Janša in Pahor. Dva politična voditelja, dve različni drži, ki se kažeta tudi v njunem odnosu do medijev. Pri Janši ni ničesar novega. Je na okopih na vse strani in vsakogar, ki mu ni dosledno zvest, obravnava kot sovražnika, ki ga je treba premagati. Tudi formalni partnerji dobivajo zaušnice, kadar dvignejo glave in pomislijo na kakšno soliranje. Z mediji Janša nikoli ni našel sožitja, ker jim ni pripravljen dopustiti, da opravljajo svoje delo, zaradi katerega se vsak politik lahko znajde pod drobnogledom.

Toda ne gre le za vprašanje tolerance. Gre za Janševo prepričanje, da je oblast proizvod, ki ga pridobiš samo z vojaško organiziranostjo. Pojmi zaupanja, legitimnosti, podelitve mandata, ki vsi predpostavljajo avtonomno moč volivcev in dialog z njimi, so mu tuji. Demokracijo dojema kot obramboslovec, kot vojaški strateg. Boj za oblast vidi na mehaničen način, odločitve volivcev pa kot učinek taktičnih potez, ki jih vodijo glavni protagonisti sami.

Janša vidi medije kot orodje za proizvodnjo javnega mnenja, javno mnenje pa ima iz perspektive njegovih oblastnih ambicij lahko le dve vrednosti: za ali proti Janši. Sklep je jasen: da bi pridobil podporo volivcev, si mora podrediti medije. Spomnimo se na visoko ceno (prodaja Mercatorja) za pridobljen nadzor nad Delom, na oglaševalsko stradanje opozicijskih časopisov in na obsesivno preganjanje nenaklonjenih novinarjev v mandatu 2004–2008.

Tudi tokrat se ta zgodba ponavlja. Poleg klevet in žalitev so njemu nepodrejeni mediji deležni finančnih pritiskov. Lastniških in ustanoviteljskih vzvodov se ne da osvojiti čez noč, vprašljiva pa je tudi njihova dolgotrajnost, saj bodo zaradi finančne krize domači lastniki, vključno z državnimi skladi in bankami, bržkone prisiljeni v prodajo številnih slovenskih podjetij tujim podjetjem. Zato se je mehanik oblasti odločil za hitre eksekucije nepokornih medijev z zakonodajnim kleščenjem dohodkov in z ustanovitvijo svojih by-passov. Znižanje prispevka za javno RTV gre razumeti kot ekspresno stradanje zapletenega konglomerata, da bi nastal prostor za vladi prijazno zasebno (paradržavno) televizijo.

Odnos Janše do medijev torej ostaja sovražen in posesiven. Tiste, ki jim ne more komandirati, skuša izstradati. Reakcije napadenih medijev so obrambne in vlado dokaj odkrito kritizirajo. Skladno z Janševim dojemanjem mehaničnega vpliva medijev na javno mnenje je vladni napad na medije seveda škodljiv za vlado, a verjetno računa s tem, da bo vlada zdržala dlje kot njej nenaklonjeni mediji in da bo do naslednjih volitev že ustvaril sebi naklonjeno medijsko krajino.

Pahorjev pristop do medijev v boju za oblast je popolnoma drugačen. Ključ za njegovo razumevanje se skriva tudi v tem, kako mu je v prvem krogu predsedniških volitev proti vsem pričakovanjem uspelo prehiteti Türka. Prvi Pahorjev adut je bil ta, da je znal spretno uporabiti medije, zlasti televizijo kot najvplivnejšega med njimi. Že njegove delovne akcije so bile zelo odmevne. Čeprav so bile deležne nasmihanja, je z njimi vsak dan pritegnil medijsko pozornost kot nekonvencionalen, a upoštevanja vreden kandidat. Kasneje je blestel na televizijskih soočenjih, ki so prav tako organizirala polje kampanje na izrazito spektakelski način.

Pahor je torej v odnosu do medijev bistveno spretnejši. Do novinarjev je prijazen, zato mu zaupajo. Ne poskuša si jih podrediti, temveč jih spretno uporablja, in to takšne, kot so. Ne precenjuje njihovega vpliva na stališča in informiranost, temveč jih obravnava kot aparat za proizvodnjo spektakla in zabave. Resni časopisi s kvalificiranim bralstvom so vse bolj obrobni, ključna je televizija. Pahor se je uspešno prilagodil tej preobrazbi medijske krajine, Janša pa spominja na komunistične cenzorje, ki so se bali moči besede in informacije.

Ta preobrazba medijske krajine sicer poteka že nekaj časa. Pahor je ni sprožil. Res pa je tudi, da ni storil ničesar, da bi jo zavrl. Njegova stranka je imela ministrico za kulturo (Andrejo Rihter), pristojno za medije, od 2000 do 2004, in bi lahko zasnovala medijsko politiko, ki bi krepila sistemsko podlago za profesionalno krepitev kvalitete medijev, ne pa dopustila škodljive procese koncentracije lastništva medijev in oglaševalskega posredništva ter prekarizacije dela v medijih. Enako je bilo v prejšnjem mandatu, ko je Pahor vodil vlado in je SD spodnesla Širčin poskus novele zakona o medijih, ne da bi predlagala kaj boljšega.

Ne Janša ne Pahor ne zmoreta zastaviti produktivne medijske politike, saj ju mediji zanimajo le z vidika njunega lastnega prizadevanja za oblast. Janševa »medijska politika« je v tem, da odkrito preganja tiste, ki ga ne hvalijo. Njen stranski učinek je začasna strnitev novinarskih vrst. Pahorjeva »medijska politika« pa je v tem, da pusti stvari takšne, kot so, zato da bi lahko na koncu kraljeval na medijskem odru golega spektakla.