Spletni časopisi slovenskih tradicionalnih medijskih organizacij članom občinstva(1) med drugim omogočajo pošiljaje elektronskih pisem v uredništva, ustvarjanje svojih blogov, vključevanje v razprave na forumih in v klepetalnicah ter objavljanje komentarjev pod novinarskimi prispevki. S tem omogočajo dvosmerno komuniciranje med člani občinstva in novinarji in dvigajo vprašanja o razpadanju hierarhičnosti v tem odnosu, zatonu prevladujočega enosmernega komuniciranja, značilnega za novinarstvo v tradicionalnih množičnih medijih, in nadaljnjih transformacijah novinarske vloge odbiratelja (angl. gatekeeper).(2) Smiselnost tovrstne polemike pod vprašaj postavljajo dosedanje raziskave v slovenskem spletnem novinarstvu, ki kažejo, da potenciali komuniciranja na spletu ostajajo neuresničeni(3) in da se na straneh slovenskih spletnih časopisov pojavlja »primanjkljaj interaktivnosti in hipertekstovnosti«.(4) V tem članku je zanimanje ožje, ukvarjali se bomo z enim od načinov udejanjanja medosebne interaktivnosti v odnosu med novinarji in člani občinstva, in sicer z vzajemnim objavljanjem komentarjev pod novinarskimi prispevki. Osrednji vprašanji sta, kakšen namen odzivanja na komentarje članov občinstva pod novinarskimi prispevki imajo spletni novinarji(5) slovenskih tradicionalnih medijskih organizacij in kaj vpliva na njihov namen (ne)vključevanja v dvosmerno komuniciranje s člani občinstva. Vprašanj se lotevamo s prepletanjem teoretskih premislekov, dosedanjega raziskovanja na tem področju in rezultatov primarnih raziskav: analize novinarskih prispevkov in komentarjev pod njimi na straneh vodilnih splošnoinformativnih izbranih časopisov slovenskih tradicionalnih medijev (24ur.com, Rtvslo.si, Delo.si, Zurnal24.si, Vecer.si, Dnevnik.si),(6) kvantitativne raziskave med njihovimi novinarji in poglobljenimi intervjuji z uredniki teh spletnih časopisov.

Medosebna interaktivnost in novinarstvo Medosebno interaktivnost razumemo kot elektronsko komuniciranje, v katerem se vsako naslednje sporočilo navezuje na tista, ki so bila v sekvenci podana pred njimi, in v katerem sta proizvajanje in sprejemanje sporočil postavljeni na enakovredno raven.(7) Eden od temeljnih konceptov znotraj sodobnih pristopov k prihodnosti novinarstva od sredine devetdesetih let naprej, je prav medosebna interaktivnost, čeprav avtorji redko uporabljajo to besedno zvezo za poimenovanje koncepta.(8( Ta je v stičišču dveh glavnih vej razprav, ki v aktiviranju naslovnika in skupnosti vidita izhod iz krize novinarstva in pot do njegove revitalizacije. Prva veja razprav kot razrešitev krize novinarstva vpenjajo v komunitaristične pristope k novinarstvu. Te ideje, ki so vzniknile v novinarskih študijah v Združenih državah, novinarja razumejo kot katalizator med aktivnim državljanom in skupnostjo in tistega, ki usmerja deliberacijo, z njeno pomočjo prepoznava probleme skupnosti in predlaga rešitve.(9) Druga veja razprav preoblikovanje novinarstva povezuje z izkoriščanjem spletnih potencialov,(10) ki na normativni ravni z aktiviranjem naslovnika in instrumetalizacijo sprejemanja novinarskih vsebin pod vprašaj postavlja tradicionalna razmerja v triadi novinar–novice–naslovnik,(11) prevladujoč enosmerni tok informiranja,(12) delitev dela v uredništvu,(13) strukturo in organiziranost uredništva(14) ter linearnost faz v novinarski produkciji novic (zbiranje, selekcija in upovedovanje).(15)

Medosebna interkativnost je mogoča, ko so postavljeni tehnološki okviri dvosmernega toka komuniciranja med novinarji in člani občinstva – na primer zmožnost komentarja pod spletnimi novinarskimi prispevki. Rafaeli(16) v tem okviru loči tri tipe komuniciranja: dvosmerno komuniciranje, reaktivno komuniciranje in polno interaktivno komuniciranje. O dvosmernem komuniciranju Rafaeli piše takrat, ko se sporočila pošiljajo v obe smeri – torej od avtorja prvotnega sporočila do sprejemnika sporočila in nazaj; reaktivno komuniciranje se dogaja, ko se novo nastala sporočila navezujejo na predhodna sporočila; o polnem interaktivnem komuniciranju pa po Rafaeliju lahko govorimo, ko se novo nastala sporočila navezujejo na sekvenco predhodnih sporočil. Medosebne interaktivnosti torej ne smemo razumeti le v okviru tehničnih implementacij interaktivnih formatov, ampak kot dejavnost, ki je kot vsako komuniciranje odvisno od namenov sporočevalcev in dejavnikov, ki vplivajo na te namene, torej v našem primeru tako novinarjev kot članov občinstva.

Razen nekaterih izjem iz tujine(17) raziskave kažejo, da spletni časopisi tradicionalnih medijskih organizacij tehnološko vključevanje interaktivnih formatov redko nadgradijo z medosebno interaktivnostjo kot dejavnostjo novinarjev in drugih delavcev v uredništvu. Uresničevanje medosebne interaktivnosti torej (še) ni delovna obveznost v kompleksni organizacijski strukturi, rutiniziranem procesa novinarske produkcije vsebin in sodelovanju z novinarskimi subjekti, do katerih ima novinar primarno odgovornost – to so člani občinstva, viri informacij, osebe, omenjene v novinarskih prispevkih, uredniki, novinarski kolegi.(18) Skromno izkoriščanje potencialov spletnega komuniciranja v novinarstvu avtorji povezujejo z širšimi političnimi, ekonomskimi in kulturnimi procesi v sodobnem novinarstvu. J. B. Singer(19) tako ugotavlja, da se novinarji kljub vstopanju novinarstva na splet, ki tehnološko omogoča razbitje tradicionalnega odnosa med novinarji in člani občinstva, ne odpovedujejo središči vlogi v novinarskem diskurzu in poskušajo ohranjati vlogo tradicionalnih odbirateljev. Gunter(20) podobno poudarja, da so pri implementaciji spletnih potencialov v očeh lastnikov, urednikov in novinarjev glavne ovire pomanjkanje ustrezno izobraženih sodelavcev, nezadostna razpoložljivost učenja veščin, veliki stroški, pomanjkljiva oprema in dvomljivost do verodostojnosti spleta kot informacijskega orodja. Klinenberg(21) nadalje ugotavlja, da se vstopanje novinarstva na splet ne odraža s postopno transformacijo tržnega novinarstva in njegovega diskurza, nasprotno, cilje produktivnosti, učinkovitosti in dobičkonosnosti so mediji v produkciji spletnih novic prignali do skrajnosti – če uporabimo besedišče Bantza in drugih,(22) spletno novinarstvo je industrija, spletna uredništva so tovarne, spletni novinarji pa delavci za tekočim trakom.

Čeprav je raziskovanje spletnega novinarstva v slovenskem medijskem prostoru parcialno in ozko usmerjeno, podobne zaključke prinašajo analize spletnih časopisov slovenskih tradicionalnih medijev in dejavnosti njihovih novinarjev: skromno izkoriščanje potencialov spletnega komuniciranja, ki izhajajo iz politično, ekonomsko in kulturno specifičnega družbenega konteksta.(23) T. Oblak in Petrič zatrjujeta, da so spletni časopisi tradicionalnih medijskih organizacij v prvi vrsti »podaljški« njihove primarne dejavnosti (tisk, radio, televizija).(24) T. Oblak Črnič tudi ugotavlja, da splet znotraj slovenske novinarske skupnosti »ni zanemarljiv, zgolj tehnično zaznamovan dejavnik, temveč nasprotno: gre za družbeni, kulturni in socialni pojav, ki v percepciji nekaterih zaposlenih vnaša nelagodje, skrb in občutek ogroženosti«.(25) Avtorica znotraj slovenske novinarske skupnosti tako prepozna dve skupini: prva splet obtožuje, da siromaši novinarstvo in da so spletni novinarji prej le urejevalci zgodb kot njihovi ustvarjalci; druga skupina pa trdi, da splet s svojim tehnološkim okvirom daje več možnosti bolj poglobljenemu in podrobnejšemu poročanju.

Utrditev medosebne interkativnosti kot dejavnosti med novinarji in drugimi delavci v uredništvih in vzpostavljanje kontinuiranega dvosmernega toka komuniciranja med njimi in člani občinstva je torej daleč od samoumevnega. Srečuje se namreč z institucionalnimi, organizacijskimi, tržnimi, identitetnimi in drugimi ovirami, ki temeljijo na zgodovinski konstrukciji novinarstva kot dejavnosti in poklica. To tezo dodatno krepijo zaključki analize novinarskih prispevkov na vodilnih slovenskih spletnih časopisih tradicionalnih medijskih organizacij in komentarjih pod njimi, ki smo jo izvajali med 1. oktobrom 2007 in 1. januarjem 2008. Izpostavimo lahko namreč le redke primere vključevanja posameznih novinarjev v razprave občinstva pod njimi, ki smo jih opazili med analizo.(26) Z njo torej nismo prepoznali niti rednega in ustaljenega odzivanja novinarjev niti zametkov medosebne interaktivnosti kot dejavnosti – ne na ravni uredništev spletnih časopisov ne pri ¬posameznih novinarjih. Čeprav so postavljeni tehnološki temelji dvosmernega komuniciranja med novinarji in člani občinstva, na podlagi analize lahko trdimo, da je komuniciranje teh dveh skupin obojestranski monolog. Novinarji enosmerno komunicirajo v novinarskih prispevkih, članov občinstva med seboj gojijo medosebno interkativnost, vendar se v razprave spletni novinarji ne vključujejo redno in ustaljeno.

Šibak namen odzivanja spletnih novinarjev na komentarje članov občinstva(27) Z raziskavo med spletnimi novinarji šestih spletnih časopisov tradicionalnih medijev (24ur.com, Rtvslo.si, Delo.si, Zurnal24.si, Vecer.si, Dnevnik.si), v kateri je med 28. aprilom in 11. majem letos sodelovalo 57 spletnih novinarjev, smo prišli do podobnih ugotovitev. Na podlagi zbranih odgovorov, lahko sklepamo, da v spletnih uredništvih delajo predvsem mlajši novinarji z manj novinarskimi izkušnjami, ki večinoma nimajo rednega delovnega razmerja.(28) Več kot polovica anketiranih spletnih novinarjev je zatrdila, da v tednu pred anketo ni niti enkrat odgovorila na vprašanje članov občinstva ali se odzvala na njihov komentar, povezan z njihovim novinarskim prispevkom; dobra tretjina vprašanih se je odzvala na največ pet komentarjev članov občinstva, dobrih deset odstotkov anketiranih se je odzvalo več kot petkrat.(29) Slednji so se porazdelili med vse v raziskavo vključene spletne časopise, razen v uredništvu Vecer.si ni novinarja, ki bi odgovoril na več kot pet komentarjev članov občinstva v enem tednu.(30)

V raziskavi, ki smo jo vpeli v teorijo načrtovanega vedenja Iceka Ajzna,(31) ugotavljamo, da se anketirani spletni novinarji v povprečju ne nameravajo odzivati na komentarje članov občinstva pod svojimi novinarskimi prispevki in da v tem pogledu ni večjih razlik med novinarji različnih spletnih, vključenih v raziskavo. Šibak namen lahko na podlagi analize zbranih podatkov pojasnjujemo s tem, da anketirani spletni novinarji odzivanja na komentarje članov občinstva ne povezujejo z odgovornostjo do članov občinstva, urednikov, novinarskih kolegov, virov informacij in oseb, omenjenih v novinarskih prispevkih, saj da ti od njih ne pričakujejo, da bi na tak način komunicirali z občinstvom. Stališče anketiranih novinarjev do odzivanja na komentarje članov občinstva pod novinarskimi prispevki je ambivalentno, vendar na podlagi zbranih podatkov z njim ne moremo pojasnjevati ugotovljenega šibkega namena tovrstnega uresničevanja medosebne interaktivnosti. Anketirani novinarji tudi pravijo, da je predvsem od njih odvisno, ali se bodo odzivali na komentarje članov občinstva ali ne, in da takšno dvosmerno komuniciranje prinaša tako pozitivne posledice, kot sta aktivna javna razprava in nastanek posebne skupnosti okoli spletnega časopisa, kot negativne posledice, na primer izbiranje novih novinarskih sodelavcev med člani občinstva, degradacijo novinarskega dela, porast števila žaljivk in padec jezikovne kulture v vsebinah spletnega časopisa. Uredništva vseh spletnih časopisov v raziskavi so prostorsko in organizacijsko umaknjena od primarne novinarske dejavnosti medijskih hiš, uredništva so torej organizirana centralizirano in imajo strogo hierarhično strukturo, na vrhu katere so uredniki spletnih časopisov, ki odločajo o vseh procesih v uredništvih ter definirajo pristojnosti in naloge delavcev. Rezultate raziskave med spletnimi novinarji zato dopolnjujemo s poglobljenimi intervjuji z njihovimi uredniki, s katerimi smo poskušali dobiti vpogled v njihovo razumevanje medosebne interkativnosti in prepoznati razloge za njeno (ne)uresničevanje v komentarjih pod spletnimi novinarskimi prispevki.

Odzivanje na komentarje članov občinstva ni delovna obveznost novinarjev Anketirani uredniki splošnoinformativnih spletnih časopisov tradicionalnih medijskih organizacij v intervjujih poudarjajo, da od novinarjev v svojem uredništvu ne zahtevajo odzivanja na komentarje članov občinstva pod novinarskimi prispevki, čeprav načelno podpirajo medosebno interaktivnost.(32) Kot glavne razloge za institucionalno zadržanost do odzivanja na komentarje članov občinstva največkrat navajajo preobremenjenost novinarjev s kontinuiranim produciranjem spletnih novinarskih prispevkov, neenakopraven odnos med novinarjem in članom občinstva zaradi anonimnosti slednjega ter neobvladljivo število komentarjev in njihovo vsebino, v katerih člani občinstva, kot pravi urednica 24ur.com Barbara Repovž, »večinoma pljuvajo, se med seboj kregajo in v razpravo ne glede na vsebino zgornjega novinarskega prispevka vpletejo Janšo in Pahorja ter povojne poboje.«

Komentarji članov občinstva so lahko tudi vir informacij, je prepričana urednica Zurnal24.si Milena Kalacun Lapajne. »To je sicer zelo redko, toda že se je zgodilo, da je imel bralec boljše informacije od novinarja. Vsebina komentarjev je odvisna od tega, kdo so bralci spletnega časopisa.« Podobno trdi tudi urednik Vecer.si Darko Šterbenk, ki pravi, da so komentarji članov občinstva lahko privlačni za novinarje, »ki bi v njih prepoznali zanimive teme, vredne novinarske obdelave. Te prakse zaenkrat ni, bila bi pa dobrodošla.« Novinarji 24ur.com s komentarji dobijo odziv občinstva na njihove novinarske prispevke, pravi B. Repovž, vendar poudarja, da »uporabnih informacij v komentarjih skoraj ni, več ljudi jih pošlje kar po elektronski pošti«. Milan Slana, urednik Dnevnik.si, pravi, da so možnost komentiranja pod novinarskimi prispevki pomembna predvsem za gradnjo skupnosti okoli spletnega časopisa: »Skupnost je pomembna, da preživimo na trgu. Zato so v komentarjih posebej pomembna nasprotujoča si stališča.« Vršilec dolžnosti urednika Rtvslo.si Igor Pirkovič trdi, da je medosebna interaktivnost nujna: »Naš cilj je povečati interaktivnost, saj tako ohranjamo uporabnike. Toda tega ne počnemo brezglavo – v prvi vrsti moramo še vedno ostati informativni medij.« Podobno pravi tudi urednica Delo.si Erika Repovž, ki poudarja, da je najbolj pomembno, da spletni časopis informira: »Interaktivnost ni na prvem mestu in ni atribut, ki bi jih najbolj populariziral spletni časopis. Ta prvotno obstaja zaradi informacij, zato je hipertekstovnost bistveno bolj pomembna kot interaktivnost.«

Čeprav uredniki podpirajo postavljanje tehnoloških temeljev medosebne interaktivnosti, predvsem v luči ohranjanja zvestega občinstva, imajo do medosebne interaktivnosti kot dejavnosti med spletnimi novinarji zadržke. »Glavni razlog je, da novinarji za to nimajo časa. Ko novinar konča svoj prispevek, se takoj loti drugega in se s prejšnjim ne ukvarja. Poleg tega spletni novianrji ne pokrivajo široko paleto področij, zato se je na komentarje tudi težje odzivati. Spletno novinarstvo je industrija,« pravi B. Repovž s 24ur.com. Urednica Delo.si poudarja, da je odzivanje na komentarje članov občinstva odločitev vsakega posameznega spletnega novinarja in da ne sodi v delovne naloge: »Spletni novinarji so zgolj novičarji, reciklatorji, kolažisti. Zaradi preobremenjenosti težko spremljajo komentarje, kaj šele, da bi se na njih odzivali.« Spletni novinarji Vecer.si po besedah Šterbenka v obveznostih tudi nimajo navedenega odzivanja na komentarje bralcev: »Novinarji enostavno ne najdejo časa, da bi se odzivali na to. To težko od njih zahtevam, saj nas je v uredništvu zelo malo. Vsekakor bi morala biti interakcija z bralci zaželena pri vsakem profesionalnem novinarju.« Slana z Dnevnik.si poudarja, da se novinarji le s težavo odzivajo na komentarje članov občinstva: »Novice se producirajo standardizirano, zato je ta vrivek odveč. Včasih so bila zgolj pisma bralcev, ki jih ni bilo veliko, zdaj je odziv takojšen, kar lahko novinarje zmede.« M. Kalacun Lapajne poudarja, da se na individualne komentarje bralcev pod novinarskimi prispevki ne odzivajo: »Odgovarjamo zgolj na skupne pritiske bralcev. Novinar sporoča in bralec sprejema, pri čemer mora novinar to početi čim hitreje. Novinarstvo ima namreč kot vsako drugo podjetje za cilj čim večji zaslužek in veliko odgovornost do lastnika.«

Nekateri uredniki spletnih časopisov so posebej izpostavili neenakopraven odnos med »odkritim« novinarjem in »zakritim« članom občinstva, ki da spletne novinarje odvrača od odzivanja na komentarje pod svojimi novinarskimi prispevki. »Novinar je razgaljen, medtem ko so bralci anonimni. To je tako, kot da bi tebe slekli in te poslali na čistino, drugi bi pa streljali nate. Prišel je čas, ko je treba novinarja zaščititi. Odnos je neenak in novinar ni nekdo, ki ga lahko vsak popljuva. Temelj vsake olikane komunikacije je, da se vpleteni predstavijo,« pravi E. Repovž z Delo.si. Podobno trdijo tudi uredniki Dnevnik.si, 24ur.com in Rtvslo.si, med katerimi se Pirkovič zavzema za to, da bi spletni časopis vedel, kdo je tisti, ki komentira: Nevarnost je, da bralec, ki je anonimen in nima nobene odgovornosti, narekuje ritem dela novinarju. Zelo previdno se je treba lotiti dvosmernega komuniciranja – najbolje je, da poteka zgolj med bralci. Na Rtvslo.si razmišljamo, da bi nam bralci ob registraciji morali dati svoje osebne podatke. Bralci bi anonimnost ohranili navzven, mi bi jih pa poznali.«

Poleg tega uredniki kot oteževalno okoliščino odzivanja na komentarje članov občinstva izpostavljajo veliko število komentarjev, ki jih moderatorji na posameznih spletnih časopisih sicer pregledujejo in ocenjujejo njihovo primernost, vendar spletne novinarje redkokdaj opozorijo na komentar, vreden odziva. To posebej izpostavlja E. Repovž, ki pravi, da odzivanje na komentarje med spletnimi novinarji ni ustaljena dejavnost: »Molk novinarja je upravičen, dokler se kdo ne obrne nanj neposredno. Medij je nov in nismo se ga še navadili. Poleg tega v nobeni medijski hiši spletno novinarstvo ni glavni posel, ampak je še vedno za časopisom, radiem ali televizijo.«

Sklep Medosebna interaktivnost v spletnem časopisu ne zadeva zgolj vprašanja tehnoloških implementacij interaktivnih okolij v spletne časopise, ampak gre za udejanjenje elektronskega komuniciranja, v katerem se vsako naslednje sporočilo navezuje na tista, ki so bila v sekvenci podana pred njimi – pri čemer spletni novinar in član občinstva menjavata vlogi sporočevalca in sprejemnika. Z analiziranjem spletnih časopisov in komentarjem pod njimi smo ugotovili, da medosebna interaktivnost ni dejavnost, ki jo gojijo spletni novinarji vodilnih slovenski tradicionalnih organizacij, in da je komuniciranje med spletnimi novinarji in občinstvom predvsem obojestranski monolog – novinarjev v novinarskih prispevkih in članov občinstva v komentarjih pod novinarskimi prispevki. Na podlagi raziskave med spletnimi novinarji smo zaključili, da je namen odzivanja anketiranih spletnih novinarjev na komentarje članov občinstva šibak in da nanj bistveno vplivajo odnosi spletnih novinarjev z novinarskimi subjekti in odgovornost do njih – znotraj novinarske skupnosti (uredniki in novinarji) in izven nje (člani občinstva, viri informacij in subjekti, omenjeni v novinarskih prispevkih). Intervjuji z uredniki spletnih časopisov so potrdili ugotovitve nekaterih avtorjev iz drugih držav, da novinarsko dejavnost na spletu bistveno zaznamuje institucionalizirana zahteva po kontinuirani produkciji novic in racionalizaciji novinarskega dela, ki je po mnenju urednikov glavni razlog, da od novinarjev v uredništvu ne zahtevajo odzivanja na komentarje članov občinstva. Poleg tega so kot pomemben oteževalni dejavnika izpostavili anonimnost članov občinstva, ki v podrejen položaj spravlja spletne novinarje in posledično onemogoča enakovredno komuniciranje, in vsebino večine komentarjev, ki po njihovo ni vredna novinarskega odzivanja.

Pri interpretaciji teh ugotovitev moramo izhajati iz politično, ekonomsko in kulturno specifičnega konteksta spletnega novinarstva v slovenskih tradicionalnih medijskih organizacijah, tj. da v njih delajo predvsem mlajši novinarji z manj novinarskimi izkušnjami in večinoma brez rednega delovnega razmerja, da je spletno novinarstvo v Sloveniji v prvi vrsti dopolnilo primarne dejavnosti tradicionalnih medijskih organizacij (tisk, radio in televizija) in da je slovenske novinarske skupnost razcepljena okoli vprašanja novinarskega komuniciranja na spletu. Ker uresničevanje medosebne interaktivnosti ni delovna obveznost slovenskih spletnih novinarjev, lahko sklepamo, da je odzivanje na komentarje bralcev prepuščeno vsakemu posameznemu spletnemu novinarju, ki se v institucionalnem okolju tradicionalne medijske organizacije in rutiniziranem procesu produkcije novic za to vsakič znova odloča, pri čemer moramo upoštevati, tako Vreg, da »novinar »ni individualni publicist (iz Balzacovih časov), marveč člen v kompleksni organizaciji«.(33) V večini medijskih organizacij, vključenih v raziskavo, uredniki v naslednjih letih napovedujejo radikalne organizacijske spremembe v uredništvih v smeri popolne integracije vseh redakcij ne glede na medijsko platformo in racionalizacijo produkcije novic, ki utegne po izkušnjah iz tujine(34) na dolgi rok pretresti ustaljene kulturne vzorce med novinarji: rekonstruiranje razmerij moči med delavci v uredništvu, novinarskih rutin in odnosov z novinarskimi subjekti – tudi s člani občinstva.

Prihodnost novinarstva je digitalna.(1) Čeprav je avtor(2) naslovnega članka v reviji The Economist z zgovornim naslovom »Kdo je ubil časopis?« zapisal, da so časopisi ogrožena vrsta in navedel izračun Philipa Meyerja, da bo leta 2043 napočil trenutek, ko bo odvržen zadnji. Ne verjamem, da bodo časopisi izumrli, verjamem pa, da se bodo morali mediji prilagoditi novi dobi. Splet(3) tradicionalnim medijem in tradicionalni mediji spletu.

Ali se bo moralo spremeniti tudi novinarstvo? Ko novinarji pripravljajo vsebine za splet, med pristopom k profesionalnemu časopisnemu in spletnemu novinarskemu delu ne bi smelo biti razlike. Slavko Splichal(4) jasno in jedrnato označi, da »/…/ [N]ovinarstvo označuje zbiranje, pisanje, urejanje, razširjanje informacij in siceršnje (predvsem duhovno) prispevanje k dnevnemu in drugemu periodičnemu tisku, radijskim in televizijskim programom ter 'online' časnikom na medmrežju.« A splet lahko pojmujemo kot informacijski sistem in/ali kot množični medij in/ali kot družbeno omrežje(5) . Splet gostuje na internetu, ki je med drugim tako rekoč neomejena mreža, na njem pa je toliko prostora za objavo, kolikor ga je na strežnikih, ki so v mrežo povezani. Je večdimenzionalen, ob besedilu, sliki in grafičnih elementih pa nam tehnologija ponuja še vrsto drugih možnosti, predvsem shranjevanje in distribuiranje avdio- in videoposnetkov. Pred nekaj leti so mediji sicer že dejavno razvijali svoje spletne strani, a so jih polnili predvsem s 'kopiranjem' novic iz matičnega medija; spletna različica jim je služila kot orodje za oglaševanje tradicionalnega medija. John V. Pavlik(6) pravi, da spletne novice velikokrat predstavljajo le prepakirane vsebine, ki v osnovi nastanejo za druge medije. Težava je v pristranskem in neustreznem razumevanju spleta kot medija, ki je domnevno tako blizu klasičnemu tiskanemu medijskemu formatu, da ne zahteva novosti v sistemih produkcije in posredovanja vsebin. Mark Deuze(7) , nizozemski profesor novinarstva in novih medijev ter strokovnjak za nove medije zatrjuje, da je »[d]obro poročanje na spletu enako kot dobro poročaje v časopisu, a njegove značilnosti so včasih popolnoma drugačne in zahtevajo drugačne veščine in standarde«.

Mediji so se novi dobi pričeli prilagajati tudi s konvergenco(8) . Sam pojem v osnovi pomeni stapljanje, zlivanje, uporabljati pa se je pričel predvsem s tehnološko revolucijo in popularizacijo spleta. Je združevanje več medijskih oziroma komunikacijskih kanalov v enega. Največkrat se konvergenco razlaga kot tehnološko konvergenco in kot medijsko konvergenco. Tehnološko bi lahko poimenovali še platformna ali multimedijska konvergenca, medijsko pa organizacijska konvergenca ali pa bi jo razdelili na poslovno/ekonomsko in novinarsko konvergenco. V Medijski preži sta konvergenco definirala že Sandra Bašić Hrvatin in Lenart J. Kučić(9) , ki poudarjata, da se ne nanaša na spremembe odnosov med obstoječimi tehnologijami, industrijami, trgi, medijskimi žanri in občinstvi, ampak je način, kako se spreminjata medijska industrija in uporaba medija. »Konvergenca je proces in ne cilj«.

Tehnološka konvergenca pomeni »zlitje vseh načinov posredovanega komuniciranja v elektronsko, digitalno obliko, ki jo podpirajo računalniki(10) «. Največkrat se nanaša na predhodno ločene kanale posredovanja informacij v en kanal na eni platformi, na stapljanje televizije, radia in časopisa na spletu. Primer razdelitve in opredelitve različnih načinov stapljanja oziroma konvergiranja je celostno opredelil Rich Gordon(11) in jo razdelil na pet vrst – na lastniško, taktično, strukturno konvergenco ter konvergenci zbiranja novic in pripovedovanja zgodb. Slednjo bi lahko poimenovali ali zamenjali s tehnološko konvergenco, saj sicer pomeni predstavljanje zgodbe v zgodbi najprimernejšem mediju oziroma formatu.

Samo v smislu konvergence medijev kot organizacij pa poznamo medijsko konvergenco(12) , ki je predvsem ekonomska strategija, ko se komunikacijska podjetja združijo(13) . Vključuje korporativno koncentracijo, digitalizirano pripravo medijskih vsebin in medijsko deregulacijo. V Združenih državah Amerike konvergenca največkrat pomeni združevanje dnevnika z lokalno televizijsko postajo.

Medijska konveregenca je pri Deuzu(14) organizacijska konvergenca. Ključni elementi te vrste združevanja po njegovem mnenju so: zaveza za združitev vodstva; dogovor o proračunu, strategiji in urniku; zagotovljene priložnosti za učenje osebja in zaposlovanje (ali odpuščanje); fizična konvergenca oziroma združevanje različnih redakcij in zaposlenih novinarjev; sinergija med različnimi oddelki, vključno z vodstvom, prodajo, strokovnimi delavci, skupno hierarhijo, tehničnim in administrativnim osebjem. Najbolj znan primer takšne združitve je gotovo združitev televizijske hiše WFLA, časopisa Tampa Tribune in spletnega medija TBO.com.

V novozgrajeni News Center so se časopis televizija in uredništvo spletnega portala v lasti Media General Communications Holdings preselile leta 2000.(15) V enem poslopju so združili vse tri redakcije, glavna značilnost novega sodelovanja pa je multimedijski desk. Uvedli so multimedijskega urednika, ki je prisoten na vsakem sestanku in je pristojen za koordinacijo med platformami.(16) Kot pravi Forrest Carr(17) , ki je bil tudi sam direktor informativnega programa pri WFLA TV, je filozofija medijev podobna, ne pa enaka. Uredniki v desku si izmenjujejo informacije, predloge, vendar ni nikoli le ena oseba pristojna za vse tri platforme. Sodelovanje naj bi bilo najučinkovitejše pri ekskluzivnih zgodbah, medij, ki zgodbo odkrije pa ima pravico, da odloča, kje bo objavljena najprej. Carr omenja še izposojo novinarjev, ki predstavljajo blagovno znamko medija, skupno poročanje z večjih dogodkov in sodelovanje z bralci, gledalci, uporabniki.

V Evropi je podobno združitev izvedla finska skupina Turun Santomat, ki izdaja najbolj bran časopis na Finskem Helsinki Santomat, obenem je lastnica televizijskega programa in kabelskega operaterja. Po raziskavi Innovation(18) iz leta 2001, izvedeni po vsem svetu, je skoraj tri četrtine medijskih podjetij načrtovalo strategije združevanja (konvergence) medijev ali jih implementiralo že dalj časa. Deuze(19) našteje še združitev FT.com in Financial Times (VB), Recoletos in Marca ter Expansion (Španija), Chicago Tribune, WGN-TV/Radio s CLTV (kabelski operater) (ZDA).

Stephen Quinn(20) , avstralski svetovalec za nove medije (Deakin University) pa razlaga medijsko konvergenco na dveh ravneh – kot poslovni model in kot novinarski model. Menedžerji naj bi v modelu poslovne konvergence videli možnost, da bodo z združevanjem in z multiveščinskimi(21) novinarji lahko pripravili več novic za enako ali manj denarja, torej da se bodo s povečano produktivnostjo znižali predvsem stroški.

Poslovni model konvergence natančneje opredeli Rich Gordon(22) , ki jo razdeli na lastniško in taktično konvergenco. Prva se nanaša na partnerstvo med različnimi medijskimi hišami in omogoča sinergijo med njimi – medsebojno promocijo in delitev vsebin med časopisom in televizijo v lasti enega podjetja. Druga, taktična konvergenca, pa se nanaša predvsem na ameriške medije, ne predpostavlja skupnega lastništva, ampak partnerstvo med televizijo in časopisom z ločenim lastništvom. Gre za poslovni dogovor, ki lahko traja dlje časa, lahko pa se dva medija dogovorita za sodelovanje pri samo enem projektu.

Nedavno, na volilno nedeljo volitev v državni zbor Republike Slovenije, sta ameriškemu načinu konvergence podobno združitev izvedli komercialna televizija POP TV in časopis Finance. V ozadju studia volilnega programa televizije so sedeli novinarji z računalniki. Le nekaj minut po objavi televizijskih prispevkov s komentarji različnih komentatorjev, javnih osebnosti in drugih, ki so jih na terenu zbirali novinarji televizije, so jih v obliki pisanih prispevkov objavili novinarji časopisa na spletni strani Finance.si.

Novinarska konvergenca v smislu novinarskega dela ali pa njeno nadgradnjo pa prinaša predvsem vzpostavitev konvergirane(23) redakcije. Tukaj gre najprej za fizično konvergenco – postavitev redakcije. Deuze(24) navede, da takšna popolna konvergenca obstaja samo v eksperimentalni postavitvi v Newsplex laboratoriju organizacije IFRA v Južni Karolini v Združenih državah Amerike, ki je bil zgrajen leta 2002(25) . Gordon za vpeljavo integrirane redakcije uporabi izraz strukturna konvergenca in jo razloži kot reorganizacijo redakcije v medijski hiši z vključevanjem novih položajev in se bolj se navezuje na novinarski del medijske hiše kot vodstveni ter vključuje vpeljavo multimedije. Sem lahko uvrstim še konvergenco zbiranja novic po Gordonu, ki se nanaša predvsem na način, kako novinarji zbirajo in predstavljajo novice in ki nastopi, ko postanejo novinarji 'multi skilled', torej uporabljajo več veščin hkrati – pisanje, snemanje, montiranje. In sem sodi tudi njegova konvergenca pripovedovanja zgodb, kako je zgodba predstavljena s stališča novinarja in novinarske ekipe – torej v različnih medijih oziroma zgodbi najprimernejšemu mediju, prilagojena vsakemu mediju in njegovim zahtevam.

Najbolj znan primer konvergence v Evropi do zdaj je združitev uredništev tradicionalnega, resnega britanskega časopisa, ustanovljenega leta 1855, Daily Telegrapha z uredništvom spletnega portala časopisa in nadgradnjo z multimedijo. Integracija se je začela leta 2006(26) . »Ključna beseda je integracija, tukaj smo vsi skupaj. To je uredništvo Telegraph media skupine, ne časopisne hiše ali redakcije spletne strani. Ena redakcija za obe platformi,« začne predstavitev v videu o integraciji urednik vsebin o mestu Damian Reece(27) . Ob sistemu dela, konvergenci obeh redakcij, so v medijski hiši Daily Telegraph zasnovali tudi novo uredništvo The Hub. To je v bistvu vozlišče enajstih, iz centralne okrogle mize izhajajočih krakov, ki gravitirajo v sredino v enem nadstropju. Predstavljajo enajst sekcij, rubrik v časopisu, vsako pa pripravlja posebna skupina novinarjev, ki sedijo skupaj. Uredniki so odgovorni za svoje področje, temo, ne glede na platformo oziroma medij, v katerem je nekaj objavljeno. Med manj pozitivnimi spremembami je bilo odpuščanje – časopisna hiša je odpustila 133 zaposlenih, 54 v redakciji, oziroma kar četrtino vseh zaposlenih pri časopisu. Seveda je to sprožilo nasprotovanje drugih zaposlenih, ki so zaradi odpuščanj, združitve in dodatnega dela, ki so jim ga naložili, napovedali stavko, a so jo nato prestavili.

Med pogajanji je novi odgovorni urednik Will Lewis dejal, da če časopisi želijo v vedno bolj tekmovalnem okolju preživeti, se bodo morali prilagoditi, tudi s fleksibilnostjo v načinu dela in delovnem času. Med spremembami v času integracije pa je bila brez dodatnega plačila in obveznega dodatnega dela za produkcijsko osebje tudi odprava jutranjih izmen. Po nekaj odhodih so, najbrž zato, da bi zaposlenim dvignili moralo, vsem dvignili plačo za tri odstotke, zaposleni pa so dobili tudi 500 funtov nagrade, kot kompenzacijo za selitev v nove poslovne prostore, dodatnih 5000 funtov pa so obljubili vsem, ki bodo delali več kot petnajst sobot na leto.

V tujini so znani še podobni primer združitve v hišah New York Times, Chicago Tribune, Financial Times. Letos je tudi Guardian objavil, da bo združil novinarje tiskane in spletne platforme za novice, poslovne novice in šport. Do konca leta bi se naj preselili v skupno uredništvo na eno lokacijo. Tak model združevanja pri nas že načrtujeta medijska hiša Žurnal media z združitvijo brezplačnikov Žurnal24, Žurnal in spletnega portala zurnal24.si ter časopisna hiša Delo.

Kritike konvergence v novinarstvu se velikokrat nanašajo zgolj na depluralizacijo glasov v družbi, ki naj bi bila posledica združitve časopisa, televizije in spletnega portala v določenem okolju. Regulacijo, ki naj bi preprečevala koncentracijo lastništva in mnenj ima tudi Slovenija. Vendar preprečuje samo združitev klasične televizije ali radia s časopisom, ne pa tudi televizije, radia ali video in avdio vsebin na spletu. Deveti oddelek zakona o medijih(28) je namreč namenjen zaščiti pluralnosti in raznovrstnosti medijev, prvi člen tega oddelka pa prav omejitvi lastništva. Po prvem odstavku 56. člena tako izdajatelj splošnoinformativnega tiskanega dnevnika in fizična ali pravna oseba, ki je lastnik več kot dvajset odstotkov tega izdajatelja, ne more biti tudi izdajatelj radijskega ali televizijskega programa niti ne more izvajati radijske ali televizijske dejavnosti.

Na nesmiselno zastavljenost tega člena zakona sta že opozorila Sandra Bašić Hrvatin in Lenart J. Kučić(29) . Izpostavila sta, da zakon o medijih sicer omejuje koncentracijo, narekuje, da se smiselno uporablja za elektronske publikacije, katerih izdajatelji so pravne osebe, vse oddelke do vključno osmega; devetega, ki omejuje koncentracijo, nezdružljivost opravljanja radijske in televizijske dejavnosti z izdajanjem tiskanega medija, pa ne več. Opozorita na ključnost redefiniranja medija zaradi sprememb, ki jih prinaša konvergenca, saj so mediji na eni strani tehnologija, ki omogoča množično komuniciranje, na drugi pa skupek protokolov oziroma družbenih in kulturnih praks, ki uporabljajo te tehnologije.

Neustrezna regulacija pa ni edini strah in kritični pomislek. Združevanje medijskih kanalov, denimo, časopisa in spletnega portala, in prestrukturiranje uredništva s poenotenjem uredniških in novinarskih mest, je lahko za lastnike medijev zgolj način varčevanja.

Quinn(30) navaja, da vidijo podjetja multiplatformno objavljanje kot možnost za povečanje produktivnosti med zaposlenimi ter da je pomembno tudi, da menijo, da bodo s tem pridobila čim večji kos oglaševalskega kolača. Večina novinarjev v konvergiranih medijih čuti, da so medijske hiše konvergenco izvedle, da bi prihranile denar(31) . Odgovorni v medijski industriji vidijo nove medije kot priložnost za lažje zmanjševanje števila zaposlenih in možnost, da pripravijo več vsebine z manjšim številom ljudi, in praviloma ne zato, da bi uvajali nove žanre, sloge, poglede ali nove glasove v novicah(32) . Za novinarje varčevanje praviloma ne pomeni nič dobrega – hitro mu sledijo zahteve po povečanju produktivnosti, nižanju kakovosti, manj vlaganja v zahtevnejše žanre, centraliziranje uredništev in ukinjanje dopisništev, delo zunaj delovnega časa. V raziskavi(33) , ki je novinarje spraševala po mnenju, kdo s konvergenco pridobi, jih je večina, kar 70 odstotkov, odgovorila, da medijske hiše. Že precej manj, 43 odstotkov, jih je navedlo, da tudi občinstva, le 27 odstotkov pa, da s konvergenco pridobijo zaposleni v medijih. To očitno kaže, da je medijska konvergenca velik eksperiment v medijski industriji. Tudi raziskava, ki jo navaja Deuze(34) je pokazala, da se skoraj vsi novinarji pritožujejo, da konvergenca zanje pomeni več dela, čeprav prejemajo enako plačo kot prej. Delajo vedno več, a za enako denarja, pišejo bloge, od njih lastniki in uredniki zahtevajo, da so vsaj nekajkrat na mesec v službi od zgodaj zjutraj in ob nedeljah … Zato ostaja strah, da se bo konvergenca, ki se sicer na papirju zdi smiselno nadgrajevanje različnih platform izdajanja novic, preoblikovala v ekonomsko strategijo za varčevanje. Čeprav tega v medijih, kjer se združevanja lotevajo, nihče ne pove naglas, oziroma so na to tudi medijski teoretiki do zdaj opozarjali večinoma ob robu glavnih teorij in svoja besedila zaključevali z optimizmom.

Konvergenca v novinarstvu sledi razvoju tehnologije in jo izkorišča, vendar se bo za uspešnost združevanja in kakovostno novinarstvo v prihodnosti morala tehnologiji prilagoditi tudi medijska struktura. Medij potrebuje dovolj novinarjev v obeh platformah, da se bodo lahko poglobili v obravnavane teme; tako si bodo delo prerazporedili, in ne kopičili. Kakovostno novinarstvo na dveh platformah v nobeni medijski hiši ne bo mogoče z isto ekipo zaposlenih, ki je predhodno pokrivala le eno. S prihodom novih medijev se vloga novinarjev kot kritičnih opazovalcev družbenega dogajanja, ki opozarjajo na napake, slabosti in pasti v družbi, ni spremenila. Zato tudi konvergiranje v novinarstvu ne bi smelo biti podrejeno zgolj ekonomski in tržni logiki. Konvergiranje je proces, ki se bo v prihodnosti nadaljeval in razvijal. Usmerjal in krojil ga bo tudi tehnološki razvoj. Ampak, če je res, da je medij toliko dober, kot so novinarji, ki ga ustvarjajo, je prihodnost novinarstva v rokah novinarjev in njihovega spoštovanja novinarskih standardov(35) . Pa naj bodo ti izraženi v novinarskih prispevkih na papirju, v digitalni obliki ali v konvergiranih medijih.

Brezplačnik Žurnal24 in spletni portal zurnal24.si sta mlada medija, komaj sta zabeležila prvo obletnico. Skupaj s starejšim, brezplačnim tednikom Žurnal so v lasti enega podjetja Žurnal media, ki je v lasti medijske skupine Styria Medien AG. Brezplačnik Žurnal24 so lastniki postavili v kvadrant med kakovostnimi in nacionalnimi dnevnimi časopisi,(36) skupaj s tednikom izhaja v petih slovenskih regijah. Pri določanju vsebine(37) so v usmeritvah ključne tri stvari – ciljna publika, najpomembnejše in najzanimivejše novice, pa tudi to, da morajo biti v časopisu zgodbe malih ljudi.(38) Odgovorni urednik Goran Novković meni, da je časopis »bistveno močnejši v novičarskem delu, splet pa v bolj sproščenih vsebinah«. Odgovorna urednica spletnega portala Milena Kalacun Lapajne je dodala: »Žurnal24 je novičarski brand, smo resen časopis, tako smo se pozicionirali na trgu, torej ta filozofija obstaja tudi na spletu.«

Pri časopisu Žurnal24 in Žurnal ter spletnem portalu zurnal24.si na nekaterih področjih že lahko govorimo o konvergenci, a združitev še ni celovita. V medijski hiši so jo napovedali v začetku septembra, uredništvo je začelo združevanje z dvodnevnim izobraževanjem za vse urednike, novinarje in fotografe, ne glede na status. Ker imajo vsi trije mediji enega lastnika, bi lahko govorili o lastniški konvergenci, čeprav so nastali pod isto streho in se niso združevali kot že izoblikovani mediji. Tednik Žurnal in Žurnal24 sta že združena na vseh ostalih ravneh; uredniški – strukturni, novinarski – pri zbiranju novic in pripovedovanju zgodb. Uredniška struktura je enotna, čeprav so nekatere delovne naloge in novinarji v praksi razdeljeni med dnevnik in tednik. Medija imata enega odgovornega urednika, skupne izvršne urednike in skupne novinarje, delita si lektorski oddelek in grafične oblikovalce. Njuno razmerje s spletnim portalom zurnal24.si je enako. Tako med tednom kot v soboto je na spletu objavljenih od deset do petnajst najpomembnejših zgodb iz tiskanega medija, v PDF-obliki je kot dnevnik tudi tednik objavljen na spletnem portalu. Tudi v tedniku je ena stran namenjena novicam s spletnega portala, novinarji portala pa pišejo tudi prispevke za tednik.

Zlitje do dokončne konvergenca bi se moralo zgoditi na več ravneh. V smislu lastniške konvergence bi se lahko združila zdaj ločena proračuna uredništva časopisa in spletnega portala. Podvajajo se tudi nekatere funkcije v uredništvih Žurnalov in spletnega portala zurnal24.si. Časopisa in portal imata ločena odgovorna urednika, kot zahteva zakon o medijih, glede na platformo so ločeni izvršni uredniki. Stare funkcije bi se morale poenotiti in uvesti nove, ki jih omenjajo teoretiki in poročila iz prakse. Ena takih je multimedijski urednik, pa raziskovalci in multiveščinski novinarji. Zaradi morebitnih nesoglasij v združenem uredništvu bi bilo smiselno poenotiti urednike rubrik, a obdržati ločene dnevne izvršne urednike na obeh platformah, ker najbolje poznajo zahteve, prednosti in slabosti svoje platforme. Za učinkovito delovanje spremenjene uredniške strukture bi bilo treba spremeniti tudi sedežni red v redakciji in narediti superdesk, podobno kot ga imata Daily Telegraph ali Tampa Tribune. Trenutno so novinarji in uredniki v Žurnalu medii ločeni s platformo in vsebinsko. Prostorske možnosti redakcije v medijski hiši omogočajo preoblikovanje v približek superdeska. Osrednje dogajanje bi bilo še vedno osredotočeno na centralni desk. Z razširitvijo bi se dnevnemu izvršnemu uredniku in uredniku regionalnih vsebin v časopisu pridružil še dnevni izvršni urednik spletnega portala. Dnevnemu dežurnemu novinarju za tisk pa še dnevni dežurni za spletni portal. Novinarji bi bili razporejeni glede na vsebino, ne platformo. S spremenjenim sedežnim redom bi se izboljšala komunikacija med uredniki in novinarji, izmenjava informacij bi bila hitrejša.

Prvi spremembi sta strukturni, konvergenca zbiranja novic pa prinaša spremembe v novinarskem delu. Razumljena je kot razbremenitev za novinarje, v relativno majhnih uredništvih, kot so uredništva Žurnala, Žurnala24 in zurnala24.si, pa bi bilo dobrodošlo, da se delo ne podvaja. Vseeno moram opozoriti na strah, da bi bili zaradi konvergence in nenehnega pritiska po objavi na spletu in zvečer v časopisu novinarji še bolj obremenjeni, novinarski prispevki pa manj kakovostni. Ocenjujem, da se največ dela podvaja pri poročanju s tiskovnih konferenc, pri povzemanju agencijskih novic in pri nadaljevanju zgodb. Zaradi združenega poročanja bi bilo tudi objavljanje novic na spletu hitrejše in kakovostnejše, saj so novinarji časopisa mnogokrat bolje obveščeni o dogajanju na terenu, novinarji spleta pa o poročanju drugih medijev in agencij. Z združevanjem uredništev bi se združila tudi načina pripovedovanja zgodb, kar pomeni, da bi se uredniki in novinarji odločali skupaj po vsebini, kako bo predstavljena zgodba ne glede na platformo. Ker bi bile združene, ne bi bilo več mogoče razmišljanje samo o tem, katera fotografija ali grafika in kateri od drugih elementov bodo ob zgodbi v časopisu, ampak tudi o tem, s kakšnim avdio- ali videoposnetkom bi bilo najbolje predstaviti zgodbo na spletu, katere fotogalerije, povezave z arhivom ali drugo spletno stranjo. Od nedavnega si je na spletnem portalu zurnal24.si mogoče ogledati televizijsko oddajo »Info12«, ki jo pripravlja Info TV, kar je tudi ena od oblik konvergence.

Konvergenca med časopisom Žurnal24 in spletnim portalom zurnal24.si je mogoča, izvedljiva in verjetna. Jasne so prednosti konvergiranja, manj so predvidljive pasti. Združenost delovnih mest, roki oddajanja novinarskih prispevkov, ki so raztegnjeni čez ves dan, in vsebine pripravljene za več platform so lahko prednost medija ali pa zgolj dodatno delo za novinarje. Še vedno ostaja odprtih veliko vprašanj.

Nekaj milj vzhodno od novega stadiona v Detroitu, nekaj milj zahodno od prečudovitih vil na obrežju jezera St. Clair, severno od tovarne General Motors in južno od tovarne Daimler-Chrysler leži športni park Fletcher Field. Toda Fletcher Field ni običajni športni park; leži namreč v osrčju morda najnevarnejše soseske morda najnevarnejšega ameriškega mesta, je v svojem prispevku o novi obliki novinarstva, ki se je razvilo v soseski City Airport, zapisala ameriška novinarka Megan Garber v reviji Columbia Journalism Review.

Fletcher Field oziroma City Airport sta za proučevanje novinarstva zanimiva, ker sta spodbudila nenavadno iniciativo: blog o lokalni skupnosti, ki potrebuje pomoč svojih nekdanjih prebivalcev. »Going Home: A Journal on Detroit's Neighborhoods« gostuje na spletni strani časopisa Detroit News, večino prispevkov pa piše športni novinar Michael Happy.

City Airport je ena tistih ameriških sosesk, kjer je gospodarska recesija spodbudila eksodus prebivalstva; najprej belega, pozneje še temnopoltega. Danes je to soseska, v kateri večinoma domujejo narkomani in dilerji. Prebivalci se, kot piše Megan Graber, zadržujejo doma. Dilerji, ker se hočejo izogniti policiji, drugi pa, ker se hočejo izogniti dilerjem.

Soseske, kot je City Airport, se redko znajdejo v časopisih, če pa se, so snov prispevkov o nekem problemu, najpogosteje kriminalu. »V času, ko je vse manj denarja za poglobljena novinarska besedila in ko je v medijih zaposelnih vse manj novinarjev, je v časopisih tudi vse manj prostora za lokalne skupnosti,« piše Megan Garber; še posebno za take, ki nimajo dovolj denarja, da bi zbudile zanimanje javnosti.

Michael Happy se je iz City Airporta izselil, ko mu je bilo 12 let. Takrat so sosesko naseljevali večinoma tovarniški delavci poljskega rodu in katoliške veroizpovedi. Njegovo otroštvo je bilo srečno, čeprav je soseska že takrat veljala za nevarno. Odraščal je v času, ko ljudje še niso živeli eden mimo drugega, ko se otroci niso družili le pri tabornikih ali krožkih, ko »skupnost ni bil cilj, ampak nekaj samo po sebi umevnega«.

Ko je čez mnogo let obiskal dom svojega otroštva, se je soočil z njegovim počasnim umiranjem. Začutil je bes. In ga prenesel na blog. Toda, piše Megan Garber, bes enega človeka je lahko osamljen. Happyjev bes se je prijel. Njegove začetne objave na blogu so spodbudile odzive in Michael Happy je kmalu spoznal, da ni sam. Iz komentarjev je razbral, da tudi drugi nekdanji prebivalci City Airporta čutijo podobno. Spreletelo ga je, da bi lahko skupaj nekaj dosegli. Sčasoma je blog postajal vse manj razmišljanje nekega Michaela Happyja in vse bolj razpravljanje o tem, kaj je skupnost, kaj jo določa. In sčasoma je osebna zgodba o razpadajoči soseski prerasla v skupno zavest o tem, da bi ji bilo treba zagotoviti srečni konec.

Toda blog ni spodbudil le pozitivnih odzivov. Nekateri novinarji so zaradi njega izrazili pomisleke. Michael Happy in njegov novinarski kolega pri časopisu Detroit News Jonathan Morgan sta postala zagovornika skupnosti. Iz poročevalcev sta se prelevila v akterja. S somišljeniki, nekdanjimi in sedanjimi prebivalci soseske, sta med drugim dosegla, da so očistili Fletcher Field nesnage in da se je prelevil v park, kjer se otroci lahko igrajo. Prenova Fletcher Fielda je bila le prva stopnička. Obnovitveni projekti, vsi z enim samim ciljem, da bi v sosesko City Airport vrnili življenje, si sledijo iz meseca v mesec. Blog Going Home redno sporoča, kaj počneta novinarja Happy & Morgan.

Michael Happy je prepričan, da je pisanje bloga Going Home novinarsko delo. Je logična nadgradnja tega, kar počne v službi; takšen, kakršen je, je tudi zaradi veščin, ki jih ima kot profesionalni novinar. »Toda Going Home ne pripoveduje le zgodbe. Gradi skupnosti. Jo zagovorja. Happy in Morgan ne zgolj pripovedujeta, ampak vplivata na vsebino zgodbe. Na nek način sta zgodba,« piše Megan Garber.

Prav slednje je v novinarskih vrstah zbudilo veliko prahu. Ali je novinar lahko del zgodbe, o kateri poroča? Happyjevi kolegi so Megan Garber izjavili, da blog škoduje kredibilnosti časopisa. »Kakšna so pravila v takšnem primeru?« so se vprašali. S tem vprašanjem se soočajo tudi številni ameriški časopisi, ko poskušajo integrirati bloge novinarjev v svoje novičarske spletne strani.

Kje naj bo meja med mnenjem in poročilom, med zagovorništvom in novinarstvom? »Tradicionalna novinarska drža, da skrb [za nekaj] vodi v kompromise in da je boj za novinarje luksuz, ne pravica, se danes zdi bolj staromodna in hkrati bolj pomembna kot kdaj koli prej,« meni Megan Garber.

Michaela Happyja in Jonathana Morgana ni strah za sloves časopisa, v katerem sta zaposlena. Prepričana sta, da njuno ravnanje učinkuje kvečjemu nasprotno. Novinarstvo, menita, ni le pripovedovanje zgodb. Novinarski prispevki naj bi vplivali na ljudi; poskrbeli naj bi, da bi se nekaj spremenilo. Nancy Hanus, urednica spletnega uredništva pri časopisu Detroit News, jima pritrjuje. »Njuno pisanje nadgrajuje običajno novinarstvo, pri katerem novinar odide na kraj dogodka, izpraša vpletene, nato pa odhiti v redakcijo in napiše prispevek. Happy in Morgan sta v City Airportu pred zajtrkom, po službi, ob koncih tedna. Poslušata, opazujeta, se učita. Novinarstvo se spreminja. Ljudje, ki so del neke skupnosti, bodo vse pogosteje postali tudi del procesa proizvodnje novic. To je po mojem dobro. Novinarji se bomo morali zato še bolj potruditi pri poročanju o lokalnih skupnostih,« je izjavila Megan Garber.

Slovenski tovrstnih težav (še) nimajo. Malo novinarjev objavlja bloge na spletni strani svojega medija in še manj jih izkorišča za resno novinarstvo o temah, ki so jim pri srcu, a za katere v njihovem mediju ni prostora.

Pa bi jih lahko. Kajti tem je veliko. In sosesk tudi. V Kopru, denimo, nekaj kilometrov vzhodno od obale in nekaj kilometrov južno od proslulih palm leži nova stanovanjska soseska; zgodbo o otrocih iz te soseske, ki se nimajo kje igrati, saj jih lastniki »tržnih stanovanj« preganjajo z zelenic, ker da povzročajo hrup, so predstavili v oddaji Preverjeno. Nekaj mesecev pozneje sem v Google vtipkala ključne besede, ki bi mi pomagale odkriti, ali se je v Olmu kaj premaknilo. So otroci, ki so jih sosedje iz »tržnih stanovanj« poimenovali kar »neprofitni otroci«, morda dobili prostor za igro? Našla nisem nobenega zadetka, ki bi nadaljeval zgodbo iz oddaje.

Toda prav olmski primer kaže, da bi se lahko resno novinarstvo na blogih šli tudi slovenski novinarji. Če že v tradicionalnih medijih ni prostora za kaj več kot za enkratne prispevke, ki zgolj odstrnejo tančico s problema (le tu in tam se v kakšnem mediju potrudijo, da čez čas preverijo, kako se je zgodba, o kateri so poročali, dejansko razpletla), bi se prostor lahko našel na kakšni drugi platformi. Denimo na internetu. In tako kot so se zaradi »jeznega reporterja« povezali prebivalci, sedanji in nekdanji, soseske City Airport, bi se lahko s pomočjo novinarja, ki mu je mar in ki ima potrebno znanje in veščine, da svojo skrb ustrezno ubesedi, povezali tudi prebivalci Olma. Potem bi se morda stvari začele premikati in reševati. Za začetek bi otroci dobili primeren prostor za igro.

Težava je le, da takšno novinarstvo ni plačano. Zadoščenje, ki ga prenaša, je v srcu, ne v denarnici. To pa si lahko privoščijo le tisti novinarji, ki so med rednim delom zaslužili dovolj, da so plačali položnice in svojim otrokom kupili obleke in šolske potrebščine. Pa še čas in energija za popoldansko novinarjenje jim morata ostati.

Iz zgodbe o blogu Going Home bi se lahko nekaj naučili tudi tradicionalni mediji. Prav oni namreč tarnajo, da izgubljajo bralce. Izgubljali so jih v času konjunkture. Kako jih bodo šele v času recesije?

Če jim bodo znali prisluhniti, če bodo med svoje časopisne strani ali v radijske in televizijske oddaje spustili tudi zgodbe iz skupnosti, jih bodo nekaj morda ohranili. Toda te zgodbe ne bi smele biti zgolj problemske, prav tako ne bi smele biti senzacionalistične. Tradicionalni mediji morajo svojo pozornost usmeriti v običajne ljudi; ne nazadnje so oni tisti, ki omogočajo njihovo preživetje. Poleg prispevkov o močnih in vplivnih bi zato objavljati še tiste o običajnih ljudeh in njihovem vsakdanjiku. Sicer bodo ti svojo pozornost usmerili drugam, denimo na bloge. Pa čeprav jih ne bodo pisali profesionalni novinarji. Ne nazadnje marsikaterega starša veliko bolj skrbi, ali se bo imel njegov otrok popoldan kje igrati, torej ali so v bližini ustrezno urejena in čista otroška igrišča, kot številne novice iz sveta.

Ko se je Michael Happy lotil svojega bloga, ni želel sam postati aktivist, ampak je k temu želel spodbuditi druge, svoje bralce. Megan Garber je v svojem prispevku »Drawing Lines« povzela odlomek iz njegovega bloga: »Če bi prišel v City Airport, zbral informacije, nato pa odšel, se najverjetneje nič ne bi zgodilo. To bi bila še ena od številnih žalostnih detroitskih zgodb, ki kvečjemu spodbujijo solze kakšnega bralca. Ker sem ostal, ker sem se potopil v dogajanje, se spoprijateljil s sedanjimi prebivalci, si pridobil njihovo zaupanje, je Fletcher Field znova zaživel. Otroci se v njem lahko igrajo, zato ne razmišljajo o tem, da bi počeli kakšne lumparije, da bi denimo razbijali okna na šolskem poslopju, prav tistem poslopju, ki bo morda nekega dne njihova odrešitev. Z ureditvijo Fletcher Fielda se je pojavilo tudi upanje, da se bodo podobne izboljšave zgodile tudi v drugih delih soseske. V novinarstvo sem šel, da bi pomagal. S tem projektom počnem prav to.«

Socialno mreženje na spletu, ki je v svojih začetni fazi pomenilo zgolj klepetanje srednješolcev in študentov v skupinah na spletni strani MySpace (www.myspace.com), se je v zadnjem času izkazalo tudi za zelo pomembno dejavnost v predvolilnem času, ne samo v tujini, temveč tudi pri nas. Socialno mreženje na spletu je postalo tako nov prostor za predvolilne boje, saj so tudi politiki spoznali, da morajo za pridobivanje novih podpornikov preiti na bolj osebno komunikacijo, kar socialno mreženje na spletu tudi omogoča. Pravzaprav so politiki in njihovi strategi samo sledili ne tako novi ugotovitvi, da je s potencialnimi volivci potrebno komunicirati individualno, osebno, pod njihovimi pogoji in v njihovem okolju, saj ravno spletne strani za takšno druženje brišejo razlike med tistimi, ki imajo moč (politiki, kandidati na volitvah), in tistimi, ki so njihovi podporniki, njihova baza.

S tem ko uporabniki socialnega spletnega mreženja spremljajo politične kandidate, se prek njihovih družbenih mrež povezujejo z drugimi uporabniki, dobivajo možnost, da se njihovo mnenje upošteva in hkrati občutek, da sami lahko vplivajo na določene spremembe. In ne nazadnje, spletni uporabniki takšnega mreženja so predvsem mladi, bodoči ali pa »novi« volivci, ki še ne vedo, ali bodo sploh kdaj glasovali, kaj šele, da bi vedeli, za koga. Uporaba t. i. družbenih medijev jim pri tem zagotovo pomaga. Glede na zadnje poročilo ameriškega PewInternet report (www.pewinternet.org) ima kar dve tretjini spletnih uporabnikov, mlajših od 30 let svoj, profil na eni izmed mnogih spletnih strani (MySpace, Facebook, Bebo, Skyrock ...), ki ponujajo socialno mreženje, polovica le-teh pa je te strani uporabljala tudi za pridobivanje in širjenje informacij, povezanih z nedavnimi ameriškimi predsedniškimi volitvami. Ker je ameriška mladina praviloma bolj naklonjena demokratom kot republikancem, bi lahko rekli, da je bil rezultat volitev v ZDA deloma odvisen tudi od uporabe socialnega mreženja volilnega štaba Baracka Obame. Obama je spletno mreženje bistveno bolj izkoriščal in uporabljal v svoji predvolilni kampanji kot njegov protikandidat John McCain, saj je Obama postal tudi najbolj priljubljena oseba na spletni strani Facebook (www.facebook.com). Dobra dva tedna pred volitvami, 14 oktobra 2008, je imel na tej spletni strani kar 2,131.000 prijateljev, na strani MySpace pa še dodatnih 700.000 virtualnih prijateljev, medtem ko je imel na isti dan McCain na spletni strani Facebook 573.000 prijateljev, na MySpaceu pa 200.000. Barack Obama je imel celo svojo lastno spletno skupnost MyBarackObama, ki je do volitev dosegla število milijon in pol registriranih članov, v svoji spletni kampanji pa je uporabljal tudi Twitter (www.twitter.com), nekakšno mikrobloganje, uporabniki Twitterja namreč lahko komunicirajo v real timeu s pomočjo kratkih sporočil, v katerih prijateljem sporočajo, kaj trenutno delajo, medtem ko ga McCain ni uporabljal. Resno uporabo družbenih medijev v svoji kampanji je Obama nakazal tudi s tem, ko je za svojo spletno kampanjo najel Joea Rosparsa, kreatorja odlične spletne kampanje Howarda Deana iz leta 2004.

Po oceni spletnega mesta Politico (www.politico.com) je menda Obama za spletno prisotnost porabil skoraj trikrat več denarja kot McCain, ki je v splet vložil dva milijona dolarjev. Na očitke, da McCain premalo intenzivno izkorišča možnosti spletnega socialnega mreženja za pridobivanje novih volivcev in podpornikov ter na sicer očitke njegove »računalniške nepismenosti«, pa je McCainov vodja spletne kampanje Mark Soohoo v nekem intervjuju odvrnil, da razumevanje spletnih skupnosti in vešča uporaba računalnika ni nujna za razumevanje delovanja družbe v današnjem svetu. Bi ga moral McCain zamenjati?

Že v času slovenske predsedniške kampanje 2007 si je socialno mreženje omislil takrat predsedniški kandidat, sedanji predsednik države Danilo Türk, izkoristil možnosti na spletni strani Facebook in v svojem profilu zbral precej »prijateljev«. Bolj točno, zbral je 1000 virutalnih prijateljev, toda v tistem obdobju je bilo le 4000 članov slovenskega dela Facebooka, kar je pomenilo zelo velik odstotek. Türk je bil prvi slovenski politik, ki je v svojo volilno kampanjo poleg Facebooka vključil tudi YouTube in Flickr, kar se je očitno izkazalo za dobro, pionirsko potezo, saj mu je na parlamentarnih volitvah 2008 sledila velika večina kandidatov za državni zbor. Türk je v svojih spletnih aktivnosti nekajkrat organiziral t. i. spletni klepet na Facebooku, reagiral oz. odgovarjal pa je tudi na zapise na tujih blogih, ki so se navezovali na njegovo kampanjo, vendar, kot poudarja Vuk Ćosić, spletni strateg, ki je vodil Türkove predvolilne spletne aktivnosti, večina spletnih uporabnikov ni verjela, da so to Türkovi osebni odgovori, saj se jim je zdelo to kratko malo neverjetno. Türk je še vedno aktiven na Facebooku, trenutno ima kar 5000 virtualnih prijateljev, zraven pa še dodatnih 5000 uporabnikov, ki jih še ni »potrdil« za svoje prijatelje, saj je sistem za potrjevanje, kot pravi Ćosić, zaradi velikega števila prošenj za prijateljstvo enostavno »podrl« oz. zablokiral.

V predvolnem obdobju predsedniških volitev leta 2007 so v svojo kampanjo socialno mreženje deloma vključili tudi nekateri drugi predsedniški kandidati, Elena Pečarič, Darko Krajnc in Jože Andrejaš, ki so imeli svoj profil v spletni skupnosti Moj splet Multimedijskega centra na RTV SLO (www.rtvslo.si/mojsplet), večinoma so vsi objavljali zapise na svojem blogu, trenutno pa sta še vedno aktivna pri bloganju Pečaričeva in Krajnc.

Čeprav je imelo v letošnji predvolni kampanji za parlamentarne volitve veliko kandidatov svoj profil na spletnih straneh Facebooka ali MySpacea, je bila najdejavnejša političarka v spletnih skupnostih Katarina Kresal (LDS).

Imela je celo pomočnico za svoj predvolilni spletni nastop, v predvolilnem videospotu Katarine Kresal, ki je bil premierno predvajan prav na Facebooku, pa so med drugim nastopali tudi njeni virtualni prijatelji s Facebooka. Tamara Langus, njena pomočnica pri spletnem nastopu in tudi sourednica LDS-ove spletne strani, pravi, da je bil odziv na »Facebook nastop« Kresalove dober, ljudje so bili pripravljeni z njo komunicirati, še posebej, kadar jim je osebno odgovarjala, kar je dejansko tudi redno počela, tako kot v primeru Türka, pa tudi pri njej velikokrat uporabniki niso verjeli, da Kresalova dejansko osebno odgovarja. Nekajkrat je na Facebook-u organizirala spletni klepet za svoje virtualne prijatelje, ki jih je bilo v času volitev okoli 2500. Langusova še poudarja, da se je zaradi dobrega odziva na nastop Kresalove preko Facebooka, za podoben nastop samoiniciativno odločilo še 18 kandidatov LDS-a, nekoliko slabši odziv je bil na uporabo Twitterja, ki ga je Kresalova prav tako vključevala v svojo kampanjo. Že od predvolilnega časa njene aktivnosti spremlja več kot 100 ljudi, vendar pa novinarji očitno niso bili dovolj seznanjeni s to storitvijo in se ji niso posvečali, kljub temu, da je Kresalovi idejo za twitter prvi omenil prav eden od novinarjev. Zato, kot nam je odgovorila Kresalova sama , so ugotovili, da se je Facebook izkazal kot najbolj uporaben med različnimi spletnimi skupnostmi, saj omogoča najbolj raznovrstno komunikacijo: zasebno, javno, izmenjavo fotografij, vabila in klepete v živo, vse skupaj je tako najhitrejša in najcenejša pot do večinoma mlajše populacije, ki jo je Kresalova tudi tako nagovarjala.

Imela je celo osebno pomočnico za svoj predvolilni spletni nastop, v predvolilnem videospotu Katarine Kresal, ki je bil premierno predvajan prav na Facebooku, pa so med drugim nastopali tudi njeni virtualni prijatelji s Facebooka. Tamara Langus, njena osebna pomočnica in tudi sourednica spletne strani LDS, pravi, da je bil odziv na »Facebook nastop« Kresalove dober, ljudje so bili pripravljeni z njo komunicirati, še posebno, kadar jim je osebno odgovarjala, kar je dejansko tudi redno počela, tako kot v primeru Türka, pa tudi pri njej velikokrat uporabniki niso verjeli, da Kresalova dejansko osebno odgovarja. Nekajkrat je na Facebooku organizirala t. i. chat za svoje virtualne prijatelje, ki jih je bilo v času volitev približno 2500. Langusova še poudarja, da se je zaradi dobrega odziva na nastop Kresalove prek Facebooka za podoben nastop samoiniciativno odločilo še 19 kandidatov LDS.

Poleg Kresalove so v t. i. spletnih skupnostih aktivno nastopali še kandidati stranke SD, ki je za ta namen najela spet spletnega stratega Vuka Ćosića, ki je vodil njihovo spletno kampanjo, katere pomemben del je bila prav ustanovitev spletne skupnosti Redbook (www.redbook.si), slovenske različice Facebooka. Redbook, vertikalno socialno omrežje, ki se na svoji vstopni strani uporabnikom predstavi kot odprta skupnost svobodno mislečih ljudi, ki jih želijo socialni demokrati povabiti k odprtemu dialogu o družbenih spremebah, ima trenutno okoli 1700 registriranih članov in je dolgoročen projekt, ki bo svojo aktivno vlogo igral tudi pri naslednjih evropskih volitvah. Ćosić pravi, da gre za neke vrste materializacijo e-participacije, ki pri nas sicer še ni zaživela, registrirani člani pa niso samo somišljeniki SD-ja, ampak tudi t .i. neinsajderji.

Večina ostalih slovenskih političnih strank je v predvolilni kampanji sicer aktivno uporabljala splet, vendar pa niso aktivno uporabljali oziroma izkoriščali t. i. socialnih medijev oz. socialnega mreženja na spletu. Iz stranke SDS so nam v zvezi s tem očitkom odgovorili, da je imela njihova stranka na Facebooku svoj profil, prav tako njihovi kandidati, nekateri naj bi bili aktivni uporabniki že veliko časa pred volitvami.

Vendar pa kljub vsem naporom političnih strank v Sloveniji, ki v spletni politični marketing vlagajo vedno več pozornosti in sredstev, podatki o obiskanosti spletnih strani političnih strank kažejo, da je kljub temu obisk precej majhen. Podatki agencije Valicon iz obdobja predvolne kampanje so namreč pokazali, da kar 68 % uporabnikov spleta še nikoli ni obiskalo internetne strani kakšne od slovenskih političnih strank.

To pravzaprav ni preveč spodbuden podatek za spletne stratege in snovalce političnega marketinga; v tem trenutku je namreč v Sloveniji še največji efekt za spoznavanje in vedenje o vsebinah s spleta, kadar o njih poročajo »klasični« mediji, tisk, radio ali televizija. Penetracija interneta še vedno ni tako visoka kot je, denimo, v ZDA, kjer je bilo na letošnjih volitvah poleg socialnega mreženja med predvolilno predsedniško kampanjo ključno predvsem zbiranje denarja za kampanjo, Barack Obama je na primer prek Facebooka zbral kar 600 milijonov dolarjev, ki jih je potem porabil za oglaševanje v klasičnih medijih. Vpliv in moč socialnega mreženja pa nenazadnje prikazujejo tudi številke; Facebook ima, denimo, trenutno 90 milijonov aktivnih uporabnikov, MySpace, ki ga vsak dan obišče kar 230.000 novih uporabnikov, pa ima več »prebivalcev«, registriranih članov, kot država Mehika. Če bi bil MySpace država, bi bil torej enajsta največja država na svetu.