Tokrat sem bolj previden. Izkušnje so me naučile, da je treba pred sejo, ki naj izvoli novega direktorja RTV, najprej k recepciji. »Kaj pravite, kakšen bo izid?« vprašam. »Štirinajst za Fillija, trinajst proti.« »Štirinajst? In zakaj ne petnajst ali šestnajst?« » Budist bo glasoval proti,« je neomajen receptor. »Lahko bi se malo potrudili in ga prepričali. Tako pa se boste preganjali po sodiščih.« »Zakaj neki pa,« se čudim, »saj zakon predvideva navadno večino.« »Ne pa tudi statut in nato še poslovnik. Saj pravim, potrudite se in prepričajte budista!«

Malce bolj nemiren odhajam na to, sicer že šesto sejo programskega sveta, ampak pravim si: »Kaj pa človek ve. Tu ždi v pritličju hiše, mi pa odločamo v višavah – v petem nadstropju. Do tja je pa še kar nekaj nadstropij, v katerih se lahko zgodi še marsikaj.

Seja se začne kot v boksarskem ringu. Malce otipavanja med nasprotnima stranema, nekaj manevrov zavlačevanja. Svetnik Peter Pavel Klasinc meni, da bi z imenovanjem lahko počakali do konca avgusta, do izteka mandata vršilca dolžnosti, medtem pa bo tudi jasno, kaj bo s tožbo Marka Makaroviča. Medtem je bila namreč odločba o zadržanju postopka na sodišču odpravljena, Svet lahko sicer nadaljuje, a tožba je še vedno odprta. Tudi svetnik Matevž Caserman meni, da bi bilo dobro čakati na odločitev sodišča, ki bo, kako prikladno, padla dolgo za avgustom, ko se bo sedanjemu v. d. generalnega direktorja izteklo tudi vedejevstvo. V. d. sam pravi, da je bilo imenovanje do konca avgusta pravno čisto, a to pot sem na zgodbo pripravljen tudi sam: ko sem poslušal zvočni zapis seje, na katerem so Antona Guzeja imenovali za šestmesečnega vršilca dolžnosti, se je pokazalo, da zapisani sklep ni enak dejansko izglasovanemu. Nerodna stvar, a gospod Guzej ob opozorilu na to samo skomigne z rameni. Potem levi kroše z desne: dr. Matevž Tomšič svetnike opozarja, da bi bila predčasna razrešitev lahko draga, saj bi prekinitev pogodbe prinesla tudi visoko odškodnino gospodu Guzeju, če bi bila pogodba predčasno prekinjena. Temu sledi baražni ogenj vprašanj Marku Filliju, kateri datum je po njegovem mnenju tisti, s katerim bi začel mandat. Filli je spretno (pa pravzaprav veliko spretnosti pri tem tudi ni bilo potrebno) žogico spustil na stran Sveta: »Kakor boste odločili, pa bo.«

V ringu mine dobra ura, pa Marko Filli sredi strastnih svetniških razprav še vedno ne more razložiti, kako si predstavlja vodenje RTV. Ko pa je to končno vprašan in pojasni ključne točke svojega programa, je pozornost že močno oslabljena. Fillijevi podporniki so z vprašanji zelo mili, nasprotniki pa ne prav strupeni, eden od njih ga celo pohvali za pristop k digitalnem arhiviranju. Jasno je, da je zdaj zanimivo samo še glasovanje. Preden se začne, svetnik Jernej Koselj, ki je v svetu na predlog predsednika države kot predstavnik budistične skupnosti sicer zagotovi, da je treba vrh RTV zamenjati, da pa za Fillija ne bo glasoval, ker je bil del dosedanjega vodstva in bi se moral od njega jasneje distancirati. (»Budist bo glasoval proti,« mi odzvanja receptorjev glas).

Glasovanje se izteče takole: štirinajst glasov za Fillija, dva proti, štirje vzdržani, en član sveta pa ni glasoval. Štirinajst glasov, kot je napovedal receptor. A se je zmotil pri nasprotnih glasovih. Človek se niti na vratarje ne more več povsem zanesti.

Najprej se zdi, da je za ta dan vse končano in da druge točke dnevnega reda nikogar ne zanimajo več. Prek poslovanja RTV v prejšnjem obdobju, ki bi nas v načelu moralo krvavo zanimati, zdrsnemo v nekaj minutah.

Potem se, čeprav je sodnik boksarsko tekmo že končal, znova odpre match za generalnega direktorja. Svetnik Matevž Caserman hoče, da pred implementacijo Fillijevega imenovanja pridobimo še pravno mnenje, ali je bilo glasovanje regularno. Pravi, da so vrstice v zakonu zamaknjene in napačno oštevilčene, da torej relativna večina, ki je omenjena v zakonu, velja za druge, ne pa za ta primer. Pa še statut in poslovnik določata za izvolitev drugačno večino. A ga stranska sodnica Cvetka Žirovnik (pomočnica generalnega direktorja za kadre) zavrne, da je zakon pač nadrejen predpis. Sodnik Jernej Pikalo tako še enkrat zaključi boksarski spopad. Zdi se, da je Marko Filli postal generalni direktor po točkah in ne s tehničnim knock downom.

Zatakne se spet pri politiki oglaševanja. Javna RTV (o tem, ali je res javna in ne državna, pa v tem dnevniku nič) vztrajno krši zakon o omejitvah oglaševanja. To povzroča zamude oddaj – na primer Odmevov, zaradi česar je vse več pritožb gledalcev. Svetnika Mirana Lesjaka, ki zastavi to vprašanje, Anton Guzej posredno obtoži, da dela za konkurenčno komercialno televizijo. Sašu Hribarju, ki opozori na nesprejemljivo nagrajevanje marketinga RTV in ponudi štiriodstotno provizijo od pridobljenih sponzorjev, pri čemer ne vemo, ali je to še en ovinek k ukinjanju oddaje Hri-bar, ali je v Hribarju Guzej res prepoznal nov marketinški talent. Nacionalka se je, priznava v. d., povsem uklonila zahtevam Opla, da njihov oglas objavljajo deloma v nemščini, kar je sicer nedvoumna kršitev zakona o slovenščini v javni rabi – pa kaj. Temu se pravi »kreativno upoštevanje zakona«. Kreacija je vsebovana v inovativnem prijemu, da tedaj, ko priteka denar, gledaš stran, ko ga ni, pa kritiziraš zakon. Spoštuješ ga pa tedaj, ko imaš zanj ravno malo časa.

Vse drugo mine bliskovito. Habemos papam – imamo papeža, in to je najbolj pomembno.

Samo trenutek. Ali ga res imamo? Sprva se sicer že zdi, da je tako. Novi »general« razpiše mesti radijskega in televizijskega direktorja. Oba dosedanja namreč s svojim vedejevstvom hkrati vedrita pod dežnikom v. d. generalnega direktorja, ki se mu je z izvolitvijo novega ta status iztekel.

Iztekel? Pa ja! Anton Guzej napove tožbo in izdajo začasne odredbe o zadržanju imenovanja, sam pa hoče v stolu vrhovne pisarne sedeti do konca avgusta, tako kot mu piše v pogodbi. Z Markom Fillijem sicer izvršita primopredajo, nadaljevanje pa je vredno burleske iz časa nemih filmov. Naslednji dan Anton Guzej sporoči, da mu je delovno in socialno sodišče ugodilo, in zdaj s Fillijem znova izvršita primopredajo, a v obratni smeri. Sodnik je očitno natanko prebral zbrana dela nekdanjega maršala Tita, ki je v nekem trenutku, ko mu stvar ni bila všeč, rekel: »Pa menda se ja ne bomo držali zakona kot pijanec plota.« Ta sodnik si je podobno kot Tito zakon ustvarjalno razložil. Guzej razveljavi razpis za oba direktorja in privoščljivo zapiše, da ju je razpisal nezakoniti direktor, kar je sicer malce neodgovorno prehitevanje dogodkov. Sodišče namreč ni razveljavilo Fillijevega imenovanja – to je prepustilo sodbi sodišča, ga je le zadržalo, do 31. avgusta – izteka Guzejevega vedejevstva. Do končne sodbe v primeru pa je, ne glede na njen izid, Marko Filli izvoljen zakonito.

Položaj je tragikomičen: v. d. generalnega direktorja toži hišo, ki jo vodi kot vršilec dolžnosti. Če hoče RTV dokazati, da je ravnala zakonito, mora na odredbo in tožbo vložiti ugovor. Pooblaščenec za podpis pod ugovor pa je spet tožnik – v. d. generalnega direktorja. Ponuja se samo en izhod: da hiša imenuje drugega pravnega pooblaščenca za ugovor v tem primeru – odvetnika, ki pa ga lahko za to pooblasti – kdo drug kot tožnik proti hiši – torej Anton Guzej sam. Ta benevolentno podpiše pooblastilo odvetniku Stojanu Zdolšku, ki naj na sodišču tožnika – spet Antona Guzeja – sesuje.

A komedija zmešnjav ne bi bila popolna, če se programski svet ne bi zavedel, da lahko gospod Guzej pooblastilo kadarkoli umakne. Torej treba zgraditi še rezervno brv – na dopisni seji svetniki pooblastijo predsednika sveta, da lahko sklene pogodbo s pravnim zastopnikom in ga pooblasti za zastopanje pred sodiščem. Zdaj se stvari lahko dogajajo tudi brez pooblastila Antona Guzeja. Če …

… če ne bi skupina svetnikov ugovarjala sklepu dopisne seje, češ da se je ta ukvarjala s kadrovskimi zadevami, kar pa po poslovniku ni dopustno in je formalno nepravilno. In zahtevala izredno sejo.

Tako torej danes sedimo na izredni seji, kjer najprej niti ni povsem jasno, kakšen sklep naj bi sprejela. Ali podpisniki zahteve menijo, naj se RTV ne bi branila na sodišču. Ne, pravijo, nismo za to. Mislijo celo, da bi lahko predsednik programskega sveta pooblastilo pravnemu zastopniku podpisal tudi brez sklepa dopisne seje. Pač pa se jim zdi, da se je dopisna seja ukvarjala z napačnimi, formalno nepravimi vprašanji – namreč s kadrovskimi. Ti, ki so sklep o pooblastilu na dopisni seji sprejeli, se seveda najem odvetnika ne zdi ravno kadrovsko vprašanje. Saj ga nismo sprejemali v službo, niti kupili kot kakšnega nogometaša. Če že kaj, je to kupoprodajno razmerje: mi vam denar, vi pa nam zmago na sodišču in ko zmagate, lahko greste.

In ko je to že razjasnjeno, se pojavi nova zamisel: razveljavimo razpis za generalnega direktorja, glasujmo tako, da glasovanje ne bo sporno po nobenem aktu, ne poslovniku, ne statutu in ne zakonu o RTV, vsi bomo srečni šli na počitnice. Sodišče bo ostalo brez dela, hiša bo prihranila in vsi bomo nasmejani.

Problem je, kajpak, v tem, da predlog ne rešuje ničesar. Z novim razpisom bi programski svet razveljavil svoj, do danes še vedno zakonit sklep o imenovanju Marka Fillija. Z novim razpisom bi morda Anton Guzej umaknil tožbo, a zdaj bi se lahko prijavilo deset novih kandidatov, od katerih bi lahko vsi neizbrani spet sprožili spor pred sodiščem. Pet, šest, osem novih tožb, ki bi, če bi tako ustvarjalno deloval tudi novi sodnik, postopek zadržale še za mesec ali dva.

Pa to zagotovo ni namen predlagateljev. Saj so vendar svetniki RTV, ki želijo tej medijski hiši vse najboljše. Ne, ne, vse delajo, da bi slovenska nacionalka »iz dneva v dan, v vseh pogledih vse bolj napredovala« (se še spominjate Dolly Bell?).

Dnevnik Delo objavi določila pogodbe o zaposlitvi Antona Guzeja in dva aneksa k njej. Pravzaprav je RTV hišo vodil očitno sposoben gospodarstvenik, kajti znano je, da lahko drugim dobro postelje samo tisti, ki zna dobro postlati tudi sebi. In Guzejeva pernica je res mehka in udobna. Pogodba pravi takole: po koncu mandata pripada dotedanjemu generalnemu direktorju 24 bruto mesečnih plač odpravnine. Pa to samo zato, ker se mu je ta pogodba iztekla. Toda ne glede na to prijazno darilo, ki ga dobi v vsakem primeru, mora RTV Slovenija direktorju ponuditi pet delovnih mest v visokem 52. razredu, če se gospod Guzej odloči nadaljevati kariero na nacionalki. Če mu ta delovna mesta niso všeč, lahko gre, odpravnino pa dobi v vsakem primeru. Če pa bi koga zaskominalo, da bi ga razrešili iz krivdnih razlogov – potem pa bi sodišče ugotovilo, da krivde ni –, se odpravnina poveča na 72 plač. Ni kaj, mehka postelja. A gospod Guzej pokaže, da je človek na mestu, saj pravi, da zaradi moralnih razlogov ne bo zahteval odpravnine. Kdo ve, če ni zbujenemu čutu za moralnost pripomogla ocena inštituta za javno upravo, da so nekatera določila pogodbe in aneksov, ki so zapisane tudi v pogodbah in aneksih obeh v. d. direktorjev radia in televizije, nezakonita. Ker slednja nista čutila moralne potrebe, da bi se odpravnini odpovedala, bo za njuno malce tršo posteljo poskrbel nov, tretji aneks, ki vse ugodnosti razveljavlja. Pomočniki in pomočnice generalnega direktorja, ki so imeli v aneksih podobne ugodnosti, so to opazili šele po malce zapoznelem branju svojih pogodb – in potem hitro sledili Guzejevemu visoko moralnemu zgledu in se odpravninam odpovedali. Koncentracija moralnosti na RTV Slovenija se je na pragu poletja bliskovito zvišala. Podatki o Guzejevi plači so na Delo prišli, kajpada, iz hiše. Podoba v. d generalnega direktorja se je tako iz Robina Hooda, ki jemlje bogatim in daje revnim, v kakršni bi se najbrž rad videl sam, obrnila. In ga seveda precej stisnila v kot.

Kam je izginil nekdanji samozavestni generalni direktor RTV? Pred svetniki sedi zmehčani, utrujeni in mestoma preplašeni Anton Guzej, ki samo čaka, od kod bo priletelo. Nasproti mu sedi programski svet, ki še zdaleč ni podoben tistemu, ki mu je »požegnal« brez odvečnih besed vse odločitve, tudi aneks k pogodbi. Tako prijazno so svetniki Antonu Guzeju jedli iz roke, da jih, kot se izkaže, o aneksu, s katerim si je določil odpravnino in ugodne odhodne pogoje, in ki bi ga moral potrditi tudi programski svet, nihče ni niti vprašal. Aneks je podpisal kar predsednik programskega sveta dr. Stane Granda. Saj smo menda ja med prijatelji. Konec koncev svetnikom tudi prej ni nihče pokazal nobene od Guzejevih pogodb. Če nočejo vedeti, zakaj bi jih spraševali, ali česar ne vidim, srca ne boli. Na moje vprašanje, ali bomo proti Stanetu Grandi vložili ovadbo, saj je prekoračil pooblastila, se vsi zazrejo nekam v tla, drugi gledajo, kaj leta po zraku, spet tretje nenavadno zanima streha sosednje radijske hiše. Vsi pa nenadoma odkrijejo, da je prav ta hip še veliko drugih zanimivih tem, o katerih bi kazalo govoriti.

Svetniki imajo na mizi tudi mnenje Inštituta za javno pravo pri ljubljanski pravni fakulteti, po katerem so pogodba in aneksi »generala« zakonsko sporni. Ta pravi, da so imeli take tudi prejšnji generalni direktorji, kar je podobno obrambi šolarja »vsi to delajo«. Anton Guzej nenadoma ni več tako zelo prepričan, da se s programskim svetom ne bi dalo »pametno dogovoriti«. Na mizo položi predloge za sodno poravnavo in med njimi je tudi nagrada 72.000 evrov, zaradi uspešnega trženja svetovnega nogometnega prvenstva, ki da mu tako ali tako pripada. Programski svet predlog očitno ni za »pametne dogovore« in poravnavo zavrne.

Ker je Vinko Vasle pred kratkim nepreklicno odstopil z mesta v. d. radijskega direktorja, svetniki pričakujemo nov predlog. A Vinko je nenadomestljiv. Čeprav je gospod Guzej obrnil vse kamne, da bi našel primernega kandidata, se nas mora Vasle usmiliti in še malo trpeti na direktorskem mestu.

Kot kaže, je Sašo Hribar, od katerega vsi pričakujejo hecne stvari, tisti svetnik, ki delo v programskem svetu jemlje zelo resno, se pogovarja s sodelavci, z zunanjimi partnerji RTV, skratka opravlja pravo raziskovalno delo. Na sejo prinese pismo o nameri, v katerem videoprodukcija Kregar – to je tista, ki je za RTV proizvedla propadlo nadaljevanko Strasti – in nacionalka soglašata, da bosta skupaj naredili 220 oddaj Kolo sreče, nekaj, kar je Miša Molk, ona pa bo kot nekdanja šefica razvedrilnega programa že vedela, označila za povsem zastarel format. Vodstvo pravi, da bomo s Kolesom sreče krasno zaslužili, ljudje se bodo zabavali in vsi bomo srečni. Stvar je nerodna, ker gre še za en padalski projekt, ki ga kljub veliko nadaljevanjem nihče ni vključil v programsko poslovni načrt in ga programski svet sploh ni odobril. A Anton Guzej se zna bojevati kot lev. Ko ga svetniki opozorijo, da krši vsa pravila, med drugim tudi zakon ob marketinško močno podprti oddaji Nogometni studio, v kateri nastopajo otroci z majicami z logotipi sponzorjev, je že čisto obupan. Svetnika Mirana Lesjaka, ki ga na te nepravilnosti opozori, znova (general ima očitne težave z inovativnostjo) obtoži, da je agent konkurenčne komercialne televizije, svetnike pa, da delujejo destruktivno (povsem v nasprotju s prejšnjim svetom, je razumeti med vrsticami). Sašo Hribar mu brž ponudi modri nauk starega pragmatika Josifa Visarionoviča Stalina, ki bi mu pomagal razrešiti težave z zoprniki: »Je človek, je problem. Ni človeka, ni problema. Torej, je programski svet, je problem, ni sveta in težave bodo čudežno izginile.« In zazdi se mi, da se v Guzejevih očeh zasvetijo iskrice upanja in razumevanja tovariša Stalina. Urednik športnega programa Mile Jovanovič pa zagotovi, da bodo težave odpravili v nekaj dneh. Otroci čez dva dni zares izginejo iz oddaje, a se že v nekaj dneh spet pojavijo in ostanejo do konca svetovnega nogometnega prvenstva. V. d. generalnega direktorja si je očitno rekel, da se bo pokril čez glavo in svetnikov sploh ne bo več poslušal. Do septembra, ko se mu po njegovem mandat konča, bo ob enem mesecu počitnic menda že preživel.

Ker smo omagali že vsi, ne samo gospod Guzej, preostanek seje prestavimo na julij.

Muk po Antonu še ni konec. To pot mu raztrgamo poslovno programski načrt. Lepo počasi so ga pripravili po metodi copy-paste in na besedilo od lani nalepili še nekaj novih fraz. Programski svet ga zavrne in vodstvu naroči, naj do konca avgusta pripravi novega. Izraz na obrazu generalnega vedeja je prehodil pot od obupa do popolne resignacije. Celo ko svetniki znova opozorijo na oddajo Kolo sreče, je očitno, da ga je volja za boj povsem zapustila. Na vprašanje, ali smo pri tem res samo pri pismu o namerah, ali pa je morda spet mimo programskega sveta pogodbo že podpisal, se sicer še izmotava, da gre za – tako rekoč – hit RTV, ki nam bo vsem prinesel lažje spanje, se to pot ne pustimo pretentati. Predsednik programskega sveta postavi jasno vprašanje: »Zdaj pa enkrat povejte, ste podpisali pogodbo ali ne?« Anton Guzej sicer potem zvozi nekaj ovinkov, a vprašanje je ponovljeno: »Samo to povejte, da ali ne.« »Da,« stisne skozi zobe.

Na mobilnem telefonu dobim sporočilo svetnice Mojce Kovač Šebart. Samo ena beseda, pa takoj vem, za kaj gre: ZMAGA. Dober teden dni po nadaljevanju zadnje seje programskega sveta je višje delovno in socialno sodišče odločilo, da je sodnik v primeru Guzejeve tožbe proti RTV Slovenija in programskemu svetu uporabil napačne razlage zakonodaje in zavrnil odločitev prvostopenjskega sodišča, ter tudi začasno odredbo o zadržanju imenovanja novega generalnega direktorja. Na to odločbo pritožba ni mogoča, torej je Marko Filli po dveh mesecih natezanja postal generalni direktor nacionalke, Anton Guzej pa … saj res, kam je pa šel Anton Guzej?

Filli razpiše mesti direktorjev radia in televizije in zdi se, da so se težave prejšnjega »generala« preselile k novemu. Interna anketa med nami samimi pokaže, da bodo težave s podporo kateremukoli od kandidatov za direktorja televizije, medtem ko se zdi Miha Lampreht zanesljiv izbor za direktorja radia. Tudi Filli sam testira izvolitvene možnosti in očitno njegova spoznanja niso nič drugačna od naših. A tudi Lampreht ima težave – avgusta namreč odide na že vse leto načrtovano enomesečno odpravo na Himalajo, kar Filliju povzroča sive lase. Od direktorjev namreč pričakujejo, da mu bodo septembra predložili elemente prihodnjega programsko poslovnega načrta.

Na čelu vodstvenega omizja novi generalni direktor, ob njem pa Jože Možina, na svoj zadnji dan televizijskega direktorskega vedejevstva. Filli je očitno našel recept prve pomoči v nerodni situaciji: predlaga nova vedeja Mojco Menart za radio in Janeza Lombergarja za televizijo. Rešitev je zvita: nobeden od njiju se ni prijavil na direktorski razpis, torej sta očitno začasna rešitev. S tem naj bi prepričali skeptike, ki tako ali tako ne bi podprli nikogar. Filli za oba predlaga trimesečni mandat, svetniki zahtevajo, naj ga skrajša na en mesec. Ob tem padejo nekdanja »zavezništva«, saj imata obe rešitvi podpornike tako pri »desnih« kot »levih«. Filli ponudi kompromis: oba direktorja bo našel v mesecu in pol. In tako ostane.

Nesrečno Kolo sreče se znova pojavi na seji. Novi generalni direktor, ki projekt označi za črno gradnjo, je pripravil dokument, ki močno odstopa od tistih, ki smo jih dobivali do zdaj. V njem je povsem jasno: če oddaja bo, bo zaslužek RTV Slovenija najverjetneje (ne pa tudi gotovo) sicer majhen, okoli 200 evrov na oddajo, a hiše zapolnjeni programski čas ne bi stal nič. Če oddaja odpade, bodo stroški jasni: licenca in povračilo stroškov VPK – vse skupaj okoli 130.000 evrov. Odločitev prepušča svetu. Zdi se mi, da zdaj globoko razume obup svojega predhodnika nad tem programskim svetom. Zdi se že, da bo svet projekt, ki bi po 220 oddajah, takole čez palec prinesel zgolj 40.000 evrov, vendarle odprl – potem pa Filli naredi napako: svetu pravi, da se naj o projektu izjasni takoj, in to v skladu s pristojnostmi – odloči naj se torej o vsebini. Tu pa večina nima veliko dvomov – vsebina je banalna. Kolo sreče postane Kolo nesreče in odide vsaj do novega leta v zgodovino.

Po malem me začenja peči vest. Kaj če smo do generalnih direktorjev zares premalo kooperativni? Fillija čaka zelo težak finančni položaj hiše, v katero politika kljub velikim besedam o neodvisnosti posega s svojimi željami. Že res, da osnutek zakona o RTV predvideva, da se bo RTV-prispevek povišal samodejno, so pa politiki določili tudi nacionalko, naj zanj prispeva svoj delež – češ, saj boste imeli tudi vi kaj od novih koncertnih dvoran. V resnici RTV zanje danes plačuje enako kot vsi drugi uporabniki, posrkali so naše najboljše tehnično osebje, solidarnost smo pa pokrili zaposleni z nižjimi plačami. Zdaj bi politika rada ob zakonu o filmskem centru naredila enako – zanj naj kakih dva milijona evrov prispeva tudi RTV. Naslednjič nas čaka še kašna »molzna« inovacija oblasti. Neodvisnost pa taka!

Ta del znova pišem s sklonjeno glavo. Pustil sem vas na cedilu in čas, namesto zagrizenega boja za pravice gledalcev in poslušalcev, preživel v tujini. A zavedam se odgovorne naloge in zato sem dogajanje rekonstruiral na temelju pričevanj očividcev.

Generalni direktor Marko Filli se je srepo zazrl v oči svetnikov in napovedal, da bo nova direktorja radia in televizije imenoval le, če bosta dobila absolutno večino svetniških glasov – torej petnajst. Pogumna, malce lahkomiselna poteza, kajti tudi Filli si ne more privoščiti, da bi razlagal, kaj pravi zakon – ta pa določa navadno večino. Pogum si je mogoče razložiti na dva načina: bolj logičen bi bil, da je bil »general« prepričan, da bo bitko dobil, ali pa je globoko veren človek, ki pričakuje pomoč iz onstranstva. No, pri Mihi Lamprehtu kot kandidatu za direktorja radia se stava ni izkazala za pretirano tvegano – dobil je dvaindvajset od štiriindvajsetih glasov. Zakaj se je v enak boj spustil s kandidatom Patrikom Greblom, bomo morda kdaj izvedeli v Fillijevih spominih. Povsem jasno je namreč bilo, da skupina svetnikov, ki je podprla Fillija na njegovi poti na mesto generalnega direktorja, Patrika Grebla ne bo podprla, kaj šele s petnajstimi glasovi. In to kljub temu, da so, po pripovedovanju prič, prejšnjo noč živahno peli telefoni. Sašo Hribar, ki tako ali tako nima pretiranih zadržkov pri pripovedovanju resnice, je po pripovedovanju prič Greblu celo zabrusil: »Patrik, ne bom te podprl. Niti po tem ne, ko si me včeraj klical ob enajstih zvečer.« Pa to menda ni bil edini klic, ki je krožil prejšnji večer in v katerih so svetnikom ponujali mamljive stvari. Na koncu je Greblo padel, saj mu ni uspelo dobiti niti potrebnih trinajst, kaj šele petnajst glasov, ki jih je obljubljal Filli; ta pa si, po pripovedovanju navzočih, po glasovanju dolgo ni opomogel. Bi rekel, kajti po prebiranju Greblovega programa se nisem mogel znebiti občutka, da je v njem tudi precej Fillijeve roke. Če je torej Filli pred glasovanjem mislil, da je nabral dovolj glasov, se je krvavo zmotil, če je računal na nadzemeljsko pomoč, pa bi moral vedeti, da božanstva gamblerjem ne pomagajo preveč rada, zato se morajo sami spomniti kakšnih trikov. Ne bo torej samo Guzej jezen na ta programski svet.

Seja je zgodovinska. Prva, ki je trajala samo eno uro. Sicer pa naj bi samo potrdili podaljšanje vedejevstva Janeza Lombergarja na televiziji, točka razno pa je bila pa prepuščena inovacijam. Podaljšanje Lombergarjevega vedejevstva ima svojo anekdotično plat. Če je pred dvema sejama del programskega sveta prav ihtavo zagovarjal čim krajši vedejevski staž, saj da je treba vodstvo prisiliti k čim prejšnjemu razpisu, je drugi del zagovarjal udobnejši status, ki naj zagotovi, da se stvari na televiziji ne bodo spreminjale na hitro. Zdaj se položaj obrne: tisti, ki so zagovarjali kratko obdobje, zdaj podpirajo Lombergarjevo imenovanje za šest mesecev oziroma do imenovanja novega direktorja, ti, ki so isto zagovarjali prej, pa so proti. Obračanje argumentov za stališča, ki so jih zagovarjali prej, in nova spoznanja so zanesljivo pomembni prispevki k slovenski retoriki. Lombergar dobi svojih šest mesecev oziroma čas do imenovanja novega direktorja televizije, še prej pa ga svetnik Koselj spravi v kot s sitnim vprašanjem, iz katerega se še kar dobro izmota. Vpraša ga namreč, ali bo na tem razpisu kandidiral za direktorja. Če reče da, ga lahko vsi vprašajo, zakaj tega ni naredil že prvič, če reče ne, je upravičeno vprašanje, ali je pri vsem sploh resen. Lombergar je stari maček in ne odgovori ne da ne ne – o tem bo premislil in se posvetoval s Fillijem. To je zvit odgovor, kajti direktor radia, televizije in generalni direktor so ekipa, ki mora dihati vsaj podobno, če ne enako. Ni kaj, Lombergar pozna posel in težko ga je speljati na led.

Ker so na seji ves čas vlekli na dan zahtevo, naj RTV začne delovati normalno, je zanimiva ugotovitev svetnika Saša Hribarja, da je to odvisno tudi od svetnikov RTV. NORMALNO bi bilo, da se odločajo po svojem strokovnem znanju. Ker pa tega strokovnega znanja nimajo, so vse odločitve nenormalne, nenormalna je tudi izbira kadrov, torej je tudi dosedanje kadrovanje nenormalno. Sašo Hribar dobi nenadejano pomoč generalnega direktorja Fillija, ki pravi, da je res vprašanje, ali so ljudje, ki se v tem položaju odločijo prevzeti vodilne funkcije v RTV, sploh normalni. Pričakujemo množične obiske vodstvenih delavcev in svetnikov pri psihiatrih. In kaj je bilo pod točko razno? Veste, da se ne spomnim.