Vroče linije* so slovenski naziv za točno določeno ponudbo, storitev, ki se opravlja za denar in se izvaja v zasebnem telefonskem stiku med stranko in izvajalko storitve. Oglašavanje kot tako rekoč edino javno mesto povezave med potencialnim porabnikom in vročo linijo je za vzdrževanje tovrstne dejavnosti vitalnega pomena, saj nadomešča lokal, delavnico, servis ali podobno, torej za javnost odprto fizično mesto ponudbe storitve. Storitve, ki jih ponujajo vroče linije, vključuje spolno stimulacijo, implicitno je mogoča tudi spolna zadovoljitev. Sholastična dilema, izpostavljena v aferi Clinton-Lewinsky, kaj je spolni odnos, v primeru vročih linij odpade. Za potrebe definiranja vročih linij zadostuje ugotovitev, da gre za polje spolnosti. Račun se s seštetjem obeh ugotovitev, torej plačana in spolna dejavnost, izide v rezultat prostitucija. Tu se seveda zastavi vprašanje, kako se lahko svobodno oglašuje nekaj, kar je po črki zakona vsaj doslej še kazenski prekršek. Odgovor je morda v diskoordinaciji med dvema ali več državnimi resorji. Tematizacija vročih linij kot prostitucije sicer presega okvire pričujočega prispevka, čeprav bi vpletene državne institucije s konsenzom in potrditvijo te teze celotno problematiko oglaševanja vročih linij postavile na drugačna izhodišča. Oglaševanje seksualnih storitev po telefonu, kakor bolj natančno lahko imenujemo oglase za vroče linije, je kot značilna novost tranzicijske družbe doletelo državo, zopet značilno, nepripravljeno tako po zakonski kot družbeno refleksivni in civilno aktivistični plati. Javno mnenje pojav ignorira, posamezni glasovi odpora se do sedaj niso zmogli združiti v akcijo. Zakon o javnih glasilih v 26. členu ščiti pred pornografsko vsebino otroke, vendar se formulacija nanaša le na oglase, ki so namenjeni samim otrokom. Zato ponujata predlog zakona o medijih in sedaj že prvo branje v parlamentu priložnost za uravnavanje dosedanjega divjega oglaševanja seksualnih storitev po telefonu. Pobuda in začetni javni razmislek sta feminističnega izvora. V jeziku strategije pomeni to odpor proti pogledu na ženske in spolnost, kakor se organizira preko podob in teksta v obravnavanih oglasih. Taktično se pri obravnavanju problematike opiramo na človekovo pravico do integritete in dostojanstva. Aktivnosti potekajo v okviru kampanje problematizacije oglaševanja spolnih storitev in predloga zakona o medijih, ki ga materialno podpira ZOD Slovenija, koordinira pa podpisana.

Preden se lotimo analize predloga zakona o medijih s stališča njegove morebitne učinkovitosti ali pomanjkljivosti v zvezi z uravnavanjem oglaševanja seksualnih storitev po telefonu, poskušajmo žanrsko opredeliti obravnavane oglase. Upodobljene so večinoma ženske*, ki so razgaljene, v držah in z mimiko spolnega zapeljevanja, postavljene bodisi v nediferenciran prostor ali v prostor intimne zasebnosti. Podoba je pogosto opremljena z imenom, ki žensko pooseblja, in z besedami, ki jo seksualno označujejo ali eksplicitno ponujajo, kakor da je spolno na razpolago. Namen tovrstnih oglasov je spolno motiviranje pripadnikov ciljne skupine, saj je namen oglaševanja klic -vroče linije. Razgaljenost akterk, s spolnostjo označena mizanscena in namen spolnega vzdraženja pa je definicija pornografije, oziroma ena od mogočih opredelitev. Glede na jezikovni prostor je treba pogledati še v Slovar slovenskega jezika (DZS 1980), kjer bomo pod geslom »porno« našli zapisano »nanašajoč se na prikazovanje, obravnavanje spolnosti samo zaradi erotičnega draženja, ugajanja«. Slovar slovenskega jezika ubesedi v zvezi s pornografijo to, kar je značilno tudi za navedeno definicijo pornografije. Bolj kakor za vsebino in njeno drznost gre za povezavo vsebine z namenom.

Predlog novega zakona o medijih v sklopu oglaševanje in v 45. členu govori, da se z oglaševanjem ne sme »prizadeti spoštovanja človekovega dostojanstva« in »vzpodbujati rasne, spolne ali narodnostne diskriminacije«. V poglavju posebnih določb o radijskih in televizijskih programih, v sklopu zaščita otrok in mladoletnikov in v 84. členu predloga zakona beremo, da televizijski programi ne smejo predvajati »prizorov neupravičenega oziroma pretiranega nasilja, pornografije ali drugih oddaj, ki bi lahko resno škodovale duševnemu, moralnemu ali telesnemu razvoju otrok in mladostnikov«. In še: »Ob upoštevanju kriterijev iz prejšnjega odstavka lahko televizijski programi od 23. do 6. ure predvajajo tudi programske vsebine, ki vsebujejo prizore nasilja, lastnega človeški naravi, in erotike.«

Skupne določbe, ki govorijo o spoštovanju človekovega dostojanstva in prepovedi vzpodbujanja spolne diskriminacije, so lahko predmet konkretizacije ali poljubnih interpretacij. Če ni izrabljena prva možnost, ostane poljubnost. Pri oglaševanju seksualnih storitev po telefonu ali posameznih oglasih te zvrsti je odločitev, ali gre za kršitev človekovega dostojanstva in dejanje spolne diskriminacije ali ne, torej povsem poljubna. Glede na to, da je poseben sklop namenjen zaščiti otrok in mladostnikov, ne pa tudi žensk (in etničnih in nacionalnih manjšin), ki imajo legitimni status družbene skupine z manjšo močjo, sklepamo, da zakon v smislu zaščite ženske integritete in dostojanstva (za to nam tukaj v prvi vrsti gre) ni funkcionalen. V nadaljevanju se zastavlja vprašanje, kako uravnavati oglaševanje seksualnih storitev in morebitnih dvomljivih vsebin v tisku. Argument trenda liberalizacije tiska v demokratičnih družbah pomeni načelnost, ki pozablja podrobnosti (npr. obstoj zaprtega pornografskega tiska v nekaterih državah razvite demokracije) in tudi specifičnosti, ki jih v posamezno okolje vnaša družbeno-zgodovinski moment (države v tranziciji nimajo tradicije civilnodružbenih in državnih institucij, ki nadzirajo delovanje medijev, tudi tiska). Zakonsko umanjkanje česarkoli, kar bi neposredno uravnavalo oglaševanje vročih linij v tisku, in časovna restrikcija tovrstnega oglaševanja po televiziji bosta spričo pomanjkanja uredniške segmentacije tiskanih medijev glede na načela spoštovanja človekove integritete, spolne enakosti ipd., sproducirala dokaj opazno medijsko nekonsistentnost. V ediciji najbolj uglednega slovenskega dnevnika z visoko tiražo bomo sredi programa za televizijo morali - ne glede na to, ali smo odrasli ali otroci, ozaveščeni, aktivni ali vodljivi državljani in državljanke - gledati pornografske, mehkopornografske in v najboljšem primeru erotične oglase za seksualno dejavnost, enake oglase, ki bodo na televiziji lahko predvajani samo v omejenem nočnem terminu. Pri tem naj poudarimo, da so v vizualni prezentaciji teme, besednem »zakladu« in statičnosti med tovrstnimi oglasi v časopisu in na televiziji minimalne razlike.

In še za sklep: v predlogu zakona o medijih in 84. členu pogrešamo opredelitev »erotike« in »pornografije«, saj bi lahko na primer definicija pornografije, ki smo jo vzeli za ustrezno v pričujočem tekstu, bistveno spremenila praktični pomen omenjenega člena oziroma pojavnost televizijskega oglaševanja seksualnih storitev po telefonu.

*Vroče linije so pojav svobodnega trga in v skladu s tem prisotne v Sloveniji slabo desetletje. Oglaševanje teh je najbolj opazno po obeh velikih komercialnih televizijah, kjer je do sedaj potekalo tako rekoč v vseh mogočih terminih. V nenamenskih tiskanih medijih je značilno za Vikend magazin Dela in tudi Slovenske novice.

*Moški akterji so redki, namenjeni so tako porabnicam kot porabnikom (t. i. gay lines). Hiter in nikakor ne znanstven pregled oglaševalskega materiala priča o tem, da se upodobitve moških razlikujejo od upodobitev žensk. Ker so vroče linije s heteroseksualno ponudbo in ženskami ponudnicami seksualne storitve zelo prevladujoče, je tekst usklajen s to stvarnostjo in zato diskriminatoren do drugačnih spolnih praks in spolne ponudbe.

Otroška pornografija postaja s širjenjem mreže, povečevanjem števila dostopov in nenehnim izumljanjem novih načinov dostopa vse težji problem za oblikovalce politike na internetu. Kako velik je ta problem? Homayra Sellier trdi v dokumentu o boju proti otroški pornografiji na internetu, ki ga je predstavil na konferenci UNESCO, da je več kakor 40.000 strani, ki razglašajo in slavijo idejo moške-deške ljubezni in otroškega seksa. Max Taylor, profesor uporabne psihologije na University College Cork, ocenjuje, da se je v zadnjih desetih letih v njegovi podatkovni bazi o otroški pornografiji nabralo od 300 do 350 fotografij, ki prikazujejo spolne zlorabe, in med 1600 in 1800 slik, ki prikazujejo izzivalne spolne položaje. Pri tem hitro doda, da je ocena, ki govori o številu fotografij na internetu, zelo nizka. Bolj zastrašujoči so trendi, ki jih je opazil na samih slikah. Mnoge novejše slike imajo v ozadju računalnike in so postavljene v domače okolje, v hišne prostore, ki pomenijo varnost. To kaže, da so veliki del novejše otroške pornografije ustvarili ljudje, ki so jim otroci zaupali.

V civilni družbi so nastale nevladne organizacije, da bi se bojevale proti temu, kar vidijo kot »ne-le-virtualno« grožnjo otrokom. Jasno so opredelile, kaj je tisto, kar ogroža otroke, in kako to omogoča internet. Parry Aftab, odvetnik, ki se ukvarja z kiber-pravom in je povezan z ameriško skupino Cyber-angelov, opozarja na dve poti. Prva so sobe za kramljanje, ki jih pedofili uporabljajo kot forum za dogovarjanje za srečanja s potencialnimi žrtvami. Odrasli se pretvarja, da je otrok, sodeluje v kramljanju in opreza za otroki, ki se zdijo depresivni ali osamljeni. Pedofil si nato pridobi otrokovo zaupanje (proces, ki lahko zahteva številne ločene izmenjave) in organizira srečanje na kraju, kjer starši niso navzoči. Pedofil nato uporabi otroško pornografijo, da bi prepričal otroka, da so spolni akti, ki si jih želi, normalni. Slike tako upravičujejo dejanja, saj otroku kažejo, da to počnejo tudi drugi.

Čeprav je večina držav prepovedala otroško pornografijo, je ena od težav pri odkrivanju takih strani ta, da te niso javne, pogosto so znane le tesno povezani skupini pedofilov, ki si izmenjujejo naslove datotek na internetu. Nevarnost torej ni to, da bi otroci utegnili videti slike, ampak dejstvo, da jih - kot opisuje Aftab – izkoriščajo, in, kar je prav tako pomembno, kako se te podobe nato uporabljajo, da privabijo še več žrtev. Prizadevanja civilne družbe v boju z otroško pornografijo so eksplodirala v zadnjih petih letih, pri čemer uporabljajo enako tehnologijo, da bi pritegnila pozornost na problem, in tako povezujejo dosežke po vsem svetu. Večajo so tudi napori na mednarodni ravni. UNESCO je januarja 1999 objavil deklaracijo in akcijski načrt boja proti otroški pornografiji. Dokumenta poudarjata večjo udeležbo internetovske industrije s samoregulacijo in uveljavljanje zakonske ureditve. To naj države oblikujejo tako, da ne preganjajo le distribucije otroške pornografije, ampak tudi njeno posedovanje. Nazadnje dokument poziva vlade, nevladne organizacije, industrijo in civilno družbo k skupnemu urejanju problema, priznavajoč njegovo razširjenost in zahtevnost.

Med nevladnimi organizacijami, ki so del teh prizadevanj na internetu, je ECPAT (ki se je sprva usmerjala na otroško prostitucijo v Aziji) s podružnicami po vsem svetu.

Druge dejavno iščejo materiale in od uporabnikov interneta pridobivajo poročila o otroški pornografiji. Britanska skupina Internet Watch poročila analizira in ugotavlja, ali vsebina strani krši britanske zakone in ali je postavljena na strežnikih v Veliki Britaniji. Če je tako, obvesti oblasti. Če je stran nezakonita, stopijo v stik s ponudnikom dostopa in zahtevajo odstranitev strani. Leta 1998 se je skupina odzvala na 447 poročil, dobila pa jih je več kot 2400.

Tudi Gibanje proti pedofiliji na internetu, ki ima sedež v Belgiji, deluje podobno kakor Internet Watch kot središče, kjer se zbirajo poročila in listine. Poleg tega gre za raziskovalno skupino, ki poskuša zaobjeti obseg problema, in za nekakšen svetovalni servis ponudnikom dostopa. V Združenih državah so ena bolj pomembnih organizacij, ki delujejo na tem področju, Cyber-angeli. Dejavno sodelujejo zlasti v prizadevanjih UNESCO pri načrtovanju boja proti tem problemom. Del njihovega delovanja je tudi izobraževanje, ki je usmerjeno v pomoč staršem pri razumevanju potencialnih nevarnostI interneta za njihove otroke, z ocenjevanjem programske opreme, ki naj bi preprečevala dostop do strani, ki vsebujejo določene izraze in opise.

Med nadnacionalna prizadevanja, ki se lotevajo tega problema, sodi tudi projekt incore (Internet Content Rating for Europe), ki bo industriji in aktivistom omogočil, da bodo lahko na primeren način opozarjali starše. Tudi Univerza Yale izvaja projekt informacijske družbe (Information Society Project), ki ga podpira Bertelsmannova fundacija. Z odzivanjem sodnih in izvršilnih organov narašča vmešavanje države. Na Interpolu imajo oddelek, ki se ukvarja z otroško pornografijo v sklopu prizadevanj za pospeševanje komunikacij med raznimi državnimi policijskimi uradi. V Združenih državah sodelujeta pri odpravljanju otroške pornografije fbi in carinska služba. V zda in v drugih državah so vpeljali zakonodajo, ki precej jasneje opredeljuje otroško pornografijo, kar je zelo težko, ko imamo opraviti s tehnologijo, ki omogoča, da z združevanjem podob – s t. i. morfiranjem – odraslemu telesu damo mlajši, nedoleten videz.

Kljub vsej skrbi in prizadevanjem pade večji del odgovornosti na starše. Nevladne organizacije, ki se osredotočajo na družine, opozarjajo, da je potrebno vedeti, kaj počnejo otroci na mreži in s kom se povezujejo, če hočemo preprečiti, da bi jih izkoristili za naslednjo otroško pornografsko stran. To pa zahteva poznavanje tehnologije in razumevanje tega, kako jo lahko uporabljajo drugi. Na voljo je programska oprema, ki lahko staršem pomaga nadzorovati, kakšne reči presnemava uporabnik z mreže, in – kar je še pomembnejše - katere informacije prihajajo po internetu do otroka. To pa je, kakor meni gospod Aftab, največja težava: torej preprečiti otrokom, da bi prišli v stik s pedofilom, ki jih bo izkoristil.

Brez dvoma je tehnologija interneta darilo za pedofile in tiste, ki jih zanima otroška pornografija. Globalne povezave med temi posamezniki in število informacij, ki so jim dostopne, naraščajo in pred globalno družbo postavljajo jasno grožnjo. Vendar pa ista tehnologija, ki olajšuje to ostudno trgovanje z otroškimi podobami, olajšuje tudi sodelovanje in izmenjavo informacij med skupinami, ki se s tem spopadajo na globalni ravni. Tehnologija pomeni grožnjo. Vendar pa je tudi najboljše upanje, ki ga ima civilna družba, da se proti problemom bojuje na potrebni – torej globalni – ravni.