N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
december 2011
maj 2011
december 2010
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
maj 2008
uvodnik
svet v medijih
slovensko predsedovanje eu
mediji in politika
medijska politika
recepcija medijev
rtv slovenija
novi mediji v starih medijih
splet
pravica do popravka ali odgovora in inšpektorat za medije
izbrisani - odgovor na članek
analiza medijskih diskurzov
novinarska združenja v sloveniji
literarno novinarstvo
položaj in pravice delavcev v medijski industriji
ekskrementi
fotografija
december 2007
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Jaka Železnikar
Spletni medij ali spletni podaljšek medija
Spletna prisotnost medija poveča dostopnost do vsebin medija. Vsebine so dostopne povsod, kjer imamo dostop do interneta. Prost dostop do interneta poleg knjižnic ponujajo tudi številni multimedijski centri in druge javne ustanove. To omogoča široko dostopnost vsebin, spletno oglaševanje pa Mladini omogoča izvajanje tovrstnega dostopa
Letos aprila je minilo 15 let od vstopa interneta v širšo javnost (po desetletjih predhodnega vojaškega in nato tudi akademskega razvoja tehnologije). Mladina je spletno prisotna od julija 2000. Po zadnji raziskavi merjenja obiskanosti spletnih strani (MOSS) jeseni 2007 je spletna Mladina dosegla 105.580 različnih uporabnikov. Po skoraj osmih letih, ko spletna Mladina tehnično tako rekoč ni bila posodobljena, intenzivno poteka njena prenova.

Tisk in internet
Dosedanja spletna stran Mladine je v veliki meri arhiv (izbranih, ne vseh) vsebin iz tiskane Mladine. Temu je dodana dnevna vsebina, posamezni vsebinski sklopi, ki predvsem združujejo ali nadgrajujejo vsebinske sklope iz Mladin (npr. Proglas, Diareja in Parada) ter podatki o podjetju in uredništvu ter oglaševanje in trgovina. Razlogi za manjše število spletnih vsebin so bili predvsem finančni. Stroški vzdrževanja in razvoja so razmeroma visoki, prišteti pa je potrebno še plače oziroma honorarje avtorjem vsebin.

Spletni mediji oziroma spletni podaljški pred spletnih medijev so zaradi obilja informacij, ki so prek interneta dostopne brez težav in brezplačno, prisiljeni v to, da vsebine ponujajo brezplačno. Večina poslovnih modelov s plačljivimi medijskimi vsebinami se je sčasoma izkazala za neproduktivno, saj so uporabniki informacijo z lahkoto brezplačno našli drugje, bodisi v drugem mediju bodisi prek številnih blogov. Plačljive spletne vsebine si tako lahko privoščijo le lastniki za uporabnike zelo pomembnih in drugje nedostopnih informacij, za vse ostale vsebine pa zlato pravila ostaja kvalitetna brezplačna vsebina, ki se financira s spletnim oglaševanjem. Vlaganje oglaševalcev v spletno oglaševanje narašča, kar pozitivno vpliva na razvoj spletnih vsebin, ki so posledično še bolj zanimive za oglaševalce.

Drug problem Mladine (kot tudi ostalih medijev s spletno prisotnostjo) je ujeti ravnotežje med primarnim produktom in njegovo spletno prisotnostjo. Katere vsebine prenesti na splet in s kakšnim časovnim zamikom, da bosta za javnost zanimivi tako tiskana kot spletna različica, je občutljivo vprašanje, ki se meri tako s prodano naklado revije kot s številom obiskovalcev spletne strani in številom spletnih strani, ki si jih ogledajo. Hkrati na slednje vplivajo še številni drugi dejavniki.

Dodaten problem pri prenosu vsebin iz enega v drug medij je, da ima vsak medij sebi lastne zakonitosti organiziranja vsebine in vsebinskih sklopov. Da bi se bralec znašel po reviji, je koristno kazalo in številke strani. Na spletni strani se to spremeni v navigacijo, razmerje pa nikakor ni enoznačno. Drugačne so tudi možnosti sklicevanja na vire ali lasten arhiv. Drugačne so omejitve količine vsebin, vizualizacije podatkov so na spletu lahko interaktivne oziroma odzivne, vsebinam so lahko ob vsakem prikazu sproti dodane relevantne dodatne informacije ... S tem, da našteto predstavlja zgolj vrh ledene gore.

Prenova
Cilj prenove Mladinine spletne strani je oblikovna in tehnična posodobitev. Hkrati se bo spletno uredništvo razširilo in specializiralo za stalni tako tehnični kot vsebinski razvoj. Več bo spletnih vsebin, kar bo vplivalo na dinamiko in pretočnost vsebin iz tiska na splet in obratno. Tehnični del prenove je usmerjen v implementacijo sodobnih spletnih standardov, vključitvijo sedaj manjkajočih storitev, kot je dostop do vsebin prek RSS, optimizacija vsebin za prikaz na ekranu, zaslonu mobilnih telefonov, tiskalniku in bralniku ter uvedba metapodatkov iz nabora tehnologij spleta znanja, predvsem RDF oziroma RDF-a (skupek standardov, ki omogoča, da so predstavljene vsebine v večji meri razumljive tudi programom). Cilj je tudi omogočiti lažji dostop do vsebin ljudem s posebnimi potrebami. Prenova je zastavljena v več korakih.

Koristi za interes javnosti
Spletna prisotnost medija poveča dostopnost do vsebin medija. Vsebine so dostopne povsod, kjer imamo dostop do interneta. Brezplačnost in enostavnost dostopa se razširi. Revija Mladina je brezplačno dostopna v številnih čitalnicah javnih knjižnic. Prost dostop do interneta poleg knjižnic ponujajo tudi številni multimedijski centri in druge javne ustanove. To omogoča široko dostopnost vsebin, spletno oglaševanje pa Mladini omogoča izvajanje tovrstnega dostopa.

Tehnična nadgradnja na sodobne standarde omogoča neokrnjen ogled vsebin ne glede na operacijski sistem in pregledovalnik (če le ta podpira standarde, nekatere starejše verzije popularnih pregledovalnikov tega niso sposobne). Predvsem pa v veliki meri loči vsebino od njene predstavitve. Slednje med drugim omogoča izdelavo okolju prijaznejšega izpisa na tiskalniku (s tem, da se odstranijo vse ne relevantne dodatne vsebine) ter olajša dostop do vsebin ljudem s posebnimi potrebami.

Tako imenovano semantično označevanje vsebin je v veliko pomoč iskalnikom, da uporabniku vrnejo relevantne zadetke, kar skrajša čas iskanja. Semantične tehnologije bodo po mnenju strokovnjakov tudi prinesle naslednjo spletno revolucijo in pojav danes še nepredstavljivih storitev, sorodno kot je web 2.0 vpeljal socialne mreže, kreiranje vsebin s strani uporabnikov, bloge in kreiranje vsebin s kombiniranjem obstoječih virov. S tem, da je upati, da bo kriterij popularnosti, ki vlada webu 2.0, semantični splet nadgradil z relevantnostjo vsebine v določenem kontekstu.

izpis

Zvezdan Martič

Medijske hiše srečajo nove medije
Danes, ko smo vse bolj priča komercialnemu turbo zabavljaštvu in poceni politikantstvu, so novi mediji na javnem zavodu v vse bolj nezavidljivem položaju
Naslov je izpeljanka iz serije seminarjev v okviru EBU-ja (European Broadcasting Union) – TV meets new media, Radio meets new media ipd. Ti seminarji in skupine so nastali kar nekaj let za tem, ko je na EBU-ju že delovala skupina OLS (online services group). Ta pa je nastala kar nekaj let za tem, ko so javne radiotelevizije že imele oddelke za nove medije in v OLS s(m)o se srečevali vodje oddelkov za nove medije.

Javne RTV-hiše so torej že imele enote, oddelke ipd za nove medije. In potem, po mnogo letih in zgoraj naštetih korakih, so se šele srečale z njimi (novimi mediji). Ja. Ja???

Ta uvod je potreben zato, da v nadaljevanju opisan položaj v Sloveniji ne bi bil videti preveč čudno. Povsod so se dogajale podobne stvari. Slabo je predvsem to, da bi se na napakah drugih lahko marsikaj naučili. Pa se nismo. Mogoče le to, kako te napake narediti še bolj napačne. Namesto da bi ujeli razvite, smo povečali zaostanek.

Lahko bi bilo drugače. Večina javnih servisov ima dobro razvit in vsebinsko bogat teletekst. Z nastankom interneta so začeli ustanavljati nove ekipe in kmalu imeli dve podobni ekipi, ki sta si konkurirali pri ustvarjanju podobnih vsebin – za dvojni strošek. RTV Slovenija, ki se je spletnega novinarstva lotila nekoliko pozno z ustanovitvijo Multimedijskega centra decembra 2001, te napake ni ponovila. Zato so že leta 2003 prišli člani EBU-ja na ogled skupne enote teleteksta in interneta v MMC in EBU je na svojem portalu (www.ebu.ch) zapisal: RTV Slovenia leads the way.

Letom dela v senci, ko novih medijev kljub vse večji razširjenosti med uporabniki nihče v javnih servisih ni niti povohal, je sledilo spoznanje med RTV-jevci, da obstajajo ljudje, ki uporabljajo nove medije. Skoraj vsi kolegi iz velikih ali malih članic, iz Skandinavije ali Mediterana so situacijo opisovali na enak način: »Ljudje, ki ne vedo, s čim se ukvarjamo in kaj so novi mediji, zahtevajo (!) različne, tudi nelogične in neizvedljive stvari …« In če z odgovori niso bili zadovoljni, je prišel na vrsto argument moči. In ve se, da je v okviru javnih RTV-jev radio močnejši od novih medijev, televizija pa veliko močnejša od obeh skupaj. Kljub temu pa podatki že nekaj let kažejo, da število uporabnikov novih medijev strmo narašča in je marsikje že večje od števila poslušalcev radia in gledalcev televizije.

Spremembam se prilagodi tisti, ki ima znanje
V tradicionalnih medijih je bila prva reakcija negiranje, nato agresivna obramba in nato prilagajanje spremembam. Spremembam pa se lahko prilagodi le tisti, ki ima ustrezno znanje. Najbolj pa negira ali se agresivno brani tisti, ki znanja nima. In novi mediji so se razvijali podobno kot tradicionalni. Ponovno je bil prvi, najhitrejši in najboljši tako v tehnološkem kot v vsebinskem smislu britanski BBC. In vsaka primerjava z njimi je nesmiselna. Samo za svetovno prvenstvo v nogometu leta 2002 so imeli na spletu ekipo stotih ljudi, oblikovalcev, programerjev in novinarjev (petkrat več kot MMC za vse projekte skupaj, od vremena do novic iz parlamenta). Sledili so Nemci, Skandinavci, Beneluks, nato še Francozi, Italijani.

Danes v teh državah namenjajo novim medijem 3–5 odstotkov proračuna. RTV namenja novim medijem le odstotek proračuna. Ob tem je treba poudariti, da bi moralo biti razmerje kvečjemu obratno, v manjših državah bi morali novim medijem namenjati večji odstotek, saj so novi mediji bolj mednarodno primerljivi, uporabniki pričakujejo enako kakovostne storitve in vsebine, ki jih najdejo na spletu tudi od »svojega« javnega servisa. Še večji poudarek pa bi moral javni servis namenjati novim medijev zaradi mladih, ki prevladujejo med uporabniki, mnogi med njimi pa radia in televizije, še posebej javnega, sploh ne spremljajo. Zato je srednje in dolgoročno gledano vlaganje v nove medije glavni izhod iz krize javnega servisa, ki mu javnost ni najbolj naklonjena, mladi, bodoči plačniki RTV-prispevka, pa bodo še teže sprejeli dejstvo, da plačujejo nekaj, česar nikoli niso uporabljali. S stališča države in družbe pa ima to še hujšo posledico – medijski prostor novih generacij bodo obvladovali izključno komercialni ponudniki, v veliki meri tuji (lastniško, jezikovno, vsebinsko in vrednostno).

Nerazumevanje novih medijev
In kako se v praksi vidi nerazumevanje novih medijev? Za vodje, urednike ipd. se imenuje ljudi, ki niso dovolj dobri za kaj drugega. V primeru uspeha novih medijev se jih skuša uporabiti za promocijo tradicionalnih medijev do te mere, da promocija zasenči vsebino in odžene uporabnike. Trženje novih medijev se izvaja na enak način kot za tradicionalne – prodajanje oglasnega prostora, brez izkoriščanja tehnoloških možnosti in vsebinskih inovacij.

Rezultati so temu primerni. V Sloveniji so se v zadnjih letih časopisne hiše lotevale novih medijev različno. Dnevnik, na primer, je zelo zgodaj objavljal novice na spletu, Delo je objavljal le korporativne vsebine in redke članke iz prilog. Danes vsi dojemajo splet kot pomembno vejo, vendar so pri tem različno uspešni. Različne raziskave (na primer MOSS) kažejo rezultate, ki niso enaki prodajnim rezultatom časopisov. Medijska hiša je torej bolj/manj uspešna pri prodaji papirnatega ali elektronskega medija.

Radijske postaje večjega preboja na spletu niso naredile, vsaj po številu uporabnikov njihovih spletnih strani ne. Pri televizijah so razlike večje. Ne gre pozabiti, da je bila TV Pika prva s prenosom slike na spletu, nato je RTV začela ponujati nekatere oddaje na zahtevo, z ustanovitvijo MMC-ja je RTV kmalu prišla v evropski vrh po količini, raznolikosti in naprednih tehnologijah (vsebine v živo in na zahtevo na spletu ter mobilnih napravah, P2P, podcast …), Pro plus, sicer dolgo edina in vodilna z novičarsko stranjo 24ur.com, je videu nekaj časa dajala manj pozornosti, zadnje leto pa je v koraku s komercialnim uspehom YouTuba in podobnih ponudila več vsebin in naprednejše tehnologije. Ostale televizije nimajo na spletu večjega števila uporabnikov in omembe vredne ponudbe.

Televizije na spletu so se lotile tudi druge, netelevizijske medijske hiše, vendar po mojem mnenju in glede na podatke o obisku ne na najustreznejši način. Menim, da je vzrok ponovno v preslikavi medija. Tudi najboljši televizijci niso zagotovilo za uspešno spletno televizijo. Gre za nov medij, drugačen pristop, drugačne vsebine, drugačna pričakovanja.

Televizija je za mlade »zanimiva storitev na internetu«
Konvergenca je za zdaj omejena na »več na www …«, »komentirajte članek na www …«, »pošljite nam sliko z dogodka na www …« in podobno. Praviloma si morajo uredniki spletnih medijev izboriti svoj prostor na straneh časopisov ali sekunde v programu. Obratno se zgodi lažje, kar na zahtevo, če že ne samo od sebe. In spletna uredništva imajo praviloma manj vreden status. Podoben odnos, kot je na RTV-ju med radijci in televizijci. Prvi druge »zmerjajo« s »holivudarji«, ti pa jih nazaj gledajo zviška. Tak odnos se sam od sebe spremeni šele na dolgi rok, na kratek ga lahko spremeni ali uredi le vodstvo, ki se zaveda pomena novih medijev. Za zdaj prevladuje le zavedanje, da je nove medije treba imeti, ker je to »kul«, ker so tako rekli na seminarjih v tujini, ker je (baje) v tem prihodnost. V mislih (in tudi besedah) pa je še vedno obrambna drža. Nihče noče slišati rezultatov finske raziskave med mladimi, ki so dejali, da so že »slišali za televizijo in da je to kar zanimiva storitev na internetu«.

Vodstva, ki se ne želijo izobraževati
In končno pridemo do začetka. Vodstva, ki mora znati sprejeti strateške, poslovne, kadrovske odločitve. Vodstva, ki se ob vseh ostalih, bolj ali manj pričakovanih težavah, ovirah ali izzivih, srečuje z mogoče največjo, nedvomno pa najhitrejšo spremembo medijske krajine v zgodovini.

Kakšno je znanje o novih medijih pri ljudeh, ki vodijo in odločajo? Znanje? Vsaj poznavanje? Vsaj uporaba?

Tudi izkušnje drugih evropskih javnih servisov kažejo podobno, že skoraj anekdotično nerazumevanje sodobnih tehnologij in medijskih vsebin in storitev. Turški kolegi so, na primer, samokritično dejali, da o njihovem portalu raje ne bi govorili, ker je tako slab, predvsem pa pod vplivom politike, da ga nihče ne uporablja (njihovi šefi še vedno živijo v prepričanju, da obstaja prime time in le en program in zato ne vedo, da ljudje nove medije izbirajo in jim ni mogoče ničesar vsiliti). Po drugi strani so Danci primer, ko je spletno uredništvo doseglo visoko kakovostno raven tudi z videoprispevki za svoj portal, ki jih v večernih informativnih oddajah objavlja tudi televizija!

Zelo redki primeri so, ko se vodstva (javnih) medijskih hiš želijo izobraževati. Še na različnih mednarodnih srečanjih o digitalni televiziji, katere uvedba je zakonska obveza, je predstavnike naše javne televizije redko videti. Izobraževanje o novih medijih je prihranjeno za »kdaj drugič«.

Medij moraš imeti rad, če želiš v njem uspešno delati
Novi mediji zahtevajo drugačen pristop, drugačno organiziranost, drugačne vsebine in storitve. Zato ne morejo biti organizirani na enak način ali celo kot del tradicionalnih medijev. Na primeru RTV-ja je bila zato brez dvoma dobra odločitev, da so novi mediji organizirani ločeno, v okviru MMC-ja. Precej slabša pa je podrobnejša slika, kjer prepletanje odgovornosti zavira razvoj in omejuje ustvarjalnost. Najslabši del pa je sistem odločanja, ko direktorja radia in televizije vplivata na odločitve, vezane na nove medije. In ker gre pri RTV-ju za poslovno programske načrte, ki se izvajajo iz skupnega proračuna, je jasno, da vsak evro, vsaka zaposlitev, vsaka soba, stol ali računalnik za nove medije pomeni manj za radio ali televizijo. Odločitve so zato s stališča tradicionalnih medijev kratkoročno logične in razumljive – manj za nove medije! Že jutri pa to v spremenjeni medijski krajini seveda pomeni manj uporabnikov, manj denarja, manj RTV-ja. Od tega, kako daleč nekdo gleda, so odvisne odločitve, ki v veliki meri vplivajo na izpolnjevanje javnega interesa. Zakon o RTV-ju je sicer nove medije umestil na zemljevid, vendar ne dovolj jasno. Statut RTV-ja te nejasnosti ni v celoti odpravil.

Ker novi mediji že po svoji naravi omogočajo večji izbor, interaktivnost, tudi vsebinsko sodelovanje uporabnikov, so kot taki bolj demokratični. Ob veliki ponudbi mora biti javni servis še toliko boljši, sicer bo od uporabnikov spregledan. Boljši pa ne pomeni cenzuriran, nadzorovan, podrejen ali podhranjen. Danes, ko smo vse bolj priča komercialnemu turbo zabavljaštvu in poceni politikantstvu, so novi mediji na javnem zavodu v vse bolj nezavidljivem položaju. S tem pa je tudi javnost vse manj zadovoljna.

Medij, še posebno javni servis, mora človek imeti rad, če želi v njem uspešno delati. Poleg ljubezni potrebuje še vsaj nekajkrat toliko znanja. Če človek medij (in tudi del njegovih ustvarjalcev) sovraži, ga ne pozna in celo javno izjavlja, da ga ne uporablja (o njem pa vseeno odloča), je stvar alarmantna. In samo zaradi velike mere profesionalnosti med ustvarjalci medij še vedno deluje. Koliko časa še?

izpis

 S O R O D N E   T E M E

internet

Medijska preža
Lenart J. Kučić
Novinarska internetna podoba
Sonja Merljak Zdovc
Poslovni modeli in preživetje medijskih hiš
Melita Zajc
Ne le nevarnosti, glejmo raje prednosti novih prostorov javne komunikacije
Kaja Jakopič
Profesionalni razpihovalci sovražnega govora na spletu
Iztok Šori, Veronika Bajt
Novi digitalni mediji, seksualnost in migracije
Igor Vobič
Piano v Sloveniji: malo muzike, malo denarja
Sonja Merljak Zdovc
Ko spletno uredništvo prosjači svoje kolege iz tiska za kosti
Kaja Jakopič
Twitter volitve?
Marko Milosavljević, Tanja Kerševan Smokvina
Vpliv digitalizacije na medije v Sloveniji
Domen Savič
Internet kot zabloda
Domen Savič
Vzpon in padec informacijskega imperija
Tanja Kerševan Smokvina
Spremljanje vpliva digitalizacije na medije v Sloveniji
Andrej Pavlišič
Internet hočejo transformirati v še eno lovišče kapitala
Domen Savič
Zapiranje pašnika: spletna cenzura doma in po svetu
Tomaž Gregorc
Onemogočanje avtonomnih digitalnih praks – »trda plat« zgodbe
Jurij Smrke
Novinarstvo in/kot tehnologija
Lija Mihelič, Miha Glavač
Prijavitelji dojemajo govor kot kazniv v zelo širokem obsegu
Sonja Merljak Zdovc
Spletni komentarji: kako pregnati sovražni govor?
Jernej Rovšek
Splet ne more biti izjema
Lenart J. Kučić
Iskanje čudežne rešitve
Igor Vobič
Pavperizacija spletnih novinarjev v Sloveniji
Mitar Milutinović
Ne spodbujajte k spremembi temeljnih lastnosti interneta!
Eva Vrtačič, Klemen Ploštajner, Nina Vombergar
Informacija, ideologija, Wikileaks
Sonja Merljak Zdovc
Mobilno, lokalno, socialno
Eva Vrtačič
Fenomen Lana Del Rey: Retro-romantika, porno-šik
Igor Vobič
Konec odprtega spleta tudi v slovenskem novinarstvu?
Eva Vrtačič
Neslane internetne šale z veliko soli
Kaja Jakopič
Pasivni aktivizem: Vloga spletnih omrežij pri vstajah proti diktatorskim režimom
Kaja Jakopič
Wikileaks – brezdomec med virom in medijem
Bojan Anđelković
Časi navduševanja nad virtualnim prostorom, v katerem se lahko potepamo brez identitete, so za nami
Andrej Motl
Sovražni govor v slovenskih medijih na spletu
Timotej Semenič
Demistifikacija pojma spletna televizija
Andrej Motl
Rasizem na internetu
Igor Bijuklič
Mediji v pospeševanju – Paul Virilio in totalitarnost medijske infrastrukture
Igor Vobič
Medijske hiše s spletnim novinarstvom le eksperimentirajo
Vuk Ćosić
Kriza, super
Brankica Petković
Narobe
Igor Vobič
Konvergenca v novinarstvu: integracija uredništev v časopisnih hišah Delo in Žurnal
Eva Vrtačič
E-smrtnost: Patološki narcis in smrt v kiberprostoru
Eva Vrtačič
Internetna socialna obrežja: prijatelji za vedno?
Kaja Jakopič
Otroci na internetu
Sandra Bašić-Hrvatin
Mediji, ponižani v obrt
Igor Vobič
Medosebna interaktivnost – redkost v slovenskem spletnem novinarstvu
Manca Borko
S stapljanjem uredništev v novo dobo novinarstva?
Sonja Merljak Zdovc
Blog kot novinarski odgovor na težave neke lokalne skupnosti
Kaja Jakopič
Volivci v mreži spletnih skupnosti
Igor Vobič
Splet kot zrcalo krize novinarstva?
Kaja Jakopič
Blogam, torej sem … novinar in zvezda
Zvezdan Martič
Medijske hiše srečajo nove medije
Jaka Železnikar
Spletni medij ali spletni podaljšek medija
Igor Vobič
Novinarstvo na spletu – Kdo s(m)o novinarji?
Zoran Trojar
Trendi spletnega oglaševanja
Barbara Kvas
Politični spletkarji – predvolilne kampanje na spletu
Kaja Jakopič
Bum časopisnih spletnih televizij
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Spletne televizije izziv za medijske regulatorje
Brankica Petković
Mediji za državljane
Domen Savič, Barbara Kvas
Demokratični potencial spletnih dnevnikov
Nikola Janović
Praktične intervencije in teoretske refleksije
Kaja Jakopič
Boj proti sovraštvu na medmrežju ali boj z mlini na veter
Miha Ceglar
Katere podatke o uporabnikih lahko zbirajo slovenski operaterji?
Maja Breznik
Spletna stran Index prohibitorum
Toni Gabrić
ZaMirZINE
Kaja Jakopič
Slovenske parlamentarne volitve brez internetne kampanje
Mojca Planšak
FM@dia Forum 2004
Sonja Merljak
Dve postaji za medijske informacije
Zorana Baković
Kitajska: Resnica v rdeči preobleki
Marta Gregorčič
Fuck media. Be the media!
Bibliowwwgrafija
Matjaž Trošt
Izzivi spletnega novinarstva
Rok Kajzer
Kakovostno, hitro, cenejše
Nova spletna stran čeških novinarjev
Suzana Žilič-Fišer
Prihodnost televizije
Barbara Bizjak
Število obiskov razkriva edino Večer
Darren Purcell
Pošljite čim več ljudem
Darren Purcell
Otroška pornografija na internetu
Boris Čibej
Prihodnost neke iluzije
Goran Ivanović
Stara Mat’kurja - dobra juha
Erika Repovž
Nov internet časopis 24ur.com
Vuk Ćosić
Internet in kosovska vojna
Goran Ivanović
Televizija na internetu
Državna propaganda na internetu
Vuk Ćosić
V boju proti državi
Joh Dokler
Brez komunikacije z bralci
Edicija MediaWatch
Darren Purcell
Slovenska država na internetu
radio in televizija
Medijska preža
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Biljana Žikić
S skuterji do televizije:TV Pink Si – TV3 Pink – TV3 Medias
Zoran Medved
Spregledano zavezništvo z državljani
Pia Majbritt Jansen
Danska javna radiotelevizija – primerjalna zgodba o uspehu
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Marko Milosavljević
Giganti in palčki slovenskih medijev (če krematorijev raje ne omenjamo)
Gorazd Kovačič
Medijska vaja hujskanja proti javnemu sektorju in socialni državi
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Brankica Petković
Kar ni romantika
Admir Baltić
Pa tako lepo govorite naš jezik …
Saša Banjanac Lubej
TV Slovenija: pozitivne programske spremembe, a še veliko prostora za izboljšave
Zoran Medved
Prihodnost ali pogreb javne RTV?
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Brankica Petković
Odpiranje RTV Slovenija za nove narodne skupnosti?
Jasna Babić
Spet se rola – Vrnitev »urbanih« glasbenih oddaj na TV Slovenija
Matjaž Ambrožič
Kdo pa je pri vas kreativni?
Dejan Jontes
Lepo je biti preprost: stereotipne reprezentacije razreda v situacijskih komedijah
Suzana Oreški
Reprezentacije norosti: Privabljanje gledalcev z omalovaževanjem podobe ljudi, potisnjenih na rob
Goran Ivanović
»Krezubi trozubac« danes: kje so pristale tri nekdanje mladinske radijske postaje iz Ljubljane, Zagreba in Beograda?
Andraž Poeschl
O Sloveniji na svetovnem prvenstvu
Zvezdan Martič
Vizija TV Slovenija: Strogi profesionalni standardi, več urbanih vsebin, večja vključenost gledalcev ...
Zoran Medved
Stavka na RTV Slovenija: Ostajajo problemi, zaradi katerih še nihče ni stavkal
Boštjan Nedoh
Kako stavkati brez materialnih posledic?
Jovana Mihajlović Trbovc
»Jugosfera« pod televizijo Pink: od pozabe problematične preteklosti do povezovanja v potrošništvu in zabavi
Jasna Babić
Osnutek zakona o medijih: Bluz slovenskih glasbenikov
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Andreja Trdina
Spet doma: zamolčevanje razrednih razlik v konstrukciji slovenske običajnosti
Eva Vrtačič
Telo kot stroj, dr. House kot genialni mehanik
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Eva Vrtačič
Zakaj se sploh igramo, če že vse vemo?
Claire Frachon
Francija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja milijonov ljudi
Eva Vrtačič
Ideologija v kuharskih oddajah
Eva Vrtačič
Razkrinkane izbire
Boris Čibej
Združene države Amerike: Lisičje novinarstvo
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Zoran Medved
Novi zakon o RTV Slovenija: Potrebujemo popolnoma nov koncept
Dušan Rebolj
Ali je prav, da novinarji volijo?
Nika Susman
Francija: Usoda javne televizije odvisna od dobičkov komercialne tekmice
Eva Vrtačič
Svoboda je suženjstvo
Marko Milosavljević
Razdruženi propadajo
Sandra Bašić-Hrvatin
Kakšen javni medij potrebujejo državljanke in državljani Slovenije?
Brankica Petković
Glas poslušalcev in gledalcev
Miro Samardžija, Julija Sardelić
Preveč se ukvarjamo z visoko formalno politiko, dela na terenu je vedno manj
Julija Somrak, Aleš Zobec
Selekcija informativnih vsebin na televizijah
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Roman Kuhar
»Voditelj oddaje pa ni Rom«
Enisa Brizani
Amare Droma, Amare Drumija, Mengere Droma, Naše poti
Zvezdan Martič
Medijske hiše srečajo nove medije
Sandra Bašić-Hrvatin
Politika razvoja radia in televizije v Sloveniji – Tiranija status quo
Tanja Kerševan-Smokvina
Strategija razvoja radijskih in televizijskih programov – bolje pozno kot nikoli?
Miha Krišelj
Digitalizacija in novi frekvenčni spekter – izziva za razvoj radijskih in televizijskih programov
Majda Juvan
Zakaj je v frizerskem salonu frizer in kaj ima s tem pokojni RGL?
Irena Vide
Lokalna novica je kraljica
Gojko Bervar
Radijsko tekmovanje Prix Europa 2007
Nagrada novinarju Gašperju Lubeju
Snežana Trpevska
Makedonija: Največje televizijske postaje v službi političnih obračunov
Milka Tadić Mijović
Črna gora: Mediji brez distance do vladajočih krogov
Kaja Jakopič
Bum časopisnih spletnih televizij
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Spletne televizije izziv za medijske regulatorje
Marta Gregorčič
O diktaturi medijev in kontrarevolucionarnih učinkih
Anita Mikulič
Zakaj bi bili otroci žrtve medijev?
Marko Jenšterle
Venezuela: Napoved odvzema frekvence nastarejši zasebni televiziji
Brankica Petković
NMS – Naš mali svet
Kaja Jakopič
Big Brother: proizvodnja resničnosti
Igor Vobič
Je RTS Janeza Ujčiča res medij, najbolj v »javnem interesu«?
Lana Zdravković
Študentski radijski postaji – neprilagojeni in potrebni
Brankica Petković
Zakaj ni odzivov na procese zatona RŠ in Marš?
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
Marko Milosavljević
Vrnitev TV 3 – Največ koristi bo še vedno imel Holivud
Boris Vezjak
Poskusi ideologizacije in politično motiviran novinarski suspenz
Špela Stare
Zgovoren obseg kadrovskih menjav na RTV Slovenija
Gojko Bervar
Varuh poslušalcev in gledalcev RTV Slovenija
Boris Bergant
Avstrija: Vihar na javni radioteleviziji
Suzana Žilič-Fišer
Javnega interesa ne zagotavlja le RTV Slovenija
Brankica Petković
Kadrovski vrtiljak
Boris Vezjak
Dedemokratizacija Slovenije pod krinko demokratizacije RTV Slovenija
Tanja Taštanoska
Mlačna drža novinarjev RTVS
Boris Vezjak
Resnica sklicevanja na dr. Hoffmann-Riema
Marta Gregorčič
Javni prostor: Negujmo ga tam, kjer je in odpirajmo tam, kjer se je zaprl
Neva Nahtigal
Kdaj oddaje za Rome na RTV Slovenija?
Neva Nahtigal
Romi o medijskih vsebinah za Rome
Zoran Medved
Komentar - napačno pojmovanje ali ideološki konstrukt?
Kaja Jakopič
Realna televizija kot laboratorijski eksperiment
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Javna radiotelevizija za vse!
Brankica Petković, Helmut Peissl
Monopoli premaknejo medije v desno
Maruša Krese
Najboljše, kar lahko da radio
Brankica Petković
Dodatna politizacija in državni nadzor nad RTV Slovenija
Gojko Bervar
Kdaj omdusman na javni radioteleviziji?
Brankica Petković
Nova vlada – nova medijska politika
Gašper Lubej
TV Slovenija praviloma »pokrije« več dogodkov kot POP TV
Marko Milosavljević
Predvolilna soočenja na RTV Slovenija – Bi lahko bila ožja, a bolj relevantna?
Tonči Kuzmanić
Televiziranje kot ničenje sveta
Bojan Golčar
»Mrtvorojeni otrok« države s prevelikim številom rtv-organizacij?
Boštjan Nedoh
Italija: Televizije trdno v Berlusconijevih vajetih
Gojko Bervar
Kdaj varuh poklicne etike na slovenski javni radioteleviziji?
Renata Šribar
Toliko o samoregulaciji pornografije
Bojan Golčar
Bo v etru še kaj programov posebnega pomena?
Andrej Stopar
Kako bo poslej EU odmevala v programih Radia Slovenija?
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Nataša Velikonja
Spopad stališč kot medijski konstrukt
Tomaž Zaniuk
Klic po celostni sanaciji Radia Študent
Saša Banjanac Lubej
Lokalne radijske postaje: Vse novice in oglasi iz istega računalnika
Anita Mikulič
Otroci in televizija
Melita Zajc
Mediji in avdiovizualna politika v strateških dokumentih ministrstva za kulturo
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Državno financiranje in naročnina slabi neodvisnost in svobodo televizije
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Sandra Bašić-Hrvatin
Zakon o RTVS za 20. ali 21. stoletje?
Marko Milosavljević
Nuja transparentnosti na RTV Slovenija
Tonči Kuzmanić
Potrošniška ali kapitalska suverenost
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
Ksenija Horvat
John Simpson: Poročila z nikogaršnje zemlje – Poročanje o svetu (1)
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Channel 4 kot model javne komercialne televizije
Karol Jakubowicz
Zavrnite predloge o politični delitvi javne radiotelevizije!
Petra Šubic
Novi lastniki medijev: zakaj je Laško kupil delež v Delu?
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Neva Nahtigal
Pravila brez nadzora
Neva Nahtigal
Sistemi medijske odgovornosti v Sloveniji
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Mojca Pajnik
Islam: Spektakularno o džamiji
Simona Zavratnik Zimic
Islam: Človekove pravice kot ljubiteljska dejavnost
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Mojca Pajnik
Pornografija: Ženske med spolnostjo in pornografijo
Brankica Petković
Romi: Lahko je nič ne vedeti o Romih
Poul Erik Nielsen
Danska državna televizijska služba na prodaj
Petra Oseli
Nove socialne dimenzije televizije
Dušan Rebolj
Prihodki radiotelevizij naraščajo
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
Tomaž Gerden
Celina z imenom Slovenija
Marta Palics
Vojvodina
Izgubljen ugled manjšinskih medijev
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Marko Prpič
Zgodovina radiotelevizije v Veliki Britaniji
Bojan Golčar
Radio Marš - konec ali začetek?
Simona Zatler, Sandra Bašić-Hrvatin
Programski deleži po novi medijski zakonodaji
Suzana Žilič-Fišer
Neprivlačnost slovenskega televizijskega trga
Rajko Gerič
Najlažje se je odreči programu
Katja Škoberne
Javna televizija in profilirane oddaje
Marjan Moškon
Žagajo mar avtorji vejo, na kateri sedijo?
Alenka Kotnik
Otroci in mladostniki v medijih
Petra Oseli
Ima tretji radijski sektor v Sloveniji prihodnost?
Goran Ivanović
Vpliv ameriškega skupnostnega radia
Boris Bergant
Izrazito politični zakon
Rina Klinar, Irma Benko
Več vprašanj kot odgovorov
Petra Oseli
Je TV 3 res »nezaželena« televizija?
Lucija Bošnik
Ameriški mediji – tempirana bomba?
Ksenija Horvat
Ko tudi dva novinarska vira nista dovolj
Bojan Golčar
V reševanje Marša se je vključila občina
Barbara Vodopivec
Tajnice, čistilke, gospodinje…
Rina Klinar
Naj lokalni radio ugasne?
Marjan Moškon
Zatreti lokalne programe je lahko
Dejan Jelovac
To bo konec Radia Študent
Suzana Žilič-Fišer
Prihodnost televizije
Ksenija H. Vidmar
Televizijska konstrukcija 20. stoletja
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
Tanja Kerševan-Smokvina
Oglasi na televizijah po pravilih
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Kaja Jakopič, Saša Banjanac Lubej
V etru Nove Evrope
Jan Moláček, Petr Kopecky
Svet in generalni direktor – generatorja krize
Rajko Gerič
Civilna družba rada glasuje tajno
Danail Danov
Upor na nacionalnem radiu
Damir Matković
HRT ostaja gospodar medijskega prostora
Peter Bajomi-Lazar
Državna televizija na kolenih
Tadej Labernik
Ukinitev sedanje Radiotelevizije BiH
Ahmed Burić
Reformo diktira mednarodna skupnost
TV3 bo preživela
RTV Slovenija
Bojan Golčar
Radio Marš naj bo!
Grega Repovž
Televizijska soočenja in podobe političnih tekmecev
Bojan Krajnc
Zakaj bi televizija bila servis lova na volilce?
Matjaž Gerl
Logika kapitala na televizijskem trgu
Marjan Ogrinc
Mediji ignorirajo rock
Bojan Golčar
Zakaj si univerza lasti Radio Marš?
Barbara Bizjak
Število obiskov razkriva edino Večer
Omejevanje je nedemokratično
Gregor Belušič
TV Duh
Beata Klimkiewicz
Medijski imperij Radio Maryja
Sandra Bašić-Hrvatin
British Journalism Review
Sandra Bašić-Hrvatin
The Baltic Media Monitor
Marjan Moškon
Priložnost za primerjanje
Mojca Širok
Medijske selitve
Boris Čibej
Prihodnost neke iluzije
Matjaž Gerl
Kakšno javno televizijo potrebujemo in kakšno si lahko privoščimo
Brankica Petković
Usoda »vaških televizij«
Goran Ivanović
Televizija na internetu
Kaja Jakopič
Neuradno o medijih
Sandra Bašić-Hrvatin
Trideset let pozneje
Goran Ivanović
Radio v vsako vas
Vera Grebenc
Radio-aktivna civilna družba
Matjaž Gerl
Veliki bratje slovenske radiodifuzije
Zoran Medved
Gledanost informativnih oddaj upada
Matjaž Gerl
Gneča v etru
Igor Brlek
Utapljanje v valu komerciale
Borut Savski
Internetovska radijska kreativnost
Marko Prpič
Več omejitev in večji pritiski
Veran Matić
Moč in smisel mreže sorodnih medijev
Pro Plus
Za POP TV so najbolj pomembni gledalci
Marjan Moškon
Kaj naredi denar
Matjaž Gerl
Med cenzuro in anarhijo
Rastko Močnik
Javne betice
Breda Luthar
Kakšen je politični učinek apolitičnega žurnalizma
Edicija MediaWatch
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Sandra Bašić-Hrvatin
Državni ali javni servis
Breda Luthar
Politika teletabloidov
Novinarski večeri
15.09.2005
Mirko Galić, Sandra Bašić-Hrvatin
Javne radiotelevizije in učinki zakonodaje
11.10.2004
Wolfgang Soergel, Simona Rakuša, Edi Pucer, Igor Drakulić
Zakaj novinarska stavka?
10.05.2002
Josri Fouda
Al Džezira – arabski CNN?
23.11.2001
Gwyneth Henderson, Veran Matić, Danail Danov, Goran Gavrilov, Sandra Bašić-Hrvatin
Privatni vs. javni elektronski mediji: kdo bolje služi javnosti?
12.03.2001
Vlasta Jeseničnik, Aleksander K. Simonov
Kdo obvladuje rusko "glasnost"?
01.02.2001
Petr Kopecky, Rajko Gerič
Ne dam svoje televizije!
12.09.2000
Denis Latin, Bojan Krajnc
Televizijsko odpiranje tabujev
17.02.2000
Velibor Čović, Uroš Lipušček
Dober večer, gospod predsednik
23.09.1999
Robert Ottenhoff, Boris Bergant
Javnovizija
25.09.1997
Peter Knowles, Tomaž Perovič
Televizija hitre prehrane
Omizja
25.11.2008
Edvard Žitnik, Miha Lampreht, Miha Drozg, Ervin Hladnik Milharčič, Gorazd Kovačič, Marta Gregorčič, Jože Vogrinc
Podoba sveta v televizijskih poročilih
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
12.05.2005
Karol Jakubowicz, Werner Rumphorst, Branko Grims, Sašo Gazdić, Boris Bergant, Rosvita Pesek, Tatjana Pirc
Prihodnost javne radiotelevizije v Sloveniji
19.04.2001
Janez Kocjančič, Božidar Zorko, Vlado Senica, Rajko Gerič, Matevž Krivic, Marko Milosavljević
Perspektive javne radiotelevizije v Sloveniji