Dileme, ki se pojavljajo glede pojma avtorizacije intervjuja, so med predstavniki sedme sile nedvomno pogoste in dostikrat tudi precej pereče. Novinar se pogosto znajde pred vprašanjem, ali naj sprejmejo zahteve intervjuvanca, ki želi besedilo intervjuja pred objavo pregledati in odobriti oziroma ali naj intervju s to osebo sploh opravi. Namreč: takšen »pregled besedila« se kaj hitro sprevrže v »popravljanje vsebine navedb«, »odobritev« pa v »pogojevanje dovoljenja za objavo«. Dejansko podane izjave tako po »avtorizaciji« dostikrat postanejo pravi »zmazki« brez glave in repa ter se pogosto zelo oddaljijo od resnično povedanega med potekom intervjuja.

Bistvo razprav glede definicije pojma avtorizacije in njegove uporabe v praksi je zagotoviti intervjuju mesto, ki mu gre med novinarskimi zvrstmi. Prav napačno razumevanje pojma avtorizacije, ki se dostikrat konča v pritiskih oseb, ki jih novinar intervjuja, ter razne grožnje s tožbo ali pogojevanjem nadaljnega sodelovanja, postavljajo novinarje pred težke dileme: ali privoliti v zahteve intervjujanca ali ...

Uvodna opredelitev pojma avtorizacije ne more mimo dejstva, da tega pojma v zakonodaji, ki ureja delovanje medijev, ni zaslediti. Razlog je morda tudi v razliki med naravo pravnih (zakon) in moralnih norm (kodeks), ki se kaže predvsem v tem, da morala posega tudi na področja, na katerih pravo še ni izoblikovano ali kamor sploh ne more poseči, ker gre za preveč subtilne in nepredvidljive ter neponovljive pojave. Kodeks pa naj bi (kot zbir etičnih načel stroke) okrepil zavest, da mora vesten novinar preveriti vsa dejstva in se raje odreči temu, da bi objavil nepotrjeno ali dvomljivo informacijo, kot da bi prizadel osebno čast kakega človeka. In prav zagotavljanju posredovanja resničnih in točnih informacij naj bi služil tudi institut avtorizacije besedila pred objavo intervjuja. Avtorizacija je torej standard novinarske profesije in ne zakonsko ali podzakonsko določilo. Kot takega ga definirajo tudi različni avtorji, ki so se ali se v svojih delih ukvarjajo z vprašanji novinarske etike.

Pomembneje od tega je seveda, kako se pojem avtorizacije novinarskega intervjuja uporablja v praksi, katere vodila so zapisana v kodeksu novinarske etike. Slovenski kodeks namreč govori o avtorizaciji, vendar vsebinske definicije tega pojma ne določa. Slednje postane pomembno, ko tehtamo utemeljenost vsebinskih posegov intervjuvanca v besedilo, ki je predmet avtorizacije.

Poskus natančnejše opredelitve pojma »avtorizacije« v slovenskem prostoru ne more mimo same narave intervjuja, ki je postal temeljna poročevalska tehnika 20. stoletja. Za potrebe tega prispevka lahko intervjuvanje definiramo kot postavljanje vprašanj. Na takšen način novinar zbere veliko informacij, kako in ali bo te informacije uporabil, pa je odvisno predvsem od novinarjevih delovnih metod in osebe, ki jo intervjuja. Glede na to ločimo različne tipe intervjujev, ki jih posamezni avtorji različno razvrščajo in jim tudi pripisujejo različne značilnosti; tu naj za prikaz podamo le Hohenbergerjevo razvrstitev: novičarski intervju, priložnostni intervju, anketa, osebnostni intervju, telefonski intervju, pripravljena vprašanja.

Skupno številnim razvrstitvam pa je, da gre pri intervjuju za dogovor med sogovornikom in novinarjem; neizrečena vsebina takšnega dogovora je, da bo sogovornik podal informacije ali svoje videnje oz. razumevanje dogodkov in da bodo njegove/njene besede uporabljene v zgodbi; na drugi strani novinar obljubi, da bodo njegove besede uporabljene na pošten način, v kontekstu in brez izkrivljanja. To je nezapisana, neizrečena pogodba, brez katere ne moremo govoriti o zaupnosti komunikacije. Žal pa je tako vse pogosteje. Zato danes ni redkost, da vir informacij vztraja na določenih pogojih oz. se pred intervjujem z novinarjem »pogaja«. Želi določeno stopnjo nadzora nad končno vsebino in nad načinom, na katerega bodo besede zapisane. Pogoji, ki jih sogovornik postavi, so lahko različni: lahko zahteva naknadno odobritev teksta; pred intervjuvanjem zahteva seznanitev z vprašanji ali temami, ki bodo predmet intervjuja; lahko zahteva ureditev svojih izjav. Ti pogoji se ločijo tudi glede na to, kakšnemu mediju je intervju namenjen (tisk, televizija, radio).

Slovenski kodeks novinarske etike govori o intervjuju v smernici 2. 4., skupaj z njim pa govori tudi o avtorizaciji:

»Intervju je novinarsko neoporečen, ko je prizadeti odobril končno verzijo. V primerih, ko avtorizacija časovno ni mogoča, mora intervjuvanec nedvomno vedeti, da bodo njegove izjave objavljene v obliki intervjuja. Ustni ali pisni intervju v takih okoliščinah ni zgolj vest, marveč avtorskopravno zaščiteno delo, zlasti kadar je besedilo oblikovano v obliki navedb.«

Pojma avtorizacije kodeks ne definira, ampak ga navezuje na odobritev končne verzije besedila intervjuja. V oči bode stavek, da je intervju novinarsko (torej profesionalno) neoporečen, ko je prizadeti odobril končno verzijo. Kaj torej, če takšne odobritve ni in tudi ni dogovora o avtorizaciji ali pa ta glede na tip intervjuja sploh ni mogoča? Ali je potem intervju profesionalno oporečen? Takšno stališče je po našem mnenju nepravilno in negira sam pomen novinarskega intervjuja.

Kot je že v uvodu povedano, avtorizacija novinarskega intervjuja tudi ni zakonsko določena dolžnost novinarja. Vendar pa se novinar s sogovornikom lahko dogovori za različne pogoje intervjuvanja in takrat je novinar takšen dogovor dolžan spoštovati.1 Bistvo tako dogovorjenega odnosa je v številnih podrobnostih, ki lahko pripeljejo do pregleda in odobritve besedila s strani intervjuvanca (pač glede na dogovor) in so sestavni del (ustne) pogodbe, ki jo skleneta novinar in sogovornik pred intervjujem (in pod določenimi pogoji lahko tudi med intervjujem; npr. če intervjuvanec postavi pogoj, da bo na vprašanje odgovoril le, če bo pred objavo lahko preveril, ali je novinar izjavo pravilno zapisal in seveda, če tip intervjuja to sploh dopušča).

V kodeksih novinarske etike nekaterih držav evropske unije (Avstrija, Belgija, Danska, Finska, Francija, Nemčija, Grčija, Irska, Italija, Portugalska, Švedska, Velika Britanija) je zapisanih vrsto načel profesionalnega novinarskega dela, med katerimi so najpogosteje navedeni:

• svoboda izražanja, govora, komentarja in kritike,
• spoštovanje zasebnosti,
• zaščita novinarjevega vira poročanja,
• objektivnost, natančnost, resničnost in pravilno predstavljanje dejstev,
• pravica do popravka,
• prost dostop do virov informacij in uporaba poštenih sredstev zbiranja informacij,
• prepoved rasne, religiozne itd. diskriminacije,
• prepoved kakršnih koli zunanjih vplivov na novinarsko delo,
• prepoved sprejemanja podkupnin ali drugih koristi.

Določba o avtorizaciji je v slovenski kodeks uvrščena po zgledu nemškega, ki pa v smernici 2. 4. (intervju) z navidez majhno, vendar vsebinsko lahko tudi pomembno razliko, določa:

»Intervju je vedno novinarsko neoporečen, če ga avtorizira intervjuvanec ali njegov pooblaščenec. V okoliščinah izredene časovne stiske, je sprejemljivo tudi, da so izjave objavljene v neavtoriziranem intervjuju, vse dokler je intervjuvancu znano, da bodo njegove besede ali bistvo njegovih izjav objavljene ...«

Kodeksi drugih (zgoraj navedenih držav) pojma »avtorizacije« ne omenjajo, »naknadno preverjanje podanih izjav« kot načelo profesionalnega novinarskega dela pa omenja le finski kodeks, ki v razdelku o pridobivanju informacij določa:

»Intervjuvanec ima pravico vedeti, v katerem mediju in v kakšni povezavi bodo njegove izjave uporabljene. Dobra praksa je tudi, da se pove, ali je pogovor namenjen objavi ali le kot »material« za ozadje zgodbe« (smernica 15).

»Kadar je to opravičeno, mora novinar upoštevati zahtevo intervjuvanca, da pred objavo preveri podane izjave, da se prepriča o točnosti izjavljenih navedb o dejstvih. Kakor koli že, novinarska avtoriteta s takšnim preverjanjem ne sme biti prepuščena vplivom zunaj uredniške pisarne« (smernica 16).

»Ne popusti zunanjim pritiskom ...«

Švedski kodeks avtorizacije ne omenja, pač pa v razdelku o pridobivanju »materiala« navaja napotke novinarjem, med drugim tudi:

»Ugodi razumnim željam intervjuvanih oseb, da predhodno izvejo, kako in kje bodo njihove izjave objavljene« (točka 6).

»Še posebej bodi pozoren do oseb, ki niso vajeni dajanja izjav za intervju. Povej jim, ali je njegov/njen pogovor namenjen objavi ali le kot informacija« (točka 7).

»Ne popusti zunanjim pritiskom, katerih namen je preprečit ali omejit opravičeno objavo.«

Tako o tem švedski kodeks, ki sicer velja za enega najboljših novinarskih kodeksov v Evropi. Takšna varovala imajo zapisani tudi kodeksi drugih držav. Razlog je na dlani. Intervjuvančevo preverjanje podanih izjav pred objavo je sicer v nekaterih primerih res lahko v interesu »resničnega in točnega« poročanja, kaj hitro pa se lahko v imenu tega istega interesa takšno preverjanje sprevrže v nekakšen zunanji nadzor nad objavo informacij, kar je včasih že blizu cenzuri2 (in ta prav gotovo ni skladna z načelom svobode obveščanja). Razlika je med tem, ali je novinar tisti, ki se vrne k intervjuvancu za dodatno pojasnilo podane izjave, ali pa je intervjuvanec tisti, ki da pobudo za to.

Na področju radiodifuzije pa so pogosti primeri, ko sogovornik zahteva, da vprašanja dobi vnaprej. Kako ravnati v takšnih primerih? Zopet stvar presoje medija/novinarja. Zanimiva pa je določba o ravnanju s sogovorniki v intervjuju, kot je zapisana v BBC-jevih navodilih za produkcijo televizijskih programov:

»Pomembno je, da sogovorniki razumejo, zakaj so bili povabljeni, o katerih temah bodo vprašani, kakšen je kontekst oddaje in njihova vloga v njej. Običajno ne bo primerno, da jim podrobnosti iz vprašanj posredujemo vnaprej, niti da dajemo kakršna koli pojasnila o natančni obliki vprašanj.

V primeru, da sogovornik zavrne intervju oziroma dosledno zahteva, da vprašanja dobi vnaprej, morajo programski delavci dobro premisliti, kdaj je primerno, da na to pristanejo. Če se za to odločijo, morajo v programu jasno objaviti, pod kakšnimi pogoji je bil ta intervju dogovorjen.

Sogovorniki bodo včasih postavljali nerazumne zahteve. Lahko skušajo spremeniti pogoje, pod katerimi je bil intervju ponujen - morda, da bi se izognili vztrajnemu spraševanju. Lahko bodo iskali možnost, da spremenijo okoliščine intervjuja - morda, da bi odpovedali začetek intervjuja v živo in tako skrajšali čas za nadaljnja vprašanja. V takšnih okoliščinah morajo uredniki in producenti vztrajati pri svojih zahtevah in, če je to nujno, umakniti ali spremeniti povabilo k sodelovanju. BBC jih bo pri tem podprl.«

Zanimivi so tudi argumenti proti kasnejšemu preverjanju podanih izjav, kot jih navaja Herbert Strentz3:

1. sposobnost novinarja; če novinar ne more intervjujati ljudi in opazovati dogodkov ter o njih »verodostojno« poročati, potem bi bilo morda primerneje, da ta oseba sploh ne bi bila novinar. Novinar naj ne prelaga bremena odgovornosti na sogovornika;
2. poštenost; vračati se k viru za odobritev besedila je lahko neenako in nepošteno, razen če lahko novinar to stori v večini primerov oz. za večino intervjuvancev, kar pa je lahko nepraktično in lahko vodi v prejudicialno obnašanje;
3. namen; novinarjev namen se loči od namena intervjuvanca; namreč, prvenstveni namen novinarja ni prikazati osebo intervjuvanca v najboljši možni luči, kot si ta morda želi in za kar je lahko primerno sredstvo tudi takšna naknadna odobritev novinarjevega intervjuja pred objavo;
4. časovna stiska;
5. dostop do informacij; v nekaterih primerih, npr. ko novinar dobi informacije od raznih pooblaščenih oseb, ki so odgovorne za dajanje javnih informacij, takšen pregled vsebine tudi ni skladen s pravico vsakega posameznika do dostopa do informacij.

O tem petem argumentu bi bilo potrebno še posebej razmisliti v slovenskem prostoru, kjer so zahteve za preverjanje »javnih informacij« pred njihovo objavo postale že kar del ustaljene prakse. Ob tem pa se pozablja na določbo 24. člena Zakona o javnih glasilih, ki govori o »javnosti dela in dostopu do izbiranja informacij,

• prepoved rasne, religiozne itd. diskriminacije,
• prepoved kakršnih koli zunanjih vplivov na novinarsko delo,
• prepoved sprejemanja podkupnin ali drugih koristi.

Določba o avtorizaciji je v slovenski kodeks uvrščena po zgledu nemškega, ki pa v smernici 2. 4. (intervju) z navidez majhno, vendar vsebinsko lahko tudi pomembno razliko, določa:

»Intervju je vedno novinarsko neoporečen, če ga avtorizira intervjuvanec ali njegov pooblaščenec. V okoliščinah izredene časovne stiske, je sprejemljivo tudi, da so izjave objavljene v neavtoriziranem intervjuju, vse dokler je intervjuvancu znano, da bodo njegove besede ali bistvo njegovih izjav objavljene ...«

Kodeksi drugih (zgoraj navedenih držav) pojma »avtorizacije« ne omenjajo, »naknadno preverjanje podanih izjav« kot načelo profesionalnega novinarskega dela pa omenja le finski kodeks, ki v razdelku o pridobivanju informacij določa:

»Intervjuvanec ima pravico vedeti, v katerem mediju in v kakšni povezavi bodo njegove izjave uporabljene. Dobra praksa je tudi, da se pove, ali je pogovor namenjen objavi ali le kot »material« za ozadje zgodbe« (smernica 15).

»Kadar je to opravičeno, mora novinar upoštevati zahtevo intervjuvanca, da pred objavo preveri podane izjave, da se prepriča o točnosti izjavljenih navedb o dejstvih. Kakor koli že, novinarska avtoriteta s takšnim preverjanjem ne sme biti prepuščena vplivom zunaj uredniške pisarne« (smernica 16).

»Ne popusti zunanjim pritiskom ...«

Švedski kodeks avtorizacije ne omenja, pač pa v razdelku o pridobivanju »materiala« navaja napotke novinarjem, med drugim tudi:

»Ugodi razumnim željam intervjuvanih oseb, da predhodno izvejo, kako in kje bodobravnavano določbo v takšnih primerih ni mogoča. Vir informacij je v novinarski praksi mnogo širši pojem od tistega, ki ga uporablja zakon; vir informacij je lahko za novinarja vsak, ki mu informacije posreduje. In ko ne gre za objavo javnih informacij, ki jih je novinar dobil od »odgovorne« osebe, je novinar tisti, ki bi moral vedeti, kaj sme objaviti in kaj ne. Lahko so sporočila, ki jih informator posreduje novinarju, neresnična ali samo delno resnična. Lahko bi objava takšne informacije pomenila neupravičen poseg v zasebnost, čast in dobro ime ali neupravičeno izdajo državne tajnosti ipd. Možni pravni problemi ne nastajajo samo zaradi vsebin, o katerih novinarji/mediji poročajo, ampak tudi zaradi načina, kako poročajo (kako pripravijo vsebino prispevka). Novinar mora poznati pravo svoje države, da lahko zaščiti svoje interese kot tudi interese svoje medijske hiše. Skratka, staro načelo ignorantia iuris nocet ali nepoznavanje prava škodi velja tudi za novinarje in medije.

Ko novinar zbere informacije o določeni zadevi, mora presoditi pomen, koristnost in vrednost obvestil. Predvsem mora ugotoviti informatorjevo zanesljivost. In kadar podvomi v resničnost obvestila, mora informacijo preveriti npr. pri drugi osebi ali v različnih dokumentacijah ipd. Če mora novinar svoje pisanje braniti na sodišču, mu lahko pomagajo predvsem dokumentirana dejstva. Zato naj, kadar je to mogoče, stori vse, da ob sporočilu pridobi tudi materialne dokaze.

Prej navedene argumente zoper kasnejšemu preverjanju podanih izjav je Strenz sicer razvil v prostoru ameriškega novinarstva, vprašanje, ki si ga lahko postavi slovenska stroka pa je, ali se pravila (objektivnega) novinarskega dela resnično lahko tako zelo ločijo od pravil v drugih državah (kot je to sicer značilno za sistem prava) ob upoštevanju, da je deklarirani temelj dejavnosti medijev danes v svetu identičen: »svoboda obveščanja, ki vključuje svobodo obveščati in svobodo biti obveščen.« Primerjalni prikaz pravil novinarskega dela v različnih državah je potrebno gledati v luči namena kodifikacije: »da se uveljavi dobra novinarska praksa, ki bo sledila tako etičnim in zakonskim merilom kot tudi namenu in poslanstvu (ki je najprej delovanje v interesu javnosti) te profesije.« Ob vsem povedanem pa nam misli bega star pregovor, ki pravi, da je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni. Zato naj tu opozorimo na potencialno grožnjo, ki jo mediji predstavljajo pravicam drugih, na moč, ki jo ima vsak novinar, ko javnosti posreduje pridobljene informacije in ko lahko neko informacijo »iztrga« iz konteksta, tako da izjava, ki jo je podal sogovornik, dobi (deloma ali v celoti) drug pomen. Razpolaganje s tako močjo od vsakega novinarja zahteva visoko stopnjo tako profesionalne kot tudi osebne etike, predvsem pa dobro poznavanje pravil in načel svojega dela (objektivnost, natančnost, resničnost in pravilno predstavljanje dejstev; uporaba poštenih sredstev zbiranja informacij itd.).

Ko pred intervjujem sprejemaš pogoje, ne obljubi nekaj, kar ne moreš ali ne nameravaš storiti, vam bi svetoval pravnik. Ne ponujaj nepotrebnega sodelovanja, če bi to lahko vplivalo na verodostojnost intervjuja in na vsebino informacij, ki bodo nato prišle v javnost, pa bi se moral glasiti stanovski nasvet.

Vsak dogovor med intervjuvancem in spraševalcem (novinarjem) vspostavlja nekakšen pogodbeni odnos.4 Kot je že navedeno zgoraj, je predmet dogovora lahko različen: npr. naknadna odobritev teksta; informator lahko zahteva »ureditev« svojih izjav ali pa samo nadzor točnosti dejstev ipd. Na novinarjevi strani pa je odločitev, ali na takšne pogoje pristane ali pa bo poskušal dobiti informacije drugje. Namreč: članek je predvsem novinarjev končni izdelek in od njegove verodostojnosti je odvisen novinarjev ugled (in ugled »njegove« medijske hiše). Zato je v interesu vsakega posameznega novinarja, da je zgodba točna in novinar naj sam v skladu z uredniško politiko oceni, kdaj je preverjanje izjav smiselno in potrebno (npr. zapleteni strokovni izrazi ipd.).

Dogovor lahko novinar in intervjuvanec skleneta pred začetkom intervjuja, lahko pa tudi potem, ko intervju že poteka in želi imeti vir informacij pregled le nad svojim odgovorom na določeno vprašanje. Takšen dogovor nato postane za novinarja obligacijska dolžnost in - na drugi strani - pravica intervjuvanca.

Ker sam pojem avtorizacije v slovenski praksi ni opredeljen (v tujini pa takšen pojem pozna le Nemčija) in se pogosto napačno razlaga, je pravilno, da novinar intervjuvancu pojasni, kaj avtorizacija v novinarstvu (glede na poslanstvo te profesije) lahko pomeni; preverjanje točnosti zapisanih dejstev, ne pa naknadno vsebinsko spreminjanje izjav in tudi ne spreminjanje stila novinarjevega pisanja.

Avtorizacijo intervjuja je potrebno opredeliti tudi z avtorskopravnega stališča. Zakon o avtorski in sorodnih pravicah5 pojma intervju neposredno ne omenja. Da je intervju avtorsko delo, je izrecno navedeno v doktrinah Schricher/Loewenheim Par. 2 tc. 57 in Trampuž/Oman/Zupančič str. 35, 146. Da gre pri intervjuju lahko za soavtorstvo spraševalca in intervjuvanca, je prav tako priznano v doktrini: Schricker/Melichar Par. 49 tc. 4. Zakon o avtorski in sorodnih pravicah v 5. členu opredeljuje avtorska dela kot indivualne avtorske stvaritve s področja književnosti, znanosti in umetnosti, ki so na kakršen koli način izražene. Zakon med primeri avtorskih del na prvem mestu navaja govorjena dela, ki so avtorska dela, če so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka tega člena.6 Tako bi lahko intervju opredelili kot avtorsko delo, če dosega ustrezno stopnjo ustvarjalnosti.7 V novinarski praksi, na katero se nanaša naš prispevek, se večina intervjujev uvršča med avtorska dela.

Ko ugotovimo status avtorskega dela, nastopijo vse posledice tega dejstva po veljavnih predpisih. Avtorskopravni vidiki vplivajo na odnos novinarja in intervjuvanca, ki sta, kot omenjeno, lahko opredeljena tudi kot soavtorja objavljenega intervjuja. Avtorska pravica pa je enovita, sestavljena iz moralnih in materialnih pravic avtorjev. Moralne pravice so neodtujljive in jih je potrebno dosledno spoštovati v praksi. Konkretno to pomeni, da mora novinar dosledno označiti intervjuvanca kot avtorja izjav in upoštevati njegovo moralno pravico do priznanja avtorstva. Drugače pa je v glede pravice avtorja do prve objave. Menimo, da bi bilo primerno šteti, da je intervjuvanec to pravico izkoristil s tem, ko je novinarju podal svoje avtorske izjave, novinar pa, ko je intervju izročil v objavo. V primeru sklenjenega dogovora o avtorizaciji bi se lahko štelo, da je intervjuvanec to pravico izčrpal ob predaji avtoriziranega besedila. V nasprotnem primeru bi intervju kot novinarska zvrst lahko izgubil svoj pomen. Podobno prenese po našem mnenju intervjuvanec tudi materialne avtorske pravice, neizključno, z upoštevanjem morebitnih vsebinskih in časovnih omejitev objave intervjuja (za določen medij, v določeni številki, do določenega datuma ...). Seveda so te omejitve lahko del ustnega (periodika) ali pisnega dogovora med novinarjem in intervjuvancem. Če niso dogovorjene, bi se po našem mnenju moralo šteti, da so bile prenesene v takem obsegu, kot je bistven za dosego namena intervjuja in za čas, ki je običajen za to novinarsko zvrst.

Namesto sklepa naj na tem mestu podamo razmišljanje Stevea Weinberga, ki v svojem delu Etika in srkrbnost pri poizvedovalnem časnikarstvu9 navaja: »...avtorizacija je privilegij, ki ga ponujam raznoterim obotavljivim virom. Preden se lotim avtorizacije, dam jasno in pisno vedeti, da (lahko, op. a.) vir preverja le natančnost. Če je kar koli dokazljivo nenatančno, bom spremenil. Vse druge zahteve po spremembah so zgolj to - namreč zahteve. Odločitev je v mojih rokah. Če vir zanika nevedbo, ki mu je pripisana, jo imam bodisi na traku ali pa v svojih dobesednih zapiskih. Po slehernem ugovoru ponovno preverim trakove in zapiske. Če sem naredil napako, jo popravim. Če imam prav, pokažem trakove in zapiske viru. Včasih so besede pravilne, vendar pa vir ugovarja kontekstu. Pripravljen sem sodelovati v takšnem dialogu.«

»Avtorizacija« bi torej smela biti le dodaten »ukrep« v prizadevanju za resnično in neponarejeno obveščanje, kar je temeljna novinarjeva obveznost (določena v smernici 1 kodeksa novinarjev RS) in bi torej lahko pomenila samo preverjanje dejstev (kadar tip intervjuja to dopušča), nikakor pa ne vsebinskega spreminjanja enkrat podanih izjav in tudi ne spremembe stila pisanja ali uporabljenega izrazoslovja.

Do pogovora s poslancem avstrijske svobodnjaške stranke v Evropskem parlamentu Petrom Sichrovskym, ki sem ga objavil na začetku marca v Sobotni prilogi Dela in ki je dvignil veliko prahu tako v Avstriji kot drugod po Evropi, resnih težav s tako imenovano avtorizacijo intervjuja nisem imel. Pravzaprav se je pojavil problem samo enkrat, ko sem za Mladino delal intervju z nekim slovenskim razumnikom, ki je ob ponujenemu prstu avtorizacije zagrabil kar za celo roko članka in hotel napisati kar nov intervju (ki seveda ni imel nikakršne zveze z najinim posnetim pogovorom). Razrešitev problema je bila enostavna: ›intervjuja‹ pač nismo objavili.

Sicer je moj odnos do avtorizacije malce dvoumen. Čeprav sam ob silno redkih izjavah za tiskane medije običajno že pred začetkom pogovora novinarja prosim, da mi pokaže kontno različico mojih izjav (od ›hollywoodarjev‹ tega pač že tehnično ni moč pričakovati), sam kot novinar svojemu sogovorniku avtorizacije nikoli pretirano ne ponujam. Zakaj bi si nalagal dodatna dela, saj avtorizacija pač ni nujen del procesa pogovora in postane obveza zgolj takrat, ko se o njej s sogovornikom dogovoriva vnaprej, še pred začetkom pogovora?

Prvi razlog, da nikoli sam ne ponudim avtorizacije, je preprost in vključuje malce ›lenobe‹ oziroma pragmatičnosti, saj je v našem poklicu skorajda pravilo, da intervjuje delamo tik pred zdajci, tik pred objavo in bi avtorizacijske ceremonije lahko samo zapletle ali celo zavlekle izid intervjuja. Še večja težava nastopi, ko se pogovarjaš v tujem jeziku in posneti intervju sproti prevajaš v materinščino. Drugi, pomembnejši razlog tiči v novinarskem samospoštovanju. Kdo bi vas sploh še resno jemal kot profesionalnega novinarja, če ne bi bili sposobni niti korektno povzeti (običajno posnetih) izjav sogovornika? Tretji razlog je predvsem odvisen od tega, kdo je moj sogovornik. Če je to javna oseba, potem je v naravi njenega dela, da je sposobna dati izjavo za javnost - kar intervju vsekakor je. Kam bi pa prišli, če bi hotel vsak sklicevalec tiskovne konference avtorizirati izjave, ki jih je izrekel javnosti? Zato bi veljalo pozdraviti politiko uredništva Dnevnika, ki je pred zadnjimi parlamentarnimi volitvami omogočilo vodilnim strankarskim osebnostim intervju zgolj pod pogojem, da ga pred objavo ne avtorizirajo. Po mojem mnenju ne bi bilo nesmiselno, če bi Dnevnikovo politiko prevzeli vsi mediji - in to ne le v času volitev, saj je za ljudi, ki živijo od izjav za javnost, institut avtorizacije pač zgolj nepotrebna potuha.

V to kategorijo sodi tudi 53-letni Peter Sichrovsky, znani novinar in avtor številnih knjižnih uspešnic, ki si je kot deklarirani Žid in antifašist nakopal veliko sovražnikov že leta 1996, ko je bil na listi fpö izvoljen v Evropski parlament, z zelo ostrimi izjavami o voditeljih židovske skupnosti v Avstriji, ki jih je izrekel v mikrofon mojega snemalnika in sem jih objavil v sp Dela, pa je zakuhal pravi politični škandal. Sichrovsky je Ariela Musikanta, vodjo dunajske židovske skupnosti, označil za »inteligentnega idiota« in »tragično pojavo«, ki se mu »smili, tako kot se mi smilijo vsi ti ›poklicni‹ Židi, ki morajo izkoriščati naše mrtve sorodnike, da pridejo na televizijo.« Intervju je že dan po objavi povzel ljubljanski dopisnik avstrijske agencije APA, dan pozneje pa je na tiskovni konferenci na Dunaju izjave Sichrovskega obsodil Musicant. Sichrovsky je v izjavi za avstrijski radio poskušal ublažiti svoje izjave in se izgovarjal, da je te izjave sicer izrekel, da pa pogovora ni avtoriziral.

Svojih ostrih izjav pač ni mogel preprosto zanikati, saj so kolegi z avstrijskega radia za izjavo zaprosili tudi mene. Povedal sem jim, da imam vse inkriminirane izjave posnete na traku in da mi Sichrovsky avtorizacije ni niti omenil, čeprav sem se z njim slišal po telefonu še enkrat, dva dni po opravljenem intervjuju, ko sem ga prosil za dodatne izjave o odstopu Jörga Haiderja, ki so bile v Delu objavljene tri dni pred spornim intervjujem. Čeprav vem, da je zahteva po avtorizaciji že po opravljenem pogovoru pravno nična, bi mu bil zaradi ostrine njegovih izjav pripravljen omogočiti, da pregleda končno, sicer še neprevedeno različico pogovora. Toda Sichrovsky, novinarski veteran, sodelavec Spiegla in Suddeutsche Zeitunga ter eden od ustanoviteljev Standarda, ni niti z besedo omenil avtorizacije - čeprav se novinarska praksa v Nemčiji in Avstriji prav nič ne razlikuje od slovenske.

»Afera Delo«, kot jo je poimenoval avstrijski tednik News, je odmevala po vsej Avstriji, dnevnik Standard pa je o izjavah Sichrovskega povprašal tudi avstrijskega premiera Wolfganga Schussla. »Po mojem mnenju je ton z večih strani že nekaj časa malce preveč vreščav,« je bil previden Schussel. Sichrovski je postal »medijska zvezda«, pogovor z njim pa je dva tedna po intervjuju za Delo objavil tudi avstrijski tednik Profil. Čeprav so bile njegove izjave to pot zgled miline v primerjavi z izjavami za Delo, pa so si težave z »avtorizacijo«, ki je Sichrovsky spet ni zahteval, nakopali tudi avstrijski kolegi. Ker je bil evropski poslanec malce preveč neposreden v komentiranju vračanja premoženja avstrijskim Židom, kar bi prizadelo tudi bogastvo njegovega nekdanjega strankarskega šefa Haiderja, se je spet poskušal izmotati in odgovornost za svoje izjave prevaliti na pleča novinarjev Profila. Njihov odgovor je bil skorajda identičen mojemu: »Vse imamo posneto na traku.«

Civilni oddelek Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je od leta 1991 odločal o nekaterih revizijah primerov, v katerih so tožniki uveljavljali odškodninske zahtevke zaradi kršitve ugleda, časti ter zasebnosti.

Analiza primerov revizij, ki so bile vložene od leta 1991 do konca leta 1998, upoštevajoč tudi nekatere primere, v katerih so bile revizije vložene v letu 1999, pokaže, da se število takšnih tožb povečuje in omogoča nastanek sodne prakse. V večini primerov gre za kršitve, ki naj bi bile storjene z mediji.

Pri odločanju o kršitvah pravice do ugleda, časti in zasebnosti je Vrhovno sodišče poleg splošnih kriterijev, ki jih upošteva pri odločanju v odškodninskih sporih, upoštevalo še nekatere okoliščine.

Pri pravicah javnih osebnosti je štelo, da se zahteva po spoštovanju zasebnosti zmanjša za toliko, kolikor posameznik stopa v javno življenje. Pri tem se je sodišče večkrat izreklo tudi o tem, kje je meja, do katere mora biti oseba javnega življenja pripravljena na kritiko svojega dela. Štelo je namreč, da oseba javnega življenja ne izgubi pravice do spoštovanja zasebnosti, ko gre za satirično etiketiranje, češ da se zavzema za združitev slovenskega rodnega kraja z Jugoslavijo (primer iz leta 1995) ali da ima nezakonskega otroka (primer iz leta 1996), ker to ni resna in objektivna kritika tožnikovega dela, marveč žaljiv poseg v njegovo zasebnost. Tudi očitanje kaznivega dejanja z namenom zaničevanja osebi, ki je občinski funkcionar, ni dovoljeno (primer iz leta 1996). Prav tako je objektivno žaljivo neresnično raznašanje dejstev, da ravna oseba, od katere se posebej zahteva vestno in pošteno delo pri opravljanju javne funkcije, nezakonito in nepošteno ter zlorablja svoj položaj (primer iz leta 1998).

Vrhovno sodišče je pri tehtanju interesov strožje presojalo poseg v tožnikovo zasebnost v primeru, ko je bil ta povzročen z oglaševanjem v komercialne namene (primer iz leta 1997).

Sodišče je trožje presojalo tudi primer večkratnih posegov v zasebnost, s katerim si je medij skušal dvigniti naklado (primer iz leta 1998).

Prisojena odškodnina v denarju je v našem pravnem redu načeloma oškodovančeva satisfakcija tj. zadoščenje. Sodišča prisojajo pravično denarno odškodnino po 200. členu Zakona o obligacijskih razmerjih tako, da najprej individualizirajo obseg tožnikovega trpljenja, nato pa ugotovljeno subjektivno stanje objektivizirajo. Pri primerjavi odškodnin, ki so bile prisojene za istovrstne primere, si pomagajo s preračunavanjem denarnih zneskov v povprečne mesečne neto plače v času odločanja sodišča prve stopnje. Upoštevajo tudi razmerja med različno hudimi škodami, od manjših do katastrofalnih. Pri tem morajo biti denarni zneski, ki jih prisojajo sodišča kot satisfakcijo, v sorazmerju z drugimi škodnimi primeri - tudi s katastrofalnimi telesnimi poškodbami.

Denarne odškodnine zaradi posegov v čast, ugled in zasebnost so relativno nizke. Nekoliko višje zneske je Vrhovno sodišče prisodilo takrat, ko je šlo za posege v zasebnost ali v pravico do časti in ugleda s pomočjo javnih glasil (zlasti s tikanimi). V teh primerih je odškodnina znašala od 5 do 8 povprečnih neto plač. Na vrednost 9,11 neto plač se je povzpel primer, v katerem sicer nista bila objavljena tožnikovo ime in priimek, a je bil ob ponavljajočem se objavljanju okoliščin v isti rubiriki z opisi oziroma sinonimi tožnik povsem jasno identificiran. Na vrednost 9,27 plač se je povzpela odškodnina zdravniku, profesorju in nosilcu javne funkcije, ki je zaradi posegov v osebnostno pravico dalj časa duševno trpel v odnosih s pacienti, študenti in v javnosti; zlasti ga je prizadel očitek o plagiatu njegove doktorske disertacije (primer iz leta 1996). Odškodnina v višini, večji od desetkratne povprečne mesečne neto plače, je prisojena v enem prvih primerov v sodni praksi, v katerem se je kršitev nanašala na spolno življenje oškodovanca (primer iz leta 1993), toda pozneje je sodna praksa tudi v takih primerih določala nižje odškodnine. Druga dva primera, v katerih je bilo prisojenih 12,5 oz. 19,2 povprečnih plač, sta se nanašala na podroben opis tožnikove osebnosti, podatkov o zdravljenju, diagnozi njegove duševne bolezni in siceršnjih osebnih ter družinskih razmerah, do katerih je tožena stranka prišla na zaupen način, a jih je kljub temu objavila v knjigi oz. na oglasni deski podjetja in jih poslala komisiji za prošnje in pritožbe (primera iz leta 1996).

V zadnjem času tožniki uveljavljajo zahtevke na plačilo odškodnine, ki ni izražena v denarju, marveč je nepremoženjske narave tako kot povzročena nepremnoženjska škoda. Gre za tožbene zahtevke, ki jih omogoča 199. člen Zakona o obligacijskih razmjerjih, toda v teh primerih se sodna praksa najvišjega sodišča v državi še ni oblikovala.