Afera Dreyfus (1894–1906) je za Hannah Arendt prefiguracija antisemitizma in totalitarizma 20. stoletja. Popolnoma nedolžni častnik judovskega rodu Alfred Dreyfus (1859–1935) je bil 22. decembra 1894 pred vojaškim sodiščem za zaprtimi vrati obsojen za veleizdajo, kmalu zatem javno degradiran pred vojaškim zborom v Parizu in nato deportiran na Hudičev otok v Francoski Gvajani, kjer naj bi prestajal kazen do smrti. Navidez banalna obveščevalna prigoda se je iztekla v eno najglobljih kriz in spopadov v francoski Tretji republiki. Če je bila »zadeva Dreyfus« sprva (1894–1897) omejena na vojaško, pravzaprav zasebno sfero, je z začetkom leta 1898 po odločnem nastopu Émila Zolaja na strani Dreyfusa in dreyfusarjev z objavo članka »Obtožujem!«(1) v Clemenceaujevem časopisu L’Aurore postala javna »afera Dreyfus«, premestila se je v državljansko sfero. Francija se je z Zolajevo javno intervencijo razklala na pol: na eni strani so se zbrali starorežimski in monarhistični privrženci, ki jim je bila Tretja republika s svojo laično politiko, republikanskimi ideali in prodirajočo sekularizacijo že nekaj časa trn v peti. Ta skupina je bila jedro antidreyfusarjev, s svojo dejavnostjo in predvsem prek svojih močno antisemitskih medijev je ustvarila mnenjski prostor, v katerem so ljudje verjeli, da je Dreyfus kriv.(2) V tako ustvarjenem antisemitskem ozračju in značilnem izključevalnem diskurzu antidreyfusarjev je bila Dreyfusova krivda tesno povezana z njegovim judovskim izvorom.(3) Na strani dreyfusarjev pa se je zbrala skupina ljudi, intelektualcev in drugih, ki so se borili za vrednote republike, laične in pravne države ter zoper antisemitske predsodke.

Današnji simbolni pomen afere Dreyfus je velikanski: opominja nas na državljansko držo, izvirajočo iz državljanskega habitusa; dreyfusarsko izbojevanje Dreyfusove popolne rehabilitacije pomeni upor zoper sleherno tiranijo in abstraktni raison d’État, poudarja demokratične vrednote republike in svobodo individua kot konstitutivne prvine družbene kohezije. Obenem afera kot proces prikazuje odločilen pomen javnosti kot regulacijskega prostora konfrontacije in boja za pravico slehernika, slehernice in sleherne družbene skupine.

Ko Gérard Noiriel (Les fils maudits de la République: L'avenir des intellectuels en France, 2005; À quoi sert l'identité nationale, 2007) govori o Tretji republiki, poskuša iz več zornih kotov osvetliti ključno vlogo tiska in novinarstva pri oblikovanju konfiguracije družbenega prostora republike. V tej konfiguraciji, ki oblikuje strukturiran družbeni prostor skozi sistem prostorskih opozicij, znotraj katerih družbeni agensi oz. akterji zasedajo specifične družbene pozicije, je osrednje gibalo prav medijsko polje.(4) Po Ferryjevem zakonu o svobodi tiska (1881), ki je nastal v času, ko so reforme šolstva omogočile, da so domala vsi Francozi lahko brali časopise, je medijsko polje odigralo ključno vlogo pri strukturaciji družbenega prostora. Državljani so namreč prav prek medijev, kar poudarja tudi Benedict Anderson (Zamišljene skupnosti. O izvoru in širjenju nacionalizma, 1998 [Imagined Communities. Reflections on the Origins and Spread of Nationalism, 1983]), lahko vzdrževali skupne ideje in interakcijo, četudi se nikdar niso srečali: skozi skupen fond podatkov, ki so jih dnevno prebirali v časopisju, so si lahko zamišljali nacionalno skupnost. Štirje največji dnevniki v Franciji s konca 19. stoletja, Le Matin, Le Journal, Le Petit Parisien in Le Petit Journal, so tik pred vojno na dan natisnili 4 milijone in pol izvodov, kar je tedaj pomenilo okoli 75 odstotkov naklade vseh pariških dnevnikov in 40 odstotkov naklade vsega dnevnega časopisja v Franciji.(5)

Težko je natančno ali jasno in koherentno opredeliti politično orientacijo velikih štirih francoskih časnikov (gl. grafični prikaz). Pretežno je mogoče opazovati njihovo gibanje iz politične sredine na desni pol družbenopolitičnega prostora. Vsi so spremljali dnevnopolitično, gospodarsko in družbeno dogajanje in o njem poročali, večji škandali so oblikovali del pritoka dnevnih informacij na bolj izpostavljenih mestih, pri razkrivanju afere Dreyfus pa so bili pri previdni; postavljanje na nedvoumne pozicije so časnikom kajpak grozile z odtujitvijo klientele in naročnikov (to se je denimo pripetilo Le Journal ob koncu stoletja zaradi prevelike antidreyfusarske vneme). Militantni dreyfusarski časopisi, ki so zasedali določene nedvoumne ideološke in politične pozicije so – v skladu s tem – imeli precej skromnejše naklade (L'Aurore, denimo, 30.000; Le Temps 35.000; Le Sie`cle 10.000; Le Figaro 80.000).

Primerjalna analiza francoskih in slovenofonih medijev v času afere Dreyfus Rezultat analize francoskih tiskanih medijev v času afere Dreyfus je pravzaprav zastrašujoč: mediji so v veliki meri fabricirali zaplet in skrivnostno ozadje afere Dreyfus, obenem pa tudi mobilizirali sile, ki so dopustile, da je naposled le prišlo do revizije procesa in rehabilitacije A. Dreyfusa. Če gledamo število časopisnih naslovov, prevladujejo desničarski mediji (republikanske desnice in monarhistov), če pa upoštevamo naklade, je medijska premoč desnice videti pravzaprav uničujoča. Glede na nadaljnji razvoj afere Dreyfus pa je prišlo v recepciji medijskih sporočil očitno do množične spremembe, saj bi bilo sicer nemogoče razumeti premik javnega mnenja v smeri afirmiranja vrednot republike in človekovih pravic ter naposled v prid Dreyfusu navzlic intenzivirani desničarski kampanji z nasprotnimi cilji.

V prvem obdobju francoske Tretje republike je mogoče nekoliko shematizirano prepoznati pet velikih ideoloških blokov z zamišljenimi modeli države in državne oblasti, razen pri prvem – skrajni populistični levici –, ki je v resnici nekako znotraj vseh drugih kot kaotični rezervoar spontanega nezadovoljstva deprivilegiranih slojev in ki je zelo pogosto spontan ali nepremišljen zaveznik predvsem skrajne populistične desnice in v nekaterih zgodovinskih situacijah tvori njeno množično podlago. Antisemitizem, ki je bil na levici zvezan s socialnim resentimentom (Judje naj bi bili kar kapitalisti in na to prepričanje so se lepili ksenofobija, rasizem in katoliški antijudaizem), začne usihati šele po Jaurčsovem zasuku. Dotlej je bila brez poudarjenega antisemitizma zgolj laična republikanska levica naslednica francoske revolucije in zagovornica človekovih in državljanovih pravic.

Medijsko polje v slovenofonem družbenem prostoru, akomodiranem na monarhična družbena razmerja (ki ga glede na francoski prostor determinira predvsem to, česar v njem ni – tega materiala in absentia je neprimerno več od obstoječih, rigorozno antirepublikanskih kategorij: gre za odsotnost dejanske avtonomnosti, suverenosti, diferenciranosti in elaboriranosti znanj, demokratičnih praks, kritične refleksije, državljanskega habitusa itn.), v recepciji afere Dreyfus kaže uniformiranost in aberativnost. Ves ideološki prostor slovenofone skupnosti (razen statistično nepomembnih privržencev revolucionarnih in radikalno republikanskih gibanj zlasti v Trstu) je v primerjavi s Francijo v drugem in tretjem desetletju Tretje republike pozicioniran na desno stran politično-ideološkega spektra (med monarhiste, desne populiste in nosilce avtoritarnih aspiracij predvsem v obliki klerikalizma), s čimer je mogoče pojasniti v vseh medijih pričujoči visceralni antisemitizem in izključevalne diskurzivne strategije v navezavi na klerikalni mentalni okvir. Levi mediji (dejansko levičarska publikacija je bil le Rdeči prapor, drugo so glasila združenj in društev z nerednim izhajanjem in nizkimi nakladami) sicer obstajajo, a njihov družbeni impakt je pravzaprav ničen. Tudi republikanskih medijev ni, četudi dnevnik Slovenski narod velja za liberalnega, a razumeti ga moramo skozi mrežo družbenega pozicioniranja in diskurzivne analize, v kateri izgubi velik del svoje samoopredelitve. Klerikalnemu mentalnemu okviru na provincialni mikroravni je treba prišteti še monarhičnega na ravni državne ideologije in obče reprezentacije države (med njima je sicer zapleteno razmerje, njegov rezultat pa je največkrat usklajenost ali vsaj nekonfliktnost, ki se je kot »referenčna vrlina« ohranila vse do danes – in to na »levici«).(6)

Izmed slovenskih medijev z (relativno) veliko naklado naredi v času Govekarjevega urednikovanja edino Slovenski narod kratkotrajen korak proti mestu, ki ga v Tretji republiki v času afere zaseda državljanska sredina, medtem ko se – skozi reprezentacije afere Dreyfus – Slovenec in tržaška Edinost premikata proti populistični desnici, v bližino Slovenskega gospodarja (v njegovi bližini pa so tudi Kmetijske in rokodelske novice, ki občasno »pozabijo« na antisemitsko zagrizenost). Razen dveh časnikov - Pettauer Zeitung (Ptuj, časopis nemške skupnosti) in Osservatore Triestino (Trst) - neslovenski mediji na isti lokaliteti niso obravnavani, čeprav so bili številnejši in so imeli večje naklade od slovenskih. Oba obravnavana časnika rabita za nekakšen kontrast uniformnosti medijev, ki so izhajali v slovenščini: oba sta vsaj v posameznih avtorskih člankih izrecno podprla dreyfusardsko stran in poskušala bralstvu prikazati realne razsežnosti afere.(7)

Iz grafičnega prikaza je tudi očitno, da pretoka med pretežno republikanskim prostorom Francije in monarhično – klerikalnim prostorom habsburške Notranje Avstrije praktično ni: različna temeljna mentalna okvira (in konteksta) oz. družbena dispozitiva onemogočata tudi elementarno razumevanje, med njima je epistemični prelom. Tako Alfred Dreyfus v slovenofonih medijih ni nikoli predstavljen kot realno obstoječa oseba, ki se je znašla v škripcu, ampak praviloma kot mitološka figura, kot emblem (predvsem etnične) pripadnosti piscev in konstitucije njihove identitete. Ti se prek Dreyfusa s pomočjo antisemitske stereotipizacije distancirajo od konkurenčnih etničnih skupin, živečih na skupnem ozemlju, pri čemer republikanski, državljanski, svobodnjaški itn. zastavki teh omemb pravzaprav sploh ne obstajajo. Republikanske vrednote so v monarhičnem dispozitivu tako zelo zunaj sprejemljivega horizonta, da nas ne sme presenetiti, da na grafu na levici ni nobenega kolikor toliko vplivnega slovenskega medija; vprašanje je, kateri atributi – če sploh kateri? – lahko znotraj monarhičnega in starorežimskega dispozitiva sploh označujejo »levico«. Razmerje med obema kontrastnima družbenima sistemoma, ki proizvajata paradigmatsko razlikujoče se družbene reprezentacije z drugačnimi konteksti, implikacijami in retoričnimi strategijami, bo treba šele preučiti, da bi mogli razumeti navidezne podobnosti in dejanske razlike v recepciji afere Dreyfus (pa tudi kompleksno zgradbo in reprezentacije kakega drugega dogodka ali dogajanja v lokalni zgodovini). Če pa skušamo razumeti delovanje longue durée skozi spontano transmisijo mentalnih vzorcev, potem je ključno vprašanje pravzaprav tole: Ali se je slovenski družbeni prostor v sto letih sploh dejansko zdiferenciral, je uspel vzpostaviti manjkajoče, za demokratično »pamet« nepogrešljive segmente družbene mentalitete, ali pa imamo še vedno opraviti s temeljno aberacijo, medijsko torzijo na desnici, ki jo avant la lettre nakazuje grafični prikaz medijev s konca 19. stoletja: z republiko na papirju in monarhijo v glavi?

Novinar Marko Crnkovič je 16. februarja 2008 podjetju Dnevnik in glavnem uredniku prinesel kazen od 1168,42 evrov zaradi naslova svoje kolumne u Dnevnikovem Objektivu. Kazen je določil medijski inšpektor Ministrstva za kulturo, ker je naslov I feel politics v jeziku, ki ni slovenščina, ni pa zagotovljen ustrezni prevod v slovenski jezik, kot to že od leta 2001 določa 1. odstavek 5. člena Zakona o medijih. Argument novinarja, da gre za direktno sklicevanje na že znan uradni promocijski slogan Slovenije I feel Slovenia, ki je prav tako izključno v angleškem jeziku, ni bil kaj v pomoč. Po besedah medijskega inšpektorja bi »prevajanje tujejezičnih znamk v slovenščino pomenilo nezakonit poseg v izključne pravice imetnika do uporabe znamke.«(1)

Uporaba tujejezičnih naslovov in izrazov v medijskem jeziku, tako kot v ostalih oblikah javne in osebne komunikacije, ni ne novost ne izjema. Kar nekaj novinarjev je sebi, svojim urednikom in svojim medijskim hišam povzročalo pravne in finančne preglavice zaradi tega. Ne vem, če se je enako zgodilo tudi Damjanu Slabetu, ki je svoj članek v Sobotni prilogi Dela 21. januarja 2006 naslovil Na desno ravnajs'. V članku govori o odločitvi slovenske vlade, da slovenske vojake pošlje v Irak in s tem Slovenijo in njene državljane vključi v Bushevo vojno na bližnjem vzhodu. Čeprav se članek tematsko navezuje bolj na politično situacijo v Sloveniji in ne na razmere v vojski, in čeprav sploh ni povezan z armado, za katero je ukaz v srbohrvaščini, ki je v naslovu, bil značilen, predstavlja naslov posrečeno izbiro, saj sklicevanje na ta ukaz učinkovito sklada z avtorjevim osnovnim sporočilom o problematičnosti avtoritarnega in nedemokratičnega ravnanja slovenske vlade v tem primeru: »Po sklepu vlade, ki nas je po vojaško in brez parlamentiranja poravnala v vrsto, na čelu katere je ameriški predsednik Bush, so celo največji dvomljivci lahko videli, kolikšna je rušilna moč slovenske vojske.« Uporaba slovenske različice istega ukaza za naslov članka ne bi bila ne tako posrečena ne učinkovita. Enako je tudi z besedilno zvezo sivomaslinasta boja, ki jo najdemo v recenziji Maxa Modica za knjigo Marcela Štefančiča Janez Janša: Biografija (Mladina, 30. 10. 2008, str. 66). Zakaj?

V tem prispevku bom poskusila odgovoriti na to vprašanje in na ta način razpravo o (ne)dopustnosti uporabe tujejezičnih izjav v javnem jeziku premakniti s področja pravnih regulativ in fanatično-paranoičnega diskurza o ogroženosti slovenščine na področje dejanske uporabe jezika. Jezik namreč ni zgolj sredstvo za posredovanje informacij, temveč ga moramo razumeti tudi kot zaklad, ki nam ponuja veliko možnosti za izražanje določene vsebine. Raba jezika pravzaprav pomeni nenehno delanje izbir med številnimi možnostmi, in so te izbire vedno ideološko pogojene – s tem, da smo izbrali določeni način, da nekaj povemo, sporočamo nekaj dodatnega, kar sega dlje od posredovanja informacij in vsebin. Besede in izrazi niso torej samo preprosti prenašalci informacij: za njimi se nahajajo celi svetovi, zgrajeni od skozi čas utrjenih predstav in od spomina, od razširjenih prepričanj o tem kaj je dobro, vredno, prestižno, moderno, kaj pa slabo, zastarelo, nazadnjaško itd. Ker govorimo o dejanski rabi jezika in ne abstraktnih konstrukcijah jezikovnih (kar praviloma pomeni nacionalnih) identitet, jezika ne gre razumeti zgolj v okvirih nacionalnih definicij. Izbire, ki so nam na voljo vključujejo tudi jezikovna sredstva iz drugih jezikov – zato ker danes živimo (in je tako bilo tudi skozi zgodovino) v svetu, kjer so jezikovne in kulturne meje gibljive in prepustne. Znani hrvaški jezikoslovec Dubravko Škiljan je opozarjal na problematičnost izjav kot so: V Sloveniji se govori slovensko, na Hrvaškem se govori hrvaško, v Rusiji se govori rusko … Tovrstne izjave se nam na prvi pogled zdijo naravne in samoumevne, vendar njihova problematičnost ne leži samo v dejstvu, da je cela vrsta ekvivalentnih izjav, kot so v Senegalu se govori senegalsko, v Švici se govori švicarsko, v Belgiji se govori belgijsko itd. nesmiselna, temveč tudi zaradi vsaj še dveh pomembnih razlogov: najprej, v vsaki družbi živijo posamezniki in skupine, kot so priseljenci in pripadniki manjšin, za katere tovrstna trditev ne velja ali vsaj ne za vse sfere komunikacije. In drugo, tudi posamezniki, ki govorijo nek jezik kot materni, ne živijo pod nekakšnim jezikovnim steklenim zvonom: z drugimi jeziki ali elementi drugih jezikov vsakodnevno prihajamo v stik v praksah govorjenja, pisanja in branja. V današnjem svetu je to še močnejše poudarjeno s procesi globalizacije, ta pojav pa nikakor ni nov in naj bi, po besedah Umberta Eca ter francoskega političnega filozofa Étienna Balibarja ležal v temelju evropske identitete. Eco poudarja, da je potrebno postaviti pod vprašaj še vedno prevladujoči tradicionalni, humboldtovski koncept jezika kot zaprte celote in izraza prav tako zaprte skupnosti in namesto toga začeti govoriti o multikulturnih praksah in ne samo o pravnih vidikih, ki organizirajo hierarhizacijo državnih jezikov Evrope. Eco in Balibar Evropo vidita kot celino, ki je po nagnjenju poliglotska, kot »skupnost posameznikov, ki lahko zajamejo duha, okus, ozračje drugačnega govora. Evropa poliglotov ni Evropa posameznikov, ki tekoče govorijo veliko jezikov, ampak v najboljšem primeru Evropa posameznikov, ki se lahko srečajo, govorijo vsak svoj jezik in razumejo jezik drugega, ki pa ga ne znajo tekoče govoriti; ker pa ga razumejo, četudi s težavo, razumejo »duha«, kulturni univerzum, ki ga vsakdo izraža tako, da govori jezik svojih prednikov in svoje tradicije« (Umberto Eco, Iskanje popolnega jezika v evropski kulturi, Ljubljana: Založba *cf. 2003). Balibar temu doda pomemben aspekt prevajanja, nenehnih poskusov preseganja kulturnih in jezikovnih mej, prek katerih se ustvarja nek evropski meta-jezik ali »jezik Evrope« (Étienne Balibar, Mi, državljani Evrope? Ljubljana: Sophia 2007).

V medijskem jeziku na Slovenskem praktično ni besedila, ki obravnava problematiko vezano za Jugoslovansko ljudsko armado (JLA), ki ne bi vseboval tudi kakšno srbohrvaško besedo, zlasti tiste, ki označujejo pojme in predmete, značilne za jugoslovansko vojsko. Enako prakso najdemo tudi v pripovedih ljudi o služenju vojaškega roka, tako Slovencev kot drugih, ki jim srbohrvaščina ni bila materni jezik. Tako je tudi celo na Hrvaškem, kjer je po razpadu Jugoslavije prav vojaški jezik bil prva tarča »jezikovnega inženiringa«, procesa jezikovnega razločevanja od Srbov, saj je bilo pomembno izmisliti novo vojaško terminologijo, ki se bo izrazito razlikovala od jezika »agresorske«, »srbske« JLA.(2) V tem dejstvu ni veliko presenetljivega: ne glede na svojo »jugoslovansko naravo« in na ideologijo, v kateri je JLA bila predstavljena kot »zibelka« jugoslovanstva in »kovačnica bratstva in enotnosti«, je za to institucijo bil značilen jezikovni hegemonizem: srbohrvaščina je bila edini jezik, ki se je uporabljal za uradno komunikacijo: čeprav vse ustave v socialistični Jugoslaviji priznavajo enak položaj jezikom vseh jugoslovanskih narodov v jugoslovanskih oboroženih silah, v 42. členu Ustave iz leta 1963 se navaja, da so vsi jeziki v principu enakopravni, vseeno pa se srbohrvaščini podeli poseben status: ukazi, uradna komunikacija in vojaški pouk se izvajajo izključno v tem jeziku. Ustava iz leta 1974 jezikom vseh narodov in narodnosti podeli enakopraven status in se v členu 243 izjemen status srbohrvaščine znotraj komunikacije v JLA do neke mere relativizira s tem, da se navaja, da so ukazi in uradna komunikacija in pouk v enem izmed jezikov jugoslovanskih narodov, to pa v praksi ostane posvsod srbhrvaščina.

Poleg tega je srbohrvaščina, tako kot na splošno v komunikaciji na prostoru bivše Jugoslavije, tudi v vojski funkcionirala kot lingua franca, sporazumevalni jezik za govornike, ki nimajo istega maternega jezika. Nasprotje med pluralistično naravo JLA, ki je pravzaprav bila skoraj edina »resnično jugoslovanska« izkušnja za državljane Jugoslavije, saj se se na služenju vojnega roka srečali in živeli skupaj ljudje iz različnih koncev skupne države, ter jezikovno hegemonijo, je občasno bilo izpostavljano kot problem v javnem diskurzu v Sloveniji tekom socialističnega obdobja (prim. članke Jake Avšiča Za enakopravnost slovenskega jezika, Jezik in slovstvo 12/3, 1967, 96–98, O poveljevalnem jeziku NOB Slovenije, Jezik in slovstvo 14/4, 1969, 97–103, Pismo zvezni ustavni komisiji, Časopis za kritiko znanosti št. 91/92, 1986, 123–41), v osemdesetih letih pa je razprava o enakopravnosti slovenščine v jugoslovanskih oboroženih silah postala bolj intenzivna, ko je v slovenskih revijah bilo objavljeno veliko člankov, v katerih je jezikovna hegemonija znotraj JLA interpretirana kot odkrita manifestacija srbskih centralističnih in hegemonističnih aspiracij.

Prav tako so bila dogajanja, ki so neposredno privedla do neodvisnosti Republike Slovenije, povezana z »jezikovnim« vprašanjem v JLA: problem neenakosti slovenščine je imel zelo pomembno vlogo v mobilizaciji množic in slovenske civilne družbe. Leta 1988, ko je četverica bila obtožena za izdajo vojne skrivnosti, je odločitev, da bo sodni proces potekal v srbohrvaščini povzročila javne proteste, ki jih danes lahko vidimo kot uvod v oborožene spopade, ki so privedli do slovenske samostojnosti (podroben opis dogajanj v zvezi s procesom proti četverici in dogodkov, ki so sledili, podaja Ali Žerdin v knjigi Generali brez kape. Čas odbora za varstvo človekovih pravic. Ljubljana: Krtina, 2007; prim. tudi Časopis za kritiko znanosti št.119/120, 1989).

Argumente, s katerimi se je opravičevala zahteva, da slovenski vojaki v JLA lahko uporabljajo svoj materni jezik, lahko razdelimo v dve skupini, in sicer na argumente, ki se sklicujejo na kontinuiteto ter na argumente, ki zagovarjajo pravice in svobode posameznika. Argumente iz prve skupine najdemo skoraj v vseh besedilih, ki obravnavajo vprašanje rabe slovenščine v JLA. V le-teh se poudarja, da slovenski vojaški jezik ima že dolgo tradicijo, ki seže vse do konca 18. stoletja (prim. Tomo Korošec, Slovenski vojaški jezik, Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, 1998, 3). V drugi polovici 19. stoletja je Andrej Komel objavil nekaj knjig o vojaški problematiki in razvil najpomembnejši del slovenskega vojaškega besedišča (prim. A. Komel, Poljna služba, raztreseni red, nova puška in slovensko-nemški in nemško-slovenski slovarček, Celovec: Tisk družbe sv. Mohora, 1872; A. Komel, Puška repetirka (Repetier-Gewehr) v vprašanjih in odgovorih s slovarčkom, cesarskim i kraljevim vojakom v poduk. Ljubljana: Tisk narodne tiskarne, 1891; podrobnejši razpravi o delih Andreja Komela ponujata T. Korošec, Slovenski vojaški jezik in F. Lampe, Andrej Komel pl. Sočebran, Dom in svet 1, 1894, 1–6). Kontinuiteta v razvoju slovenskega vojaškega jezika je bila prekinjena ko je leta 1918 bila osnovana Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev, vendar je znova močno oživela v drugi svetovni vojni, ko so slovenske partizanske enote uporabljale slovenščino v vseh sferah komunikacije. Argumenti, ki se sklicujejo na pravice in svobode posameznika ne temeljijo na zgodovinskih dokazih, temveč pravico do uporabe maternega jezika prikažejo kot nujni pogoj za osebni razvoj in zadovoljstvo vseh državljanov Jugoslavije, kar pa je pogoj za uspešno skupno življenje v federaciji. Tovrstno argumentacijo najdemo, na primer, v pismu Jake Avšiča, Slovenca, ki je bil oficir tako v vojski Kraljevine SHS kot v JLA. Leta 1941 se je pridružil partizanom in opravljal pomembne funkcije v slovenskih partizanskih strukturah. Ko se je leta 1947 upokojil, se je posvetil promoviranju ideje o enakopravnosti vseh jugoslovanskih jezikov znotraj JLA in o tem objavil tudi številne članke, ki so bili ponatisnjeni v Novi reviji leta 1986, osem let po njegovi smrti, v trenutku ko je vprašanje rabe jezika v JLA bilo najbolj pereče. Istega leta je tudi Časopis za kritiko znanosti posvetil posebno številko jezikovnem vprašanju v JLA. Pismo Jake Avšiča zvezni ustavni komisiji iz leta 1973 je prvič bilo objavljeno v tej številki. V pismu Avšič poudarja, da se vsak narod oblikuje skozi uporabo in razvoj lastnega jezika, in če je jezik izključen iz posameznih področij komunikacije, napredek naroda in njegova sposobnost, da vzdržuje svoje posebnosti sta ogroženi. Avšič poudarja, da aktivna raba drugega jezika predstavlja težavo zlasti za vojake, ki prihajajo iz delavskega razreda in ki imajo težave celo z maternim jezikom. Raba samo enega jezika v komunikaciji znotraj JLA ustvarja občutek neenakopravnosti in lahko privede do konfliktov med vojaki in ogrozi bratstvo in enotnost vseh jugoslovanskih narodov, kar kot posledico ima tudi oslabitev institucije jugoslovanske vojske. Tudi poraz vojske Kraljevine Jugoslavije leta 1941 Avšič razlaga s hegemonijo Srbov in njihovega jezika.

V letih 2005 in 2006 sem opravila obsežno raziskavo, kjer sem v pogovorih s Slovenci – bivšimi vojaki JLA poskušala ugotoviti, v kakšni meri je diskurz o neenakopravnosti jezikov znotraj JLA pustil sledi na načine, kako si oni vidijo lastno izkušnjo z institucijo jugoslovanske vojske in kako se danes spominjajo vojaškega roka. Za razliko od zgoraj opisanih javnih diskurzov, praktično nobeden izmed mojih informatorjev (vključno s tistimi, ki so vojni rok služili na koncu osemdesetih let, torej istočasno, ko je ta diskurz bil izoblikovan), ni izpostavil, da bi dejstvo, da je v vojski moral uporabljati srbohrvaščino zanj predstavljalo oviro ali povzročalo napetosti v odnosih z ostalimi vojaki. Večina je rekla, da so srbohrvaščino že poznali zaradi gledanja filmov, televizije in branja stripov v tem jeziku. Slovenskih različic za ukaze in poveljstva niso poznali, ko bi jih slišali, pa so jim se zdele nenaravne in smešne. Eden izmed mojih informatorjev navaja: Poveljstev v slovenščini sicer ne poznam, sem bil tudi zelo malokrat na orožnih vajah, ampak v moji glavi so uni, ne, marš, ali na levo krug, al pa u potiljak ... Jaz teh slovenskih ne znam, pa se mi zdijo včasih smešni.

Izkušnjo vojakov JLA še vedno delijo stotine tisoč Slovencev, med tem ko je zaradi profesionalizacije slovenske vojske izkušnja služenja vojnega roka »v slovenščini« omejena samo na nekaj generacij, zato slovenščina v širši kulturni komunikaciji ni mogla postati jezik, ki se ideološko veže na vojsko in vojaške zadeve.

Da se srbohrvaščina dandanes doživlja kot »edini ustrezni« jezik za izražanje vsebin, povezanih z vojsko, smo videli tudi iz navedenih primerov iz slovenskih medijev. Vendar ne gre samo za to. Vrnimo se še enkrat naslovu Na desno ravnajs’: s tem, da je posegel za tujejezičnim izrazom, ki pa je zlahka prepoznaven za večino bralcev, je novinar istočasno sprožil vsaj tri ideološke mehanizme: kot vojni ukaz, je izbrani naslov veliko bolj učinkovit kot bi bil isti ukaz v slovenskem jeziku, ki je znan samo majhnem delu bralcev; ukaz v srbohrvaščini lahko »prikliče« spomine na totalitarno ureditev jugoslovanske vojske, ki jo v članku novinar implicitno pripisuje tudi načinu vladanja v samostojni Sloveniji; in končno, dobesedni pomen ukaza lahko povežemo z desno politično usmeritvijo tedanje slovenske vlade.

Kot vidimo, možnost izbire med tujejezičnimi jeizkovnimi sredstvi lahko razširi spekter sporočil, ki jih z določeno izjavo lahko »pošljemo«, lahko aktivira asocijacijske poti, spomine in ideološke svetove, ki tudi niso v direktni povazavi z izjavo samo. V Mladini je 18. oktobra 2004 v duhoviti rubriki Kdo je kdaj bila objavljena biografija Slavoja Žižka; tako kot je za omenjeno rubriko značilno, so posamezna obdobja in prelomnice iz življenja znanega filozofa ilustrirane s karikaturami. Med drugim lahko preberemo, da je Žižek JLA služil v Karlovcu in da je bil zadolžen za politično izobraževanje vojakov. Kot veliki oboževalec kinemarografije, je oficirje prepričal, da bi med poukom predvajali filme (ker bo boj proti kapitalističnemu sovražniku najbolj učinkovit če ga spoznamo prek njegovih, torej ameriških filmov) in je na pouku predvajal svoje priljubljene filme. Ta del Žižkove biografije je ilustriran z karikaturo (glej priloženo grafiko).

Razporeditev jezikov v karikaturi je zelo zanimiva, saj ne ustreza resnični situaciji: Žižek govori v slovenščini, čeprav je v pouku moral govoriti v srbohrvaščini. Komentarji vojakov o tem, kar vidijo na zaslonu (očitno nago žensko telo) pa so v srbohrvaškem jeziku, tako da je povezava med tem jezikom in JLA vsaj delno ohranjena. Takšno razporeditev jezikov lahko razlagamo na več načinov: najprej, značilno je da so v srbohrvaščini podani vulgarizmi, ta jezik pa tudi danes v Sloveniji v veliki meri velja za medij za izražanje kletvic in vulgarizmov; zatem, jezika sta razporejena tako, da se ustvarja nasprotje med (kvazi)intelektualno vsebino Žižkove izjave v slovenščini po eni strani in vulgarnimi komentarji v srbohrvaščini po drugi – kar je možno povezati tudi z situacijo v današnji Sloveniji, kjer se priseljenci – govorci srbščine, hrvaščine in ostalih jezikov nekdanjih jugoslovanskih narodov še vedno doživljajo kot neizobraženi pripadniki nižjih družbenih slojev.