Po svoje nas seveda veseli, da se Medijska preža kot bilten za opazovanje medijev tako močno ukvarja s časopisom Delo, kot se je edicija Pomlad 1999, čeprav s strani vsaj meni za slovenski medijski prostor povsem neznanih avtorjev (G. Lubej, E. Pajk, S. Banjanac). Vendar pa je v vseh treh člankih veliko napačnih in zgrešenih ocen, ki so posledica popolnega nepoznavanja medijskih razmer, kar seveda kliče po našem odgovoru.

Prvi članek (»Pomanjkanje lastnih zgodb s prizorišča«; E. Pajk) je predvsem neobjektiven, zlasti v uvodni in sklepni ugotovitvi avtorja, da hrvaški časopisi »polnijo časopisne strani z jugoslovanskimi zgodbami iz prve roke, slovenskim (pa to) ni uspelo« in da Delo in drugi dnevniki med kosovsko krizo »niso bili zmožni ustvarjati lastnih živih zgodb s prizorišč; četudi so imeli tam poročevalce, so jih uporabljali predvsem za podpisovanje zbranih agencijskih vesti, ki bi jih lažje dobili kar doma«.

Kar se Dela tiče, naj v odgovor rečem, da je bil to edini slovenski medij sploh (pa tudi drugih »znamenitih« ni bilo prav veliko takšnih), ki je imel ves čas, sleherni dan vojne v Zvezni republiki Jugoslaviji, pa tudi še veliko prej, tam (Beograd, Podgorica, Skopje, celo Priština) lastnega dopisnika Branka Jokića; kako mu je bilo težko delati v ZRJ, ne bi posebej govoril, dodati pa gre, da je v 80 dneh vojne napisal več kakor 250 člankov vseh zvrsti, od vesti do komentarja, pri čemer je imel skoraj vsak dan objavljeno poročilo na prvi strani Dela (ki so se morda res komu zdela kot povzetki agencijskih novic, a takšna je pač zakonitost »newsa« za prvo stran – čim bolj objektivna informacija, kjer avtorski duh ne prevlada), enako pa skoraj vsak dan eno dolgo (od tri do šest tipkanih strani) lastno poročilo oziroma zgodbo za zunanjepolitično stran (svet), ki jih je večina očitno spregledala, čeprav jih je bilo veliko med njimi odličnih. Jokić je tako delo seveda nadaljeval tudi vse dni po koncu vojne.

Poleg tega je imelo Delo na kriznem območju v času vojne mnoge druge lastne poročevalce in celo fotoreporterje – Vili Einspieler in Tomi Lombar dvakrat iz Črne gore, Makedonije in Kosova ir Ervin Hladnik Milharčič, Urša Izgoršek, Barbara Hočevar in Jure Eržen iz Albanije in Makedonije. Ti so bili na terenu izključno zato, da so prispevali lastne zgodbe, reportaže, fotografije in pogovore (intervjuje). V Delu namreč pod agencijske novice nikoli ne podpisujemo naših avtorjev, zato da bi ti lahko »sedeli doma«, in tega tudi nikoli ne bodo počeli; če bodo le lahko, bodo novinarji Dela na terenu z lastnimi zgodbami. Še vedno pa si lahko za vse konkretne primere ves omenjeni zelo bogati kosovski izplen pogledate v dokumentaciji Dela, in morda bo ocena potem kaj bolj resna.

Avtorjeva sklepna ugotovitev, da je ta domnevna odsotnost lastnih zgodb »praksa, ki se vleče že kar predolgo in bi jo lahko pretrgala le močnejša konkurenca«, pa je do Dela predvsem zlobna. Delo namreč ni konkurence nikoli zaviralo, še več, celo neovirano jo je vseskozi »bogatilo« s svojimi kadri – če pa se ta konkurenca potem ni obnesla, to res ni naš problem. V Delu, skratka, konkurence ne omejujemo in se je ne bojimo, ker smo prepričani, da je boljši časopis od Dela v tem prostoru strahovito težko ustvariti. Ni pa nemogoče.

Problema, ki ga zadeva članek »Naj bi, menda, govori se« (G. Lubej), sem se delno že dotaknil zgoraj; gre za oceno kakovosti poročanja našega dopisnika iz ZRJ Branka Jokića pred začetkom vojne na Kosovu. O Jokiću kot dopisniku so lahko mnenja seveda zelo različna, vendar pa ocenjevalci prevečkrat pozabljajo na nekatera dejstva. Jokić je resda Delov dopisnik v ZRJ, je pa tudi državljan ZRJ, kar njegovo delo v skrajno represivni srbski državi zelo otežuje (da ne gre za šalo, dokazuje »zlom«, ki ga je doživel prejšnji dopisnik Dela iz Beograda Slobodan Dukić, pa še kakšen pred njim, in ne samo v Delu). Viri informacij, ki jih imajo »lojalni« dopisniki, so Jokiću zaprti, ima pa zato druge, ki jih večkrat ne more navajati, zato si tudi pomaga z raznimi varovali, ob katere se je avtor ocene tako zelo obregnil. Da ne govorim o tem, kako težko je bilo Jokiću delati v času vojnega stanja v ZRJ; ta izpit je naš dopisnik po moji oceni opravil odlično in vprašanje je, ali bi ga kdorkoli drug – tudi iz Slovenije – bolje.

V tem pogledu je ocena, da se Delu »območje bivše skupne države očitno ne zdi posebno pomembno«, ponovno žaljiva. Vsako stvar je resda vedno mogoče narediti bolje, a Delo vsaj za zdaj prostor bivše sfrj pokriva na dovolj visoki ravni in v zelo širokem obsegu, kar ne dovoljuje ocene o njegovem zanemarjanju.

Poleg tega, kot sem že navrgel, Jokić od začetka letošnjega leta dela v strahovitem tempu, ki bi že zdavnaj zlomil tudi mlajše novinarje, medtem ko mu je on v letih pred upokojitvijo v celoti kos. Jokić pošilja praviloma najmanj pet do deset tipkanih strani besedil na dan; kakšen napor je to, vemo vsi, ki smo bili kdaj dopisniki iz kriznih območij. In da v teh nekaj tipkanih strani dnevno (in sedem dni na teden) ne morejo stati same ekskluzivne izjave, je tudi jasno. Vse, kar Jokić napiše, pa vseeno »stoji« in kljub omenjenemu tempu nima napak; doslej so mu jih očitali zelo malo. Avtor vaše ocene je to poskušal in mu je klavrno spodletelo; Lubej namreč v oceni pravi, da »lahko v Jokićevih analizah opazimo tudi pretiravanje« in »trditve brez realne osnove«, pri čemer v kronski dokaz navaja Jokićev stavek »če v Parizu srbska stran ne bo privolila v predloge skupine za stike, bo prišlo do delitve Kosova«. Res ne vem, kje je tu »trditev brez realne osnove« ali »pretiravanje«; do česa pa je prišlo na Kosovu po polomu pariških pogajanj in posledični 80-dnevni vojni, če ne do (najmanj) delitve pokrajine?

Najbolj površna in neprofesionalna pa je ocena v članku »Neposrečena presoja« (S. Banjanac), ki se ukvarja z Delovo obravnavo raketiranja Nata traktorske kolone beguncev in jo primerja z Guardianovo. Eden dramatičnih vrhuncev avtoričinega sinopsisa je tudi moja izjava z novinarskih večerov v Škucu, da se Delo »želi vizualno približati britanskemu Guardianu« (kar je seveda skrajno poenostavljena interpretacija moje dejanske izjave), in pa seveda primerjalna »analiza«, ki poskuša »dokazati«, da je bilo moje ravnanje kot urednika deska v konkretnem primeru potem v velikem »nasprotju« z omenjeno izjavo.

Seveda sem izjavil nekaj takega, kar je avtorica zapisala, za to izjavo še vedno stojim in vedno bom. Toda kot večina njenih ocen je skrajno grobo iztrgana iz konteksta oziroma predstavlja le sklepni stavek mojega zelo dolgega razmišljanja o tem (ki sem ga enkrat objavil tudi že v Medijski preži), da sta si britanska in slovenska družba po vseh predpostavkah (zgodovina, tradicija, stopnja razvoja, demografija itd.) tako zelo različni, da se nujno morajo razlikovati tudi mediji obeh držav; vse, kar si lahko želimo, je, da bi bilo Delo nekoč, v končnem cilju in v najboljših parametrih zelo podobno (denimo) britanskemu tisku, da pa je od tega zaradi omenjenih razlik še zelo daleč. Vse, kar lahko ta hip naredimo, je, da poskušamo počasi, korak za korakom to razliko iz dneva v dan premagovati sebi v prid. Kakor jih mora Slovenija na vsakem koraku vsak dan približevanja eu. In zato je avtoričin zelo nagli sklep o mojem domnevnem nestrinjanju s samim seboj zelo neresen.

Avtorica očitno Dela vsak dan ne bere prav resno, na še veliko bolj površen in zelo neprofesionalen način pa se je lotila svoje »analize«. Naslovnica Dela, naj pojasnim, je vsak dan – in tudi v obravnavanem primeru – zmes dvojega: po eni strani tradicije Dela, po drugi strani pa vsakič nečesa novega. Tradicija je denimo v tem, da ima Delo vsak dan, zadnja leta vedno desno zgoraj na prvi strani, tako imenovano Temo dneva. O izbiri tega kratkega komentarja za nas najbolj pomembnega dogodka dneva odloča vsak dan uredniški kolegij. Na ta konkretni dan se nam je sprejetje letošnjega avtocestnega programa zdelo pač pomembnejši dogodek za Slovenijo od zgrešene rakete Nata, ne glede na njeno strašno morijo, pa še drug, bolj prozaičen razlog je bil – v 80 dnevih je pač težko vsak dan delati temo dneva na Kosovo, saj se utrudijo tako bralci kot avtorji. Britanci so imeli morda ta dan lažjo izbiro, nobenega domačega protidogodka. In ko izberemo temo dneva, potem (spet) po tradiciji v Delu temu komentarčku v strnjenem sklopu sledita tudi dnevna karikatura in osnovno besedilo. Šele potem pride prostor za druge dogodke dneva.

Za omenjeno raketiranje pa smo potem izbrali obliko, ki je za Delo ne samo nova, ampak skorajda revolucionarna še glede na tri leta nazaj, in smo jo prvič uporabili prav v času kosovske vojne: petkolonska fotografija čez pol strani v zgornji polovici (še pred dvema letoma v Delu ni bilo večje fotografije od trikolonske). V konkretnem primeru je celo šlo za fotografijo, ki je bistveno bolj »atraktivna« od Guardianove tisti dan in po površini za njo ni zaostajala dosti (za šestino ali sedmino). Takšne fotografije lahko na naslovnici Dela dobijo samo res izredni dogodki, kar je raketiranje beguncev gotovo bilo. In zato je trditev, da Delo temu dogodku ni pripisalo »pomembnosti vodilne zgodbe za naslovno stran«, smešna.

Poleg tega je k fotografiji sodil še dolg podpis in pod njo štirikolonsko besedilo naših dopisnikov iz vodilnih metropol sveta čez skoraj pol strani, namenjeno kosovski krizi (gre skupaj za približno 130 vrst teksta); tako je vojna na Kosovu ta dan dobila pet devetin prostora na naslovnici Dela, kar je po moji oceni maksimum površine, ki jo lahko določena tema dobi, in celo bistveno več od prostora za temo tega dneva o avtocestah, na naslovnici pa je potem končalo samo še poročilo iz evropskega parlamenta o slovenski resoluciji. Tri vsebinske teme na prvi strani Dela, tega tudi že dolgo ni bilo, vse to zaradi izjemnosti kosovskega dogodka. Tako da očitka o neposrečeni presoji nikakor ne sprejemam.

Avtorica svoje ocene – če hoče biti verodostojna – pač ne more utemeljevati na dejstvu, ki je zanjo »neokusno«, saj naj bi Delo »poleg velike fotografije s trupli ubitih beguncev, ki ležijo na cesti, vodilnemu članku zraven dalo naslov Ceste dodobra oznojile poslance«. Skratka, horizontalni prelom kosovskega sklopa bi bil zanjo dober, vertikalni pa ni. Argument, ki ne zdrži kritike. Zato pa imajo časopisi za ločevanje člankov in vsebinskih sklopov med seboj na razpolago vertikalne ločilne linije; in cestno poročilo smo prav na ta način ločili od fotografije beguncev, kar za nas, za bralce in za vse, ki kaj vedo o medijih, pomeni, da sklopa med seboj nista povezana oziroma sta dovolj »okusno« ločena.

Morda bo kdaj napočil tudi dan, ko bo vsa naslovnica Dela posvečena enemu samemu dogodku, kakor jo je Guardian namenil nesrečni begunski koloni, toda za zdaj smo še daleč od tega tipa novinarstva; za zdaj ne gojimo samo poročanja »od zgoraj in od spodaj«, kakor naj bi »posrečeno« počel Guardian, ampak tudi z leve, desne in še odkod, po naši oceni na dovolj visoki profesionalni ravni.

Pri Delu se kritike (kot konkurence) ne branimo, se je nikoli nismo. Želimo si le, zlasti od Medijske preže, da bi bila vsaj malo strokovna, poznavalska in temeljita, ne pa »nametana« tako, kakor se komu pač zazdi.

V zadnji številki Medijske preže (pomlad 1999) sem še s posebnim zanimanjem prebral članek kolega Eda Pajka »Pomanjkanje lastnih zgodb s prizorišča«. Priznam, k branju me je pritegnil predvsem iritantni podnaslov članka – »Kratek pogled na delo dnevnega časopisja v prvih dneh napadov Nata na ZRJ«. Iritanten zato, ker se mi je takoj zastavilo vprašanje, kako se lahko publikacija, kot je Medijska preža, ki je vendar namenjena analizi medijskega prostora, zadovolji z nekakšnim »kratkim pogledom« na nekaj tako aktualnega, kot je (bilo) vprašanje delovanja medijev v času napadov Nata na ZRJ. Ko sem članek prebral, sem ugotovil, da je bil moj uvodni pomislek na mestu, le da ga takrat nisem več naslavljal na Medijsko prežo, ampak prej na avtorja samega in njegovo površno »analizo«.

Ta »analiza« je bila tudi v metodološkem pogledu tako površna, da je z njo težko celo polemizirati. Edo Pajk namreč ni povedal, katero časovno obdobje je njegova »raziskava« zajela, pač pa se je zadovoljil s formulacijo »prvi dnevi napadov«, ki je bila že takrat, ko je članek izšel (v 3. mesecu vojne), tako neoprijemljiva, da ni omogočala empiričnega preverjanja avtorjevih ugotovitev.

Še bolj zoprno metodološko napako pa je po mojem mnenju kolega Pajk zagrešil, ko se ni mogel odločiti, kaj naj sploh analizira: novinarske komentarje ali poročila. Dilemo je rešil po načelu »tega malo, onega več«: pretežno je pisal o komentarjih, dodal nekaj malega o poročilih in – žal – ustrelil v prazno. Ko je vrednotil komentarje, ga je zaneslo, da je začel razsojati, kdo od novinarjev (medijev) je mislil prav. No, kriteriji pravšnjosti so kajpak ideološki kriteriji, zato v medijsko analizo, ki hoče biti strokovna in korektna, ne sodijo. (Če pa se že spustimo na to raven, si upam vsaj o svojem časniku trditi, da ni bil obseden s krojenjem nekakšnih »idejnopolitičnih kurzov«, saj je objavljal komentarje tako onih, ki so mislili »prav«, kot tistih, ki so mislili »drugače«. Zdi se mi, da v nasprotju z E. Pajkom menim, da je takšna uredniška politika nekega časnika kvaliteta in ne pomanjkljivost.)

Nič bolje se avtorju ni zgodilo, ko je začel razčlenjevati časopisno poročanje, pri čemer je ta del naloge sklenil z ugotovitvijo: »Po obsegu in celovitosti poročanja je tako nedvomno prednjačilo Delo, za opazno najšibkejše so se pokazale Slovenske novice, Dnevnik in Večer pa bi lahko skupaj umestili nekje vmes.« Kolega bi rad tudi v tem primeru opozoril, da je treba analizo obsega in celovitosti poročanja podkrepiti z eksaktnimi (in preverljivimi) empiričnimi podatki in da je ni mogoče odpraviti z bolj ali manj arbitrarnimi ocenami o tem, kateri od medijev se je na dogodke v Jugoslaviji odzval bolj ali manj »ustrezno močno«, kateri pa je pristal »nekje vmes«. S takšnim kategorialnim aparatom o delovanju medijev pač ni mogoče povedati nič uporabnega. Predvsem pa mora analitik poznati in upoštevati nekaj temeljnih dejstev o slovenskih tiskanih medijih in delovnih razmerah novinarjev, ki so poročali o vojni v Jugoslaviji. Naj najprej vzamem v bran sicer konkurenčni časnik Slovenske novice. Edo Pajk mu je prisolil zaušnico zato, ker so »kljub dolgotrajnemu rožljanju Nata z orožjem (...) dan po akciji povsem odpovedale«, saj je akcija Nata »komaj prišla v kolikor toliko zajeten članek in se tako pridružila obilju razgaljenih lepotic in raznovrstnih tračev«. Avtor očitno ne ve, da so bile Slovenske novice izključno zaradi tehničnih razlogov do nedavna prisiljene zaključevati delo redakcije zgodaj popoldne, Nato pa je (sicer pričakovano, vendar – glej ga, zlomka! – nenapovedano) napadel pred večerjo. Kolikor je meni znano, so na Slovenskih novicah medtem že podaljšali roke za oddajo člankov (zaradi zmogljivosti nove tiskarne in ne morda zaradi Pajkove kritike), prepričan pa sem, da so bili takrat, ko je Nato napadal, v tej redakciji še veseli, da jim je vest o začetku napadov sploh uspelo »stlačiti« v časopis.

Sicer pa, kako drugače naj bi se Slovenske novice sploh odzvale na začetek napadov Nata in vojno samo? Naj bi imele vnaprej pripravljene članke, torej kronologije predhodnih dogajanj, portrete ključnih akterjev vojne, zemljevide območij vojaških operacij, izjave politikov in podobno? Saj vendar niso in nočejo biti seriozen časnik! S tovrstnim prijemom bi se vendar oddaljili od svojega uredniškega koncepta, takšni članki bi v časniku, ki se – kot je E. Pajk sam opazil – razveseli razgaljenih lepotic ter tračev, delovali kvečjemu anahrono. In tudi deklet, ki bi se prostovoljno slačile, na Kosovu tisti čas ni bilo, bile so le nesrečnice, ki so jim storili silo…

Med prej omenjenimi temeljnimi dejstvi, ki so določala delovne razmere novinarjev poročevalcev, bi moral moj kolega upoštevati tudi sicer splošno znani podatek, da so začele jugoslovanske oblasti kmalu po prvih napadih Nata iz države izganjati nekatere tuje dopisnike (tudi slovenske!). Kdor je imel srečo ali je tvegal, da je ostal »notri«, je tam pač ostal, novih novinarskih akreditacij za delo v Srbiji pa ni bilo več mogoče dobiti, še celo službenih vizumov ne. Sam sem dvakrat poskušal priti do vizuma, vendar so jugoslovanske oblasti mojo prošnjo vsakič zavrnile oziroma so izdajo vizuma pogojevale z »aranžmaji«, ki so v hudem nasprotju z novinarskim kodeksom. Novinar, katerikoli, vanje seveda ni mogel privoliti.

Zato je lahko modrovati o »pomanjkanju živih zgodb s prizorišča,« precej težje pa jih je pisati. Še celo veliki zahodni mediji, katerih novinarje ščitita politična avtoriteta in vojaški arzenal njihovih vlad (slovenskih pač ne, ker Slovenija ni upoštevanja vreden vojaško-politični dejavnik), so bili pri svojem delu prisiljeni uporabljati gradivo srbskega informativno-propagandnega stroja, tisti tuji poročevalci, ki so smeli ostati v Beogradu, pa so morali poročati iz svojih hotelskih sob. So morda poročila iz hotelskih sob pričakovane »žive zgodbe s prizorišča«?

Slovenski mediji imamo na območju ZRJ veliko kakovostnih dopisnikov, ki so danes večinoma jugoslovanski državljani (gre za svojevrstni medijski element nasledstvenih razprav). Ti ljudje delajo v domačem okolju pod najhujšim pritiskom, tam funkcionirajo kot narodni izdajalci oziroma »tuji plačanci«, saj to okolje ne zna zmeraj razločevati med novinarsko profesionalnostjo in državljansko lojalnostjo.

Ko se je začela vojna v Jugoslaviji, so ti ljudje potrebovali nekaj dni (dan, dva, morda tri), da so zasebne obveznosti (skrb za varnost svoje družine) uskladili s službenimi, od tedaj naprej pa so bili (in so še) v »stalnem pogonu« na »prizoriščih«. Praviloma so delali »v ilegali«, kar se je v slovenskih časnikih kazalo tako, da marsikatero njihovo poročilo po dogovoru z njimi ni bilo podpisano, je bilo podpisano s psevdonimom ali pa je bilo uvrščeno med običajna agencijska poročila. Da, o profesionalnosti takega prijema je kajpak smiselno razpravljati, vendar bom kljub kakšnim drugačnim argumentom zmeraj zastopal stališče, da so okoliščine, ko je za medij bolj pomembna informacija sama in osebna varnost njegovega poročevalca kot pa novinarska (medijska) slava. »Slavo« si lahko (še zlasti v sociokulturno manj razvitih okoljih) kujejo posebni poročevalci, ki v nekem trenutku stopijo v nenaklonjeno jim, morda celo sovražno okolje in ga po opravljeni nalogi tudi zapustijo. S kolegi iz Dela, TVS, Pop TV, Mladine in drugih slovenskih medijev sem »v prvih dneh vojne« sodil v to kategorijo novinarjev ter pisaril »žive zgodbe« iz Črne gore in Albanije. »Delavce« so »v živo« in »na plavo« pretepli na Kosovu, televizijci so bežali z mitinga v Podgorici, tukaj so bili rezidenčni dopisniki slovenskih medijev…

Skratka, »živih zgodb« ni manjkalo, slovenski mediji so vendarle bili kos nalogam, ki jih je prednje postavila vojna v Jugoslaviji, in so jih opravili opazno bolje kot pred leti, ko je divjala vojna v BiH.

Toda, s kolegom Pajkom pač vidiva stvari različno, kar je normalno. On se preveč (in tudi neutemeljeno) huduje, jaz (morda preveč) hvalim. Vtis je tak, da je on za poročanje in komentiranje jugoslovanske vojne slovenskim tiskanim medijem »prisolil šus« ali morda »rahitično dvojko«, jaz jim dajem »zajetno trojko«, če ne že »skromne štirke«. Sicer pa, njegova in moja šolska redovalnica sta tako ali tako nepomembni, saj na koncu spričevala zmeraj pišejo bralci, mar ne?

Od 13. do 16. junija letos je v Tel Avivu in Jeruzalemu bila mednarodna konferenca pragma 99 (International Pragmatics Conference on Pragmatics and Negotiation). Tega velikega srečanja so se ga udeležili tudi številni znani in slavni lingvisti z vsega sveta (med njimi Deborah Tannen, Emanuel Schegloff, Ruth Wodak). Srečanja sem se udeležila (s pomočjo potovalne štipendije Zavoda za odprto družbo Slovenije, ki je pokrila stroške letalske vozovnice) s prispevkom Guerrilla or Liberators, Conflict or War: Prejudicing Issues of Peace Negotiations (Newspaper Coverings of Kosovo, Yugoslavia). V njem sem predstavila izsledke kritičnega prebiranja in interpretiranja člankov v slovenskih dnevnikih, ki so pozimi, spomladi in zgodaj poleti 1998 - leto pred posegom Nata v Jugoslaviji torej - obravnavali dogodke na Kosovu.

Večina obravnavanih člankov je bila iz največjega slovenskega dnevnika, za kar je več razlogov: prvič, pri Delu so o Kosovu pisali skoraj vsak dan, drugič, Delo ima dopisnike v tujini, in tretjič, z dnevnimi uvodniki (Tema dneva) so nakazovali, da je tema v središču njihovega zanimanja. V drugih slovenskih dnevnikih so se članki o Kosovu sicer redno pojavljali, a pogosto niso bili niti podpisani niti se iz njih ni dalo razbrati, kaj je vir informacij, ki jih članek prinaša (primer Dnevnika).

V svoji predstavitvi sem se osredotočila na nekonsistentnost slovenskih dnevnikov pri pisanju o dogodkih in razmerah na Kosovu. Kdor bi, na primer, začel brati slovenske časopise v januarju 1998, bi si težko ustvaril sliko o dogajanju na Kosovu. Pri tem ne mislim na to, koliko so tiskane izjave iz časnikov resnične (če sploh), ampak ali so verodostojne, kadar jih (obsežnejši korpus) soočimo med seboj. Naj ponazorim z nekaj primeri, kako se je pisalo o Osvobodilni vojski Kosova (OVK):

1. Delo, 2. marca 1998: »Srbsko notranje ministrstvo je spopad označilo kot teroristični napad podtalne kosovske osvobodilne vojske, v katerem sta bila nevarno ranjena dva Srba.«
2. Naslednjega dne je isti časopis objavil: »Toda oborožen odpor albanskega prebivalstva in »gverilska« vojska OVK, za katero še vedno ni jasno, kdo pravzaprav stoji za njo, ni nič drugega kot plod večletne hude represije Slobodana Miloševiča nad Albanci, ki jo izvaja s svojo policijo, brezplodnega ghandizma Ibrahima Rugove in nesposobnosti mednarodne skupnosti...«
3. Delo, 17. avgusta 1998: »V zadnjih obračunih z albanskimi gverilci so bili ubiti najmanj štirje srbski policijski častniki Š...] Tako srbski kot albanski viri dopuščajo, da je na srbski strani več žrtev, na strani albanskih upornikov pa naj bi bilo ›na desetine mrtvih‹.«

Kdo je torej OVK? Ali bolje: kaj naj si bralec misli, kdo je OVK. Iz srbskih virov, predstavljenih v slovenskem časopisu, izvemo, da gre za osvobodilno vojsko, Delo v članku na prvi strani (primer 2) podvomi o gverilstvu, nekaj mesecev pa je videti, kot da ga ne problematizira več. Albanski vojaki so označeni za upornike (primer 3), kar ni več zgolj poročanje, ampak je že politična interpretacija položaja na Kosovu. Kot vidimo v primeru dve, članek mimogrede opravi s politiko Ibrahima Rugove, ko nam pove, da je brezplodna, kar bralcu sugerira, da je - nasprotno - plodno nasilje, le da ne pove, v kakšnem smislu.

Dvaindvajsetega avgusta 1998 je Delo objavilo pogovor z albanskim oporečnikom Ekremom Kryezinom, kjer ga novinar sprašuje: »Če vzameva za primer, da je v vasi nekaj sto civilistov in peščica OVKjevcev, kako naj srbska policija očisti kraj brez civilnih žrtev...« Novinar govori o pobijanju vojakov OVK kot o (dobesedno) čiščenju, s čimer se seveda politično in moralno deklarira.

Devetega marca smo lahko prebrali v Temi dneva: »Rugova in vsi tisti Albanci, ki so se med divjim razpadanjem Jugoslavije potuhnili, so seveda takoj zaslutili, da je napočil njihov trenutek. Zdaj ali nikoli. Mednarodna skupnost se kdaj kasneje - še posebej, če bi se Beograd začel ›normalizirati‹ - ne bi več imela časa ukvarjati z njimi.« Ali bi v slovenskih medijih zapisali za kakega drugega političnega voditelja, da se je potuhnil? Članek namiguje na to, da so Albanci dobili, kar so pač iskali. To je seveda zelo kruto, toda ob očitnem pomanjkanju uredniške politike je bilo mogoče objaviti tudi to, celo v nekakšnem uvodniku.

Istega dne, na isti strani: »V Prištini je na tisoče albanskih žena danes pokazalo izreden pogum, po drugi strani pa so bile deležne velikega usmiljenja srbskih oblasti; dan žena (čeprav v množici niso bile samo ženske) so proslavile tako, da so demonstrirale pred Ameriškim kulturnim centrom v Prištini. Srbske oblasti tokrat prvič niso neusmiljeno razgnale demonstrantov.« Seveda bi pri takem cinizmu pričakovali vsaj kakšno razlago, ki pa je ni bilo.

V člankih, ki jih analiziram, ne iščem odgovornosti ali morebiti celo »krivde«, kot bi morda kdo utegnil pomisliti. Zato tudi ne gre za kritiko novinarskega pisanja (mestoma že, seveda, kadar je eksplicitno jasno, da gre za novinarjevo »delo«), pač pa za poskus odkrivanja miselnosti ali ideologije družbe, v kateri živimo.