih podatkov ni na voljo. To z vidika objektivnosti pomeni, da če v reportaži ni niti enega imena, institucije ali anketiranca (namesto tega nam postreže s šalo o črnogorski lenobi), lahko celotno zgodbo razumemo zgolj kot subjektivno dojemanje posameznika. Taka zgodba bi lahko ali celo izključno sodila v rubriko Pisma bralcev. Dopisnik Jokić uporablja podatke, ki niso resnični; tega povprečni slovenski bralec seveda ne ve. V besedilu »Med najbogatejšimi in najrevnejšimi hkrati« (Delo, 30. 6.), v katerem govori o samohvali kot značilni lastnosti Črnogorcev, navaja podatek, da je »skoraj 20 odstotkov Črnogorcev, med njimi večina žensk – nepismenih«. Ta podatek ni točen. Po rezultatih popisa iz leta 1991 je bilo nepismenih 5,9 odstotkov Črnogorcev, po še vedno neuradnih podatkih letošnjega popisa prebivalstva pa se je to število povišalo na 6,5 odstotka prebivalstva Črne gore.

Grozljivka za potencialne turiste
Vzrok za besedilo »Morilci z gliserji« (Delo, 17. 8.) je smrt potapljača, ki ga je povozil voznik gliserja. Jokić nadaljuje s trditvami, da na črnogorski obali vlada panika med gosti, ker je ta nesreča že četrta svoje vrste v zadnjih dvajsetih dneh. Pri tem se avtor ne zadržuje pri vzrokih ali pojasnilu prejšnjih nesreč, ki so prav tako lahko posledica nesrečnih okoliščin, temveč nadaljuje: »Brezobzirni vozniki, ki pogosto nimajo niti izpita za vožnjo s čolnom niti ustreznih dovoljenj, pa se še vedno izživljajo s hitrimi čolni, skuterji. /…/ Na veliko razkazujejo nasilnost in divjaštvo (nekateri tudi pod vplivom alkohola in drog) /…/. Medtem ko kopalci bežijo, se spotikajo in kričijo od groze, se ‘športniki’ očitno dobro zabavajo.« Sledi filmska srhljivka, oprostite – pisanje dopisnika Dela. »Ko gre za nevarne gliserje, so obiskovalci črnogorskega primorja še posebno prestrašeni zaradi zgodbe (?!), da je med vozniki gliserjev menda moški, ki namenoma išče in ubija osamljene plavalce, ki so se preveč oddaljili od obale.« Na koncu teksta avtor poudari, da zgodba ni povsem izmišljena. Zaključi z dejstvom, da je neki moški, voznik gliserja, pred časom ubil D. T. iz Budve, ki je plaval nedaleč od obale, in da kljub dobremu opisu gliserja in njegovega voznika policijska preiskava še ni našla povzročitelja. S tem je zaokroženo vse avtorjevo prizadevanje za podajanje uradnih podatkov, ki bi jih bil v omenjenem primeru zaradi velike teže teme in pomena, ki mu ga je sam prisodil, vsekakor dolžan poiskati pri pristojnih institucijah. V besedilu »Na obali več zidarjev kot turistov« se novinar ukvarja s črnogorskimi turističnimi razmerami; ugotavlja, da »že zdaj je mogoče predvideti, da letošnja turistična sezona v Črni Gori ne bo kdove kako uspešna«. Nadaljuje s kritiko cestne infrastrukture, umazanije, kritizira stare hotele, pomanjkanje vode, visoke cene in neprijaznost domačinov. Navaja podatek, da »v Črni gori odvržejo ljudje vsak dan okoli 40.000 kubičnih metrov smeti, večinoma na neurejena odlagališča ...« Pri tem zaman iščemo informacijo, da je pred omenjeno turistično sezono – po več letih priprav in najav – začela delovati prva deponija smeti v Črni gori, na kateri se po evropskih standardih reciklirajo odpadki z večjega dela obmorskih mest. Lahko bi rekli, da je to bistveni podatek za takšno zgodbo ... Ali bi lahko vsaj bil ... Jokić, čeprav morda tudi nezavedno, s svojim negativističnim pisanjem lahko zelo vpliva na izoblikovanje negativne podobe potencialnih turistov o Črni gori. Vsekakor se vsem vceplja tudi občutek, da v Črni gori niso pretirano dobrodošli: »Tukajšnji gostitelji na različne pripombe dokaj predrzno odgovarjajo, češ da so slovenski (pa tudi vsi drugi) turisti preveč zahtevni ...«

Edini nesumljivi – Slovenci
Do Slovencev (to je do neke mere pričakovano in logično) ima obravnavani dopisnik poseben odnos. Tako v tekstu »Luksemburžan zasluži več kot sto zaposlenih« (Delo, 6. 9.) piše o investitorjih, ki prihajajo na Balkan, »prepričani, da so balkanske države raj za pranje denarja«. Naprej opisuje delo direktorja mlekarne v Beranah (ki je iz Luksemburga), poslovanje Grka v naftni družbi Jugopetrol iz Kotorja, piše o potencialnih investicijah »sumljivih Rusov« v neke objekte po mestih Žabljak in Budva. Skratka, vsi so označeni v bolj ali manj sumljivem kontekstu, razen slovenskih poslovnežev, ki jih omenja mimogrede in precej nejasno (»nekateri »slovenski Črnogorci« so prav tako zaslužili veliko več kot kateri koli strokovnjak v Sloveniji, poleg tega se jim je povečal ugled, ker so te posle razglašali kot »naložbe desetletja«). To je bolj ali manj vse, kar lahko v tem besedilu izvemo glede Slovencev, čeprav bi bralec utegnil pričakovati precej več, glede na to, da so po vloženem denarju slovenska podjetja med tujimi investitorji daleč na prvem mestu. V Delu, 12. 9., v najbolj navadni in enostavni novici, Jokić ne more brez svojih enostranskih opazk in obrambe Slovencev. Pri poročanju o prijetju slovenskega državljana v Baru zaradi tihotapljenja velike količine cigaret navaja izjavo direktorja carine, ki pravi, da gre za največjo količino zaplenjenih cigaret v zadnjem času. Šesti in zadnji stavek v članku je takšen: »Vendar pa je le malo verjetno, da je ta podatek točen in da je carinska služba zadnja leta tako skrbno opravljala svoj posel.« Slavi, seveda, Jokić.

Afera Fructal in teorije zarote
Jokićev »objektivni« odnos do Slovencev je najbolj očiten v člankih o »aferi Fructal« glede prepovedi prodaje borovničevega soka z večjim deležem radioaktivne substance od tiste, ki jo dovoljujejo zakoni Srbije in Črne gore. O tej aferi je Jokić napisal kar sedem besedil. V njih podrobno opisuje hajko, ki so jo izvajali proti Fructalu v Črni gori. Navaja, da so »to afero širili črnogorski in beograjski mediji, zdravstvene oblasti niso zamudile nobene priložnosti, da jo vsakič znova pogrevajo«, in da so »črnogorski mediji so zagnali velik hrup«, piše Jokić, čeprav ta tema ni bila manj prisotna v slovenskih medijih. Dopisniku Dela afera Fructal, ne da bi se obremenjeval z omembo izvora informacij, služi za tezo, ki jo pozneje ponovi v drugih besedilih: »Prihodnje dni se bo videlo, ali je to povezano z domnevnim načrtovanjem prepovedi uvoza mleka (največ ga uvozijo iz Slovenije).« (Delo, 23. 7.). »Najbrž ne bo nihče kdove kako presenečen, če bo v kratkem izbruhnil ogorčen boj proti mleku, mlečnim izdelkom in suhomesnatim izdelkom iz Slovenije«. (Delo, 16. 8.). Na podlagi izjave direktorice podgoriškega centra za ekotoksikologijo Ane Mišurović, »da v Črni gori ne potrebujejo tujih sokov, saj imajo dovolj svojih«, Jokić razvija teorijo, da se v ozadju afere skriva kampanja proti uvozu hrane v Črno goro. Druga, nič manj »resna« teorija, govori o tem, da so afero izzvali srbski proizvajalci, da bi s tržišča izrinili konkurenčni Fructal. Nadaljuje: »Edina hrana, ki je nihče ne preverja, prihaja iz Srbije … Črnogorske trgovine so polne srbskih izdelkov. Čeprav jih zasebniki pogosto pridelujejo v zasebnih improviziranih obratih ali zadrugah, ki niso usposobljeni za takšno proizvodnjo, teh živil nihče ne preverja.« To je zaključek enega od besedil, ki se konča ravno v trenutku bralčevega pričakovanja, da bo avtor za tako drzno teorijo našel utemeljitev v obliki izjave kakšne kompetentne osebe za to področje ali odgovora na zastavljeno vprašanje pristojni osebi. Lahko je tako, kot pravi Jokić, ni pa nujno tako. Dejstvo je, da se na meji med Srbijo in Črno goro ne opravljajo podrobni carinski pregledi, vendar pa je precej manj verjetno, da so na policah trgovin izdelki, ki jih ne bi preverile številne inšpekcijske službe. Jokić to tezo kot »nedvomno resnico« uporabi vsakič, ko je govora o ogroženih interesih Fructala. Kljub temu da je javnost podrobno obveščal o številnih podatkih o merjenju, neusklajenih standardih, vračanju soka v Slovenijo ipd., je Jokić »pozabil« omeniti zavajanje pristojnih iz Fructala (dejstvo je pozneje izzvalo plaz negodovanja v črnogorskih medijih, op. a.), da so borovnice uvožene z Nizozemske (kar sicer drži), vendar pa izvirajo iz Ukrajine in baltskih držav; to so v Fructalu priznali šele pozneje. Afero s Fructalom Jokić omenja tudi pozneje v članku o poslovanju slovenskega podjetja Era. Tekst je nastal zaradi vandalskega napada na prostore tega podjetja v Podgorici. Dopisnik podrobno navaja, kaj vse je bilo v napadu zlomljeno (mize, okno, vrata, stoli), nikjer pa ne navede, kolikšna je dejanska škoda. V besedilu ni nikakršnega vira, vseeno pa se mu zapiše: »Gotovo pa bo vse skupaj še bolj neprijetno, če se bo izkazalo, da gre za še en napad na tuje izdelke – tokrat proti navzočnosti slovenske trgovine ...« Na koncu naj na kratko omenim le še Jokićevo pisanje o političnih temah. Tukaj je zanimivo, da se, kadar piše o srbsko-črnogorskih odnosih, odločno nagiba na stran črnogorskih interesov (glede na Srbijo). S kritiko pa ne varčuje, ko piše o vladi, ali o osebi in delu, recimo premiera Djukanovića (»Premier Djukanović, tihotapec ali ne?« – Delo, 4. 7., ali pa »Djukanović napoveduje svoj odhod« – Delo, 21. 7.).

nazaj