Naslov poletne številke Media Studies Journal edinstveno odzvanja v jesenskem obdobju po samomorilskih terorističnih napadih na svetovni trgovinski center v New Yorku. Kako ob nekaj tisočih civilnih žrtvah v samem svetovnem središču sploh lahko še govorimo o frontnih linijah oz. o vojnem spopadu dveh ali več prepoznavnih nasprotnikov? Kje so časovne in prostorske meje pokrivanja "vojnega" dogajanja, ko globalne televizijske mreže, kot je CNN, prav o newyorški tragediji poročajo 24 ur na dan iz različnih koncev sveta? Kakšne so torej perspektive sodobnega vojnega dopisništva v obdobju t. i. globalne vojne, v kateri novinar sovražniku kot transnacionalni mreži terorističnih organizacij nikoli ne zre v oči?

Ob tovrstnih aktualnih dvomih in problemih tokratna izdaja Media Studies Journal na več kot 100 straneh, skupaj z bogatim arhivskim fotografskim materialom, ponuja vrsto relevantnih razmišljanj in refleksij o izbrani temi vojnega dopisništva, in sicer iz zgodovinske, profesionalne in moralne perspektive. Avtorji kot vojni dopisniki in fotoreporterji, predstavniki vojske in obrambnega ministrstva, profesorji novinarstva, etike in prava, komentatorji in opazovalci, pristopajo k obravnavanemu vprašanju večinoma s svojimi pričevanji, tako sistematično odkrivajo vzorce, trende, probleme in s tem tudi rešitve.

Zgodovinar in kurator Newseuma v Arlingtonu Harold M. Evans se obrača na prvega vojnega zavojevalca in hkrati poročevalca Juliusa Cezarja v čas pred našim štetjem, kjer razkriva zgodovinske korenine sodobnega vojnega dopisništva, ki ima po njegovem mnenju štiri "botre" - demokracijo, časovnost, obseg in hitrost. Komentatorka in vojna dopisnica iz Vietnama Tad Bartimus orisuje ovire, s katerimi so se soočale ženske novinarke in fotoreporterke na vojnih področjih. "Vedno je šlo za problem stranišč," ilustrira dolgoletno spolno diskriminacijo do vrste pogumnih in uspešnih vojnih dopisnic. Pripoveduje, da je šele Christiane Amanpour iz CNN - prva ženska zvezda televizijskega spopada med zalivsko vojno - ženskam novinarkam odprla prosto pot na frontne linije. Novinarka Associated Press Edith M. Lederer spremlja na podlagi svojih lastnih izkušenj napredek tehnologije in njen vpliv na vojno dopisništvo. Trdi, da se tehnologija sicer spreminja, vendar poslanstvo vojnih dopisnikov ostaja ves čas enako. Medtem ko nova tehnologija omogoča posredovanje vesti skoraj v istem trenutku, se osnovno zbiranje informacij na terenu tudi v času konfliktov ne razlikuje. Profesorica novinarstva na Univerzi v Arizoni Jacqueline E. Sharkey se ukvarja z bistvenim vprašanjem spoštovanja 1. ustavnega amandmaja. Le-ta govori, da naj bo omogočena svoboda govora tudi v primeru obravnavanja vojnih in obrambnih zadev, brez cenzure poročanja, h kateri dosledno težijo vojaške oblasti. S pomočjo aktualnih primerov avtorica ugotavlja, da direktni nadzor nad vojnim poročanjem učinkovito nadomeščajo tehnike upravljanja z novinarskimi zgodbami - kot so naprimer: skrivanje takšnih informacij, ki bi lahko ameriško vlado postavile v slabo luč, zavajanje medijev pri vojaških napakah kot tudi uspehih, uporaba brifingov Pentagona v namen razveljavitve vloge medijev in podobno. Kljub vsemu zaključuje: če sledimo ameriški ustavni praksi, morajo biti mediji tisti zadnji razsodnik o tem, kaj bodo ljudje izvedeli o vojaških operacijah. Vendar pa novinar, ki mu je prepovedan dostop na prizorišče spopada, dejansko ne more izbirati.

"Na smrt me je strah vojske vladnih 'spinerjev' (pripovedovalcev zgodb), ki elektronsko in direktno - nekateri bolj odgovorno, drugi manj - naslavljajo stotine različnih medijev in komentatorjev," piše nekdanji obrambni dopisnik The Washington Post George C. Wilson, ko razčlenjuje odnose med mediji in vojaškimi oblastmi. V svoji analizi "čudnega para" ugotavlja, da na splošno ni opaziti niti izboljšanja niti poslabšanja odnosov. Ob dogodkih so praktiki kot npr. dopisnik CNN za vojaško-obrambne zadeve Jamie McIntyre in bivši tiskovni predstavnik iz Pentagona Kevin Bacon tisti, ki oblikujejo kulturo medsebojnega odnosa. Obrambni in vojaški poročevalec National Journala James Kitfield v svojem članku o lekcijah iz Kosova opozarja, da v sodobni komunikacijski dobi problema ne predstavlja premalo informacij, temveč preveč informacij, ki se prehitro prenašajo prek globalnih medijev in jih na ta način prepametno izkoriščajo. Tako je po koncu napadov tiskovni predstavnik Nato Jamie Shea priznal, kako so z načrtovanimi brifingi namerno okupirali 24-urni medijski čas in prostor. "Dovolj je dovolj," poudarja profesorica medijske etike in prava na univerzi v Minnesoti Jane Kirtley - po njenem mnenju morajo novinarji ostro zamejiti prizadevanja vojaških oblasti za absolutno tajnost. V podporo svojemu stališču navaja primere skupnih akcij novinarjev, tudi v obliki tožb zoper zvezno vlado, ki so pripeljale do pogajanj s Pentagonom in soglasno sprejetih načel poročanja o vojaških spopadih maja 1992. Novinarji kljub vsemu ne smejo odstopiti od svojega profesionalnega in moralnega vodila: če vojaške oblasti zahtevajo od medijev nesprejemljive omejitve v njihovem poročanju, potem je edina etična rešitev, da mediji enostavno nehajo poročati.

Temu pogledu so na drugi strani dopolnilni poudarki nekdanjega tiskovnega predstavnika za zunanjo politiko in obrambo v Beli hiši Roberta Simsa, ki poziva medije k spoštovanju vojaške tajnosti in jih opozarja, da se bodo sicer soočali s še večjimi omejitvami. Pri tem vojaške oblasti uživajo precejšnjo javnomnenjsko podporo, saj je naprimer v primeru zalivske vojne januarja 1991 79 odstotkov Američanov pristajalo na vojaško cenzuro. Kot pravi avtor, so mediji odlični grešni kozli, politiki in vojska pa to s pridom izkoriščajo. Predsednik Freedom Foruma in dolgoletni urednik USA Today Peter S.Prichard potresa s pepelom tudi po lastnem novinarskem poklicu, saj po njegovi oceni novinarji danes niso več tako dobro usposobljeni za poročanje o vojaških in obrambnih zadevah kot nekdaj legendarni vojni dopisniki. Ker večina ni nikoli služila vojske ter nima nikakršnih vojaških znanj in izkušenj, le težko razume in spoštuje prizadevanja ameriških oboroženih sil. V tem kontekstu je dragoceno novinarsko delo pri še vedno aktualnem časopisu ameriške vojske The Stars and Stripes, kakor v nadaljevanju opisuje nekdanji urednik S&S v Evropi Derald Everhart. Pravi, da medtem ko dojemamo vojno dopisništvo kot glamurozen poklic, poln avantur in nevarnosti, je poročanje o vojakih, kar je dnevno opravilo novinarjev The Stars and Stripes, bolj podobno opisovanju življenja prebivalcev in delavcev v velikem mestu.

Dopisnik za nacionalno varnost pri National Public Radio Tom Gjelten se v svojem članku ukvarja z vprašanjem, kako pri novinarskem delu, zlasti v sodobnih konfliktih in humanitarnih katastrofah, uravnotežiti profesionalizem in humanost. "Novinarji smo pripovedovalci zgodb, ne družboslovni znanstveniki, zgodovinarji, kriminalni preiskovalci ali humanitarna pomoč. Ponujamo moč in zgovornost našega pisanja in opazovanja." S tem ponuja delni odgovor ali opravičilo novinarjeve moralne odgovornosti. V nadaljevanju navaja pravila in priporočila za poročevalstvo v postmodernih vojnah, v katerih se novinarji v neprebojnih jopičih in čeladah prevažajo naokrog v oklepnih vozilih, varovati se morajo zlasti pred razbojniki, vojaškimi diktatorji in tiskovnimi predstavniki. Veteranka televizijske mreže CNN Judy Woodruff v svojem članku poziva ameriške medije, naj v večji meri pokrivajo konflikte v tujini. "Dolgujemo svetu," pravi in dodaja, da smo svet mi. Od začetka 70. let do konca 90. let stalno narašča odstotek Američanov, ki menijo, da Združene države Amerike igrajo pomembno in močno vlogo kot svetovni voditelj. Nenazadnje naj bi sama izkušnja imigrantske ameriške družbe, v kateri je bil vsak deseti prebivalec rojen izven ameriških meja, pripomogla h kvalitetnemu in odgovornemu poročanju o drugih koncih sveta.

Serija pričevanj govori o profesionalni in osebni škodi, ki so jo povzročile izkušnje vojnega dopisništva. Članek direktorja raziskovanja in zgodovine novinarstva v Newseumu Timothy-ja J. Kennyja je posvečen novinarjem, ki so izgubili življenje pri poročanju o vojnah in konfliktih, torej tistim, ki so prepričani, da je za novinarsko zgodbo včasih vredno žrtvovati življenje. Dopisnica Newsweeka Donatella Lorch razkriva svojo osebno zgodbo, kako se iz dneva v dan bojuje s čustvenimi posledicami poročanja iz Somalije in Ruande. Nagrajeni fotoreporter Newsweeka Gary Knight pa nas sooča s praktičnimi problemi in nevarnostmi fotoreporterjev na vojnih področjih, ki so vedno bolj odvisni sami od sebe in se morajo držati vzora: "če fotografije niso dovolj dobre, nisi bil dovolj blizu." Profesorica na novinarski šoli univerze v Marylandu Susan Moeller opozarja, da smo v poplavi posnetkov človeških tragedij otopeli in postali utrujeni od sočutja.

Čeprav tega morda ne napoveduje eksplicitno, tokratna številka IPI Global Journalista v posebnem sklopu osvetljuje tri najaktualnejša vprašanja ekološkega novinarstva. V zgodbi o portoriškem koralnem otoku Vieques, ki ga ameriška mornarica uporablja kot strelski poligon, se avtor sprašuje, ali lahko pri ekoloških novinarjih prenesemo več čustvene vpletenosti ter ali smejo v boju za interes peščice prebivalcev otoka za ohranitev smaragdnih voda in omamnih plaž prekoračiti legalne in etične norme. Ruski pogled ilustrira prvo dimenzijo vprašanja novinarskih virov: Russell Working piše o težavah, ki jih imajo ruski novinarji, ko poskušajo pisati o ekoloških nevarnostih, povezanih z rusko vojsko, zlasti mornarico. Ne le, da ne morejo priti do informacij, vlada V. Putina je sodno preganjala novinarja, ki je pisal o tem, da obubožani ruski mornarji ropajo podmornice in organiziranemu kriminalu prodajo vse od radijskih oddajnikov do radioaktivnih izotopov. Robert A. Logan pa razčlenjuje druge vire: znanost. Ekološkemu novinarstvu očita pomanjkanje sposobnosti narativnega prikazovanja konteksta zgodbe: socioloških, psiholoških, ekonomskih in znanstvenih vidikov. Zatrjuje, da bi se moralo ekološko novinarstvo bolj opirati na rezultate znanstvenih raziskav, seveda primerno tolmačenih, če želi pridobiti na kredibilnosti in bralcu ponuditi kontekst zgodbe. Vsi avtorji se strinjajo, da ekološko novinarstvo v zadnjem času doživlja strm vzpon.

"Novo življenje starim problemom najbolje vdahnejo novi spori," piše Jim Detjen: vlada ameriškega predsednika Georga W. Busha je to v zadnjem času počela z lopatami. Odločno zavračanje Kjotskega protokola je bilo drezanje v sršenovo gnezdo. S svojim izolacionističnim vztrajanjem je ameriški predsednik razjezill ekologe, odkrito jezo nad njim pa je izrazilo tudi več državnikov, ki mu očitajo aroganco ter slepost za znanstvene dokaze o nujnosti ratifikacije protokola.

Hkrati pa je (ne)uspeh Kjotskega protokola prinesel odlično priložnost za nov vzpon ekološkega novinarstva, piše v preglednem članku Detjen. Ne le, da se je problem pojavljal na prvih straneh vseh največjih svetovnih časnikov, Washington Post, Los Angeles Times in New York Times so zaposlili po enega specializiranega novinarja za področje ekologije. Med januarjem in aprilom so tri največje ameriške televizijske postaje predvajale 52 odstotkov več programa, namenjenega ekološkim vprašanjem, kot v letu 1996. Napovedane naftne vrtine na Aljaski, pozabljanje predvolilnih obljub o zmanjšanju ameriških emisij ogljikovega dioksida ter napoved blažitve zveznih predpisov v prid onesnaževalcem so imele na zavest o pomembnosti tovrstnih vprašanj pomemben vpliv. Avtor porast zanimanja za ekološko novinarstvo primerja s posameznimi dogodki v zadnjih dveh desetletjih in pol, ki so imela podoben učinek: industrijska nesreča leta 1984 v Bhopalu v Indiji - umrlo je 3800, ranjenih pa je bilo 200.000 ljudi, nesreča v jedrski elektrarni Černobil dve leti kasneje, vroče ameriško poletje 1988, ko so debate o klimatskih spremembah začele zapuščati polje teorije. V devetdesetih letih so bili to problemi iztrebljanja tropskih gozdov, širjenja puščav v Afriki in pomanjkanja pitne vode. V Evropi sta odjeknila predvsem BSE ter gensko spremenjeni organizmi, ki sta sprožila vprašanje varnosti hrane. Ti ekološki problemi so s toplogrednimi plini, ki jih poskuša uravnavati Kjoto, spodbudila ekološko novinarstvo, piše Detjen. Prepričan je tudi, da bo pomen tovrstnega specializiranega novinarstva še narasel, saj bo predvideno naraščanje svetovne populacije na 9 milijard do leta 2050 pomenilo še večji pritisk na naravne vire.

Globalni problemi so kontekst, kot ga zahteva Logan. Pred kakšne konkretne zagate pa so postavljeni novinarji, ki se ukvarjajo z ekološkimi vprašanji v lokalnem okolju, pa pričata že prej omenjeni zgodbi: o "krhkem" otoku Vieques in o ruskih jedrskih problemih.

Portoriški novinarji se trudijo povedati ekološko, politično in človeško zgodbo otoka Vieques, napoveduje Rafael Matos. Ameriška mornarica uporablja del otoka kot vadišče; zgodba se je prvič pojavila v javnosti leta 1999, ko je z letalonosilke, zasidrane dvajset milj od obale, poletel bombnik ter na otok odvrgel dve bombi. Ena je zgrešila cilj in ubila civilista. Ameriška vojska otok že šestdeset let uporablja za kopenske, mornariške in artiljerijske manevre, toda smrt civilista je sprožila mednarodno najbolj odmevne zahteve, naj odnehajo. Ameriška vojska je zavzela stališče, da ni znanstvenih dokazov o škodi, ki naj bi jo manevri povzročali otoškemu okolju in kakovosti življenja tamkajšnjih ljudi. Manevri se bodo nadaljevali do leta 2003. Preden je zgodba dobila mednarodni odmev, so se le posamezni portoriški novinarji bojevali za dostop na zagrajeno vojaško območje, pri čemer so - zanimivo - pogosto naleteli na odpor urednikov, piše Matos. Novinarji so srčiko zgodbe videli znotraj žičnate ograje, kamor so prodirali protestniki in okoliški aktivisti - nasprotniki uporabe tega kosa otoka za strelsko tarčo. Uredniki so to zavračali, piše avtor, ker se menda morajo novinarji pri svojem delu držati legalnih in etičnih pravil. Eden glavnih očitkov je bil tudi, da so preveč čustveno vpleteni v zgodbo. Skratka: naj ostanejo zunaj ograje in na pravi strani zakona. Tudi ameriška mornarica si nikdar ni obotavljala izjaviti, da portoriški novinarji pri poročanju niso nepristranski: v glavnem so se spopadali z iskanjem informacij o uporabi izstrelkov z osiromašenim uranom, kontaminirani prsti, odpadih zastarelega orožja na delu otoka, neeksplodiranih izstrelkih, vibroakustičnem vplivu streljanja na ljudi in okolje.

Kako se na osebno "prizadetost" odzivajo uredniki, priča primer producenta CNN news Felixa Jimeneza, Portoričana, ki je, kot pravi, redko uporabil zgodbe lokalnih novinarjev, ker so vsebovale preveč čustvenega naboja in pristranskosti. "Večina tukajšnjih novinarjev bi si resnično želela, da ameriška vojska neha bombardirati Vieques, vendar pa čustev ne smete prikazati pri svojem poročanju ali posnetkih," pravi Jimenez. Predsednica portoriške javne televizijske postaje Channel 6 News Linda Hernandez svojim novinarjem dovoli vstop na prepovedano območje, urednik največjega dnevnika El Nuevo Dia Luis Ferre Rangel pa ne, saj pravi: "Sodišče se je o tem vprašanju odločilo: nihče ne sme kršiti zakona, čeprav dela pod plaščem svobode govora."

Vieques pa je tudi primer klasične napake, ki se zgodi, ko lokalna zgodba postane mednarodna, eko grand parole. Problem postane poligon za postuliranje novinarskih izhodišč, politiki skačejo na voz in se nadejajo političnih točk, sčasoma pa vsi skupaj pozabijo na majhne ljudi: v tem primeru na ljudi z Viequesa in na kakovost njihovega življenja z ali brez ameriške mornarice.

Zgodba o razkrivanju skrivnosti radioaktivnih odpadkov ruske vojske, ki jo povzema Russell Working, je dosledna ilustracija vseh težav, ki utegnejo prežati na ekološkega novinarja. Igor Kravčuk iz severnega pristanišča Petropavlovsk-Kamčatski se je osredotočil na potencialne nevarnosti ruske flote jedrskih podmornic. Poročevalec dnevnika Vesti je črpal iz virov znotraj mornarice ter pisarne okrožnega tožilca, ko je popisoval kraje mornarjev, ki so dobesedno lupili zastarele podmornice. Eno od takih dejanj bi lahko povzročilo nesrečo, ki bi radioaktivni material razširila nad področjem, na katerem živi več 100.000 ljudi. Kravčuk pravi, da zaradi teh zgodb njegovemu telefonu prisluškuje glavna naslednica KGB, FSB, in mu grozi z zaporom zaradi domnevne izdaje vojaških skrivnosti.

Poročevalci in medijski analitiki pravijo, da je nastopilo težko obdobje za tiste novinarje, ki se ukvarjajo s povezavami jedrskega vprašanja in okolja. Zlasti ko je vpletena vojska. Najbolj znan je primer poročnika Grigorija Paska, ki je prestal že dve sojenji, potem ko je kot posebni mornariški poročevalec napisal zgodbo o odlaganju radioaktivnih odpadkov v Japonskem morju. Oprostili so ga obtožbe veleizdaje, obsojen pa je bil t. i. "nevojaškega" obnašanja, kar mu je prineslo 20 mesecev v ječi.

Prav njegov primer naj bi bil po mnenju tamkajšnjih medijskih analitikov največji udarec ruskemu ekološkemu novinarstvu. Njegov odpust iz mornarice je pomenil tudi izgon edinega vira informacij o stanju pacifiške flote. Le redki imajo takšen dostop, še redkejši pogum, da bi se ukvarjali s to problematično zadevo. In tako, navaja avtor, se vse več novinarjev izogiba tako velikih ekoloških tem in se raje ukvarja z manjšimi, kot je naprimer nedovoljeni lov na tigre v Sibiriji.

Tudi v tem primeru, tako kot v portoriškem, je izrazit problem vprašanja, kako naj novinar pride do vira, če je tako težaven, kot se je izkazalo v primeru tako ameriške kot ruske vojske. Tako v Portoriku kot Rusiji novinarji poročajo, da je vojska storila vse, da bi jih odvrnila. "Vojska novinarjem laže, jih zavaja in odkrito prezira. S take vrste virom ni mehkega pogajanja," pravi televizijska novinarka Daisy Sanchez. Ruska vojska uporablja enak način, kar se je izkazalo tudi v primeru jedrske podmornice Kursk: osnovne informacije o nesreči so ruski novinarji dobili iz skandinavskih medijev, oblasti niso dovolile objaviti niti imen mrtvih mornarjev. Novinarjem tudi niso dovolili, da bi govorili s sorodniki pogrešanih mornarjev. Časnik Komsomolskaja pravda je seznam objavil šele s pomočjo podkupovanja oblasti. Krivdo nosijo tudi časniki, ko gre za zadeve okolja: Izvestija naprimer noče objavljati vesti, ki so povezane z organizacijo Greenpeace. Ruska zgodba še nekaj jasno pove: globalne teme so morda res bolj odmevne, vendar pa so lokalne vedno nevarnejše. Igor Kravčuk pravi, da računa na mednarodni upor, če se znajde za rešetkami.

Robert A. Logan se poleg očitka, da se ekološko novinarstvo premalo opira na znanstvene raziskave, osredotoča tudi na vprašanje, kdo so glavni akterji v novicah o okolju in nezadovoljno ugotavlja, da so to ponavadi vladne agencije, politiki, odvetniki in korporativni direktorji, namesto tistih, ki de facto proučujejo izsekavanje gozdov ali vpliv kmetijstva na podtalnico in vodne vire.

V članku o izboru papirja za tiskanje najuspešnejših svetovnih revij piše Christina Claasen. Od leta 1960 se je količina porabljenega papirja povečala za šestkrat. Papirna industrija je tretji največji porabnik energije v ZDA (za naftno industrijo in premogovniki). Zanimiv pogled, ki ga navaja avtorica, je, da je tudi reciklirani papir ekološko obremenjujoč, saj zahteva veliko mero kemičnega prečiščevanja.

Stara šala o Time: Koliko uslužbencev Timea je potrebnih za zamenjavo žarnice? Odgovor: Sto. Eden za zamenjavo žarnice, devetindevetdeset pa, da povedo, kako bi jo oni bolje zamenjali.

Šala sicer, vendar v njej tudi precej resnice. V reviji Columbia Journalism Review (CJR) je tokrat nosilna tema združitev ameriških multinacionalk, AOLa in Time Warnerja in vpliv le-te na novinarstvo. Vse o združitvi, o kateri so se razpisali ameriški mediji, je v razkošen članek spravil Frank Huston, novinar Salon.com in The New York Timesa. Kot pravi, bo največji pritisk na revijo Time (ki je še večji pritisk doživela ob združitvi Timea z Warnerjem) posreden: silovito zniževanje stroškov, predvsem zaradi trenutnega upadanja prihodkov iz oglaševanja in tudi zaradi novih ciljev zaslužka. Tudi Time Warnerjeva revija Fortune, ki je zaposlovala okrog 200 urednikov, je število skrčila za najmanj 13, Time pa namerava ukiniti 16 uredniških mest. Urednik Timea Norman Pearlstine, ki ima poleg vsega še nalogo braniti Time pred pretiranim poseganjem AOLa predvsem na področje preiskovalnega novinarstva in tudi poročanja o korporaciji AOL Time Warner, je AOLu vseeno dovolil nekaj agresivnega poseganja tudi v Time, rekoč, da pritiski niso nepošteni ali zavajajoči. "Rad imam dobičke," je za CJR dejal Pearlstine, "opogumijo te, da delaš marsikaj, investiraš. Ko se samo trudiš pridobiti jih, je to veliko težje in naporno." Enega glavnih sinergijskih učinkov je AOL videl v digitalizaciji, ki pa je novinarji Timea niso najbolje sprejeli. Pritoževali so se zaradi tehničnih slabosti, naprimer v AOLovem sistemu elektronske pošte, v katerega so bili vključeni. Kljub temu se bosta družbi najbolje združili ravno v t. i. online arena, ki prinaša veliko novosti. AOL je trenutna omrežna hrbtenica Timeovih strani. V prvi polovici letošnjega leta so vsem domačim stranem Time Warnerjevh revij dodali brskalnike, ki jih poganja Netscape (AOL ga je kupil leta 1999). Ob registraciji na katerikoli Time Warnerjevi spletni reviji lahko obiskovalec spletne strani požene Netscapeov iskalnik, popularen Instant Messaging service in koledarje dogodkov. Glavna ideja tega, pravi Houston, naj bi bila povezovanje spletnih navad ljudi - v tem primeru spletnega kramljanja in iskanja - skupaj z uporabo informacij. Splošna strategija družbe je: "Kadarkoli, kjerkoli boš dobil, kar boš hotel." Tako so v AOL Time Warnerju dosegli, da bralci z združitvijo CNN in vsebine revije Money dobijo kakršnokoli informacijo s področja osebnih financ, katerikoli medij že uporabijo. Podobno delitev vsebine so izvedli tudi med novicami (revija Time), zabavo (Entertainment Weekly) in najstniško vsebino (Teen Weekly). Naslednji sinergijski učinek se je že pokazal, AOL je namreč naročnino za Time ponudil prek interneta in zbral okrog milijon novih naročnikov - zdaj jih ima že 51,6 milijona. Kot piše Houston, je na internetno izdajo Teen People 65 odstotkov ljudi vstopilo prek AOL-a.

Čeprav nekateri iz družbe AOL Time Warner menijo, da so revije v večini ostale tako kakovostne, kot so bile prej, je vpliv AOLove kulture na Time zelo močen, kar se vidi tudi v novinarstvu. Zato se marsikdo sprašuje, ali bo poudarek na povečani produktivnosti povzročil oslabitev projektov novinarskega poročanja in raziskovanja. Poročanje je namreč zelo drago, prvi znak za alarm pa bo, ko bo poročanje postalo šibkejše, ko bo napisanih manj zgodb in ko bodo te površno pokrite.

Slab teden po združitvi AOLa in Time Warnerja se je pri CNN začela velika reorganizacija, ki je napovedovala ukinitev okrog 400 delovnih mest, kar je 10 odstotkov vseh zaposlenih na televizijski mreži. Odpusti so bili znamenje velikih sprememb, saj je AOL marca 2001 spremenil celotno razdelitev področij v televizijski mreži, združil je vse mreže pod eno streho (CNN, Headline News, CNN-Money, CNN/SI, CNNRadio, plus TBS, HBO, Turner Classic Movies, WB in Cartoon Network), s tem pa je ustvaril največjo svetovno skupino televizijskih mrež. Največje veselje vseh na CNN pa je sprožila zmagoslavna vrnitev starega finančnega mačka Louja Dobbsa.

Eno izmed pogostih vprašanj je bilo tudi, kako bo CNN zmogla pokrivati vse novice, glede na to, da je bilo odpuščenih toliko novinarjev. Vendar v CNN zanikajo vsakršne očitke na ta račun. V CNN se tudi ne strinjajo s trditvami nekaterih medijskih analitikov, da je televizijska mreža iz poročevalskega servisa postala bolj "talk-then-news".