Medijske prakse in produkti se s hitrim razvojem informacijsko-komunikacijskih tehnologij in ob sočasni globalizaciji nenehno spreminjajo. Ti procesi neposredno vplivajo na vprašanje učinkovite in konsistentne zaščite otrok in mladoletnih pred potencialno škodljivimi medijskimi vsebinami in sprožajo premisleke, kako koncipirati uspešen model regulacije medijskih vsebin.

Takšen premislek je v modernih in nenehno spreminjajočih se pogojih medijske produkcije še toliko pomembnejši, saj mora biti tovrstna regulacija medijskih vsebin nenehno v »duhu časa«, to pa lahko doseže le, če v proces aktivno vključi tako vladni kot nevladni oziroma zasebni sektor, tako zakonodajna telesa kot organizacije, ki se neposredno ukvarjajo z medijsko produkcijo, torej tudi izdajatelje medijskih vsebin in IKT storitev.

Tradicionalna regulacija je ob soočenju z novimi in izjemno spreminjajočimi medijskimi IKT produkti postala kljub svoji nekdanji učinkovitosti neprimerna. Spričo »revolucionarnosti« in nenehnega generiranja novih medijskih produktov je postala tudi vloga države in naddržavnih institucij, kot je Evropska unija, problematična in jo bo morda treba na novo opredeliti[1] oziroma jo posodobiti v skladu z drugačnimi zahtevami in potrebami regulacije, saj ni enotnega recepta za regulacijo, ki bi veljala za vse medije.[2]

Moderna teorija regulacije ugotavlja, da regulacija ni nekakšno orodje v rokah nepremakljivega in statičnega akterja, kot je država, temveč je tudi orodje v rokah industrije. V skladu s tem moramo regulacijo v prvi vrsti razumeti kot družbeni proces, ki pa je težko dosegljiv. Politika na ravni medijev seveda poskuša zagotoviti pozitivne funkcije medijev (na primer promocija kulturne raznolikosti) in hkrati reducirati negativne vplive (tveganje za razvoj mladoletnih, tveganje za možno zavajanje potrošnikov).[3] Ena od rešitev je prav model koregulacije, ki je tipificiran kot specifična kombinacija državne in nedržavne regulacije.

Koregulacija kot alternativni regulatorni model predpostavlja kombinacijo javnih ciljev oblasti z odgovornostmi, ki jih prevzemajo zasebni akterji v konkretnem področju.[4] Tudi v akademskih krogih poudarjajo, da je model koregulacije pragmatični odziv na splošno spoznanje, da se morajo regulatorni mehanizmi zaradi globalizacije, nenehnega razvoja informacijske tehnologije in s tem povezanim stalnim širjenjem medijskega trga hitro odzvati in prilagoditi novim razmeram, tako da ohranjajo relevantnost in učinkovitost.[5] Cristopher T. Marsden ugotavlja, da je evropska komisija v svojih priporočilih izpostavila pomembnost čezmejne izmenjave najboljših praks in se zavzela za razvoj koregulativnih in samoregulativnih mehanizmov. Koregulacija odraža obliko regulacije, ki ni niti državno vodena in nadzorovana regulacija (state command and control regulation), in ki hkrati tudi ni čista samoregulacija, kot jo lahko zasledimo v iniciativah industrije.[6] Posamezni akterji na medijskem področju imajo lahko zelo različne kulturno in ekonomsko pogojene motivacije. V praksi se zato dogaja, da so ekonomski dejavniki, politična kultura, civilna družba in institucije odločilnega pomena, kateri model koregulacije v določeni državi najbolje uspe.[7] Večina koregulativnih sistemov je zasnovana za to, da zaščiti otroke in mladoletne, ali za regulacijo oglaševalskih vsebin. Teoretična izhodišča, dopolnjena z empiričnimi ugotovitvami, kažejo še posebno primernost teh ciljev, da se nanju aplicirajo koregulatorna merila.[8]

Nizozemska je oblikovala učinkovit sistem, ki temelji na nedržavnem regulatornem telesu, tega pa nadzoruje državni regulator. Vpeljala je sistem zaščite otrok in mladoletnih na področju izdajanja programskih vsebin (televizija), filmov, DVD, video igric in mobilne telefonije. Prvi korak k oblikovanju učinkovitega modela je bil napravljen leta 1999, ko so ustanovili nedržavno organizacijo z imenom NICAM (Nederlands Instituut voor de Classificatie van Audiovisual Media, angl: Netherland's Institute for the Classification of Audiovisual Media, Nizozemski inštitut za klasificiranje avdiovizualnih medijev). Ustanovile so jo organizacijske platforme vseh vključenih medijskih sektorjev, potem ko je vlada javno naznanila, da je pripravljena nositi stroške ustanovitve klasifikacijskega inštituta, v katerem bodo sodelovale vse relevantne medijske organizacije.[9] Ob tem je NICAM odigral vlogo koordinatorja v razvoju klasifikacijskega sistema Kijkwijzer, ki opozarja starše in druge o možnem škodljivem vplivu medijskih vsebin pri določeni starosti otrok in mladoletnih.[10]

Nizozemski parlament je leta 2000 z veliko večino podprl zakonodajne postopke, ki so omogočili začetek uporabe sistema Kijkwijzer; večina članov parlamenta je izrazila preferenco po samoregulaciji in izrazila zaupanje, da je avdiovizualni sektor zmožen prevzeti odgovornost za tak proces. Dvaindvajseti februar 2001 je datum, ko je začel veljati nov medijski zakon, ki določa tudi kriterije za akreditacijo neodvisnega regulatornega telesa.[11]

Ustanova NICAM tako združuje javne in komercialne izdajatelje programskih vsebin (televizija), kinematografske, DVD, video, igralniške operaterje in operaterje mobilne telefonije.[12] Klasifikacijski sistem so oblikovali z namenom zaščite otrok in mladoletnih pred potencialno škodljivimi vsebinami, ki se predvajajo na televiziji, v filmih, videih, DVD nosilcih in video igricah. Ta cilj skušajo v karseda optimalni meri doseči s pomočjo klasifikacije vseh vsebin avdiovizualnih medijev in s posredovanjem ustreznih informacij uporabnikom, zlasti seveda staršem. V tem sistemu igra aktivno vlogo tudi država, in sicer tako imenovani Commissariaat voor de Media – CvdM (Komisariat za medije). To je neodvisna regulatorna avtoriteta, ki je razumljen kot državni regulator in posreduje v primeru programov, ki bi lahko bili resno škodljivi (nelegalna vsebina, trda pornografija, neupravičeno nasilje), oziroma nadzoruje tiste izdajatelje programskih vsebin, ki ne sodelujejo v ustanovi NICAM. Sistem je bil razširjen tudi na področje zaščite pred škodljivimi vsebinami na mobilnih telefonih, ustanova NICAM pa je podpisala pogodbo s številnimi mobilnimi operaterji.[13] Wim Bekkers, direktor ustanove NICAM, v svoji predstavitvi z naslovom »Child Safety and Mobile Phones« pojasnjuje, da je bil prvi korak na področju mobilne telefonije storjen aprila 2005, ko je prišlo do prvega vključevanja mobilnih operaterjev v sistem; pozneje so bili v sistem vključeni vsi mobilni operaterji. Operaterji označujejo tiste sekcije sporočil, ki vsebujejo seksualno vsebino. Uporabnike s posebnimi uniformiranimi znaki (piktogrami) torej opozarjajo, preden bodo ti prišli v stik s seksualno vsebino, ki se nahaja v SMS sporočilih.[14]

Primer ustanove NICAM je dober zgled, kako lahko aktiven vladni predlog omogoči pogoje za ustanovitev nevladne ustanove, ki skrbi za interese vseh vpletenih v koregulativni proces. Poleg vladne iniciative in motiviranja medijske industrije, da pristopi k procesu koregulacije, pa je nujno zagotoviti tudi pravni okvir, ki omogoči akreditacijo nevladne ustanove, kot je to nizozemski NICAM. Zakonska podlaga za ustanovitev NICAM je zapisana v nizozemskem medijskem zakonu (Dutch Media Act, nizozemsko MediaWet).[15] Vlada na podlagi medijskega zakona prenaša odgovornost na medije, ki morajo vzpostaviti enoten sistem klasifikacije vsebine. Cilj klasifikacije je informirati na enoten in takoj prepoznan način vse potencialne uporabnike na možno škodljivost medijskih vsebin.[16]

Za razumevanje delovanja regulatornega sistema je koristen natančen vpogled v razmerje med državo in nedržavnimi institucijami. V poglavju 52 d, podpoglavju 2 omenjenega zakona, je zapisano, da smejo biti programske vsebine, ki bi lahko škodovale fizičnemu, mentalnemu ali moralnemu razvoju oseb pod starostjo 16 let, predvajane samo v primeru, če so njihovi izdajatelji tudi člani organizacije, ki jo je akreditirala vlada. Kriteriji za akreditacijo so določeni v zakonu. Izdajatelji morajo upoštevati pravila akreditirane organizacije (NICAM) in so podvrženi njenemu nadzoru. Organizacije, ki se niso odločile za članstvo v organizaciji NICAM, neposredno nadzoruje Commissariaat voor de Media. Ustanovo NICAM nadzira državni komisariat in mora delovati v skladu s kriteriji, določenimi v zakonu, pristojni minister pa lahko ob morebitnem kršenju pravil organizaciji NICAM tudi odvzame akreditacijo.[17]

Klasifikacijski sistem Kijkwijzer (z dvojnim pomenom, bodisi Watch wiser oziroma Viewing guide) so razvili neodvisni strokovnjaki, vpeljal je enoten klasifikacijski sistem za film, televizijo, video in DVD.

Sistem je zasnovan na:

• starostni klasifikaciji (kategorije: za vse starosti, neprimerno za otroke, mlajše od 6 let (9, 12, 16 let) in na
• klasifikaciji vsebinskih deskriptorjev (ti indicirajo, katere partikularne vsebine vsebuje škodljiva vsebina; vsebinske kategorije so: nasilje, spolnost, strah, diskriminacija, droge in alkohol, grob oziroma surov jezik).

Organizacije, ki so povezane v ustanovo NICAM, same klasificirajo svoje medijske in IKT produkte, in sicer na podlagi kodirnega sistema Kijkwijzer. Osebe, ki znotraj medijskih in IKT organizacij izvajajo klasificiranje produktov v posamezne enotne kategorije, usposablja ustanova NICAM. V skladu z njenimi regulacijami se televizijski programi (vsebine), ki so klasificirane kot primerne za starost 12 let in več, ne smejo predvajati pred 20. uro. To je tako imenovana prva časovna zaščita (watersheed). Druga časovna zaščita pa zahteva, da se televizijski programi (vsebine), ki so klasificirani kot primerni za starost nad 16 let, ne smejo predvajati pred 22. uro.[18]

Kijkwijzer je informacijski sistem, ki ponuja 4 starostne indikatorje[19] in 6 vsebinskih deskriptorjev in je enoten za televizijske programe, kinematografske filme, DVD in mobilno telefonijo. Zanj je značilen enoten niz kriterijev, na podlagi katerih vsebine razvrščajo v kategorije. Za proces klasifikacije so odgovorni ponudniki medijskih vsebin, torej izdajatelji programskih vsebin (televizija, filmski in DVD distributerji, mobilni operaterji), ki kodirajo svoje produkte v ustrezne kategorije. Proces kodiranja opravljajo koderji, katere usposablja, opremlja in nadzira NICAM.[20] Na podlagi klasifikacije se enotne piktogramske informacije (znaki)[21] dodajajo na televizijskih zaslonih, v televizijskih vodičih, na teletekstu, na DVD-jih, na videokasetah, pa tudi v oglasih za filme in na ekranih mobilnih telefonov.[22]

Informacijski sistem Kijkwijzer opozarja, do katere starosti je določen televizijski program ali film lahko škodljiv za otroke ali mladoletne. To naredi v prvem koraku tako, da posreduje priporočeno starost za ogled vsebine: neškodljiv za vse starosti, 6 let, 9 let, 12 let, 16 let. V drugem koraku pa se uporabljajo dodatni znaki, ki pojasnjujejo (vsebinski) razlog za tako priporočilo: nasilje, strah, spolnost, diskriminacija, uporaba drog in alkohola, žaljiv in grob jezik.[23]

Priporočena starost, ki jo posreduje sistem Kijkwijzer, ne pomeni, da je določen televizijski program ali film primeren za otroke ali mladoletne te starosti ali več stare. Sistem ne razglaša takih priporočil. Resna dokumentarna oddaja ima na primer znak »Neškodljivo – primerno za vse starosti«, ker oddaja ne vsebuje podob, ki bi lahko bile škodljive za otroke in mladoletne. Vseeno pa je lahko taka oddaja neprimerna zaradi preveč kompleksne vsebine.

Sistem Kijkwijzer tudi ne izvaja ocen glede vsebine in kvalitete medijskih vsebin, saj so osebni standardi staršev različni, temveč zgolj opozarja na potencialno škodljive podobe v programih in filmih. Končno odgovornost glede tega, kaj gledajo otroci, nosijo starši oziroma drugi vzgojitelji.

Sistem Kijkwijzer se aplicira na skoraj vse avdiovizualne produkte, ki se ponujajo na Nizozemskem; izjema je televizijski program, ki obsega televizijske novice (dnevniki) in predvajanje televizijskih vsebin »v živo«, saj teh televizijskih vsebin ni mogoče klasificirati vnaprej. Vseeno pa morajo izdajatelji programskih vsebin, ki predvajajo tak program, upoštevati čas predvajanja (broadcast time) in ustrezno organizirati programsko shemo. Ker sistem deluje šele nekaj let, imajo videoteke in trgovine tudi DVD-je in videokasete, ki niso označene v skladu s klasifikacijskim sistemom Kijkwijzer. Sistem ne pokriva interneta. [24]

Pri zaščiti otrok in mladoletnih pred škodljivimi vsebinami vsi operaterji mobilne telefonije sami klasificirajo tiste odseke sporočil prek mobilnih telefonov, ki vsebujejo seksualno vsebino. Ustanova NICAM načrtuje razvoj klasifikacije tudi za ostale škodljive vsebine, ki se pojavljajo v sistemu mobilnega telefoniranja.[25]

NICAM je s 1. marcem 2007 vpeljal novo verzijo klasifikacijskega sistema Kijkwijzer. Filmi, DVD-ji in televizijski programi so klasificirani na podlagi kriterija, ali vsebujejo sovraštvo do žensk. NICAM je torej razširil kriterije za področje spolnega občevanja in diskriminatornega prikazovanja žensk v avdiovizualnih izdelkih.[26]

Klasifikacijski sistem se nenehno preverja in nadgrajuje. NICAM na vzorčnih primerih stalno opravlja tudi notranji nadzor. Izvajajo se tudi raziskave o uporabi sistema pri potrošnikih. Junija 2004 je raziskava ugotovila, da 90 % staršev z odraščajočimi otroci in mladoletnimi osebami ceni sistem in da prek 70 % staršev nadalje zatrjuje, da uporabljajo piktograme, kadar se morajo odločiti, ali je neka medijska vsebina primerna za njihove otroke. Tudi uradno stališče nizozemske vlade je naklonjeno sistemu, saj ugotavljajo, da je ta sistem nedvomno uspešen in je potrdil upravičenost izvajanja v praksi. Leta 2004 je sistem prejel pozitivno oceno tudi v parlamentu, tako vlada kot parlament pa sta predlagala vrsto nadaljnjih izboljšav.[27]

Najnovejša raziskava glede uporabe sistema Kijkwijzer je ugotovila, da samo 14 % respondentov izjavlja, da ne uporabljajo sistema, medtem ko je leta 2004 bilo takih 25 %. Večina staršev meni, da so starostna priporočila sistema Kijkwijzer zanesljiva. Februarja 2008 je tako menilo 90 % staršev, medtem ko je leta 2004 v zanesljivost starostnih priporočil zaupalo 84 % staršev.[28]

Klasifikacijski sistem sam po sebi seveda ni zadostno zagotovilo, da se bodo odpravili vsi problemi. Klasifikacijski sistem je zgolj pomoč, nekakšno svetovalno orodje za potrošnike in starše pri odločanju, katere medijske vsebine naj si ogledajo otroci in druge mladoletne osebe. Za uspešen nadaljnji razvoj je potrebno tudi v prihodnosti zagotoviti polno transparentnost, velik motivacijski dejavnik pa je zlasti pozitiven sprejem pri starših.[29]

Ustanovo NICAM in njen klasifikacijski sistem Kijkwijzer tudi na mednarodni ravni prepoznavajo kot uspešen primer koregulacijske prakse[30] na področju zaščite otrok in mladoletnih pred potencialno škodljivimi medijskimi vsebinami. Prav to spoznanje je bilo v obliki priporočila zapisano kot eden od bistvenih sklepov mednarodne ekspertne konference na področju evropske medijske politike z naslovom More trust in content – The potential of co- and self-regulation in digital media, ki jo je pod predsedstvom Vlade Republike Nemčije organiziral zvezni komisar za kulturo in medije in evropska komisija, in ki se je zgodila 10. in 11. maja leta 2007 v Leipzigu.

Na konferenci so izpostavili poziv vsem članicam Evropske unije, naj začnejo z privzemanjem koregulacije in samoregulacije medijev, s čimer bodo zagotovile zaščito otrok in mladoletnih ter drugih uporabnikov. V zvezi s tem pozivom so formulirali tudi novo evropsko direktivo o avdiovizualnih medijskih storitvah.[31]

Bekkers, W. »Protection of minors; How to regulate audiovisual content in the convergence era«, dostopno na: www.kijkwijzer.nl/upload/download_pc/28.pdf, dostop 30. 5. 2009.
Bekkers, W. »NICAM, Kijkwijzer and PEGI«, dostopno na: www.slm-online.de/psk/slmo/dokukategorien/dokumanagement/psfile/docfile/42/Wim_Bekker4847d876a08ac.pdf, dostop 30. 5. 2009.
Bekkers, W. »Child Safety and Mobile Phones«, dostopno na: www.kijkwijzer.nl/upload/download_pc/29.pdf, dostop 30. 5. 2009.
Final Report Study on Co-Regulation Measures in the Media Sector, 2006, Hans Bredow Institut, dostopno na: ec.europa.eu/avpolicy/docs/library/studies/coregul/final_rep_en.pdf, dostop 30. 5. 2009.
Marsden, C. T., »Co-Regulation in European Media and Internet Sectors«, dostopno na: www.anglia.ac.uk, dostop 30. 5. 2009.
Mediawet (Dutch Media Act), Nizozemski medijski zakon, dostopno na: www.cvdm.nl/dsresource?objectid=6330&type=org, dostop 30. 5. 2009.
More trust in content – The potential of co- and self-regulation in digital media, Conclusions of the German Presidency on the EU Media Experts’ Conference, Der Beauftragte der Bundesregierung für Kultur und Medien, 2007, dostopno na: www.leipzig-eu2007.de/en/downloads/dokumente.asp, dostop 30. 5. 2009.
NICAM, dostopno na: www.kijkwijzer.nl/pagina.php?id=3, dostop 30. 5. 2009.
NICAM, »Kijkwijzer«, dostopno na: http://www.kijkwijzer.nl/index.php, dostop 30. 5. 2009.
NICAM, »New Kijkwijzer 9 years age category from 1 January 2009«, dostopno na: www.kijkwijzer.nl/pagina.php?id=8&nb=209, dostop 30. 5. 2009.
NICAM, »What is Kijkwijzer?«, dostopno na: www.kijkwijzer.nl/pagina.php?id=2, dostop 30. 5. 2009.
NICAM, »News: Expansion of the Kijkwijzer classification system«, dostopno na: www.kijkwijzer.nl/pagina.php?id=8&nb=175, dostop 30. 5. 2009.
NICAM, »News: Use of Kijkwijzer continues to increase«, dostopno na: www.kijkwijzer.nl/pagina.php?id=8&nb=197, dostop 30. 5. 2009.
NICAM, »NICAM/Kijkwijzer is an example of good co-regulation practice«, dostopno na: www.kijkwijzer.nl/pagina.php?id=8&nb=178, dostop 30. 5. 2009.