Po kar 10-odstotnem padcu dejavnosti tiskanih medijev leta 2009 se je v letu 2011 rast popravila na dva odstotka, lani pa je po nerevidiranih poslovnih poročilih družb Dela in Večera že mogoče domnevati, da bo padec skoraj tako občuten kot kriznega leta 2009. Na strani ponudbe so se uprave medijskih družb na prvo krizo odzvale s posodobitvami digitalnih platform, dvigovanjem cen, zmernim rezanjem stroškov dela in storitev; lani sta Dnevnik in Delo z redizajnom že krčila obseg besedil medijskih vsebin tudi do 25 odstotkov. Presoja krize se je omejila na bolj ali manj opravičila uprav, da naklade upadajo, ker upada kupna moč, in na upadanje oglasnih prihodkov. Vice versa so poslovni plani vsebovali, da bo kriza prešla, ko bo povpraševanje poraslo, in pričakovanja, da se bo oglasni prihodek povečal. Iz te moke ni bilo kruha. Odvisnost od oglasnih prihodkov se je znižala z nekdanjih 40 odstotkov na sedanjih 15 in manj. Povečala se je odvisnost od naklad tako, da bo obstoj tiskanih medijev v pretežni meri slonel na sposobnosti upravljanja z medijskimi vsebinami, prilagajanju njihovega portfelja, od raznovrstnosti in raznolikosti ponudbe.

Na strani raznovrstnosti in raznolikosti medijskih vsebin se na upadanje naklad uprave ne odzivajo premišljeno in načrtno. Z zmanjševanjem uredniških proračunov za pogodbene in honorarne sodelavce ter z zmanjševanjem števila zaposlenih so vplivale na zmanjšanje raznovrstnosti medijskih vsebin (malo bolj so se poskušale reševati s širitvijo obstoječega medijskega portfelja in na digitalnih platformah). Lahko pričakujemo, da bo latentno prevladujoča politika, ki bo sledila hitrejšemu zniževanju odhodkov od upadanja prihodkov, neizbežno zaostrena, s krčenjem medijskih vsebin pa se bo temu primerno opravičevalo zmanjševanje človeških virov. Dosedanje mehko zniževanje stroškov bo nadomestila trda opcija ali znižanje plač ali odpuščanje zaposlenih. Dodatna in neprimerno povečana tveganja za upadanje naklad, pomembna za obstoj medijskih podjetij, pri tem ne bodo obravnavana kaj drugače kot doslej, ker so povezana z vlaganji v kadre in vsebine, za kar denarja pri obstoječih lastnikih ni in ga ne bo.

Premoženjska in poslovna kondicija še relativno zdravih izdajateljskih družb tiskanih medijev se opisanemu scenariju skoraj ne more izogniti. Razvojne in finančne perspektive nimajo nikakršne. Njihovi lastniki oziroma kapitalsko povezane skupine so podkapitalizirane, finančno nestabilne in prezadolžene. Svojih medijskih družb finančno niso sposobne podpreti, prej jih bodo izčrpavale ali prodale. Kapitalsko povezane skupine bodo skoraj zagotovo tudi predmet napovedanega čiščenja bančnih bilanc in državno načrtovanih operacij pretvorbe dolgov v lastniške deleže in s tem splošnega novega vala lastninskih preoblikovanj. V teh pa bi morali priložnost zagrabiti tudi zaposleni.

V delovanju podjetij so tveganja zaposlenih in lastnikov sicer asimetrično razporejena, očitna je informacijska in odločevalska premoč lastnikov in uprav, čeravno je obstoj podjetij v interesu obeh deležnikov. Zaposleni, na primer, niso odločali o lastniških tveganjih, ki so kapitalsko povezane združbe pripeljale do roba finančne sposobnosti, nedvomno pa jih z lastniki delijo, ko podjetja odplačujejo bančne dolgove in rešujejo likvidnost ali solventnost podjetja z nižanjem plač in stroškov dela. Tudi te možnosti so sicer omejene, saj je višina dolgov in stroškov financiranja finančnim holdingom podobnih korporacijskih skupin previsoka, da bi jih lahko odplačevali iz svojih osnovnih dejavnosti, pa jih pred bližajočim razpadanjem ne more rešiti niti bolj intenzivno rezanje stroškov dela.

Lastniška negotovost in izpostavljenost špekulativnim tveganjem na trgu tiskanih medijev razsaja od leta 2009, zajema pa levji delež tega medijskega prostora. Večer in Delo, ki sta v negotovosti že četrto leto, skupaj predstavljata dobro polovico časopisne dejavnosti. Družbo Delo je leta 2008 prevzela Skupina Pivovarne Laško v lasti koncernu nadrejene Šrotove družbe Atke Prima, pri čemer ima Pivovarna Laško skoraj 80 odstotkov kapitala Dela, Radenska pa preostanek. V letu 2009 je začel razpadati Šrotov kapitalski klobčič. Bančne upnice so od obvladujočega Infond Holdinga prevzele 52-odstotni delež Pivovarne Laško. Infond Holding in obvladujoča družba dejanskega koncerna Skupine, Atka Prima sta brez premoženja in z ogromnimi dolgovi v stečaju. Skupina Pivovarne Laško je v nevzdržnem finančnem položaju prisiljena v prodajo Dela, vendar kljub nizkim cenam za preplačane naložbe njene dosedanje ponudbe niso bile uspešne. Od treh večjih lastniško povezanih skupin, ki obvladujejo izdajatelje tiskanih medijev (še Skupina DZS in Skupina Eurofit, je laška skupina sicer trenutno še edina, ki načrtuje in upravlja s finančnim razpadanjem, z namenom, da bi ohranila svoje osnovne dejavnosti.

Po zadnjih objavljenih konsolidiranih bilancah za leto 2011 je skupina očitno v zelo težki likvidnostni krizi, zlasti zaradi visokih stroškov servisiranja bančnih posojil pa komaj obvladuje likvidnostna tveganja. Kapital je na ravni skupine konec leta 2011 pomenil še komaj 22 odstotkov sredstev, od leta 2009 se je zmanjšal za 37 milijonov evrov ali na dobrih 125 milijonov. Samo kratkoročne finančne obveznosti do bank so konec leta 2011 znašale več kot 348 milijonov evrov ali dobrih 61 odstotkov sredstev. Finančni odhodki so v letu 2011 presegali finančne prihodke za dobrih 40 milijonov evrov. Izid iz poslovanja osnovne dejavnosti je meril nekaj pod 16 milijonov evrov. V primerjavi s kratkoročnimi sredstvi so bile kratkoročne obveznosti skupine za dobrih 148 milijonov evrov večje.

Samo matična in obvladujoča družba skupine, Pivovarna Laško, je imela konec leta 2011 skupaj za skoraj 268 milijonov neto finančnih obveznosti ali 2,44-kratnik njenega kapitala. Količnik razvidno ilustrira nevzdržno visoko zadolženost in nizko kapitalsko ustreznost. Po nekonsolidiranem izkazu pa so kratkoročne obveznosti Pivovarne Laško za dobrih 184 milijona evrov presegle kratkoročna sredstva, kar po revizorjevem zavitem mnenju pomeni »okoliščino, ki nakazuje pomembno negotovost, ki lahko vzbudi bistven dvom v sposobnost družbe, da nadaljuje kot delujoče podjetje«. Isto mnenje so za poslovni leti 2010 in 2011 izrazili tudi za družbo Delo, lanski presežek kratkoročnih obveznosti nad viri pa je družba že zmanjšala na okoli 818.000 evrov.

Lastninske špekulacije Šrota so opustošile premoženjske bilance družbe Delo (glej pregled Primer 2: finančno izčrpavanje). Delo je v veliki meri samo financiralo prevzem, ki ga je izvedla skupina še pod Šrotovo taktirko, seveda pa tudi prevzem Večera. Od leta 2009 do 2012 je družba Delo oslabila naložbo v Večer za dobrih 12 milijonov evrov. Nepregledni in pravno sporni posli matične družbe koncerna Pivovarne Laško in obvladujoče družbe koncerna, Atke Prime, pod Boškom Šrotom, so družbo Delo prikrajšale za dodatnih 7 milijonov evrov samo iz naslova glavnice kredita Infond Holdingu in Centru naložbam. V omenjenem obdobju se je kapital družbe Delo zato zmanjšal s skoraj 28 milijonov evrov na komaj 9,8 milijona evrov.

Kapital Pivovarne Laško in Radenske v Delu je leta 2008 pomenil dobrih 52 odstotkov virov, obveznosti Dela do bank so bile pod petimi odstotki virov. Konec lanskega leta je kapital pomenil nekaj več kot 30 odstotkov virov, bančna posojila skoraj 42 odstotkov. Špekulativni prevzem Dela in Večera je zmanjšal razvojni finančni potencial celotnega prostora tiskanih medijev. Sredstva družbe so se z nekdanjih dobrih 53 milijonov evrov do lani skrčila na komaj 30 milijonov, čisti prihodki od prodaje s preko 60 milijonov na lanskih nekaj preko 46 milijonov. Družba je iz dejavnosti sicer ves čas poslovala pozitivno, bilanca financiranja pa je globoko v rdečih številkah.

Po predhodnih podatkih so prodajni prihodki Dela v letu 2012 upadli za blizu 8 odstotkov ali za dobre 4 milijone evrov. Oglasnih je bilo manj za 2,8 milijona, prvič od krize pa se je zgodilo, da so upadli prihodki od naklade, in sicer za 1,25 milijona. Ker je družba nekoliko bolj zmanjšala odhodke, je bil poslovni izid boljši kot pred letom. Znašal je skoraj 538.000 evrov v primerjavi s 333.000 iz leta 2011. Izid iz financiranja pa je bil lani znova slabši kot pred letom, saj so odhodki financiranja presegli prihodke financiranja za dobra 2 milijona evrov. Pred prevzemom je bila poslovna kondicija Dela dobra. Še leta 2008 je bil izid iz poslovanja preko 6 milijonov evrov, bilanca financiranja v minusu komaj kakšnih 170.000 evrov. Leto kasneje so sledili odpisi in oslabitve iz lastniškega hazardiranja. Izid iz poslovanja je znašal komaj 371.000 evrov, za 14 milijonov evrov pa je bilo finančne izgube.

Če seštejemo, so lastniki oziroma zastopniki lastnikov družbo Delo neposredno finančno prikrajšali za več kot 20 milijonov evrov, dokončna vsota pa bo znana po prodaji Večera. Nakopičene kapitalske rezerve so pod novim lastnikom in po finančni konsolidaciji zmanjšane za enako vsoto, likvidnost in kapitalska ustreznost pa močno poslabšani. Zaradi finančne stiske Pivovarne Laško se zdi, da je edina perspektiva nadaljnje krčenje prihodkov od naklad, ki jo bo okrepilo odrekanje pri plačah zaposlenih in odpuščanje. Posredne škode ni mogoče izmeriti. Kapitalsko osiromašeno Delo je danes brez prave razvojne perspektive, na trgu tiskanih medijev ni več močnejšega vodilnega igralca, njegova prihodnost je prodaja pod ceno, morebiti tudi čiščenje in razkosanje medijskega portfelja na več lastnikov.

Postopki prodaje medijskih družb so zapleteni. Preprečevanje koncentracij, kot jih opredeljuje medijska zakonodaja zaradi varovanja javnega interesa lastniške in medijske pluralnosti, je pomanjkljivo določeno. Postopki niso učinkoviti, saj se tveganja visoke lastniške koncentracije preprečujejo naknadno, ko so že realizirana. Izvajanje prepovedi kapitalskih koncentracij in obveznost soglasja resornega ministrstva za kulturo je neopredeljeno, nejasne so diskrecijske pravice deležnikov nakupa in prodaje, regulatorji sprejemajo nasprotujoče odločitve. Tako v postopkih Šrotovega prevzema Dela, Delovega prevzema Večera in v obeh poskusih prodaje Večera pa se je izkazalo, da je regulator povsem brez obrambe pred špekulativnimi prevzemi, ki javni interes na področju medijev izpostavljajo zlasti tveganjem izčrpavanja in uničevanja medijskih družb zaradi hitrega in lahkega zaslužka ali iz političnih razlogov.

Trenutno je zelo visoka nevarnost špekulativnih prevzemov medijskih družb v slovenskem medijskem prostoru sploh povezana z njihovo nizko ceno. Te cene pa so med drugim neposredna posledica institucionalnih in političnih tveganj, postopkovnih in sistemskih oziroma zakonodajnih pomanjkljivosti, ki so doslej omogočale nepregledno in škodljivo politično mešetarjenje z mediji, posledično pa tudi z izvajanjem zakonsko slabo definiranega javnega interesa na področju medijev. Tudi v primeru aktualnih prodajnih postopkov družbe Večer so iz preteklih postopkov regulatorjev trga in medijskega prostora nazorno izkazana visoka institucionalna, postopkovna in politična tveganja za vse deležnike morebitnega posla, zlasti pa za izvajanje javnega interesa republike zaradi možnosti zmanjševanja pluralnosti medijskega prostora.

Družba Delo je nakup 79,24 odstotka delnic Večera za 17,9 milijona evrov z družbo Fimes sklenila v novembru 2008. Posel je bil sklenjen brez soglasja tedanjega ministrstva za kulturo, ki ga mora po 58. členu Zakona o medijih kupec predhodno pridobiti za nakup preko 20-odstotnega lastniškega deleža. Tedanji Urad za varstvo konkurence ob priglasitvi posla ni prepovedal, za tem pa 23. septembra. 2009 odločil, da koncentracija družbe Dela in Večera ni skladna s pravili konkurence in družbi Delu naložil odsvojitev 75 odstotkov delnic Večera.

Družba Delo je 24. junija 2010 sklenila opcijsko pogodbo (»pogodbo z odložnimi pogoji«) o prodaji delnic Večera za 9,25 milijona evrov z družbo 3 Lan. Tedanji Urad za varstvo konkurence je izdal soglasje k nakupu, kar je bil eden pogojev za uveljavitev opcijske pogodbe, 28. februarja 2011. Drugega odložnega pogoja, pridobitve predhodnega soglasja tedanjega ministrstva za kulturo, potencialni kupec ni izpolnil. Ministrstvo za kulturo je soglasje zavrnilo 13. 12. 2011, ker 3 Lan ni storil vsega, kar je potrebno za pridobitev ustreznega soglasja oziroma na zahtevo resornega ministrstva ni pripravil strategije upravljanja družbe Večer (posel bi tudi sicer propadel, saj je tedanji dejanski potencialni prevzemnik Delo Revije Mateja Raščana v stečaju od avgusta 2011).

Tudi nedavni Delov poskus prodaje je bil neuspešen, ker kupec ni plačal 5 milijonov evrov kupnine oziroma zanjo do sredine aprila ni pridobil bančnih garancij. Enako kot v prvem prodajnem poskusu so bila tudi tokrat vsa osnovna tveganja nameravanega posla za vse deležnike izredno visoka. Tveganja neizpolnitve opcijske pogodbe o prodaji delnic Večera, podpisane 26. februarja s hamburško družbo Medici, so bile za prodajalca, družbo Delo, visoka, kot so še danes. Do 31. marca bi bila družba prisiljena prodati delnice Večera komurkoli in za vsako ceno, ker so bila tveganja neprodaje zaradi možnih finančnih sankcij Agencije za varstvo konkurence višja, kot so kakršnakoli komercialna prodajna tveganja.

Za potencialnega kupca, družbo Medici, je bilo nepredvidljivo zlasti ravnanje resornega ministrstva, ki ji po Zakonu o medijih izdaja soglasje k nakupu. Vendar pa tokratna opcijska pogodba Dela z družbo Medici ni vsebovala odložnega pogoja pridobitve soglasja resornega ministrstva, ampak je tveganja neizpolnitve tega pogoja potencialni kupec prevzel kar brez pisne zaveze. Že doslej znana postopkovna tveganja pa so bila okrepljena še s tveganji institucionalnih sprememb vladne organizacije (ponovna ustanovitev ministrstva za kulturo) in dodatno s političnimi tveganja zaradi zamenjave vlade.

Od podpisa opcijske pogodbe lastnika Večera z družbo Medici pa do odstopa od le-te nihče od deležnikov ni naredil nič, kar bi zmanjševalo tveganja nameravanega posla. Potencialni kupec ni znal pojasniti, kje bo dobil denar za financiranje nakupa. Vloge za soglasje na resornem ministrstvu ni niti vložil. Odzval se ni niti na prošnjo novinarskega aktiva in zastopstva uredništva Večera – v upanju, da gre za strateškega kupca –, naj predstavi svoje načrte o razvoju medijskega podjetja. Sicer neodvisno od nejasnih namenov morebitnega novega lastnika je obstajala velika možnost špekulativnega prevzema. Prevzemna cena 5 milijonov evrov je komajda dosegla bilančne vrednosti finančnega in materialnega premoženja Večera. Prevzemnik bi zato zelo verjetno lahko zaslužil že s samo prodajo bilančno podcenjenega premoženja, po prevzemu pa mu ne bi bilo težko finančno obremeniti s kupnino samega sicer kreditno sposobnega Večera.

Večer ostaja idealna prevzemna tarča. Delo ga je prisiljeno prodati za nizko ceno zaradi odločbe Agencije za varstvo konkurence in finančne stiske njegovega lastnika. Podjetje pri bankah skoraj ni zadolženo in s solidno likvidnostjo. Zatorej obstaja možnost, odvisna od načina financiranja nakupa in kreditne sposobnosti kupca, da bo pozneje družba sama servisirala dolgove, nastale s prevzemom. Izpostavljena bo še tveganjem izčrpavanja, s tem pa omejevanjem razvojnih vložkov v kadre in medijske vsebine.

Z lastnim kapitalom je družba konec leta 2011 financirala 59,91 odstotka vsega premoženja in virov, lani 59,72 odstotka (glej pregled Primer 3). Zadolženost pri bankah je nizka in znaša 3, 9 odstotka virov. Lani je po predhodnih podatkih družba sicer poslovala slabše kot predlani. Njeni prodajni prihodki so upadli za dobrih 1,7 milijona evrov ali na 14,2 milijona evrov. Upadli so skoraj za 11 odstotkov, poslovni odhodki so zmanjšani za dobrih 8 odstotkov. Izgube iz dejavnosti je bilo tako za dobrih 415.000 evrov. Družba je prvič izkazala tudi izgube iz financiranja, za dobrih 343.000 evrov, predvsem zaradi oslabitev in dopisov finančnih naložb, in sicer v vrednosti dobrih 460.000 evrov. Lani se je prvič zmanjšal kapital družbe, in sicer za skoraj 775.000 evrov.

Kljub vsemu pa je Večer zagotovo še vedno primer priložnosti, da z notranjim odkupom zaposlenih izstopi iz kroga nestabilnih lastniških razmerij, saj drugih, boljših strateških lastnikov ni videti, okoliščine pa zanje ne bodo več tako ugodne, kot so trenutno. V dosedanjih pogajanjih za ceno iz opcijskih pogodb o nakupu delnic tržne reference medijskega podjetja očitno niso nič štele. Letni prihodkovni potencial Večera je okoli 15 milijonov evrov. Po ocenah je podjetje leta 2011 predstavljalo 12 odstotkov deleža na oglasnem trgu izdajateljev tiskanih medijev, prodane naklade dnevnika so pomenile 16 odstotkov vseh slovenskih dnevnikov, tržni delež medijskega podjetja, merjen z bruto dodano vrednostjo, je pomenil 12 odstotkov v dejavnosti izdajanja časopisov, zaposleni podjetja 13 odstotkov zaposlenih v izdajanju časopisov. Po raziskavah branosti dnevnik Večer dosega preko 18 odstotkov dnevnikov ali približno enako kot dnevnik Delo.

Stroški dela Večera pomenijo okoli 41 odstotkov prihodkov. Velika je verjetnost, da jih bosta sedanji lastnik in uprava hotela znižati za najmanj 10 odstotkov. Oportunitetni stroški prevzema zaposlenih pa na dolgi rok ne bi bili veliko večji od navedenega trajnega znižanja njihovih osnovnih plač, zagotovo pa tudi od nepredvidljivih prihodnjih stroškovnih rezov, ki jih bo nestabilni obstoječi lastnik moral izvajati, zelo verjetno ne glede na tveganja upadanja prihodkov od naklad. Lanski količnik razmerja med prihodki in sredstvi Večera je znašal 2,41, pri čemer so stroški dela predstavljali 98 odstotkov sredstev.

V ilustracijo in za primerjavo si oglejmo še robustne kazalce Gorenjskega glasa, družbe, ki so jo nedavno v večinskem deležu prevzeli zaposleni (glej pregled Primer 4). Pred prevzemom je imela družba blizu 70-odstotno kapitalsko ustreznost, nobenih obveznosti do bank, solidno kratkoročno likvidnost. Količnik prihodkov in sredstev je pomenil 1,83, strošek dela v prihodkih 40 odstotkov, v sredstvih pa 73 odstotkov. Lani je kapitalska ustreznost Večera pomenila blizu 60 odstotkov, presežek kratkoročnih virov nad sredstvi še vedno dobrih 2 milijona evrov, zadolženost pri bankah je pomenila komaj 5 odstotkov virov.

Poleg Večera obstaja razmeroma ugodna prevzemna priložnost tudi na Primorskih novicah, ki bi lahko zelo hitro postale nesolventne, če jih lastnik, večinski je Splošna plovba Piran, ne bo dokapitaliziral (glej pregled Primer 5). Kapital Primorskih novic je konec leta 2011 znašal le še dobrih 523.000 evrov, od tega je bilo osnovnega kapitala blizu 273.000 evrov. Po zakonu družba postane insolventna v primeru, ko nepokrita izguba doseže polovico osnovnega kapitala, pa mora v stečajni postopek. V dogovoru z upravo so zaposleni že od lani junija dejansko prevzeli tveganja lastnika in kapitalska tveganja, saj z začasnimi znižanji plač sami rešujejo solventnost družbe. V letu 2011 je kapitalska ustreznost upadla na komaj 33 odstotkov, dolgov do bank pa družba nima. Prihodek družbe je v letu 2011 pomenil 3,4-kratnik sredstev, strošek dela v prihodkih že 54 odstotkov in 1,85-kratnik sredstev. Vendarle špekuliranje sicer finančno močnega lastnika ni vzdržno, saj znižanje plač izsiljuje z obstojem družbe, s čimer družbo izpostavlja nepotrebnim lastniškim tveganjem. Če zaposleni že delijo kapitalska tveganja, pa bi bilo prav, da jih prevzamejo tudi v deležih.

Posledice negativne lastniške izkušnje in perspektivo špekulativnih in prezadolženih lastnikov medijskih družb lahko ponazorimo še z znanim primerom Dela Revij (glej pregled Primer 1). Pred prevzemom je bila družba finančno in poslovno stabilna, po prevzemu leta 2008 pa s premoženjsko luknjo blizu 28 milijonov evrov. Prevzemnik, družba Monera Mateja Raščana, je kreditno sposobno družbo izkoristil za najem blizu 30-milijonskega posojila pri bankah, ki ga je družba v celoti posodila kreditno nesposobni materi Moneri. Obveznosti do bank so porasle na 77 odstotkov virov, na koncu so pred stečajem pomenile 84 odstotkov virov.

Z Raščanom skupaj so špekulirali vsi mogoči deležniki medijskega prostora. Dokaj močni notranji lastniki Dela Revij so mu decembra 2007 v strahu pred sovražnim prevzemom, ki so ga septembra sami zasejali, prodali 49-odstotni delež in zaslužili s prodajo okoli 13 milijonov evrov. Sovražni prevzemnik, Media DS (v lasti Dnevnika in Salomona), je s potrdilom Urada za varstvo konkurence novembra 2007 družbo že prevzel v 51 odstotkih, potem pa delež Raščanu prodal za nekih 7 milijonov evrov. V prodaji je asistirala zlasti NKBM s 15 milijoni evrov, splošna klima pa je bila zelo ugodna, saj je tedanji premier Janez Janša 19. novembra 2007 v parlamentu napovedal vojno tajkunsko-političnim navezam v slovenskih medijih (DZS in Pivovarni Laško).

Finančno izčrpavanje družbe Delo Revije je trajalo do stečaja v avgustu 2011, precej dlje, kot bi lahko normalno pričakovali, saj so konec kazale že slabe bilančne slike leta 2008. Kot tudi v drugih lastniških in kapitalskih klobčičih, je bil pomemben razlog incestuozni nadzor lastnikov in neverjetno slab nadzor bančnih kreditorjev. Za nas poučen je razplet zgodbe z zaposlenimi v nekdanji Delo Revije. Za stečaj podjetja je bilo ključno, da je julija 2011 blagovne znamke Dela Revij zarubila NKBM tedaj pod upravo Kovačiča. Neformalno je sicer obljubil, da bodo zaposleni v postopkih reševanja podjetja sodelovali tudi zaposleni. S postopki so bili njihovi zastopniki sicer seznanjeni, vendarle na koncu postavljeni pred izvršeno dejstvo dirigirane dražbe blagovnih znamk sredi avgusta, ko jih je od NKBM Leasing za 10 milijonov najemnine prevzel Krater Media oziroma družba iz skupine Eurofit Salomon, posel pa je kreditirala kar sama banka.

Zgodba z zaposlenimi bi se nemara končala drugače, če bi jim banka ponudila prevzem blagovnih znamk pod enakimi pogoji, kot jih je tiskarski združbi, katera je bila seveda strateško zavzeta za ohranjanje revijalnega portfelja, ki ga je tiskala. Vendar pa je bil stečaj, pod mizo in diskretno, v premočnem interesu tako novega lastnika kot banke, ki je najem kreditirala. Po stečaju 31. avgusta 2011 se je najemnik blagovnih znamk sicer zavezal, da bo v sodelovanju s sindikati zaposlenih in uredništvi prevzetih medijev sporazumno uredil pogodbena razmerja, a besedo gladko snedel. Od lani oktobra zaposleni delajo po novih pogodbah, v katerih osnovna novinarska plača znaša od 900 do 1300 evrov oziroma za 20 odstotkov pod ravnijo nacionalne kolektivne pogodbe in preko 50 odstotkov manj do plače, ki so jo prejemali v nekdanji družbi Delo Revije.

Od letošnjega avgusta podoben plačni sistem grozi tudi novinarjem Dolenjskega lista. Lani avgusta so jih prezaposlili na Salomon in poslovno izpraznili družbo Dolenjski list. Ta bi sicer lahko sodila med dobre in zdrave prevzemne tarče notranjega odkupa (glej pregled Primer 6). Če bo obstala, morebiti priložnost še ni izgubljena, ker je Skupina Eurofit po robustnih kazalcih močnejši kandidat lastniškega razpadanja, kot pa je že preoblikujoča se Skupina Pivovarne Laško pod pritiskom bančnega čiščenja njenega poslovanja in bilanc. V Skupini Eurofit je kapitalsko povezanih 24 družb, obvladuje pa jih Odlazkovo družinsko podjetje Eurofit, d. o. o, s približno 2,4 milijona evrov osnovnega kapitala. Skupina je zanimiv primer razvoja in rasti na tujih virih, zlasti na bančnih posojilih. Po konsolidirani bilanci konec leta 2011 je bilo sredstev za skupaj dobrih 120 milijonov evrov. Kapitala je bilo za 23,5 milijona evrov ali komaj 19,53 odstotka virov, bančnih posojil za preko 44 odstotkov ali skoraj 53 milijonov.

Finančne obveznosti skupine so skupaj presegale finančne naložbe za 56 milijonov evrov, na prezadolženost kaže, da so neto obveznosti pomenile kar 2,39-kratnik kapitala. Na slabo likvidnost kaže za preko 19 milijonov več kratkoročnih obveznosti od kratkoročnih terjatev. Prihodki Skupine so skupaj znašali dobrih 99 milijonov evrov, poleg teh je imela še 14,6 milijona izrednih prihodkov iz naslova črpanja odstopljenih prispevkov za zaposlovanje invalidov. S temi so stroški dela podjetij skupine znašali 27 odstotkov prihodkov, brez teh komaj 12 odstotkov. Velika večina zaposlenih že sedaj dela za minimalne plače, pa ni mogoče pričakovati, da bi lahko kaj več postrgali iz 26,6 milijona evrov letnih stroškov dela.

V relativno nekoliko boljši kapitalski kondiciji je obvladujoči lastnik Dnevnika (51,05 odstotni delež osnovnega kapitala) iz Skupine DZS. Kapital skupine se je v letu 2011 zmanjšal za skoraj 9 milijonov evrov, v virih je pomenil 26,22 odstotka. Prodajni prihodki skupine so znašali skoraj 144 milijonov evrov v primerjavi z 239 milijoni sredstev. Poslovni izid iz dejavnosti je znašal 8,3 milijona evrov v primerjavi s 6,9 milijoni izgube iz financiranja. Konec leta 2011 je imela skupina konsolidirano za skupaj dobrih 143 milijonov evrov več finančnih obveznosti kot finančnih naložb, kar je pomenilo 1,63-kratnik kapitala. Skupina je prezadolžena, na nizko kratkoročno likvidnost kažejo za skoraj 40 milijonov evrov večje obveznosti od sredstev.

Za vse medsebojno odvisne in kapitalsko povezane korporacijske skupine, v katerih delujejo izdajatelji tiskanih medijev, velja, da so pri bankah prezadolžene in podkapitalizirane. Zelo verjetno bodo kmalu v mlinu splošnih postopkov bančnega čiščenja terjatev, njihove sanacije in morebitnega prenašanja na družbo za upravljanje bančnih terjatev. Čeravno v krizi in kljub izčrpavanju, je videti tudi, da so medijska podjetja praviloma v boljši kondiciji od skupinske kapitalske in lastniške slike, oziroma da poslovno še pomenijo »zdrava jedra«, s tem pa tudi možen plen novih špekulativnih trgovanj. Po nacionalnem reformnem programu naj bi država prezadolženost podjetij reševala sistemsko, z zakonom o razdolževanju, pretežno s konverzijo terjatev upnikov v lastniške deleže, še preden pristanejo podjetja v prisilni poravnavi ali stečaju. Ali bo v novem lastninskem preoblikovanju kaj sistemskega prostora tudi za drugačno delitev tveganj med zaposlenimi in lastniki, ki finančnih tveganj več ne nosijo niti obvladujejo? Lastniška kriza v medijih je nedvomno priložnost za povečanje notranjega lastništva zaposlenih. Skupine bodo razpadale, pa je osnovno vprašanje tudi, ali bodo v to zaposleni dejavno posegli ali čakali na zelo negotove rešitelje, ki bodo s pomočjo države iskali možnost hitrega zaslužka in izhod iz lastne finančne zagate.