Tudi letošnji svetovni dan medijev je bil dobra priložnost za razmislek o današnji vlogi medijev in novinarjev. Letos je bilo več poudarkov na nezavidljivih pogojih dela novinarjev in njihovi socialni in siceršnji varnosti. Poudarjena je bila nepogrešljivost medijev za delovanje demokratičnih družb, tudi pri odkrivanju korupcije in koruptivnih praks v javnem in zasebnem sektorju. Vsi ti poudarki so seveda upravičeni in nesporno je, da imajo mediji največ zaslug za odkrivanje koruptivnih praks. Organi odkrivanja in pregona kaznivih dejanj se največkrat z zamudo lotijo primerov, ki so bili že prej razkriti v medijih.

Vendar poleg teh zaslug se, ko spremljamo naše medije, začnemo spraševati tudi o tem, koliko je koruptivnih praks tudi v sami medijski industriji in kdo se s tem sploh ukvarja?

Primeri, ki vodijo k takšnemu razmišljanju, so lahko banalni, lahko pa so tudi sistemski in globalni. Kdo ima v resnici interes za ponujanje določenih informacij medijem in občinstvu? Kolikokrat so za posameznimi medijskimi prispevki le interesi globalnega kapitala in korporacij ali pa lokalnih politikov? Kdo ima (materialni) interes za naklonjeno predstavljanje ali promocijo določenih »čudežnih« zdravil, prehranskih dodatkov, oblačil ali turističnih destinacij? Ali za takšnimi novinarskimi vsebinami, ki niso označene kot oglaševalske, stojijo bolj ali manj prikriti sponzorji? Ali kdo nadzira zakonsko prepoved (53. člen ZMed), da sponzor ne sme vplivati na sponzorirane vsebine in omejevati uredniške neodvisnosti medija?

Kako se sklada uvodnik urednice tedenske priloge, poln srce parajočih primerov o današnjih družbenih tegobah in revščini, s ponujanjem očitno prevarantskih »čudežnih« tabletk za hujšanje ali s ponujanjem oderuških posojil na naslednjih straneh istega tednika? Ali za novinarskimi članki o tem, kaj je in v prihajajoči modni sezoni, ali o izboru priporočenih »naključno« izbranih oblačil, v resnici ne stojijo trgovci teh izdelkov? Ali novinar, ki hvali določeno turistično destinacijo ali znamko avtomobila, ne dela tega le zato, ker je brezplačno potoval na račun turistične agencije ali se brezplačno vozi v takšnem vozilu, ki mu ga je odstopil trgovec?

Mediji in njihovi lastniki nam tako prek vsebin, ki jih (proti plačilu ali brezplačno) ponujajo, v resnici vsiljujejo življenjski slog, vzorce vedenja in razmišljanja, tudi političnega. Torej, tisti, katerih interesi so za posameznimi medijskimi vsebinami, želijo narediti iz nas, namesto kritičnih državljanov, potrošnike, ki smo vredni le toliko, kolikor lahko kupimo njihove izdelke.

Sam sem rasel v času, ko je bilo tega manj in smo medije spremljali predvsem zato, da smo izvedeli, kaj se zanimivega in poučnega dogaja pri nas in po svetu. Seveda so bile vsebine politično omejene, vendar smo se, vsaj nekateri, naučili brati med vrsticami in kombinirati informacije iz različnih virov. Lahko bi se reklo, da smo bili medijsko izobraženi, čeprav brez tovrstnega formalnega izobraževanja. Zato smo lahko zaskrbljeni nad mlajšimi generacijami, ki so neusmiljeno izpostavljene prej omenjenim medijskim vsebinam. Še posebej na spletu, ki ponuja vsebine brezplačno, je težko najti zrnje med vsem plevelom, ki se ne le ponuja, ampak celo vsiljuje. Pogosto se sploh ne moremo izogniti vsiljivim ponudbam stvari, ki jih ne želimo in jih ne potrebujemo.

Premalo se sprašujemo o tem, kdo oziroma čigavi interesi so za posameznimi medijskimi vsebinami in koliko so v medijih razširjene prakse, ki bi jih lahko imenovali koruptivne.

Seveda ne smemo vseh medijev in medijskih praks metati v isti koš, ker so razlike med mediji in novinarji velike, skrbi nas pa lahko, da so te razlike premalo vidne in največkrat niso razkrite. Če to primerjamo s korupcijo v javnem sektorju in delovanjem protikorupcijskega organa, pri nas je to Komisija za preprečevanje korupcije, se je zavedanje o tem, koliko je na tem področju koruptivnih praks, povečalo vzporedno s povečanjem aktivnosti te komisije.

Tudi sam prej nisem verjel, da je korupcija v javnem sektorju tako razširjena. Pri tem je treba poudariti, da se komisija ne ukvarja s kaznivimi dejanji s področja korupcije, za to so pristojni policija, tožilstvo in sodišča. Komisija predvsem daje »neobvezna« mnenja o tem, katera ravnanja ustrezajo definiciji korupcije, tudi če ravnanje ni kaznivo po kazenskem zakoniku. Komisija na podlagi zakona spremlja, ali organi javnega sektorja sprejemajo ocene korupcijskih tveganj na svojem področju in imajo načrte zagotavljanja integritete. Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije vsebuje tudi določbe o zaščiti prijaviteljev korupcije. Vsega tega v medijski industriji ni.

Seveda stanje v javnem sektorju in medijski industriji glede tega ni v celoti primerljivo. Skupen pa je lahko interes državljank in državljanov, ki so hkrati davkoplačevalci, in bralci, poslušalci in gledalci medijskih vsebin ter potrošniki blaga in storitev, ki jih ti mediji promovirajo. V javnem interesu mora biti, da nismo napačno informirani, da blaga in storitev ne plačujemo več, kot je treba, da nismo prevarani, da ne konzumiramo škodljivih izdelkov in podobno. Zato bi moralo biti v javnem interesu tudi odkrivanje, koliko je korupcije v medijski industriji; morale bi se postaviti zahteve, da se ocene in načrti zagotavljanja integritete sprejemajo in upoštevajo tudi na tem področju.

Verjamem, da se teh težav uredniki in novinarji zavedajo in se z njimi tudi vsakodnevno soočajo. Slabe gmotne razmere, v kateri je večina medijske industrije, pa ne prispevajo k zmanjševanju spornih praks, prej nasprotno. Lahko si je predstavljati, da so v takšnih pogojih uredniki pod pritiski lastnikov in oglasnih oddelkov glede vsebin, to pa se odraža tudi v delu novinarjev. Na drugi strani je gotovo prisotna tudi solidarnost znotraj stroke in industrije, da se ne preiskujejo in medsebojno razkrivajo tovrstni prekrški in sporne prakse, saj verjetno nihče ni povsem brez greha. Brez odgovora zato ostaja vprašanje, kdo bo raziskoval in odkrival sporne in neetične prakse, »ki ustrezajo definiciji korupcije« v medijih.