N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
december 2011
maj 2011
december 2010
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
uvodnik
pravica od odgovora in popravka
medijska politika
volitve
afera patria
poklon feral tribunu
jezik, zgodovina in mediji
odgovornost in odzivnost medijev
resničnostni šovi
neuspehi regulacije pornografije
splet
mediji in manjšine
svet
razprava o humanitarnih akcijah in oglaševanju
recenzije in prikazi
fotografija
maj 2008
december 2007
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Taja Kramberger
Afera Dreyfus in tiskani mediji
Današnji simbolni pomen afere Dreyfus je velikanski: opominja nas na državljansko držo in hkrati prikazuje odločilen pomen javnosti kot regulacijskega prostora konfrontacije in boja za pravico slehernika, slehernice in sleherne družbene skupine – V recepciji afere Dreyfus je bil ves ideološki prostor slovenofone skupnosti pozicioniran na desno stran politično-ideološkega spektra
Afera Dreyfus (1894–1906) je za Hannah Arendt prefiguracija antisemitizma in totalitarizma 20. stoletja. Popolnoma nedolžni častnik judovskega rodu Alfred Dreyfus (1859–1935) je bil 22. decembra 1894 pred vojaškim sodiščem za zaprtimi vrati obsojen za veleizdajo, kmalu zatem javno degradiran pred vojaškim zborom v Parizu in nato deportiran na Hudičev otok v Francoski Gvajani, kjer naj bi prestajal kazen do smrti. Navidez banalna obveščevalna prigoda se je iztekla v eno najglobljih kriz in spopadov v francoski Tretji republiki. Če je bila »zadeva Dreyfus« sprva (1894–1897) omejena na vojaško, pravzaprav zasebno sfero, je z začetkom leta 1898 po odločnem nastopu Émila Zolaja na strani Dreyfusa in dreyfusarjev z objavo članka »Obtožujem!«(1) v Clemenceaujevem časopisu L’Aurore postala javna »afera Dreyfus«, premestila se je v državljansko sfero. Francija se je z Zolajevo javno intervencijo razklala na pol: na eni strani so se zbrali starorežimski in monarhistični privrženci, ki jim je bila Tretja republika s svojo laično politiko, republikanskimi ideali in prodirajočo sekularizacijo že nekaj časa trn v peti. Ta skupina je bila jedro antidreyfusarjev, s svojo dejavnostjo in predvsem prek svojih močno antisemitskih medijev je ustvarila mnenjski prostor, v katerem so ljudje verjeli, da je Dreyfus kriv.(2) V tako ustvarjenem antisemitskem ozračju in značilnem izključevalnem diskurzu antidreyfusarjev je bila Dreyfusova krivda tesno povezana z njegovim judovskim izvorom.(3) Na strani dreyfusarjev pa se je zbrala skupina ljudi, intelektualcev in drugih, ki so se borili za vrednote republike, laične in pravne države ter zoper antisemitske predsodke.

Današnji simbolni pomen afere Dreyfus je velikanski: opominja nas na državljansko držo, izvirajočo iz državljanskega habitusa; dreyfusarsko izbojevanje Dreyfusove popolne rehabilitacije pomeni upor zoper sleherno tiranijo in abstraktni raison d’État, poudarja demokratične vrednote republike in svobodo individua kot konstitutivne prvine družbene kohezije. Obenem afera kot proces prikazuje odločilen pomen javnosti kot regulacijskega prostora konfrontacije in boja za pravico slehernika, slehernice in sleherne družbene skupine.

Vloga medijev v aferi Dreyfus
Ko Gérard Noiriel (Les fils maudits de la République: L'avenir des intellectuels en France, 2005; À quoi sert l'identité nationale, 2007) govori o Tretji republiki, poskuša iz več zornih kotov osvetliti ključno vlogo tiska in novinarstva pri oblikovanju konfiguracije družbenega prostora republike. V tej konfiguraciji, ki oblikuje strukturiran družbeni prostor skozi sistem prostorskih opozicij, znotraj katerih družbeni agensi oz. akterji zasedajo specifične družbene pozicije, je osrednje gibalo prav medijsko polje.(4) Po Ferryjevem zakonu o svobodi tiska (1881), ki je nastal v času, ko so reforme šolstva omogočile, da so domala vsi Francozi lahko brali časopise, je medijsko polje odigralo ključno vlogo pri strukturaciji družbenega prostora. Državljani so namreč prav prek medijev, kar poudarja tudi Benedict Anderson (Zamišljene skupnosti. O izvoru in širjenju nacionalizma, 1998 [Imagined Communities. Reflections on the Origins and Spread of Nationalism, 1983]), lahko vzdrževali skupne ideje in interakcijo, četudi se nikdar niso srečali: skozi skupen fond podatkov, ki so jih dnevno prebirali v časopisju, so si lahko zamišljali nacionalno skupnost. Štirje največji dnevniki v Franciji s konca 19. stoletja, Le Matin, Le Journal, Le Petit Parisien in Le Petit Journal, so tik pred vojno na dan natisnili 4 milijone in pol izvodov, kar je tedaj pomenilo okoli 75 odstotkov naklade vseh pariških dnevnikov in 40 odstotkov naklade vsega dnevnega časopisja v Franciji.(5)

Težko je natančno ali jasno in koherentno opredeliti politično orientacijo velikih štirih francoskih časnikov (gl. grafični prikaz). Pretežno je mogoče opazovati njihovo gibanje iz politične sredine na desni pol družbenopolitičnega prostora. Vsi so spremljali dnevnopolitično, gospodarsko in družbeno dogajanje in o njem poročali, večji škandali so oblikovali del pritoka dnevnih informacij na bolj izpostavljenih mestih, pri razkrivanju afere Dreyfus pa so bili pri previdni; postavljanje na nedvoumne pozicije so časnikom kajpak grozile z odtujitvijo klientele in naročnikov (to se je denimo pripetilo Le Journal ob koncu stoletja zaradi prevelike antidreyfusarske vneme). Militantni dreyfusarski časopisi, ki so zasedali določene nedvoumne ideološke in politične pozicije so – v skladu s tem – imeli precej skromnejše naklade (L'Aurore, denimo, 30.000; Le Temps 35.000; Le Sie`cle 10.000; Le Figaro 80.000).

Primerjalna analiza francoskih in slovenofonih medijev v času afere Dreyfus Rezultat analize francoskih tiskanih medijev v času afere Dreyfus je pravzaprav zastrašujoč: mediji so v veliki meri fabricirali zaplet in skrivnostno ozadje afere Dreyfus, obenem pa tudi mobilizirali sile, ki so dopustile, da je naposled le prišlo do revizije procesa in rehabilitacije A. Dreyfusa. Če gledamo število časopisnih naslovov, prevladujejo desničarski mediji (republikanske desnice in monarhistov), če pa upoštevamo naklade, je medijska premoč desnice videti pravzaprav uničujoča. Glede na nadaljnji razvoj afere Dreyfus pa je prišlo v recepciji medijskih sporočil očitno do množične spremembe, saj bi bilo sicer nemogoče razumeti premik javnega mnenja v smeri afirmiranja vrednot republike in človekovih pravic ter naposled v prid Dreyfusu navzlic intenzivirani desničarski kampanji z nasprotnimi cilji.

V prvem obdobju francoske Tretje republike je mogoče nekoliko shematizirano prepoznati pet velikih ideoloških blokov z zamišljenimi modeli države in državne oblasti, razen pri prvem – skrajni populistični levici –, ki je v resnici nekako znotraj vseh drugih kot kaotični rezervoar spontanega nezadovoljstva deprivilegiranih slojev in ki je zelo pogosto spontan ali nepremišljen zaveznik predvsem skrajne populistične desnice in v nekaterih zgodovinskih situacijah tvori njeno množično podlago. Antisemitizem, ki je bil na levici zvezan s socialnim resentimentom (Judje naj bi bili kar kapitalisti in na to prepričanje so se lepili ksenofobija, rasizem in katoliški antijudaizem), začne usihati šele po Jaurčsovem zasuku. Dotlej je bila brez poudarjenega antisemitizma zgolj laična republikanska levica naslednica francoske revolucije in zagovornica človekovih in državljanovih pravic.

Medijsko polje v slovenofonem družbenem prostoru, akomodiranem na monarhična družbena razmerja (ki ga glede na francoski prostor determinira predvsem to, česar v njem ni – tega materiala in absentia je neprimerno več od obstoječih, rigorozno antirepublikanskih kategorij: gre za odsotnost dejanske avtonomnosti, suverenosti, diferenciranosti in elaboriranosti znanj, demokratičnih praks, kritične refleksije, državljanskega habitusa itn.), v recepciji afere Dreyfus kaže uniformiranost in aberativnost. Ves ideološki prostor slovenofone skupnosti (razen statistično nepomembnih privržencev revolucionarnih in radikalno republikanskih gibanj zlasti v Trstu) je v primerjavi s Francijo v drugem in tretjem desetletju Tretje republike pozicioniran na desno stran politično-ideološkega spektra (med monarhiste, desne populiste in nosilce avtoritarnih aspiracij predvsem v obliki klerikalizma), s čimer je mogoče pojasniti v vseh medijih pričujoči visceralni antisemitizem in izključevalne diskurzivne strategije v navezavi na klerikalni mentalni okvir. Levi mediji (dejansko levičarska publikacija je bil le Rdeči prapor, drugo so glasila združenj in društev z nerednim izhajanjem in nizkimi nakladami) sicer obstajajo, a njihov družbeni impakt je pravzaprav ničen. Tudi republikanskih medijev ni, četudi dnevnik Slovenski narod velja za liberalnega, a razumeti ga moramo skozi mrežo družbenega pozicioniranja in diskurzivne analize, v kateri izgubi velik del svoje samoopredelitve. Klerikalnemu mentalnemu okviru na provincialni mikroravni je treba prišteti še monarhičnega na ravni državne ideologije in obče reprezentacije države (med njima je sicer zapleteno razmerje, njegov rezultat pa je največkrat usklajenost ali vsaj nekonfliktnost, ki se je kot »referenčna vrlina« ohranila vse do danes – in to na »levici«).(6)

Izmed slovenskih medijev z (relativno) veliko naklado naredi v času Govekarjevega urednikovanja edino Slovenski narod kratkotrajen korak proti mestu, ki ga v Tretji republiki v času afere zaseda državljanska sredina, medtem ko se – skozi reprezentacije afere Dreyfus – Slovenec in tržaška Edinost premikata proti populistični desnici, v bližino Slovenskega gospodarja (v njegovi bližini pa so tudi Kmetijske in rokodelske novice, ki občasno »pozabijo« na antisemitsko zagrizenost). Razen dveh časnikov - Pettauer Zeitung (Ptuj, časopis nemške skupnosti) in Osservatore Triestino (Trst) - neslovenski mediji na isti lokaliteti niso obravnavani, čeprav so bili številnejši in so imeli večje naklade od slovenskih. Oba obravnavana časnika rabita za nekakšen kontrast uniformnosti medijev, ki so izhajali v slovenščini: oba sta vsaj v posameznih avtorskih člankih izrecno podprla dreyfusardsko stran in poskušala bralstvu prikazati realne razsežnosti afere.(7)

Iz grafičnega prikaza je tudi očitno, da pretoka med pretežno republikanskim prostorom Francije in monarhično – klerikalnim prostorom habsburške Notranje Avstrije praktično ni: različna temeljna mentalna okvira (in konteksta) oz. družbena dispozitiva onemogočata tudi elementarno razumevanje, med njima je epistemični prelom. Tako Alfred Dreyfus v slovenofonih medijih ni nikoli predstavljen kot realno obstoječa oseba, ki se je znašla v škripcu, ampak praviloma kot mitološka figura, kot emblem (predvsem etnične) pripadnosti piscev in konstitucije njihove identitete. Ti se prek Dreyfusa s pomočjo antisemitske stereotipizacije distancirajo od konkurenčnih etničnih skupin, živečih na skupnem ozemlju, pri čemer republikanski, državljanski, svobodnjaški itn. zastavki teh omemb pravzaprav sploh ne obstajajo. Republikanske vrednote so v monarhičnem dispozitivu tako zelo zunaj sprejemljivega horizonta, da nas ne sme presenetiti, da na grafu na levici ni nobenega kolikor toliko vplivnega slovenskega medija; vprašanje je, kateri atributi – če sploh kateri? – lahko znotraj monarhičnega in starorežimskega dispozitiva sploh označujejo »levico«. Razmerje med obema kontrastnima družbenima sistemoma, ki proizvajata paradigmatsko razlikujoče se družbene reprezentacije z drugačnimi konteksti, implikacijami in retoričnimi strategijami, bo treba šele preučiti, da bi mogli razumeti navidezne podobnosti in dejanske razlike v recepciji afere Dreyfus (pa tudi kompleksno zgradbo in reprezentacije kakega drugega dogodka ali dogajanja v lokalni zgodovini). Če pa skušamo razumeti delovanje longue durée skozi spontano transmisijo mentalnih vzorcev, potem je ključno vprašanje pravzaprav tole: Ali se je slovenski družbeni prostor v sto letih sploh dejansko zdiferenciral, je uspel vzpostaviti manjkajoče, za demokratično »pamet« nepogrešljive segmente družbene mentalitete, ali pa imamo še vedno opraviti s temeljno aberacijo, medijsko torzijo na desnici, ki jo avant la lettre nakazuje grafični prikaz medijev s konca 19. stoletja: z republiko na papirju in monarhijo v glavi?

1 Prevod v slovenščino je dostopen v reviji Monitor ZSA, 2004, vol. 6, no. 1/2, str. 4–20.
2 Katoliška desnica se je v okviru afere Dreyfus – med verniki je tudi nekaj pomembnih izjem, med katere sodi Fernand Labori (1860–1917), Dreyfusov in kasneje tudi Zolajev odvetnik – večinoma umestila na stran antisemitizma in antirepublikanskega režima. Monarhistična restavravracija, ki so si jo v času Mac Mahona (predsednik med letoma 1873 in 1879) obetali starorežimski konservativci, večinoma pripadniki legitimistov, bonapartistov in orléanistov ter burbonov, in klerikalci, se sredi sedemdesetih let sicer ni posrečila, vendar je val reakcije sprožil močno konzervativno gibanje, ki se je okrepilo zlasti v času bulanžizma, znova pa je z vso silo izbruhnilo skozi afero Dreyfus.
3 Glavni oporišči antisemitizma v času afere sta bili dve: vojska, ki se je po porazu pri Sedanu (1871), kjer so Prusi premagali Francoze in zasedli Alzacijo in Loreno, polnila z reakcionarno monarhičnimi kadri in je v njej na pomembna mesta prišlo kar nekaj antisemitov, in katoliška cerkev, ki je v času afere zgolj povezala stari religiozni antijudaizem, že dolgo časa inherenten katoliški doktrini, z novim psevdoznanstvenim rasnim antisemitizmom.
4 Koncept polje sodi v domeno bourdieujevske konceptualizacije in označuje »reificiran družbeni prostor«, kar pomeni relativno avtonomen svet, v katerem se kaže distribucija raznih vrst dobrin in storitev oz. v katerem so posamični agensi in skupine lokalizirani, pripeti na določene družbene kraje in pozicije. Vrednost družbenih polj razkrivajo razmerja med distribucijo agensov in distribucijo dobrin v tako objektiviranem družbenem prostoru. Če je koncentracija dobrin in distribucija agensov v določenem polju večja, je njegov socialni, politični in kulturni prestiž oz. simbolni kapital večji. Velja tudi narobe: če v določenem polju vlada pomanjkanje dobrin in agensov, je njegova vrednost v širšem družbenem prostoru manjša. Gl. Pierre Bourdieu, »Učinki kraja. O fizičnem in družbenem prostoru«, Sociologija kot politika (v prevodu Zoje Skušek), Ljubljana, Založba *cf., str. 65–75. [»Effets de lieu«, v: Pierre Bourdieu in Alain Accardo (urednika): Mise`re du monde, Pariz, Éditions de Seuil, 1993, str. 159–167.]
5 Anne-Marie Thiesse, Le roman du quotidien. La lecture et la lecture populaire à la Belle Époque, 2000, str. 85–86.
6 Več o tem: Drago B. Rotar, Odbiranje iz preteklosti: okviri, mreže, orientirji, časi kulturnega življenja v južnih provincah avstrijskega cesarstva v dolgem 19. stoletju, Založba Annales, Koper, 2007.
7 S študentkami in študenti Fakultete za humanistične študije Univerze v Kopru smo v okviru predmetov zgodovinske antropologije v študijskem letu 2007/2008 analizirali družbeno-institucionalna razmerja in različna polja (literarno, likovno, znanstveno, medijsko) v francoski Tretji republiki, obenem pa tudi recepcijo afere Dreyfus v 6 tiskanih medijih (slovenofonih, italofonih in germanofonih) v slovenskem in tržaškem družbenem prostoru. Produkt seminarskega dela je razstava »Afera Dreyfus (1894–1906): Nastop kritičnega intelektualca in vloga medijev pri oblikovanju družbenih reprezentacij antisemitizma«, ki trenutno stoji v prostorih Armerije in Foresterije Univerze v Kopru in s 40 plakati, video posnetki in zvočnimi zapisi predstavlja širši evropski in partikularni slovenski kontekst, v katerem se je afera odvijala in v katerem je bila sprejeta. Predvidoma bomo z razstavo v letu 2009 gostovali po nekaterih krajih v Sloveniji in v Trstu.

izpis

Tanja Petrović

Spomin, izkušnja in raba jezika: primer Jugoslovanske ljudske armade
Da se srbohrvaščina danes doživlja kot »edini ustrezni« jezik za izražanje vsebin, povezanih z vojsko, kažejo primeri iz slovenskih medijev – Možnost izbire med tujejezičnimi jeizkovnimi sredstvi lahko razširi spekter sporočil, ki jih z določeno izjavo lahko »pošljemo«, lahko aktivira asocijacijske poti, spomine in ideološke svetove, ki niso v direktni povezavi z izjavo samo
Novinar Marko Crnkovič je 16. februarja 2008 podjetju Dnevnik in glavnem uredniku prinesel kazen od 1168,42 evrov zaradi naslova svoje kolumne u Dnevnikovem Objektivu. Kazen je določil medijski inšpektor Ministrstva za kulturo, ker je naslov I feel politics v jeziku, ki ni slovenščina, ni pa zagotovljen ustrezni prevod v slovenski jezik, kot to že od leta 2001 določa 1. odstavek 5. člena Zakona o medijih. Argument novinarja, da gre za direktno sklicevanje na že znan uradni promocijski slogan Slovenije I feel Slovenia, ki je prav tako izključno v angleškem jeziku, ni bil kaj v pomoč. Po besedah medijskega inšpektorja bi »prevajanje tujejezičnih znamk v slovenščino pomenilo nezakonit poseg v izključne pravice imetnika do uporabe znamke.«(1)

Uporaba tujejezičnih naslovov in izrazov v medijskem jeziku, tako kot v ostalih oblikah javne in osebne komunikacije, ni ne novost ne izjema. Kar nekaj novinarjev je sebi, svojim urednikom in svojim medijskim hišam povzročalo pravne in finančne preglavice zaradi tega. Ne vem, če se je enako zgodilo tudi Damjanu Slabetu, ki je svoj članek v Sobotni prilogi Dela 21. januarja 2006 naslovil Na desno ravnajs'. V članku govori o odločitvi slovenske vlade, da slovenske vojake pošlje v Irak in s tem Slovenijo in njene državljane vključi v Bushevo vojno na bližnjem vzhodu. Čeprav se članek tematsko navezuje bolj na politično situacijo v Sloveniji in ne na razmere v vojski, in čeprav sploh ni povezan z armado, za katero je ukaz v srbohrvaščini, ki je v naslovu, bil značilen, predstavlja naslov posrečeno izbiro, saj sklicevanje na ta ukaz učinkovito sklada z avtorjevim osnovnim sporočilom o problematičnosti avtoritarnega in nedemokratičnega ravnanja slovenske vlade v tem primeru: »Po sklepu vlade, ki nas je po vojaško in brez parlamentiranja poravnala v vrsto, na čelu katere je ameriški predsednik Bush, so celo največji dvomljivci lahko videli, kolikšna je rušilna moč slovenske vojske.« Uporaba slovenske različice istega ukaza za naslov članka ne bi bila ne tako posrečena ne učinkovita. Enako je tudi z besedilno zvezo sivomaslinasta boja, ki jo najdemo v recenziji Maxa Modica za knjigo Marcela Štefančiča Janez Janša: Biografija (Mladina, 30. 10. 2008, str. 66). Zakaj?

Pod vprašaj postaviti koncept jezika kot zaprte celote
V tem prispevku bom poskusila odgovoriti na to vprašanje in na ta način razpravo o (ne)dopustnosti uporabe tujejezičnih izjav v javnem jeziku premakniti s področja pravnih regulativ in fanatično-paranoičnega diskurza o ogroženosti slovenščine na področje dejanske uporabe jezika. Jezik namreč ni zgolj sredstvo za posredovanje informacij, temveč ga moramo razumeti tudi kot zaklad, ki nam ponuja veliko možnosti za izražanje določene vsebine. Raba jezika pravzaprav pomeni nenehno delanje izbir med številnimi možnostmi, in so te izbire vedno ideološko pogojene – s tem, da smo izbrali določeni način, da nekaj povemo, sporočamo nekaj dodatnega, kar sega dlje od posredovanja informacij in vsebin. Besede in izrazi niso torej samo preprosti prenašalci informacij: za njimi se nahajajo celi svetovi, zgrajeni od skozi čas utrjenih predstav in od spomina, od razširjenih prepričanj o tem kaj je dobro, vredno, prestižno, moderno, kaj pa slabo, zastarelo, nazadnjaško itd. Ker govorimo o dejanski rabi jezika in ne abstraktnih konstrukcijah jezikovnih (kar praviloma pomeni nacionalnih) identitet, jezika ne gre razumeti zgolj v okvirih nacionalnih definicij. Izbire, ki so nam na voljo vključujejo tudi jezikovna sredstva iz drugih jezikov – zato ker danes živimo (in je tako bilo tudi skozi zgodovino) v svetu, kjer so jezikovne in kulturne meje gibljive in prepustne. Znani hrvaški jezikoslovec Dubravko Škiljan je opozarjal na problematičnost izjav kot so: V Sloveniji se govori slovensko, na Hrvaškem se govori hrvaško, v Rusiji se govori rusko … Tovrstne izjave se nam na prvi pogled zdijo naravne in samoumevne, vendar njihova problematičnost ne leži samo v dejstvu, da je cela vrsta ekvivalentnih izjav, kot so v Senegalu se govori senegalsko, v Švici se govori švicarsko, v Belgiji se govori belgijsko itd. nesmiselna, temveč tudi zaradi vsaj še dveh pomembnih razlogov: najprej, v vsaki družbi živijo posamezniki in skupine, kot so priseljenci in pripadniki manjšin, za katere tovrstna trditev ne velja ali vsaj ne za vse sfere komunikacije. In drugo, tudi posamezniki, ki govorijo nek jezik kot materni, ne živijo pod nekakšnim jezikovnim steklenim zvonom: z drugimi jeziki ali elementi drugih jezikov vsakodnevno prihajamo v stik v praksah govorjenja, pisanja in branja. V današnjem svetu je to še močnejše poudarjeno s procesi globalizacije, ta pojav pa nikakor ni nov in naj bi, po besedah Umberta Eca ter francoskega političnega filozofa Étienna Balibarja ležal v temelju evropske identitete. Eco poudarja, da je potrebno postaviti pod vprašaj še vedno prevladujoči tradicionalni, humboldtovski koncept jezika kot zaprte celote in izraza prav tako zaprte skupnosti in namesto toga začeti govoriti o multikulturnih praksah in ne samo o pravnih vidikih, ki organizirajo hierarhizacijo državnih jezikov Evrope. Eco in Balibar Evropo vidita kot celino, ki je po nagnjenju poliglotska, kot »skupnost posameznikov, ki lahko zajamejo duha, okus, ozračje drugačnega govora. Evropa poliglotov ni Evropa posameznikov, ki tekoče govorijo veliko jezikov, ampak v najboljšem primeru Evropa posameznikov, ki se lahko srečajo, govorijo vsak svoj jezik in razumejo jezik drugega, ki pa ga ne znajo tekoče govoriti; ker pa ga razumejo, četudi s težavo, razumejo »duha«, kulturni univerzum, ki ga vsakdo izraža tako, da govori jezik svojih prednikov in svoje tradicije« (Umberto Eco, Iskanje popolnega jezika v evropski kulturi, Ljubljana: Založba *cf. 2003). Balibar temu doda pomemben aspekt prevajanja, nenehnih poskusov preseganja kulturnih in jezikovnih mej, prek katerih se ustvarja nek evropski meta-jezik ali »jezik Evrope« (Étienne Balibar, Mi, državljani Evrope? Ljubljana: Sophia 2007).

Medijski jezik o JLA
V medijskem jeziku na Slovenskem praktično ni besedila, ki obravnava problematiko vezano za Jugoslovansko ljudsko armado (JLA), ki ne bi vseboval tudi kakšno srbohrvaško besedo, zlasti tiste, ki označujejo pojme in predmete, značilne za jugoslovansko vojsko. Enako prakso najdemo tudi v pripovedih ljudi o služenju vojaškega roka, tako Slovencev kot drugih, ki jim srbohrvaščina ni bila materni jezik. Tako je tudi celo na Hrvaškem, kjer je po razpadu Jugoslavije prav vojaški jezik bil prva tarča »jezikovnega inženiringa«, procesa jezikovnega razločevanja od Srbov, saj je bilo pomembno izmisliti novo vojaško terminologijo, ki se bo izrazito razlikovala od jezika »agresorske«, »srbske« JLA.(2) V tem dejstvu ni veliko presenetljivega: ne glede na svojo »jugoslovansko naravo« in na ideologijo, v kateri je JLA bila predstavljena kot »zibelka« jugoslovanstva in »kovačnica bratstva in enotnosti«, je za to institucijo bil značilen jezikovni hegemonizem: srbohrvaščina je bila edini jezik, ki se je uporabljal za uradno komunikacijo: čeprav vse ustave v socialistični Jugoslaviji priznavajo enak položaj jezikom vseh jugoslovanskih narodov v jugoslovanskih oboroženih silah, v 42. členu Ustave iz leta 1963 se navaja, da so vsi jeziki v principu enakopravni, vseeno pa se srbohrvaščini podeli poseben status: ukazi, uradna komunikacija in vojaški pouk se izvajajo izključno v tem jeziku. Ustava iz leta 1974 jezikom vseh narodov in narodnosti podeli enakopraven status in se v členu 243 izjemen status srbohrvaščine znotraj komunikacije v JLA do neke mere relativizira s tem, da se navaja, da so ukazi in uradna komunikacija in pouk v enem izmed jezikov jugoslovanskih narodov, to pa v praksi ostane posvsod srbhrvaščina.

Poleg tega je srbohrvaščina, tako kot na splošno v komunikaciji na prostoru bivše Jugoslavije, tudi v vojski funkcionirala kot lingua franca, sporazumevalni jezik za govornike, ki nimajo istega maternega jezika. Nasprotje med pluralistično naravo JLA, ki je pravzaprav bila skoraj edina »resnično jugoslovanska« izkušnja za državljane Jugoslavije, saj se se na služenju vojnega roka srečali in živeli skupaj ljudje iz različnih koncev skupne države, ter jezikovno hegemonijo, je občasno bilo izpostavljano kot problem v javnem diskurzu v Sloveniji tekom socialističnega obdobja (prim. članke Jake Avšiča Za enakopravnost slovenskega jezika, Jezik in slovstvo 12/3, 1967, 96–98, O poveljevalnem jeziku NOB Slovenije, Jezik in slovstvo 14/4, 1969, 97–103, Pismo zvezni ustavni komisiji, Časopis za kritiko znanosti št. 91/92, 1986, 123–41), v osemdesetih letih pa je razprava o enakopravnosti slovenščine v jugoslovanskih oboroženih silah postala bolj intenzivna, ko je v slovenskih revijah bilo objavljeno veliko člankov, v katerih je jezikovna hegemonija znotraj JLA interpretirana kot odkrita manifestacija srbskih centralističnih in hegemonističnih aspiracij.

Prav tako so bila dogajanja, ki so neposredno privedla do neodvisnosti Republike Slovenije, povezana z »jezikovnim« vprašanjem v JLA: problem neenakosti slovenščine je imel zelo pomembno vlogo v mobilizaciji množic in slovenske civilne družbe. Leta 1988, ko je četverica bila obtožena za izdajo vojne skrivnosti, je odločitev, da bo sodni proces potekal v srbohrvaščini povzročila javne proteste, ki jih danes lahko vidimo kot uvod v oborožene spopade, ki so privedli do slovenske samostojnosti (podroben opis dogajanj v zvezi s procesom proti četverici in dogodkov, ki so sledili, podaja Ali Žerdin v knjigi Generali brez kape. Čas odbora za varstvo človekovih pravic. Ljubljana: Krtina, 2007; prim. tudi Časopis za kritiko znanosti št.119/120, 1989).

Argumenti o uporabi jezika v JLA
Argumente, s katerimi se je opravičevala zahteva, da slovenski vojaki v JLA lahko uporabljajo svoj materni jezik, lahko razdelimo v dve skupini, in sicer na argumente, ki se sklicujejo na kontinuiteto ter na argumente, ki zagovarjajo pravice in svobode posameznika. Argumente iz prve skupine najdemo skoraj v vseh besedilih, ki obravnavajo vprašanje rabe slovenščine v JLA. V le-teh se poudarja, da slovenski vojaški jezik ima že dolgo tradicijo, ki seže vse do konca 18. stoletja (prim. Tomo Korošec, Slovenski vojaški jezik, Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, 1998, 3). V drugi polovici 19. stoletja je Andrej Komel objavil nekaj knjig o vojaški problematiki in razvil najpomembnejši del slovenskega vojaškega besedišča (prim. A. Komel, Poljna služba, raztreseni red, nova puška in slovensko-nemški in nemško-slovenski slovarček, Celovec: Tisk družbe sv. Mohora, 1872; A. Komel, Puška repetirka (Repetier-Gewehr) v vprašanjih in odgovorih s slovarčkom, cesarskim i kraljevim vojakom v poduk. Ljubljana: Tisk narodne tiskarne, 1891; podrobnejši razpravi o delih Andreja Komela ponujata T. Korošec, Slovenski vojaški jezik in F. Lampe, Andrej Komel pl. Sočebran, Dom in svet 1, 1894, 1–6). Kontinuiteta v razvoju slovenskega vojaškega jezika je bila prekinjena ko je leta 1918 bila osnovana Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev, vendar je znova močno oživela v drugi svetovni vojni, ko so slovenske partizanske enote uporabljale slovenščino v vseh sferah komunikacije. Argumenti, ki se sklicujejo na pravice in svobode posameznika ne temeljijo na zgodovinskih dokazih, temveč pravico do uporabe maternega jezika prikažejo kot nujni pogoj za osebni razvoj in zadovoljstvo vseh državljanov Jugoslavije, kar pa je pogoj za uspešno skupno življenje v federaciji. Tovrstno argumentacijo najdemo, na primer, v pismu Jake Avšiča, Slovenca, ki je bil oficir tako v vojski Kraljevine SHS kot v JLA. Leta 1941 se je pridružil partizanom in opravljal pomembne funkcije v slovenskih partizanskih strukturah. Ko se je leta 1947 upokojil, se je posvetil promoviranju ideje o enakopravnosti vseh jugoslovanskih jezikov znotraj JLA in o tem objavil tudi številne članke, ki so bili ponatisnjeni v Novi reviji leta 1986, osem let po njegovi smrti, v trenutku ko je vprašanje rabe jezika v JLA bilo najbolj pereče. Istega leta je tudi Časopis za kritiko znanosti posvetil posebno številko jezikovnem vprašanju v JLA. Pismo Jake Avšiča zvezni ustavni komisiji iz leta 1973 je prvič bilo objavljeno v tej številki. V pismu Avšič poudarja, da se vsak narod oblikuje skozi uporabo in razvoj lastnega jezika, in če je jezik izključen iz posameznih področij komunikacije, napredek naroda in njegova sposobnost, da vzdržuje svoje posebnosti sta ogroženi. Avšič poudarja, da aktivna raba drugega jezika predstavlja težavo zlasti za vojake, ki prihajajo iz delavskega razreda in ki imajo težave celo z maternim jezikom. Raba samo enega jezika v komunikaciji znotraj JLA ustvarja občutek neenakopravnosti in lahko privede do konfliktov med vojaki in ogrozi bratstvo in enotnost vseh jugoslovanskih narodov, kar kot posledico ima tudi oslabitev institucije jugoslovanske vojske. Tudi poraz vojske Kraljevine Jugoslavije leta 1941 Avšič razlaga s hegemonijo Srbov in njihovega jezika.

Ko ukaz v srbohrvaščini lahko »prikliče« spomine na totalitarno ureditev
V letih 2005 in 2006 sem opravila obsežno raziskavo, kjer sem v pogovorih s Slovenci – bivšimi vojaki JLA poskušala ugotoviti, v kakšni meri je diskurz o neenakopravnosti jezikov znotraj JLA pustil sledi na načine, kako si oni vidijo lastno izkušnjo z institucijo jugoslovanske vojske in kako se danes spominjajo vojaškega roka. Za razliko od zgoraj opisanih javnih diskurzov, praktično nobeden izmed mojih informatorjev (vključno s tistimi, ki so vojni rok služili na koncu osemdesetih let, torej istočasno, ko je ta diskurz bil izoblikovan), ni izpostavil, da bi dejstvo, da je v vojski moral uporabljati srbohrvaščino zanj predstavljalo oviro ali povzročalo napetosti v odnosih z ostalimi vojaki. Večina je rekla, da so srbohrvaščino že poznali zaradi gledanja filmov, televizije in branja stripov v tem jeziku. Slovenskih različic za ukaze in poveljstva niso poznali, ko bi jih slišali, pa so jim se zdele nenaravne in smešne. Eden izmed mojih informatorjev navaja: Poveljstev v slovenščini sicer ne poznam, sem bil tudi zelo malokrat na orožnih vajah, ampak v moji glavi so uni, ne, marš, ali na levo krug, al pa u potiljak ... Jaz teh slovenskih ne znam, pa se mi zdijo včasih smešni.

Izkušnjo vojakov JLA še vedno delijo stotine tisoč Slovencev, med tem ko je zaradi profesionalizacije slovenske vojske izkušnja služenja vojnega roka »v slovenščini« omejena samo na nekaj generacij, zato slovenščina v širši kulturni komunikaciji ni mogla postati jezik, ki se ideološko veže na vojsko in vojaške zadeve.

Da se srbohrvaščina dandanes doživlja kot »edini ustrezni« jezik za izražanje vsebin, povezanih z vojsko, smo videli tudi iz navedenih primerov iz slovenskih medijev. Vendar ne gre samo za to. Vrnimo se še enkrat naslovu Na desno ravnajs’: s tem, da je posegel za tujejezičnim izrazom, ki pa je zlahka prepoznaven za večino bralcev, je novinar istočasno sprožil vsaj tri ideološke mehanizme: kot vojni ukaz, je izbrani naslov veliko bolj učinkovit kot bi bil isti ukaz v slovenskem jeziku, ki je znan samo majhnem delu bralcev; ukaz v srbohrvaščini lahko »prikliče« spomine na totalitarno ureditev jugoslovanske vojske, ki jo v članku novinar implicitno pripisuje tudi načinu vladanja v samostojni Sloveniji; in končno, dobesedni pomen ukaza lahko povežemo z desno politično usmeritvijo tedanje slovenske vlade.

Kot vidimo, možnost izbire med tujejezičnimi jeizkovnimi sredstvi lahko razširi spekter sporočil, ki jih z določeno izjavo lahko »pošljemo«, lahko aktivira asocijacijske poti, spomine in ideološke svetove, ki tudi niso v direktni povazavi z izjavo samo. V Mladini je 18. oktobra 2004 v duhoviti rubriki Kdo je kdaj bila objavljena biografija Slavoja Žižka; tako kot je za omenjeno rubriko značilno, so posamezna obdobja in prelomnice iz življenja znanega filozofa ilustrirane s karikaturami. Med drugim lahko preberemo, da je Žižek JLA služil v Karlovcu in da je bil zadolžen za politično izobraževanje vojakov. Kot veliki oboževalec kinemarografije, je oficirje prepričal, da bi med poukom predvajali filme (ker bo boj proti kapitalističnemu sovražniku najbolj učinkovit če ga spoznamo prek njegovih, torej ameriških filmov) in je na pouku predvajal svoje priljubljene filme. Ta del Žižkove biografije je ilustriran z karikaturo (glej priloženo grafiko).

Razporeditev jezikov v karikaturi je zelo zanimiva, saj ne ustreza resnični situaciji: Žižek govori v slovenščini, čeprav je v pouku moral govoriti v srbohrvaščini. Komentarji vojakov o tem, kar vidijo na zaslonu (očitno nago žensko telo) pa so v srbohrvaškem jeziku, tako da je povezava med tem jezikom in JLA vsaj delno ohranjena. Takšno razporeditev jezikov lahko razlagamo na več načinov: najprej, značilno je da so v srbohrvaščini podani vulgarizmi, ta jezik pa tudi danes v Sloveniji v veliki meri velja za medij za izražanje kletvic in vulgarizmov; zatem, jezika sta razporejena tako, da se ustvarja nasprotje med (kvazi)intelektualno vsebino Žižkove izjave v slovenščini po eni strani in vulgarnimi komentarji v srbohrvaščini po drugi – kar je možno povezati tudi z situacijo v današnji Sloveniji, kjer se priseljenci – govorci srbščine, hrvaščine in ostalih jezikov nekdanjih jugoslovanskih narodov še vedno doživljajo kot neizobraženi pripadniki nižjih družbenih slojev.

1 Glej Marko Crnkovič, Tri besede, 16. marec 2008, crnkovic.blog.siol.net/2008/03/16/tri-besede.
2 Predstavo o uporabi jezika v pripovedih o vojnem roku v JLA lahko dobimo tudi če pogledamo internetne forume: teme, navezane na spomine na JLA so se pojavljale na forumih v vseh delih bivše Jugoslavije (prim. www.forum.hr/showthread.php?t=127325&page=1, forum.b92.net/lofiversion/index.php/t14260-0.html, yugokronika.mojforum.si/yugokronika-forum-15.html).

izpis

 S O R O D N E   T E M E

sovražni govor in medijski diskurz

Medijska preža
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Melita Zajc
Ne le nevarnosti, glejmo raje prednosti novih prostorov javne komunikacije
Jernej Rovšek
Najbolje, da je odziv takojšen in tam, kjer je bila sovražnost izrečena
Lija Mihelič
Z dvotirno obravnavo nad sovražni govor na spletu
Kaja Jakopič
Profesionalni razpihovalci sovražnega govora na spletu
Renata Šribar
Premalo in preveč spola
Ekskrementi
Renata Šribar
»Diskretne« medijske diskriminacije in prisilni androcentrizmi
Iztok Šori, Veronika Bajt
Novi digitalni mediji, seksualnost in migracije
Ekskrementi
Janez Polajnar
Corruptio optimi pessima ali kako je končalo prvo slovensko gledališče
Lija Mihelič, Miha Glavač
Prijavitelji dojemajo govor kot kazniv v zelo širokem obsegu
Sonja Merljak Zdovc
Spletni komentarji: kako pregnati sovražni govor?
Jernej Rovšek
Splet ne more biti izjema
Danijela Tamše
Bosanski delavec ni več prikazan kot tat služb, je pa zreduciran na nemočno žrtev
Tanja Petrović
Tako evropsko
Roman Kuhar
S sovražnim govorom je križ
Veronika Bajt
Onkraj metodološkega rasizma in privilegija koncepta belskosti
Renata Šribar
Regresija javnega diskurza o spolih, spolni usmerjenosti, starševstvu in družini
Renata Šribar
Portretiranje »levih« političark in potentnost desne politike
Ekskrementi
Eva Vrtačič
(Kulturni) Boj na računalnik
Marko Zajc
Zakaj sodobna homofobija spominja na nekdanji antisemitizem?
Viktor Ivančić
Prodor v odlagališče demonov
Ekskrementi
Mitja Velikonja
»TU JE SLO!« »JEBI GA I MI SMO TU« – (Anti)balkanski grafiti in street art slovenske urbane krajine
[1]
Tomaž Pušnik
Konstrukcija Balkana skozi vic v Sloveniji
Jernej Rovšek
Ali je sovražni govor sploh mogoče omejiti?
Sonja Merljak Zdovc
Samoregulacija spletnih medijev: kodeks, moderiranje in celostna registracija uporabnikov
Vesna Kobal
Čakajoč na »pravega«: reprezentacija samskih žensk v reviji Cosmopolitan
Suzana Oreški
Reprezentacije norosti: Privabljanje gledalcev z omalovaževanjem podobe ljudi, potisnjenih na rob
Suzana Oreški
Diskurzi družbenih avtoritet o duševnem zdravju – ovira vključujočim družbenim praksam
Špela Mihevc
So situacije z mediji, ki bi jih želeli spremeniti
Ekskrementi
Marko Zajc
»Tista neverjetna glupost«
Sonja Merljak Zdovc
Mednarodna nagrada za pogum v novinarstvu Claudii Julieti Duque in Vicky Ntetema
Ekskrementi
Andreja Trdina
Spet doma: zamolčevanje razrednih razlik v konstrukciji slovenske običajnosti
Andrej Motl
Sovražni govor v slovenskih medijih na spletu
Renata Šribar
Globalni monitoring medijev: komaj vsaka peta intervjuvana ekspertna oseba ženskega spola
Andrej Motl
Rasizem na internetu
Gorazd Kovačič
Otroške sanje vrhunskih športnikov in slovenska nacija
Brankica Petković
Slovenija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja 200.000 ljudi
Claire Frachon
Francija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja milijonov ljudi
Ekskrementi
Lana Zdravković
Ljudje niso edine živali, ki se smejijo!
Marko Zajc
»Zamorcev ne bomo umivali«
Suzana Oreški
Hendikep kot parodija – Primer razvedrilne oddaje As ti tud not padu?
Renata Šribar
Spol kot spotika Mladine
Roman Kuhar
V imenu družine potvarjajo podatke
Andraž Teršek
Pasti in spodrsljaji svobode izražanja[1]
Saša Banjanac Lubej
Odgovornost novinarjev v vojni v nekdanji Jugoslaviji – Lustracija, sojenje ali pozaba
Ekskrementi
Viktor Ivančić
Hrvaška in Slovenija: Nacionalistična jugonostalgija
Gojko Bervar
Islam in mediji
Gojko Bervar
Muslimanska skupnost ne obstaja, obstajajo muslimanske skupnosti
Nina A. Vobič
Razprava o gradnji džamije in konstrukti o slovenski kulturni podobi
Vesna Vravnik
Lezbična seksualnost prikazana s fotografijami, gejevska zakrita v karikaturah
Marko Zajc, Janez Polajnar
»Za mastne dohodke lastne«
Ekskrementi
Gorazd Kovačič
Slovenski mediji o Kosovu – skozi prizmo velikih sil
Enisa Brizani
Zakaj RKC na spletni strani ne uprablja izraza Rom, temveč Cigan?
Taja Kramberger
Afera Dreyfus in tiskani mediji
Tanja Petrović
Spomin, izkušnja in raba jezika: primer Jugoslovanske ljudske armade
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Hvala za trud, toda ostanimo raje pri dejstvih
Ekskrementi
Nena Močnik
Mitološke koncepcije v zahodni Evropi živečih Turkov
Nina A. Vobič
Nelagodje, ko bo »komunistični drugi« postal središče sveta
Lana Zdravković
O pravici, ki jo hočemo uveljaviti
Ana Podvršič
Romi v Grosuplju: Romano Čačipe – Namišljene podobe
Tina Cigler
Romi v Novem mestu: Spregledani pozitivni premiki
Ekskrementi
Renata Šribar
Vloga medijev pri (ne)enakih možnostih žensk za politično participacijo v Sloveniji
Nina Djordjević
Medijske reprezentacije kosovske krize v letu 1999
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Julija Sardelić, Miro Samardžija, Ksenija H. Vidmar
Medijski spektakel o družini Strojan
Lev Centrih
»Cigo iz Ambrusa«, dojenčkov smeh, vrtnice iz srčka in »jedi govna«
Eva Batista, Tea Golob
Medijska podoba centra za tujce – Utiranje poti za kulturni rasizem
Andrea Kosenjak
Podoba Balkancev v slovenskih medijih – Umazani, brezzobi, zli
Roman Kuhar
Kako je začela izhajati »revija, kjer je vse prav«?
Ekskrementi
Renata Šribar
Predvolilni primer medijske spolne diskriminacije
Nataša Čebular
Politizacija v medijih: primer džamije
Emina Zejnić
Lokalne volitve – Medijsko sprenevedanje
Brankica Petković
Romi v medijih – priložnost za ozaveščanje o diskriminaciji
Ekskrementi
Ksenija H. Vidmar
Multikulturna Evropa?
Bashy Quraishy
Danska, kako pogrešam tvojo humanost
Anne Knudsen
Danska: Karikature v luči priseljenske politike
Nika Susman
Francija: dvojna merila boja proti cenzuri
Sonja Merljak
O samocenzuri, cenzuri in ustrahovanju
Admir Baltić
Kaplja čez rob
Gojko Bervar
Evropske mule, karikatura in kodeks
Neva Nahtigal
Ni samo regulacija
Ekskrementi
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Narisani izbrisani
Tonči Kuzmanić
Razkosanje žensk ali l'homme n'existe pas
Lilijana Burcar
»Razočarane feministke, razočarane ženske, razočarani moški«
Kaja Jakopič
Boj proti sovraštvu na medmrežju ali boj z mlini na veter
Alenka Bezjak
Medijske reprezentacije Afrike
Ekskrementi
Gojko Bervar
Mediji in manjšine, Slovenija in Velika Britanija
Renata Šribar
Političarke in medijski stereotipi
Majda Hrženjak
»Materinstvo in kariera« kot oglasna priloga
Lilijana Burcar
Seks v mačo cityju
Ekskrementi
Dušan Rebolj
Mrtvi ilegalci in preplašeni ostali
Gorazd Kovačič
Srce v breznu, amnezija in rasizem
Alenka Kotnik
Mediji o Bršljinu: Učitelj domnevno nasilen, Romi zagotovo
Tanja Taštanoska
Pravica do imena, do jezika in do medija
Iztok Šori
Medijska percepcija smrti Olene Popik
Marko Savić
Globalizacija in nacionalizmi v športu1
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
Zlatko Skrbiš
Avstralija: Zaliv Guantanamo in politika avstralske pripadnosti1
Ciril Oberstar
Teorija bistvenih stranskih proizvodov razprave – Primer izbrisanih
Maks Kaš
Proizvodnja javnega jezika – Mi o Romih
Ignacio Ramonet
Za svobodne medije*
Ekskrementi
Brankica Petković
Medijski linč – Domnevni posiljevalec osumljen, obtožen in obsojen
Urška Mlinarič
O silhueti džamije in trpljenju Slovencev
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Lea Širok
Medijska slika odstopa italijanskega poslanca v slovenskem parlamentu
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Nataša Velikonja
Spopad stališč kot medijski konstrukt
Ekskrementi
Matevž Krivic
Mediji o izbrisanih
Mojca Pajnik
Polarizacija prostitucije: biznis ali javna nemorala
Jasminka Dedić
Hrvaška: Tisk o diskriminaciji Romov
Gorazd Kovačič
Nato: »Zaustavite levico!«
Alenka Kotnik
Islam: Bav bav Alah(1)
Tonči Kuzmanić
Nato: Leninismo, blanquismo e natoismo – senza gusto!
Mojca Pajnik
Islam: Spektakularno o džamiji
Simona Zavratnik Zimic
Islam: Človekove pravice kot ljubiteljska dejavnost
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Mojca Pajnik
Pornografija: Ženske med spolnostjo in pornografijo
Brankica Petković
Romi: Lahko je nič ne vedeti o Romih
Lucija Bošnik
Islam v zahodnih medijih
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Brankica Petković
Boj med politiko vključevanja in zavračanja Romov
Roman Kuhar
Homoseksualnost brez obraza
Antipoezija v reviji Maturant&ka
Tonči Kuzmanić
Cannibalismo con gusto ali nacionalna pojedina à la Jelinčič (kulinarična analiza)
Roman Kuhar
Moč besed Borisa Ježa
Špela Šebenik
Protiglobalizacijsko gibanje – medijski konstrukt
Dušan Rebolj
Pritožbe zoper diskriminacijsko poročanje
Peter Stankovič
Nacionalistična prisvojitev nogometnega preporoda v Sloveniji
Roman Kuhar
Pedri, čefurji, pa še rdeče oblečeni
Lea Širok
Italijani in italijanska manjšina v slovenskih medijih
Simona Zavratnik Zimic
(Nove) etnične manjšine v Sloveniji?
Georgios N. Papadakis
Grčija
Mediji brez manjšin
Maria Yaneva
Bolgarija
Romi osovraženi tudi ko so bogati
Gordana Vilović
Hrvaška
Manjšine in novinarska etika
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Lucija Bošnik
Svetovni mediji o 11. septembru in vojni v Afganistanu
Gorazd Kovačič
Za Nato z vsemi sredstvi
Marta Gregorčič
Poročanje Dela o nenasilju v Münchnu
Borut Osonkar
Spontana ideologija novinarstva
Denis Mancevič, Marjana Grčman, Živa Pogačnik
Vojna medijskega spektakla
Lucija Bošnik
Novinarji proti Miloševiću
Polona Movrin
Domneva nedolžnosti v medijih
Alenka Kotnik
Romi v medijih še vedno le kot problem
Majda Hrženjak
Konzervativnost kljub navidezni sodobnosti
Vesna Leskošek
Legalizacija ali dekriminalizacija prostitucije
Matej Kos
Drugačna vizija Pohorja ne dobi medijske pozornosti
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Gorazd Kovačič
Razcvet natoskepticizma v vodilnih medijih
Alenka Kotnik
"Skrajneži" v slovenskih medijih
Roman Kuhar
Geji in lezbijke vam želijo lep dan
Gašper Malej
Legitimiziranje antikulturnega diskurza dr. Ruglja
Nevenka Dobljekar
Položaj žensk v medijih
Sabina Mihelj
Podobe žensk v medijih
Roman Kuhar
Misice kot piščančje horde?
Alenka Kotnik
Otroci in mladostniki v medijih
Igor Ž. Žagar
Kolumnisti sami izbirajo teme
Tanja Keršmanc
Vsaka zavrnitev objave še ni cenzura
Saša Bojc
Slovenski negativni junak Slobodan Milošević
Matthew A. Killmeier
Mobiliziranje ameriške javnosti
Karina Cunder
Vzpon ekološkega novinarstva
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Alenka Kotnik
V slogu očitne agitacije
Mojca Sušnik
»Že tako je malo pravih Slovencev!«
Simon Delakorda
Gola telesa in prazne epruvete
Srečo Dragoš
Umetna oploditev v katoliških medijih
Majda Hrženjak
Legitimiziranje neenakosti
Saša Banjanac Lubej
Sabina Obolnar, Slovenka
Peter Jančič
Zlorabljen medijski interes
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Roman Kuhar
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela – Drugič
Barbara Vodopivec
Tajnice, čistilke, gospodinje…
Dejan Pušenjak
Katarza slovenskih medijev
Alenka Kotnik
Sovražna retorika medijev
Roman Kuhar
V obljubljeni deželi ksenofobije
Bojan Veselinovič
Radijski spot pripravilo uredništvo
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Nikolai Jeffs
Podoba Afrike v slovenskih medijih
Suzana Tratnik
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela
Marjan Ogrinc
Mediji ignorirajo rock
Ekskrementi
Edo Pajk
Ekskrementi
Sebastian Reinfeldt
Mi proti njim
Barbara Kelbl
Rome spet kriminalizirajo
Gregor Belušič
O beguncih površno in brezčutno
Miha Ceglar
Kdo je vandal?
Vine Bešter
Na strani gledalcev
Tonči Kuzmanić
To je mentalni rasizem!
Edo Pajk
Ekskrementi
»Čefurska golazen…«
Edo Pajk
Ekskrementi
Edo Pajk
Ekskrementi
Tonči Kuzmanić
Slovenska košarka ali košarka v Sloveniji
Tonči Kuzmanić
Strah in sovražnost v primeru »Veso«
Boris Čibej
Krivi so uredniki
Tonči Kuzmanić
»Hitler je dobro reševal problem brezposelnosti.«
Edo Pajk
Medijski stereotipi
Retorika begunske politike v Sloveniji
Edicija MediaWatch
Tanja Petrović
Dolga pot domov
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Roman Kuhar
Medijske podobe homoseksualnosti
Majda Hrženjak, Ksenija H. Vidmar, Zalka Drglin, Valerija Vendramin, Jerca Legan
Njena (re)kreacija
Marjeta Doupona Horvat, Jef Verschueren, Igor Ž. Žagar
Pragmatika legitimizacije - ponatis
Karmen Erjavec, Sandra Bašić-Hrvatin, Barbara Kelbl
Mi o Romih
Tonči Kuzmanić
Bitja s pol strešice
Marjeta Doupona Horvat, Jef Verschueren, Igor Ž. Žagar
Pragmatika legitimizacije
Spremljanje nestrpnosti
2004
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
2003
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
Gorazd Kovačič
2002
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
2001
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
Novinarski večeri
05.03.2003
Bashy Quraishy, Christian Moe, Uroš Slak, Ahmed Pašić
O džamijah v Sloveniji
16.10.2001
Melika Salihbeg Bosnawi
Živeti in razumeti islam
13.09.2001
Sanja Sarnavka, Tatjana Božić, Roman Kuhar
Ženske in mediji
27.03.2000
Andreas Unterberger, Ignac Golob
Naš sosed Haider
28.02.2000
Predrag Lucić, Tonči Kuzmanić, Petar Luković
Jezik gneva in sovraštva
22.05.1999
Orhan Galjus, Jožek Horvat, Marjan Dora
Če se rodiš cigan
Omizja
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
24.04.2006
Judit Takacs, Miha Lobnik, Brane Mozetič
Pluralizacija medijev ali kje je prostor za gejevske in lezbične medije?
21.03.2006
Admir Baltić, Ahmed Pašić, Beatriz Bedrija Tomšič Čerkez, Ilinka Todorovski, Ervin Hladnik Milharčič
Omizje o islamu in muslimanih v medijih
18.09.2003
Suzana Tratnik, Tatjana Pirc, Katarina Stojanović, Jani Sever, Gorazd Suhadolnik, Miha Lobnik, Marko Milosavljević, Roman Kuhar
Mediji in homoseksualnost
profesionalna etika in samoregulacija
Medijska preža
Andrej Pavlišič
Mediji ponovno gradijo legitimnost politike, ki so jo vstaje razgradile
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Jernej Rovšek
Zahteva, da se preveri in zagotovi integriteta tudi v medijski industriji
Renata Šribar
Premalo in preveč spola
Darja Kocbek
V medijih krizo razlagajo vedno isti ljudje
Blaž Zgaga
Izobčene vrednote
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Gregor Strojin
Megleni predlog neposrednih prenosov kazenskih obravnav
Alenka Arko
Opiranje na kodeks in zavedanje, da vplivamo na življenja ljudi
Boris Vezjak
Politična pristranost medijev in njena imputacija
Gojko Bervar
Morda smo imeli srečo: nauk posnemanja modelov samoregulacije v državah nekdanje Jugoslavije
Brankica Petković
Človekove pravice in mediji
Gorazd Kovačič
Medijska vaja hujskanja proti javnemu sektorju in socialni državi
Mirt Komel
Sektorji ali bojna polja
Sandra Bašić-Hrvatin
Odnos med mediji in politiko je »pokvarjen«
Simona Habič
Slovenija: Nizka ocena integritete medijev
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
Goran Ivanović
Hrvaška: Mediji kot zavezniki korupcije
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
Ranka Ivelja
Kakor da mrtvi v medijih nimajo nobenih pravic
Renata Šribar
Regresija javnega diskurza o spolih, spolni usmerjenosti, starševstvu in družini
Renata Šribar
Portretiranje »levih« političark in potentnost desne politike
Janez Markeš
V čigavem imenu torej?
Grega Repovž
Gibanje 99 odstotkov ima sporočilo tudi za novinarje
Stefano Lusa
Čas tranzicije brez premisleka o novi vlogi novinarstva
Viktor Ivančić
Prodor v odlagališče demonov
Gojko Bervar
Bojan Kranjc: Rupel bo živi spomenik, Janković gostilničar
Mirko Lorenci
Trpki (po)smeh
Darinko Kores Jacks
Za hec? Ne se hecat'!
Andrej Pavlišič, Nikolai Jeffs
Nujnost radikalnih medijev
Andrej Pavlišič
Stavka, droben medijski eksperiment in možnosti novih medijev
Gregor Strojin
Javnost sodnih postopkov v zadevi Patria
Nenad Jelesijević
Medijske ukane levega kapitalo-parlamentarizma
Gorazd Kovačič
Je razlog za razredno zmedenost novinarjev v izobrazbi?
Sandra Bašić-Hrvatin
Medijska kriza? Udarec nameriti proti koreninam!
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Neprofitno novinarstvo financirati iz javnih virov
Eva Vrtačič
Neslane internetne šale z veliko soli
Jernej Rovšek
Ali je sovražni govor sploh mogoče omejiti?
Sonja Merljak Zdovc
Samoregulacija spletnih medijev: kodeks, moderiranje in celostna registracija uporabnikov
Špela Mihevc
So situacije z mediji, ki bi jih želeli spremeniti
Erik Valenčič
Osebna izpoved skesanega dopisnika
Gojko Bervar
Ogledalo medijev
Saša Banjanac Lubej
Novinarji nismo mrhovinarji, če terjamo odgovore od institucij socialne skrbi
Sonja Merljak Zdovc
Novinarji nismo usposobljeni za odkrivanje zlorab otrok
Jernej Rovšek
Čas za soglasje o samoregulacijski obliki medijske industrije
Gojko Bervar
Nova praksa v novinarskem samoomejevanju
Dejan Jontes
Od psov čuvajev do čuvajev psov: Novinarstvo, tabloidizacija in moralna panika
Gorazd Kovačič
Otroške sanje vrhunskih športnikov in slovenska nacija
Sonja Merljak Zdovc
Novinar kot človek
Viktor Ivančić
Devet točk proti raziskovalnemu novinarstvu[1]
Sonja Merljak Zdovc
Novinarska zbornica
Saša Banjanac Lubej
Odgovornost novinarjev v vojni v nekdanji Jugoslaviji – Lustracija, sojenje ali pozaba
Tomaž Klipšteter
(Ne)občutljivost medijev za varstvo zasebnosti
Ranka Ivelja
Pasti »konkretizacije in personalizacije« incesta
William Gore
Nesprejemljivost predlogov za vseevropski sistem urejanja medijske odgovornosti(1)
Daphne Koene
Na Nizozemskem vsak dan bolj cenimo dobro delovanje tiskovnega sveta(1)
Bojan Dobovšek, Jure Škrbec
Novinarji in korupcija
Sonja Merljak Zdovc
Preiskovalci ali razpihovalci: družbena odgovornost novinarjev, ki poročajo o družinskem nasilju
Matic Munc
Na dnu se srečata sociala in mediji
Dušan Rebolj
Ali je prav, da novinarji volijo?
Gorazd Kovačič
So mediji odločili volitve?
Gorazd Kovačič
Slovenski mediji o Kosovu – skozi prizmo velikih sil
Sonja Merljak Zdovc
ZDA: Za Amy Goodman je naloga novinarjev, da gredo tja, kjer vlada molk
Marta Gregorčič
Morebiti pa
Igor Vobič
Medosebna interaktivnost – redkost v slovenskem spletnem novinarstvu
Eva Vrtačič
Svoboda je suženjstvo
Rok Praprotnik
Resnica o vlogi novinarjev v aferi Patria
Ian Mayes
Samoregulacija informativnih medijev: pot do novega razmerja z bralci
Gojko Bervar
Novinarstvo: kaj je prav in kaj ne
Ian Mayes
Cena zgodbe iz prve roke
Ian Mayes
Senegal: oddaljena katastrofa
Ranka Ivelja
Časopisi zahtevajo transparentnost in odgovorno ravnanje od drugih, kaj pa glede tega naredijo sami?
Taja Kramberger
Afera Dreyfus in tiskani mediji
Tanja Petrović
Spomin, izkušnja in raba jezika: primer Jugoslovanske ljudske armade
Lana Zdravković
Za antihumanizem človekovih pravic ali kdo dopušča dve plati enega sveta
Gojko Bervar
Združevanje ali cepljenje novinarskih moči
Gorazd Kovačič
Zunanjepolitično ali svetovno novinarstvo?
Julija Somrak, Aleš Zobec
Selekcija informativnih vsebin na televizijah
Jože Vogrinc
Ostanek sveta: kolateralna škoda poročevalskih rutin
Boštjan Nedoh
Antiintelektualizem in destrukcija javne razprave v medijih
Simón Tecco
Krivična in nevarna demonizacija novinarjev – Odgovor na članek Marte Gregorčič
Boris Vezjak
»Vroči stol« kot paradigma politično pristranske oddaje
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Iztok Jurančič
Virus politične zarote v medijski diagnozi predsednika vlade Janeza Janše
Janez Polajnar, Marko Zajc
»Brcajo, rohne in škripajo z zobmi«
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Hvala za trud, toda ostanimo raje pri dejstvih
Nika Nikolič, Danijela Tamše
Vloga medijev pri marginaliziranju avtonomnih družbenih gibanj
Gorazd Kovačič
Janez Markeš – Izstop iz sence
Sonja Zdovc
Nagrada Saharov sudanskemu borcu za človekove pravice
Gorazd Kovačič
Nežmahova rdeča nit
Marta Gregorčič
Izbrisani – Afirmacija revolucionarnih praks na političnem plakatu?
John Pilger
Svoboda pa prihodnjič
Sonja Zdovc
Brezplačniki
Uroš Blatnik
Vloga urednikov v množičnih medijih
Marta Gregorčič
O diktaturi medijev in kontrarevolucionarnih učinkih
Nina Djordjević
Medijske reprezentacije kosovske krize v letu 1999
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Renata Šribar
Pornografizacija spolnosti
Mateja Boldin
Vsebine za odrasle, promocija za otroke
Brankica Petković
NMS – Naš mali svet
Kaja Jakopič
Big Brother: proizvodnja resničnosti
Igor Vobič
Je RTS Janeza Ujčiča res medij, najbolj v »javnem interesu«?
Julija Sardelić, Miro Samardžija, Ksenija H. Vidmar
Medijski spektakel o družini Strojan
Dejan Pušenjak
Ko je novinar na oblasti
Lucija Bošnik
Gaspari za guvernerja – Delo vs. Dnevnik
Andrea Kosenjak
Drnovšek in mediji
Renata Šribar
Škodljive vsebine na mobilnih telefonih
Renata Šribar
Zaščita otrok in mladoletnikov v noveli zakona o medijih
Ana Jud
Tabloid Direkt, orožje posameznikov
Sonja Merljak
O samocenzuri, cenzuri in ustrahovanju
Britanski multikulturalizem, samoregulacija in mediji
Vili Einspieler
Ključnega pomena je učinkovitost samoregulacije
Neva Nahtigal
Ni samo regulacija
Lana Zdravković
Medijska slika delavskih demonstracij
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Narisani izbrisani
Renata Šribar
Oglaševanje časopisa Direkt - Nemoč regulacijskih orodij
Brankica Petković
Bi lahko zdaj ustanovili tiskovni svet v Sloveniji?
Brankica Petković
Raznovrstnost tiskovnih svetov v Evropi
Brankica Petković
Družba se spreminja in z njo tudi meje sprejemljivega v medijih
Ben Wilson
Nuja samoregulacije v finančnem novinarstvu
Gojko Bervar
Svoboda in odgovornost
Renata Šribar
Destruktivno razmerje med feminizmom in mediji
Vlasta Nussdorfer
Kje so meje medijskega poročanja o kaznivih dejanjih?
Maks Kaš
Ponuditi bralcu, kar bo kupil
Sonja Merljak
Ko so novinarji v moralnih dvomih
Kaja Jakopič
Realna televizija kot laboratorijski eksperiment
Majda Hrženjak
»Materinstvo in kariera« kot oglasna priloga
Tanja Taštanoska
Pravica do imena, do jezika in do medija
Iztok Šori
Medijska percepcija smrti Olene Popik
Boštjan Nedoh
Neoliberalizem kot izhodišče medijskega diskurza o delu
Tomaž Dimic
Ali lahko kupiš prispevek v elektronskem mediju posebnega pomena?
Saša Banjanac Lubej
Dopisniki kot bojevniki za nove slovenske trge
Sanja Prelević
O Črni gori črno …
Sonja Merljak
Mediji in travmatični dogodki
Zlatko Skrbiš
Avstralija: Zaliv Guantanamo in politika avstralske pripadnosti1
Nika Susman
Francija: Kako nadaljevati poročanje iz Iraka?
Branka Bezjak, Matija Stepišnik
Tiranija "radovednosti"
Matija Stepišnik
Kaj sploh lahko štejemo za novinarstvo?
Jernej Rovšek
Nihalo se je od svobode izražanja obrnilo v prid varstvu zasebnosti
Renata Šribar
Simobilove prsi in Severinin video
Janez Tekavc
Odškodninska odgovornost novinarja
Primož Krašovec
Zakaj so mediji nujno nevtralni in kaj je s tem narobe?
Gojko Bervar
Kdaj varuh poklicne etike na slovenski javni radioteleviziji?
Sonja Merljak
Časopisni ombudsmani – da se sliši glas bralcev
Sabina Žakelj
Samoregulacija oglaševanja
Nina Nagode
Prikrito oglaševanje v slovenskem tisku
Maks Kaš
Proizvodnja javnega jezika – Mi o Romih
Primož Krašovec
Mediji, propaganda, manipulacija, zarota
Brankica Petković
Medijski linč – Domnevni posiljevalec osumljen, obtožen in obsojen
Urška Mlinarič
O silhueti džamije in trpljenju Slovencev
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Lea Širok
Medijska slika odstopa italijanskega poslanca v slovenskem parlamentu
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Sandra Bašić-Hrvatin
Delo in izbrisani: kdo »zlorablja« medijski prostor?
Vladislav Stres
Preverjeno prevaran
Jaka Repanšek
Kraja avtorskih del: avtorji lajajo, karavana gre dalje
Gojko Bervar
Velika Britanija: Prenova pritožne komisije za tisk?
Gojko Bervar
V zapor zaradi klevete?
Gojko Bervar
Mediji vzbudijo strah, politiki zahtevajo višje kazni
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Neva Nahtigal
»Obrekovalci« pred Evropskim sodiščem
Marta Gregorčič
Medi(k)alije o Živem ščitu
Alenka Kotnik
Poročanje o Iraku: "Naši lepo napredujejo"
Matevž Krivic
Mediji o izbrisanih
Tonči Kuzmanić
Potrošniška ali kapitalska suverenost
Mojca Pajnik
Polarizacija prostitucije: biznis ali javna nemorala
Olga Cvetek
Nasilje v medijih - da ne zatiskamo oči
Nikola Janović
Balkan v podobi
Simona Bandur
Mit o Balkanu v poročilih o umoru Đinđića
Barbara Bizjak
Antiintelektualizem v prispevkih o kulturi
Neva Nahtigal
Pravila brez nadzora
Sonja Merljak
Interni etični kodeksi v medijih
Neva Nahtigal
Sistemi medijske odgovornosti v Sloveniji
Claude-Jean Bertrand
Odličen kodeks, toda …
Claude-Jean Bertrand
Pregled sistemov medijske odgovornosti
Gojko Bervar
Novinarska etika v arabskih državah: tako daleč, a tako znano
Dušan Rebolj
Nianse nasilja: ulovimo in ubijmo Billyja Raya Cyrusa!
Suzana Žilič-Fišer
Urad za komunikacije – nov medijski regulator v Veliki Britaniji
Urša Chitrakar
Ko javna osebnost laže
Saša Bojc
Koregulacija medijev v Evropi – naslednja epizoda Velikega brata iz EU?
Neva Nahtigal
Ombudsmani, največji samotarji z najvišjimi cilji
Novi kodeks slovenskih novinarjev
Peter Jančič
Kako je nastal novi kodeks novinarske etike?
Marko Milosavljević
Zakaj je dobro, da je ukinjena avtorizacija intervjuja
Peter Frankl
Ples ene pomladi?
Boris Vezjak
Primer Petek: simptom zloma medijske avtonomije
Brankica Petković
Kaj smejo početi novinarji?
Gojko Bervar
So-regulacija na pohodu?
Brankica Petković
Kdo se noče pogovarjati o tiskovnem svetu?
Lucija Bošnik
Po čem sta Zahović in Katanec?
Renata Šribar
Nezgode s spolom
Mojca Pajnik
Kaj je ekstra v oddaji Ekstra magazin?
Dragan Petrovec
Poročanje o spolnih zlorabah
Barbara Šurk
Sovražijo novinarje
Aldo Milohnić
Oglaševalska pornografija na Kanalu A in POP TV
Karina Cunder
Delo po novem restriktivno pri oglaševanju vročih linij
Petra Šubic
Pritisk Porsche Slovenija na Delo
Nika Deu
Spoštujemo zakonodajo
Igor Ž. Žagar
Pet minut za (novinarski) suspenz
Gojko Bervar
Kako deluje nemški tiskovni svet?
Grega Repovž
Iskanje lastne pasti
Matthew A. Killmeier
Mobiliziranje ameriške javnosti
Sonja Merljak
Si Američan ali novinar
Zoran Kanduč
Srhljiva ideološka sporočila vojne proti terorizmu
Rastko Močnik
Posredna propaganda
Saša Bojc
Pri Fairu se sprašujejo, kaj sploh je terorizem
Rok Kajzer
Kakovostno, hitro, cenejše
Brankica Petković
Pobuda za ustanovitev tiskovnega sveta v Sloveniji
Borut Bernik Bogataj
Novinarji ne poznajo svojih pravic
Branko Maksimovič
Vrste znanih novinarjev ni v DNS
Gojko Bervar
Kdo je izgubil ugled – društvo ali novinarji?
Grega Repovž
Profesionalizacija je nujna
Roman Kuhar
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela – Drugič
Barbara Bizjak, Barbara Kelbl, Alenka Veler
Modeli tiskovnih svetov
Gojko Bervar
Kdaj bomo ustanovili medijski svet v Sloveniji?
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Barbara Bizjak
So novinarji podkupljivi?
Špela Šipek
Skaggsova »lekcija« za novinarje
Jaka Repanšek
Svoboda tiska in pošteno sojenje
Janez Tekavc
Medijsko sojenje
Vlado Miheljak
Zloraba v »piarovske« namene
Suzana Tratnik
Kot da prvič slišijo za pravice homoseksualcev
Branko Maksimovič
Ustreznejši bi bil medijski svet
Zoran Medved
Najprej ustanovimo varuha medijskih pravic
Rajko Gerič
Kdo potrebuje tiskovni svet - mediji ali javnost?
Matea Verhovčak
Vprašalnik o tiskovnem svetu
Matevž Krivic
Lastniški poseg v uredniško politiko?
Simona Zatler
Uredniška neodvisnost in ugovor vesti
Mojca Lorenčič
Novinarji pa, kot da so izgubili spomin
Nikolai Jeffs
Podoba Afrike v slovenskih medijih
Lord Wakeham
Globalni novinarski kodeks? Ne, hvala.
Zoran Medved
Nova pravila igre
Uroš Lipušček
Naj to postane notranja ustava
Rosvita Pesek
Strožja pravila za javno RTV
Matevž Krivic
Kdo bo bdel nad uresničevanjem kodeksa?
Sandra Bašić-Hrvatin
Pritožna komisija za tisk - Ljudem služi hitro in brez stroškov
Sandra Bašić-Hrvatin
Vladavina številk
Mojca Pajnik
Boj za vernike tudi z mediji
Jana Nadoh
Posilstvo v dokumentarni drami
Zoran Kanduč
Dramatizacija nasilja na televiziji
Roger Blum
Kdo naj bi nadzoroval medije?
Zoran Medved
Na razpotju
Diana Zajec
Za odličnost v novinarstvu
Ana-Marija Bosak
Zaščititi novinarstvo ali novinarje?
Mojca Širok
Medijske selitve
Boris Čibej
Prihodnost neke iluzije
Marjeta Doupona Horvat
Nedoslednost pri pisanju o Kosovu
Proti evropskem novinarskem kodeksu
Gojko Bervar
Komu koristi samoregulacija?
Sandra Bašić-Hrvatin
Novinarsko častno razsodišče v Sloveniji
Lord Wakeham
Svoboden tisk je odgovoren tisk
V službi javnosti - zaščita ranljivih
Robert Warren
Naše vodilo je resnica
Brian McArthur
Kodeks je del novinarske pogodbe o delu
Par-Arne Jigenius
Ne obstaja en sam evropski model
Alan Chastagnol
Želimo dekriminalizirati tisk v Franciji
Frank Cullen
Zastareli irski zakoni
Licence za novinarje
Lutz Tillmanns
Uspešnost samoregulacije v Nemčiji
Ronald Koven
Svetovna komisija za svobodo tiska
Posvet o samoregulaciji v Saarbrücknu
Borut Mehle
Konkurenčna klavzula po slovensko
Borut Cajnko
Pravila novinarjevega delovanja
Gašper Lubej
Naj bi, menda, govori se...
Polona Križnar
»Pa še kaj lepega o meni zapiši.«
Sonja Merljak
Neupravičene in odvečne zahteve
Tonči Kuzmanić
Holmec: zmaga slovenskih timokratov
Gregor Fras
Riba, imenovana Zofa
Darja Zaviršek
Benettonova telesa
Sandra Bašić-Hrvatin
Trideset let pozneje
Mojca Lorenčič
Mediji o spolnem zlorabljanju
Saša Banjanac Lubej
Zaupniki, strokovnjaki ali preusmerjevalci klicev?
Edo Pajk
Fotoblamaža
Sandra Bašić-Hrvatin
Višja matematika novinarske korektnosti
Sandra Bašić-Hrvatin
Primer Jonesboro
Suzana Žilič-Fišer
Zakaj potrebujemo nadzornika medijskih vsebin
Edo Pajk
»Poroča neki Otto Grum iz Prištine«
Katja Bašič
Ko mediji obmolknejo
Vito Flaker
Duševna bolezen kot novinarska raca
Saš Jovanovski
Razlike so bile v poudarkih
Edo Pajk
Sumljivi državljani
Goran Ivanović
Zgaga nikogaršnja zmaga
Zavezujem se...
Aidan White
Novinarji so del družbe
Branko Podobnik
Boj za zaupanje bralcev
Edicija MediaWatch
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Roman Kuhar
Medijske podobe homoseksualnosti
Dragan Petrovec
Mediji in nasilje
Gojko Bervar
Svoboda neodgovornosti
Matevž Krivic, Simona Zatler
Svoboda tiska in pravice posameznika
Novinarski večeri
21.11.2005
David Brindle, Ervin Hladnik-Milharčič, Stephen Whittle, Mojca Menart
Vloga medijev v večkulturni družbi
04.03.2004
Peter Preston, Darijan Košir
Kaj dela odgovorni urednik?
22.10.2003
Ilinka Todorovski, Aleksander Stanković, Bruno Lopandić
Hrvaška in Slovenija v medijskem ogledalu
05.12.2002
Serge Halimi, Rastko Močnik
Novinarji – čigavi psi čuvaji?
04.09.2000
Gojko Bervar, Claude-Jean Bertrand, Roger Blum
Samoregulacija - up ali pokora sodobnega novinarstva
24.09.1998
Paul Johnson, Darijan Košir
Kaj je novica dneva?
08.05.1998
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje? Drugič.
24.03.1998
Velimir Veka Ilić, Igor E. Bergant
Šport. Kaj so ti storili!
04.12.1997
Rick Thompson
Nasilje v medijih
25.04.1997
Joey Skaggs
Kako naplahtati novinarje
Omizja
22.04.2008
Zdenka Čebašek Travnik, Uroš Slak, Alma M. Sedlar, Elizabeta Zorman, Zoran Pavlovič, Liana Kalčina, Brankica Petković, Kristina Plavšak Krajnc
Omizje: Poročanje medijev o otrocih
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
02.02.2006
Boris Bergant, Vili Einspieler, Ranka Ivelja, Neva Nahtigal, Admir Baltić
Mediji, samoregulacija in multikulturalizem
18.09.2003
Suzana Tratnik, Tatjana Pirc, Katarina Stojanović, Jani Sever, Gorazd Suhadolnik, Miha Lobnik, Marko Milosavljević, Roman Kuhar
Mediji in homoseksualnost
15.05.2003
Ivan Pal, Sandra Bašić-Hrvatin, Marjan Bauer, Uroš Šoštarič, Tomaž Perovič, Vlado Miheljak
Nasilje, pornografija, mediji in poklicna etika
25.11.2002
Aidan White, Ian Mayes, Grega Repovž, Peter Jančič, Gojko Bervar
Samoregulacija in odgovornost medijev