Februarja 1995 je švedska skupina Modern Times Group MTG AB lansirala prvi izvod brezplačnega časopisa MetroXpress, ki je bil dostopen na javnih prevoznih sredstvih v Stockholmu. Časopis je kmalu postal uspešnica. Dve leti pozneje je MTG MetroXpress začela izdajati tudi v Pragi, temu pa je sledilo še 54 izdaj od Toronta do Seula s skupno dnevno naklado okrog sedem milijonov izvodov. "Brezplačniki" so se po svetu razširili kot gobe po dežju in postali izziv drugim tiskanim medijem.

Tradicionalni časopisi, kritiki medijev in javno mnenje so silovito kritizirali brezplačne časopise, saj naj bi zniževali novinarske standarde in močno spodkopavali vlogo časopisov kot demokratičnih glasnikov v danski družbi. Kakor koli, vpliv brezplačnikov je kompleksne narave. Pojav takih časopisov je nedvomno povzročil dramatične spremembe na časopisnih trgih, vendar je treba izvesti temeljite empirične raziskave, da bi razumeli vlogo, ki jo imajo na demokratične procese v različnih družbah. V tem članku bom poskusil podati bolj jasno sliko o pojavu brezplačnih časopisov na Danskem1 in preučil posledice, ki jih imajo za medijski trg, bralce in ne nazadnje demokratični proces.

Čeprav je MetroXpress na Švedskem uspešen že več kot pet let in izhaja tudi v več državah, je njegov nastop na Danskem septembra 2001 očitno presenetil tamkajšnje založnike. Lastniki danskih časopisov so časopisni trg ocenjevali kot izjemno konkurenčen, naklada je desetletja upadala, prihodki od oglaševanja se zmanjševali. Trend se je nagibal h konsolidacijam, spojitvam in ukinitvam časopisov in tako že od konca druge svetovne vojne na Danskem ni bilo mogoče uspešno ustanoviti časopisa. Poleg tega sta bila konkurenca - internet in do neke mere liberalni televizijski trg - razumljena kot precejšnja grožnja časopisnemu trgu, še posebno na področju oglaševanja. Časopise naj bi internet po pričakovanjih hitro oklestil le še na zaposlitvene in nepremičninske oglase. Tako bi časopisi izgubili svoj prevladujoči položaj na oglaševalskem trgu, kjer so, v primerjavi z drugimi državami, dosegali proporcionalno velik delež denarja oglaševalcev. Danski časopisi so leta 2001 imeli 27-odstotni delež na oglaševalskem trgu.

Tipi časopisov	Leto	Naslovi	Naklada2
Skupno število plačljivi)	1990	47	1,754.000
Skupno število (plačljivi)	1995	38	1,634.000
Skupno število (plačljivi)	2000	36	1,439.000
Plačljivi časopisi	2002	35	1,397.000
Brezplačni časopisi	2002	4	427.000
Skupno število	2002	39	1,824.000
Plačljivi časopisi	2004	35	1,293.000
Brezplačni časopisi	2004	43	493.000
Skupno število	2004	39	1,786.000

Kljub nižjim nakladam in težki poslovni atmosferi je MTG trg v Kobenhavnu ocenil kot obetavno priložnost za brezplačni časopis in tako septembra 2001 izdal MetroXpress. Tekmeci so se na izziv takoj odzvali. Glavna danska časopisna skupina Berlingske Officin, ki je v lasti norveškega medijskega in industrijskega konglomerata Orkla, je v nekaj tednih izdala lastni brezplačnik Urban. MetroXpress je izzval Berlingske Officin na različne načine. Berlingske Officin je imel v lasti dva velika nacionalna časopisa s sedežem v Kobenhavnu in je tako obvladoval 45 odstotkov tamkajšnjega trga. Hkrati je imel v lasti ali so-lasti več lokalnih časopisov, s katerimi je obvladoval približno eno tretjino celotnega danskega časopisnega trga. Berlingske Tidende, časopis velikega formata - "broadsheet" - je imel naklado v višini 148.000 izvodov in vodilni položaj na oglaševalskem trgu v Kobenhavnu, tabloidni časopis BT pa naklado v višini 129.000 izvodov in je bil desetletja molzna krava podjetja. Berlingske Officin, ki je v MetroXpressu videl grožnjo, se je zbal za svoj vodilni položaj na oglaševalskem trgu in prodajo BT v kioskih. Zato je bil glavni cilj Urbana izriniti MetroXpress.

Brezplačna časopisa sta neposredno tekmovala vse od začetka in oba sta takoj pridobila veliko število bralcev in, v nasprotju s tradicionalnimi časopisi, tudi visoko branost med oglaševalcem privlačnejšo mladino. Brezplačni časopisi so imeli na začetku precej finančnih težav, ker so oglaševalci neradi oglaševali v njih, kmalu pa so prepričljive številke branosti spregovorile same zase in od takrat so jih oglaševalci vzeli za svoje.

Leta 2002 je MTG začela izdajati MetroXpress tudi v danskem drugem največjem mestu Aarhus. Tam se je bíla bitka med nekaterimi največjimi igralci na časopisnem trgu. Začela se je med glavnim lokalnim časopisom Aarhus Stiftstidende in nacionalnim časopisom, ki je iz Aarhusa, Jyllands-Posten.4 Slednji je poskušal iz aarhuškega trga narediti utrdbo pri nadaljnji ekspanzivni strategiji na nacionalnem trgu. Berlingske Officin je na področju oglaševanja sodeloval s finančno slabšim Aarhus Stiftstidende in ko je bil ta tik pred ukinitvijo, ga je Berlingske Officin zaradi strateških razlogov odkupil. Tudi Jyllands-Posten se je takoj odzval izzivu MetroXpressa in začel brezplačno distribuirati prilogo Aarhusa. Leta 2004 pa je Berlingske Officin izdal Urban tudi v Aarhusu. Trenutna situacija je takšna, da ima mesto poleg lokalnega in vseh nacionalnih časopisov še tri različne brezplačnike.

V tretjem in četrtem največjem mestu so lokalni časopisi uvedli ločene brezplačne časopise, da bi se tako izognili vdiranju novih konkurentov. Ta strategija je bila neuspešna, saj sta MTG in Berlingske Officin v zadnjem času izdala tako imenovane nacionalne izdaje MetroXpressa in Urbana v najbolj naseljenih območjih.

Od pojava brezplačnikov naklada tradicionalnih časopisov nenehno pada. Dva nacionalna tabloidna časopisa sta imela opazen upad skupne naklade z 257.000 izvodov leta 2001 na 210.000 leta 2005. Naklada lokalnega aarhuškega časopisa je padla s 60.000 izvodov leta 2001 na 53.000 leta 2005, medtem ko so trije veliki nacionalni "broadsheet" časopisi zmanjšali število izvodov s 468.000 leta 2001 na 408.000 leta 2005.5 Kljub vsemu ne moremo natančno reči, v kolikšni meri so za upad naklade krivi brezplačni časopisi in v kolikšni meri splošni trend. Zanimivo je, da je kljub dramatičnemu upadu naklade tradicionalnih časopisov skupna naklada z brezplačnimi časopisi vred narasla z 1,439.000 izvodov leta 2000 na 1,786.000 leta 2004.

Tudi z ubranostjo je podobno. Opazen je dramatičen upad. Leta 2005 je MetroXpress postal najbolj brani danski časopis z dnevnim številom bralcev 732.0006, Jyllands-Posten je na drugem mestu s 646.000 bralci, Urban pa je tretji s 610.000 bralci. Brezplačni časopisi so zelo priljubljeni med mladimi, tradicionalni časopisi pa imajo več starejših privržencev in vse več težav pri privabljanju mlajših bralcev.

V tem kontekstu ni mogoče natančno oceniti vsebine raznih brezplačnih časopisov. Vseeno bom na kratko opisal tri brezplačnike v Aarhusu. Vsi so tabloidnega formata, torej lahko in hitro branje tudi na javnih prevoznih sredstvih. Uredniška politika pri nobenem izmed njih ni tabloidna. Na splošno so vsi članki informativni, vendar kratki. Število strani se spreminja iz dneva v dan, Urban jih ima od 24 do 28, JP Aarhus od 28 do 44, MetroXpress pa od 40 do 60 z oglaševalskimi stranmi vred. Oglaševanje v vseh zavzame levji delež prostora. Več strani, več oglasov.

MetroXpress ima enako obliko povsod po svetu, vsebina pa je producirana nacionalno in lokalno. Glavne zgodbe na naslovnici so mešanica družbenih in političnih informacij, ki jim sledijo tri do pet strani domačih novic, ena do dve strani lokalnih novic in tri do štiri strani mednarodnih novic. MetroXpress poleg tega pokriva še ekonomijo, šport in kulturo in pogosto vključi dodatne razdelke, kot na primer potopisi. Večino novičarskih člankov jemljejo iz glavne danske poročevalske agencije Ritzau.7

Urban ima na naslovnici podobno mešanico in se, če ga primerjamo s prejšnjim, bolj osredotoča na domače novice (šest do osem strani), sledi ena ali dve strani lokalnih novic in ena do dve strani mednarodnih novic. Urban ima razdelke za ekonomijo, šport in kulturo, enkrat na mesec pa izda posebno filmsko prilogo. Večina novic in člankov o športu je iz agencije Ritzau.

JP Aarhus je bil najprej lokalna priloga Jyllands-Postena in se je osredotočil samo na lokalne novice. Postopoma je v svoj poročevalski opus vključil tudi domače in mednarodne novice. Naslovnica je ponavadi mešanica lokalnih in nacionalnih ali mednarodnih novic, ki ji sledijo štiri strani lokalnih novic, dve strani nacionalnih in ena stran mednarodnih novic. Tudi JP ?rhus piše o ekonomiji, športu in kulturi, pogosto pa daje več poudarka lokalnim novicam. Pred vsemi domačimi tekmami lokalnega nogometnega moštva izda posebno oglaševalsko prilogo. Uredniško tesno sodeluje z Jyllands-Posten in objavlja manjše število člankov iz agencije Ritzau.

Vsi trije časopisi vsebinsko sledijo tradicionalnim novinarskim kriterijem in veliko člankov iz agencije Ritzau zagotavlja zanesljive in nepristranske novice. Niti Urban niti JP Aarhus ne moreta zanemarjati novinarskih zahtev, ne da bi s tem škodovala drugim časopisom njune materinske družbe. Zaradi telegrafskega stila agencijskih člankov in visokega odstotka oglasov so brezplačniki nenehno podvrženi kritikam, da zmanjšujejo standard danskih časopisov. Bistveno vprašanje tukaj je uredniška neodvisnost časopisov, ki je povezana z lastniško strukturo, finančnim stanjem in novinarsko tradicijo.

Vsi danski časopisi so odvisni od oglaševalcev, še posebno pa to velja za brezplačne časopise, v katerih je odvisnost 100-odstotna, saj je to njihov edini vir dohodka. Bistveno vprašanje je, do katere mere ta odvisnost vpliva na novinarsko vsebino. Pri danskih časopisih med uredniškim in poslovnim delom časopisa zeva prepad in čeprav obstajajo primeri, ko so oglaševalci in vplivni poslovneži uspešno pritiskali na uredniško politiko, je v splošnem uredniška etika zelo visoka. Po drugi strani uvedba novih prilog in razdelkov (potovanja, računalništvo, nepremičnine) redko temelji izključno na uredniški politiki, sodelovanje z oglaševalci je ponavadi že vnaprej načrtovano. Hiter pregled oglasov v brezplačnih časopisih kaže na raznolikost oglaševalcev, kar zmanjšuje možnost neposrednega pritiska. Seveda brezplačni časopisi ustvarjajo oglaševalcem prijazno okolje. MetroXpress včasih celo ovije naslovnico v oglas, na prvi strani pusti le majhen logo časopisa. Prava naslovnica se pojavi šele na tretji strani. MetroXpress ustvarja sinergijo z drugimi mediji materinske družbe, tako da televizijski športni novinarji redno pišejo članke o športu.

Težko je reči, do katere mere so brezplačni časopisi bolj ali manj neodvisni od tradicionalnih. Oboji so neodvisni v smislu, da sledijo osnovnim novinarskim standardom, so pa oboji, še posebno brezplačni časopisi, odvisni od komercialne logike. Podobnosti v lastniških strukturah so očitne; štirje od petih brezplačnikov so v lasti založnikov tradicionalnih časopisov. MetroXpress se v tem razlikuje od drugih. Iz bolj pragmatičnega vidika je jasno, da brezplačni časopisi nimajo enakih uredniških virov kot veliki nacionalni časopisi, zato tudi nimajo enakih uredniških priložnosti in ne zagotavljajo enake žanrske in vsebinske raznolikosti. Brezplačni časopisi nudijo zelo malo originalnega, kritičnega in raziskovalnega novinarstva, torej se to pozna tudi na kakovosti, enako pa velja tudi za lokalne časopise. Brezplačni časopisi pa so vendarle drugačni od tradicionalnih, saj povečujejo pluralizem in pestrost in prispevajo k večji oskrbi s časopisi, kar se vidi v številu naslovov in nakladi. Tudi potrošnja brezplačnih časopisov je drugačna. Ciljajo na hitro dvajsetminutno branje (z oglasi vred) in zadovoljujejo predvsem potrebe zaposlenih modernih ljudi. Popularnost brezplačnih časopisov poudarja njihovo ustrežljivost različnim družbenim skupinam. In v tem smislu so kakovostni za bralce.

Pred prihodom brezplačnih časopisov je na Danskem v splošnem veljalo, da je časopisni trg zelo tekmovalen in da bodo časopisi nedvomno izgubili bralce in tržni delež zaradi konkurenčnega interneta in televizije. A na več načinov se je pokazalo, da je bila to napačna predstava. Najprej so bili brezplačni časopisi velik izziv tradicionalnim, vendar so za zdaj slednji uspešno preživeli v bolj konkurenčnem okolju; in zdi se, da lahko ta dva tipa časopisov nemoteno sobivata. S poslovnega stališča so se bili tradicionalni časopisi prisiljeni, da se odpovedo samozadostni drži in ponovno premislijo o svojem položaju. Nenavadna spojitev Jyllands-Postena in Politikena je ilustrativni primer. Tudi padec stopnje branosti, predvsem med mlajšimi ljudmi, ni nek naravni zakon, saj so brezplačni časopisi obrnili tok s tem, da so prilagodili izdelek (in ceno) potrebam bralcev. In končno, časopisi so zaradi povečanja števila bralcev uspešno ohranili relativno visok delež na oglaševalskem trgu (26 odstotkov leta 2004). Brezplačniki so prisilili tradicionalne časopise, da se ponovno osredotočijo na lastni trg, ne pa na morebitne grožnje in izzive, ki jih predstavljata internet ali televizija. Na nek način je časopisni trg ponovno oživel in časopisi so morda bolje pripravljeni na nove izzive, čeprav se bodo ti nedvomno stopnjevali.

Ta razvoj je v demokratičnem smislu kompleksen in protisloven. Porast splošne branosti, predvsem povečano zanimanje za prebiranje časopisov med mladimi, pospešuje demokratični proces. Večja je informiranost, več možnosti ima demokracija. Brezplačni časopisi zagotavljajo večji pluralizem vsaj kar se tiče števila različnih naslovov, tipov časopisa in načinov nagovarjanja bralcev. Kljub temu pa ne zagotavljajo žanrske in vsebinske raznolikosti in pravega preiskovalnega novinarstva, niti ne kažejo želje po družbeno odgovornem novinarstvu. Konkurenčno okolje je zmanjšalo sredstva za kakovostno novinarstvo tudi pri tradicionalnih časopisih. Odprto vprašanje je, ali so časopisi sposobni zagotavljati svojo družbeno odgovornost tudi v bolj liberalni družbi.

Razvoj kulturnih industrij v Latinski Ameriki razkriva izključevalno naravo rabe in dostopa do glavnih informacijskih, komunikacijskih in kulturnih dobrin in storitev (z izjemo brezplačnih). Visoka koncentracija lastništva in centralizacija latinskoameriške produkcije, ki ju beleži raziskava avtorjev pričujočega članka, ne uresniči pričakovanj o večji dostopnosti komunikacijskih virov v kontekstu razvoja informacijskih družb, čeprav se to morda zdi paradoksalno.

Povprečna oseba v Latinski Ameriki v enem letu kupi manj kot eno knjigo, manj kot enkrat obišče kinematograf, na legalen način kupi le polovico zgoščenke in zgolj 10-krat kupi časopis. Manj kot 10 odstotkov populacije ima dostop do interneta. Hkrati pa povprečna oseba v Latinski Ameriki vsak dan uporablja dostop do storitev radijske in televizijske radiodifuzije.

K nizkim stopnjam dostopa v Latinski Ameriki pripomore izjemno koncentrirana struktura sektorja, v katerem štiri vodilne blagovne znamke na posameznem trgu (regionalno povprečje) nadzirajo 60-odstotni delež občinstva in obračunane realizacije. Položaj postane še bolj resen, če upoštevamo, da v nekaterih državah najmočnejše gospodarske skupine nadzorujejo najbolj pomembna podjetja na posameznem trgu in tako oblikujejo komunikacijske konglomerate. Zgornji podatki in zaključki temeljijo na raziskavi, ki še vedno poteka v okviru enega od programov na Instituto Prensa y Sociedad (IPyS - http://www.ipys.org) v Limi (Peru). Študija obravnava strukturo in koncentracijo kulturnih in telekomunikacijskih industrij1 v Argentini, Boliviji, Braziliji, Čilu, Kolumbiji, Ekvadorju, Mehiki, Peruju, Urugvaju in Venezueli. Študijo je zasnovala ugledna skupina novinarjev in raziskovalcev.2 Njeni člani so zbrali podatke in pripravili poročila za posamezno državo. Ker je bilo težko pridobiti pregledne podatke o vseh trgih v naštetih državah, se prvi izbor nanaša na leto 2000.

Informacijsko-komunikacijske industrije v Latinski Ameriki so polne protislovij. Po eni strani je v devetdesetih letih prišlo do bistvene spremembe, ko so Združeni narodi prodali svoje premoženje (predvsem v telekomunikacijskem sektorju), proizvajalci in distributerji kulturnih in komunikacijskih dobrin in storitev pa so utrdili svoj položaj na trgu. Glavni zagovorniki take politike so trdili, da bo odpiranje trgov omogočilo širjenje teh dobrin in storitev ter pomembnemu delu populacije zagotovilo večji dostop do potrošnje kulturnih tehnologij in dobrin, ki so jim bile do tedaj nedosegljive. Kljub temu statistični podatki kažejo, da se je v večini držav neenaka razporeditev bogastva povečala. Na splošno lahko ugotovimo, da velik del populacije še vedno nima dostopa do potrošnje osnovnih dobrin in storitev. V zvezi z informacijsko-komunikacijskim sektorjem gre poudariti, da je možnost raznovrstne kulturne potrošnje kljub povečanju nekaterih stopenj tehnološkega dostopa v devetdesetih omejena na manjšino populacije. Kljub metodološkim težavam3, ki jih predstavlja vrednotenje strukture kulturnih industrij v državah, kakršni sta Brazilija (170 milijonov prebivalcev, gospodarska moč, fragmentirana družba) ali Bolivija (8 milijonov prebivalcev; zgodovinsko upočasnjen razvoj), in izzivu, povezanim z razvojem instrumentov, s katerimi lahko konsistentno primerjamo koncentracijo v teh industrijah na kvantitativni in kvalitativni ravni, smo uspešno izvedli empirični del raziskave in prišli do pomembnih rezultatov.

Za Latinsko Ameriko je značilen dvojni zaostanek pri razvoju informacijsko-komunikacijskih industrij: na eni strani gre za zaostanek pri uporabi tehnologij in na drugi za zaostanek zaradi široke strukturne izključenosti družbenih skupin pri dostopu do produktov in/ali storitev kulturnih industrij. V Latinski Ameriki je torej kultura, ki je proizvedena industrijsko, daleč od ideala univerzalne dostopnosti.

Širši dostop je omogočen le do dveh neplačljivih medijev (radijske in televizijske radiodifuzije), hkrati pa je omejen dostop do dejavnosti in storitev, ki zahtevajo plačilo. Slednje je gotovo osnovna značilnost latinskoameriških kulturnih industrij. Dejansko so kazalci dostopa v diskografski industriji, tiskanih medijih, plačljivi TV, založniški industriji in filmski industriji v primerjavi z enakimi kazalci v severni hemisferi izjemno nizki.

Podobno ugotavljamo za stopnjo penetracije fiksnih in mobilnih telefonskih storitev. Kljub temu so se storitve mobilne telefonije v več državah opazno razširile: v nekaterih primerih je število mobilnih priključkov višje od števila fiksnih telefonskih priključkov. Na podlagi omenjenega povečanja in dejstva, da je večina telekomunikacijskih podjetij zasebnih, je moč predvideti, kje bo v prihodnosti največ investicij.

Pomembnost segmentiranega, omejenega in manjšinskega dostopa do komunikacijskih in kulturnih dobrin in storitev je bistvena za razumevanje svojevrstne informacijske družbe, ki se razvija v Latinski Ameriki (Becerra, 2003), sploh če upoštevamo, da so modalnosti družbene apropriacije tehnologij in ne tehnologije per se tiste, ki opredeljujejo izgradnjo informacijskih družb.

Nekateri trgi, četudi so močni, na ravni potrošnje marginalizirajo milijone ljudi. Primera takih trgov sta brazilski in mehiški. Po drugi strani pa Urugvaj, Argentina in Čile izstopajo kot latinskoameriške države z višjimi per capita kazalci dostopa do kulturnih industrij. Kolumbija in Venezuela spadata v regijsko povprečje, Peru, Ekvador in Bolivija pa so pod tem povprečjem. Struktura kulturnih industrij je kompleksna in razvejana v Braziliji, Mehiki in Argentini, če naštete države primerjamo z regionalnimi povprečji. V Čilu in Kolumbiji je razvitost te strukture nad povprečjem. V preostalih državah pa imajo kulturne industrije okrnjeno strukturo, v nekaterih primerih zaradi majhnega trga (Urugvaj), v drugih zaradi nestabilnega gospodarskega položaja (Ekvador in Bolivija). Položaj dodatno poslabša koncentracija produkcije v kulturnih industrijah in umeščenost teh industrij v glavne urbane centre. Zaradi centralizacije so številna območja omejena na spremljanje vsebin, ki jih izdelujejo, hranijo, urejajo in distribuirajo iz večjih mest, ki tako predstavljajo središča dejavnosti. Primere tovrstnih metropolitanskih območij najdemo v Buenos Airesu (Argentina), San Pablu in Rio de Janeiru (Brazilija), Santiagu (Čile), ali Federal Districtu, Monterreyu in Guadalajari (Mehika).

Koncentracija lastništva in centralizacija kapitala v kulturnih industrijah prideta v ospredje le v povezavi s poslovnimi vidiki njunega delovanja in odvisnostjo njunega razvoja od potencialnega dobička. Komunikacijske in kulturne politike, ki jih izvajajo posamezne države v zadnjih dveh desetletjih, so okrepile integracijo glavnih regijskih komunikacijskih in kulturnih konglomeratov z velikimi mednarodnimi operaterji. Slednje poteka v okviru medijskega sistema, ki ga McChesney imenuje "globalni komercialni" (McChesney, 2002; De Miguel, 2003; Mastrini/Becerra, 2001). Ta svetovni trend, ki v drugih regijah sproža tudi pojav metamorfoze in ga spremlja produkcijska konvergenca (ne le tehnološka konvergenca) med različnimi industrijami (Bustamante, 2003), ima močan vpliv na šibke institucionalne, gospodarske in družbene kontekste.

Merjenje koncentracije v kulturnih industrijah razkrije težave, ki so neločljivo povezane z uporabo metod, ki se tradicionalno uporabljajo za bolj oprijemljive gospodarske dejavnosti in so podvržene logiki redkih oprijemljivih dobrin s kratko življenjsko dobo, tj. logiki, ki ne ustreza dinamiki kulturnega sektorja.

Raziskava pojava medijske koncentracije vključuje dve ravni analize. Prva raven se osredotoča na "stopnjo koncentracije" (De Miguel, 1993) in izpostavlja tržne deleže obračunane realizacije in občinstva/uporabnikov štirih glavnih operaterjev v posameznem delu kulturnih industrij v opazovanih državah. Na drugi ravni pa analiziramo lastniško strukturo dveh glavnih informacijsko-komunikacijskih skupin. Tako določamo ravni koncentracije po horizontali, vertikali in diagonali. Če izhajamo iz občinstva oziroma naročnikov, ki sestavljajo informacijsko-komunikacijski trg, ugotovimo, da štirje glavni operaterji dosegajo koncentracijo, ki presega 75 odstotkov trga. Edina izjema je radijska industrija, ki po pričakovanjih dosega tudi najnižjo obračunano realizacijo. Radio je gospodarsko najšibkejša kulturna industrija, hkrati pa industrija z najnižjo koncentracijo lastništva. Obvladuje jo najbolj raznolika skupina in je hkrati najbolj množična industrija (v povprečnem latinskoameriškem domu je več kot en radijski aparat); omogoča prost dostop in deluje s priključitvijo na električno omrežje ali z uporabo baterij. Povrhu vsega je radio primerjalno cenejši od drugih medijev. Kljub temu pa podjetja za medijske raziskave pri merjenju številčnosti radijskega in televizijskega občinstva upoštevajo le večja mesta. Tovrstna metodologija zanemari analizo dveh zelo pomembnih razsežnosti: občinstva najmanjših populacijskih struktur in mreže pomembnega števila postaj (uradno v lasti različnih lastnikov), ki oddajajo vsebine, ki jih pripravlja skupina osrednjih radijskih postaj.

Radio in televizija se financirata skoraj izključno prek oglaševanja. Čeprav je prodaja programskega časa glavni vir prihodkov za avdiovizualno industrijo, je trg oglaševanja v Latinski Ameriki majhen. Po poročilu Advertising Expenditure Forecast (Napoved izdatkov za oglaševanje), ki ga je objavilo svetovalno podjetje Zenith Optimedia, so investicije v oglaševanje v Latinski Ameriki v letu 2000 znašale 18,408 milijard dolarjev, kar močno zaostaja za 155,309 milijardami v ZDA in Kanadi, 79,120 milijardami v Evropi ali celo 63,345 milijardami v azijsko-pacifiški regiji. Po drugi strani se Brazilija in Mehika uvrščata med 20 držav z najvišjimi oglaševalskimi izdatki v letu 2002 - sta na devetem in trinajstem mestu. Kljub temu na seznamu držav, ki dosegajo najvišje oglaševalske izdatke per capita, latinskoameriških držav ne najdemo. Slednje razkrije pomembnost oglaševalskih investicij za ohranjanje kulturnih industrij v Latinski Ameriki in težave, s katerimi se te industrije srečujejo pri razvoju raznolikega in kakovostnega programa v okviru svojih proračunov.

Koncentracija lastništva je visoka tudi v telekomunikacijski industriji in industriji plačljive televizije. V vseh državah v regiji dosegata tržna koncentracija4 in obračunana realizacija (skupni podatki niso na razpolago) štirih glavnih podjetij v sektorju med 40 odstotki (povprečje) za radio in 95 odstotki za zemeljske in mobilne telefonske storitve in plačljivo TV. Raziskava ugotavlja tudi, da največje države (po številu prebivalstva in BDP) zagotavljajo večjo raznolikost kot države z bolj omejenimi trgi.

Razvoj informacijskih, komunikacijskih in kulturnih industrij v Latinski Ameriki je potekal neuravnoteženo: kaže nižje stopnje dostopnosti in višje stopnje koncentracije, kot jih beležimo za druge regije v zahodni hemisferi. V kontekstu pospešenega oblikovanja informacijskih družb, ki za prestrukturiranje produktivnih procesov intenzivno uporabljajo informacije, informacijsko-komunikacijski sektor v Latinski Ameriki šele začenja pridobivati na veljavi. V povprečju kulturne industrije (televizija, radio, založništvo, kinematografi, diskografska industrija) v kombinaciji s telekomunikacijskimi industrijami dosegajo nekaj pod 5 odstotkov regijskega BDP.

Zgornji podatki porajajo dvom v ocene, ki predvidevajo, da delež kulturnih industrij v Latinski Ameriki dosega blizu pet odstotkov BDP. Vseeno lahko vsaj dva dejavnika prispevata k povečanju vrednosti teh deležev. Prvič, podatkov o vseh obravnavanih sektorjih ni moč pridobiti, hkrati pa je mogoče, da so navedene prodajne številke nižje od dejanskih iz davčnih razlogov ali ker vključujejo stroške oglaševanja. Drugič, v mnogih državah obstaja močna siva ekonomija, ki je ni mogoče izmeriti. Še en možen zaključek raziskave je, da so kulturne industrije (predvsem množični mediji) z vidika gospodarskega delovanja "nejasne".

Struktura latinskoameriških informacijsko-komunikacijskih industrij v 21. stoletju je močno skoncentrirana v medijskih in telekomunikacijskih konglomeratih, ki se nahajajo v nekaj geografskih žariščih, v katerih se izdelujejo, obdelujejo in distribuirajo informacijske in komunikacijske dobrine in storitve. Hkrati ta struktura omejuje javni dostop in je zelo heterogena, kar se tiče obstoječih in potencialnih trgov.

Na splošno se zdi, da trg sam na sebi ne zmore učinkovito razporejati in distribuirati informacijsko-komunikacijskih virov, dobrin in storitev. Še več, v večini primerov so pomembni deli populacije s trga izključeni. Hkrati lahko v 90. letih 20. stoletja zaznamo povečanje lastniške koncentracije. S tega vidika je očitno, da je bistvenega pomena nova vrsta državne intervencije, ki bo spodbudila kulturno raznolikost in omogočila možnost dostopa večjemu delu prebivalstva. Brez dvoma bo potrebno opredeliti gospodarske politike, ki bodo spodbujale gospodarsko integracijo latinskoameriških družb in nasprotovale modelu izključevanja, ki je v tej regiji prevladoval v devetdesetih. Glede na nastali položaj je treba ponovno premisliti o starejših predlogih, ki zahtevajo jasno opredelitev komunikacijskih in kulturnih politik, in doseči večjo usklajenost med regionalnimi in kulturnimi industrijami. Politike bi morale usmerjene k izogibanju fragmentacije, se opirati na najbolj razširjen jezik v regiji, usklajevati produkcijo informacijsko-komunikacijskih dobrin in storitev in spodbujati raznolikost proizvajalcev. Pomembno je ne le podpirati produkcijo, ampak tudi pridobiti distribucijske poti, ki bodo omogočale kroženje gradiva, nastalega v različnih državah. Žal so izkušnje s sporazumi, kakršen je MERCOSUR ali drugi regionalni komercialni sporazumi, omejene na davčna in carinska vprašanja in tako določajo kulturni specifičnosti manj pomemben položaj, da niti ne omenjamo dejstva, da jo včasih preprosto enačijo z drugim blagom. Poleg naštetega bi morali politikam, ki spodbujajo produkcijo, dodati jasne smernice za podporo raznolikosti, omejevanje trenutne tržne prevlade, in širjenje demokratizacije pri kroženju simboličnih dobrin.

To je okvir, v katerem bi morali opredeliti pričakovanja o razvoju informacijskih družb, posebno v regiji, kjer v poštev za množično potrošnjo pridejo le brezplačne dejavnosti, kar je značilnost, ki jo zagovorniki informacijske družbe pripisujejo razširjanju informacij in kulture v družbah tretjega tisočletja.

• M. BECERRA: La Sociedad de la Información: proyecto, convergencia, divergencia. Buenos Aires: Norma editorial, 2003.
• E. BUSTAMANTE (ur.): Hacia un nuevo sistema mundial de comunicación: la industria cultural en la era digital. Barcelona: Gedisa, 2003.
• J. C. DE MIGUEL: Los grupos multimedia: estructuras y estrategias en los medios europeos. Barcelona: Bosch, 1993.
• MASTRINI, G. y BECERRA, M.: "50 a?os de concentración de medios en Latin America: del patriarcado artesanal a la valorización en escala". V: QUIRÓS FERNÁNDEZ, F. y SIERRA CABALLERO, F. (ur.): Globalización, comunicación y democracia. Crítica de la economía política de la comunicación y la cultura. Sevilla: Comunicación Social Ediciones y Publicaciones, 2001, str. 179-208.
• R. McCHESNEY: "Economía política de los medios y las industrias de la información en un mundo globalizado". V: J. VIDAL BENEYTO: La ventana global. Madrid: Taurus, 2002, str. 233-247.
• Zenith Optimedia (2003) Advertising Expenditure Forecasts, London.