N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
december 2011
maj 2011
december 2010
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
maj 2008
december 2007
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
uvodnik
analize medijskega poročanja
odziv
mediji in pravo
slovenski časopisni trg
raziskovalno novinarstvo
oglaševanje in hendikep
radio in skupnost
odnosi z javnostmi
študentski časopis
mediji v tujini
novo v zbirki mediawatch
recenzije in napovedi
foto
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Goran Ivanović
Radio v vsako vas
Pisan na kožo skupnosti in hkrati neodvisen
Lani je Svetovna zveza skupnostnih radijskih programov (AMARC) bolj odločno nastopala v Bruslju glede pravne potrditve skupnostnega radia v Evropski uniji, ker v večini evropskih držav, pa tudi v Sloveniji, zakonodajalci ne ločijo skupnostnega od javnega (lokalnega) radia. Skupnostne radijske postaje, na primer v Nemčiji, tekmujejo za licenco celo s komercialnimi radijskimi postajami. V Veliki Britaniji obstaja tudi Zveza skupnostnih radiov (CRA), vendar zakonodaja ne pozna skupnostnega radia kot nečesa posebnega.

AMARC opisuje skupnostni radio kot obliko javnega storitvenega programa, neodvisnega tako od državnih kot tudi komercialnih interesov. Gre za radijske programe z razširjeno socialno-politično agendo, ki naj bi zadovoljevali razne interese v skupnosti, tudi v posameznih zapostavljenih skupinah, ki drugače nimajo dostopa do medijev (ženske, študentje, homoseksualci, upokojenci, radikalni okoljevarstveniki, ljubitelji klasične glasbe, anarhisti, invalidi, etnične skupine...). Od drugih radijskih postaj jih ločujeta predvsem veliko zagnanih prostovoljcev in redna denarna podpora poslušalcev.

Denarna podpora kot naročnina
Najbolj razviti sistem skupnostnih radiov imajo v ZDA, kjer je leta 1949 zaživela prva skupnostna radijska postaja KPFA (Berkeley, Kalifornija). Danes je v ameriški Nacionalni zvezi skupnostih programov (NFCB) nekaj več kot 110 postaj, kar je slab odstotek vseh radijskih postaj v ZDA. Poleg WERU v Mainu in WMNF na Floridi je najboljši primer ameriškega skupnostnega radia KGNU iz Colorada.

Ima 400.000 dolarjev letnega proračuna za 24-urni program, 5 rednih in 200 sodelavcev prostovoljcev in 4.000 članov, oziroma najbolj zvestih poslušalcev, ki naj bi radiu prispevali najmanj 40$ na leto. Gre za denar, ki ga na KGNU primerjajo z naročnino za časopis. Projekcije poslušanosti pravijo, da ima dvajsetletni KGNU 40.000 rednih poslušalcev na območju, na katerem živi 240.000 ljudi in oddajajo še tri komercialne radijske postaje. Manjši del denarja, med desetino in petino letnega proračuna, KGNU prevzema iz raznih javnih fondov.

Skupnostne radijske programe lahko poslušamo tudi v Sloveniji, in ne samo po internetu. S svojimi neprofitnimi programi in odprtimi kanali za posamezne marginalizirane skupine in razne subkulture ter nekonvencionalno glasbo ima ljubljanski Radio Študent precej lastnosti skupnostnega radia. A v nasprotju z Radiom Študent, ki je sicer član AMARC-a, v ameriških skupnostnih programih ni reklam ali posebnega komercialnega kotička in sodelavci ne dobivajo honorarje. Obstajajo »underwriting announce«, kar v primeru sponzorstva pomeni, da se v etru sliši samo zahvala: »Ta program ste denarno podprli vi, cenjeni poslušalci, in ›Green Nature Recycling‹.«

Pomanjkanje kulture medsebojnega razumevanja in cenjenja
Radio Študent, ki je izjema tudi v zakonu o javnih glasilih, je že nekaj časa na razpotju med zahtevami po tržni komercializaciji in prizadevanji za nadaljevanje »skupnostno-odprtega« programa. Pomanjkanje kulture medsebojnega razumevanja in cenjenja je pripeljalo tudi do stavke, posledice pa se še zmeraj čutijo, predvsem v kakovosti programa in v nizki poslušanosti. Če ne bo jasne smeri razvoja, ki v sedanjih zakonskih razmerah lahko kombinira oba modela, je prihodnost Radia Študent kot posebnosti v slovenskem etru negotova.

Podobna je situacija med slovenskimi lokalnimi radijskimi postajami, ki naj bi po trditvah in prepričanju zakonodajalca imele tudi vlogo skupnostnih. Konec prejšnjega leta je bilo slišati o težavah lokalcev, ki so zaradi položaja, v katerega jih je pripeljala huda »nelojalna« konkurenca vse večjega števila komercialnih radijskih postaj, iskali pomoč pri državi. Čeprav je država poslala nekaj vode na mlin lokalnim postajam, je pritisk trga premočan. Na drugi strani pa se administrativne proračunske subvencije lahko spreobrnejo v odvisnosti od (lokalne) politike, česar se zavedajo v Združenju nekomercialnih radijskih postaj.

Da bi lokalne radijske postaje obstale, se morajo nenehno potrjevati na trgu, pravi Irma Benko, direktorica Murskega vala, najbolj uspešnega lokalca v Sloveniji. Zaradi tega trpijo izobraževalni, kulturni, informativni in drugi neprofitni programi, ki naj bi jih kot obvezo prevzela »četrta mreža«. Država bo s pravnimi zdravili in denarnimi infuzijami olajšala življenje lokalcem, vendar je lokalni radio »obsojen« na urbano ali ruralno skupnost, za katero medijsko skrbi. Tukaj se mogoče začne zgodba o slovenskem skupnostnem radiu, ki naj bi ga neodvisno od države in trga uresničevalo in podpiralo lokalno prebivalstvo, podobno kot v ZDA ali v nekaterih evropskih državah.

izpis

Vera Grebenc

Radio-aktivna civilna družba
Kako posamezne skupine iz civilne družbe sodelujejo z raznimi radijskimi postajami
V drugi polovici leta 1995 se je v programski shemi Radia Študent pojavil »civilnodružbeni blok«, ki je pomenil časovni in vsebinski kontekst oddaj, ki so (smo) jih pripravljali člani in članice raznih skupin in društev (Modra, Altra, Most, YHD in druge). Šlo je za posebno obliko sodelovanja, ko je radijska organizacija ponudila eter skupinam, ki so delovale na področju civilne družbe. Na ta način so te skupine dobile možnost avtentičnega govora o temah, ki jih radijski (in drugi) mediji zapostavljajo ali prezrejo, pridobivala pa je tudi radijska organizacija Radio Študent, saj je s sodelovanjem lahko odkrivala nove sodelavce in dopolnjevala program z aktualnimi vsebinami. Rezultati poizvedovalne ankete, ki je bila opravljena na koncu leta 1997 in v začetku leta 1998, so pokazali, da je od 47 lokalnih radijskih postaj, ki so bile vključene v anketiranje, 18 (38%) radijskih postaj oz. njihovih uredništev prepoznalo sodelovanje s skupinami civilne družbe, med njimi sta bila oba študentska radia, 8 komercialnih radijskih postaj in 8 nekomercialnih radijskih postaj. Kriterij, po katerem so radijska uredništva prepoznavala sodelovanje, je predpostavljal, da člani skupin samostojno izbirajo vsebino in obliko oddaj ter samostojno obvladujejo oddajanje v etru, da je torej oddaja »njihov izdelek«. Vseh skupin, ki so tako redno pripravljale oddaje, sem naštela 48, od tega je kar 16 klubov in društev študentov, največ (16) skupin pa odpade na oba študentska radia. Skupin je glede na lastno dejavnost največ s področja kulture, športa in rekreacije, izobraževanja ter socialne in zdravstvene varnosti. Posebnost so verske skupnosti (6), s katerimi sodelujejo le na nekomercialnih postajah, medtem ko na komercialnih in študentskih postajah nisem odkrila programa, ki bi ga pripravljale.

Člani in članice skupin opravijo delo pri programu različno. Najpogosteje, v 57% primerov radijskih postaj, delo opravljajo prostovoljno, na 29% radijskih postajah za opravljeno delo dobijo honorar, posebnost sta dve komercialni radijski postaji, ki dvema študentskima kluboma zaračunavata materialne stroške priprave in predvajanja programa. Zanimiva je ugotovitev, da so vse skupine, ki sodelujejo na obeh študentskih radiih, in večino skupin na nekomercialnih radiih k sodelovanju povabila radijska uredništva, medtem ko so vstop na komercialne radijske postaje, razen v redkih izjemah, skupine iskale same.

V oddajah skupin so na prvem mestu informacije (23%), sledijo področja kulture (21%), razvedrila (21%) in izobraževanja (19%). Ko pogledamo, kako je vsebina oddaj porazdeljena glede na vrsto radijske organizacije, ugotovimo razlike. Tako so v primeru študentskih radiov na prvem mestu informacije, na nekomercialnih radijskih postajah je na prvem mestu kultura in na komercialnih radijskih postajah razvedrilni program. Posebnost poizvedovanja so bili informativni pogovori z radijskimi uredništvi po telefonu, v teh pogovorih so se namreč pokazala različna stališča glede skupin in sodelovanja z njimi. Na eni strani so izražali tehtne razloge in pomisleke v zvezi s prisotnostjo civilne družbe v etru, na drugi strani pa so odsevali tudi predsodke in stereotipna mišljenja:
  • oddaje, ki jih pripravljajo te skupine, poslušalcev ne zanimajo;
  • gre za socialno šibkejše, ki potrebujejo ali pričakujejo pomoč;
  • v skupine civilne družbe se zbirajo le družbeno deprivilegirani;
  • v ozadju dejavnosti skupin se skrivajo čisti politični ali ekonomski interesi;
  • skupine imajo čudne ideje;
  • člani skupin so nergači in nezadovoljneži;
  • skupine želijo radio izkoristiti le za svojo promocijo;
  • pri svojem delu so neprofesionalni;
  • so nezanesljivi.
Zanimiva so tudi stališča, ki so jih zastopala predvsem tista radijska uredništva, ki s skupinami ne sodelujejo, in so jih navajala kot razloge proti sodelovanju s skupinami, nekateri od teh razlogov pa so tudi ocena dejanskih razmer:
  • zastopamo nevtralen in objektiven prijem pri poročanju o dogodkih;
  • raje sodelujemo s profesionalci;
  • najprej se ponujajo, potem pa nimajo časa;
  • naš koncept je: »Ne preveč govorjenja!«;
  • naš čas stane;
  • na razpolago smo jim dali čas, pa niso bili zmožni izpeljati oddaje;
  • nekaj časa so delali, potem pa niso več kazali interesa.
  • v našem kraju ni aktivnih skupin, razne dejavnosti zamirajo;
  • pri nas študenti nimajo prostora za druženje.
Radijska uredništva, ki ne sodelujejo s skupinami, so ugotavljala, da se pri njih vključevanje skupin v radijske programe večinoma zgodi znotraj širših vsebinskih kontekstov in da se podatkov o tem, koliko in kateri segmenti civilne družbe so pri tem vključeni, ne zapisuje posebej, saj gre za obsežno družbeno področje. Pogoste so tudi situacije, ko organizacijsko in vsebinsko delo opravi novinar, skupine ali njihovi člani pa se pojavljajo v njih kot gostje oz. sogovorniki. O dejavnostih in področjih civilne družbe se najpogosteje govori v informativnih, razvedrilnih, športnih in kulturno-informativnih oddajah. Radijska uredništva so kot oblike programa, v katerih običajno najdejo prostor in čas civilno-družbene skupine, navajala:
  • brezplačni, nekomercialni oglasi;
  • brezplačne predstavitve amaterskih skupin in društev in dobrodelnih organizacij;
  • redne informativne oddaje;
  • aktualni dogodki (npr. javljanje s terena);
  • kontaktne oddaje;
  • pogovori z gosti v studiu;
  • dobrodelne prireditve, v katerih je radijska organizacija nosilka dobrodelne akcije (npr. zbiranje prostovoljnih prispevkov).
Posebnost so oddaje, o katerih so poročali predvsem na lokalnih nekomercialnih radiih. Gre za oddaje, ki so namenjene ciljni publiki (upokojenci, mladina, otroci, narodnostna skupnost) in jih pripravljajo posamezniki ali skupine posameznikov, ki so predstavniki teh skupin ali pa se s temi skupinami srečujejo pri svojem delu. Na avdicijah, ki so jih organizirale radijske postaje, so bili izbrani za honorarne radijske sodelavce, samostojno pripravijo koncept oddaje, ki ga pregleda odgovorni urednik, za kritje materialnih stroškov takšnega programa pa mora poskrbeti radijska organizacija sama. Tovrstni obliki sodelovanja težko pripisujemo značilnost »sodelovanje s skupinami civilne družbe«, saj se avtorji v njih ne pojavljajo kot izraziti predstavniki teh skupin, ampak nastopajo kot njihovi animatorji, kaže pa na večjo odprtost radijskih vrat posebnim ciljnim publikam in s tem vzpostavljanje priložnosti govora o njihovem posebnem položaju. Radijska uredništva imajo s takšnim načinom sodelovanja dobre izkušnje.

izpis

 S O R O D N E   T E M E

radio in televizija

Medijska preža
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Biljana Žikić
S skuterji do televizije:TV Pink Si – TV3 Pink – TV3 Medias
Zoran Medved
Spregledano zavezništvo z državljani
Pia Majbritt Jansen
Danska javna radiotelevizija – primerjalna zgodba o uspehu
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Marko Milosavljević
Giganti in palčki slovenskih medijev (če krematorijev raje ne omenjamo)
Gorazd Kovačič
Medijska vaja hujskanja proti javnemu sektorju in socialni državi
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Brankica Petković
Kar ni romantika
Admir Baltić
Pa tako lepo govorite naš jezik …
Saša Banjanac Lubej
TV Slovenija: pozitivne programske spremembe, a še veliko prostora za izboljšave
Zoran Medved
Prihodnost ali pogreb javne RTV?
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Brankica Petković
Odpiranje RTV Slovenija za nove narodne skupnosti?
Jasna Babić
Spet se rola – Vrnitev »urbanih« glasbenih oddaj na TV Slovenija
Matjaž Ambrožič
Kdo pa je pri vas kreativni?
Dejan Jontes
Lepo je biti preprost: stereotipne reprezentacije razreda v situacijskih komedijah
Suzana Oreški
Reprezentacije norosti: Privabljanje gledalcev z omalovaževanjem podobe ljudi, potisnjenih na rob
Goran Ivanović
»Krezubi trozubac« danes: kje so pristale tri nekdanje mladinske radijske postaje iz Ljubljane, Zagreba in Beograda?
Andraž Poeschl
O Sloveniji na svetovnem prvenstvu
Zvezdan Martič
Vizija TV Slovenija: Strogi profesionalni standardi, več urbanih vsebin, večja vključenost gledalcev ...
Zoran Medved
Stavka na RTV Slovenija: Ostajajo problemi, zaradi katerih še nihče ni stavkal
Boštjan Nedoh
Kako stavkati brez materialnih posledic?
Jovana Mihajlović Trbovc
»Jugosfera« pod televizijo Pink: od pozabe problematične preteklosti do povezovanja v potrošništvu in zabavi
Jasna Babić
Osnutek zakona o medijih: Bluz slovenskih glasbenikov
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Andreja Trdina
Spet doma: zamolčevanje razrednih razlik v konstrukciji slovenske običajnosti
Eva Vrtačič
Telo kot stroj, dr. House kot genialni mehanik
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Eva Vrtačič
Zakaj se sploh igramo, če že vse vemo?
Claire Frachon
Francija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja milijonov ljudi
Eva Vrtačič
Ideologija v kuharskih oddajah
Eva Vrtačič
Razkrinkane izbire
Boris Čibej
Združene države Amerike: Lisičje novinarstvo
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Zoran Medved
Novi zakon o RTV Slovenija: Potrebujemo popolnoma nov koncept
Dušan Rebolj
Ali je prav, da novinarji volijo?
Nika Susman
Francija: Usoda javne televizije odvisna od dobičkov komercialne tekmice
Eva Vrtačič
Svoboda je suženjstvo
Marko Milosavljević
Razdruženi propadajo
Sandra Bašić-Hrvatin
Kakšen javni medij potrebujejo državljanke in državljani Slovenije?
Brankica Petković
Glas poslušalcev in gledalcev
Miro Samardžija, Julija Sardelić
Preveč se ukvarjamo z visoko formalno politiko, dela na terenu je vedno manj
Julija Somrak, Aleš Zobec
Selekcija informativnih vsebin na televizijah
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Roman Kuhar
»Voditelj oddaje pa ni Rom«
Enisa Brizani
Amare Droma, Amare Drumija, Mengere Droma, Naše poti
Zvezdan Martič
Medijske hiše srečajo nove medije
Sandra Bašić-Hrvatin
Politika razvoja radia in televizije v Sloveniji – Tiranija status quo
Tanja Kerševan-Smokvina
Strategija razvoja radijskih in televizijskih programov – bolje pozno kot nikoli?
Miha Krišelj
Digitalizacija in novi frekvenčni spekter – izziva za razvoj radijskih in televizijskih programov
Majda Juvan
Zakaj je v frizerskem salonu frizer in kaj ima s tem pokojni RGL?
Irena Vide
Lokalna novica je kraljica
Gojko Bervar
Radijsko tekmovanje Prix Europa 2007
Nagrada novinarju Gašperju Lubeju
Snežana Trpevska
Makedonija: Največje televizijske postaje v službi političnih obračunov
Milka Tadić Mijović
Črna gora: Mediji brez distance do vladajočih krogov
Kaja Jakopič
Bum časopisnih spletnih televizij
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Spletne televizije izziv za medijske regulatorje
Marta Gregorčič
O diktaturi medijev in kontrarevolucionarnih učinkih
Anita Mikulič
Zakaj bi bili otroci žrtve medijev?
Marko Jenšterle
Venezuela: Napoved odvzema frekvence nastarejši zasebni televiziji
Brankica Petković
NMS – Naš mali svet
Kaja Jakopič
Big Brother: proizvodnja resničnosti
Igor Vobič
Je RTS Janeza Ujčiča res medij, najbolj v »javnem interesu«?
Lana Zdravković
Študentski radijski postaji – neprilagojeni in potrebni
Brankica Petković
Zakaj ni odzivov na procese zatona RŠ in Marš?
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
Marko Milosavljević
Vrnitev TV 3 – Največ koristi bo še vedno imel Holivud
Boris Vezjak
Poskusi ideologizacije in politično motiviran novinarski suspenz
Špela Stare
Zgovoren obseg kadrovskih menjav na RTV Slovenija
Gojko Bervar
Varuh poslušalcev in gledalcev RTV Slovenija
Boris Bergant
Avstrija: Vihar na javni radioteleviziji
Suzana Žilič-Fišer
Javnega interesa ne zagotavlja le RTV Slovenija
Brankica Petković
Kadrovski vrtiljak
Boris Vezjak
Dedemokratizacija Slovenije pod krinko demokratizacije RTV Slovenija
Tanja Taštanoska
Mlačna drža novinarjev RTVS
Boris Vezjak
Resnica sklicevanja na dr. Hoffmann-Riema
Marta Gregorčič
Javni prostor: Negujmo ga tam, kjer je in odpirajmo tam, kjer se je zaprl
Neva Nahtigal
Kdaj oddaje za Rome na RTV Slovenija?
Neva Nahtigal
Romi o medijskih vsebinah za Rome
Zoran Medved
Komentar - napačno pojmovanje ali ideološki konstrukt?
Kaja Jakopič
Realna televizija kot laboratorijski eksperiment
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Javna radiotelevizija za vse!
Brankica Petković, Helmut Peissl
Monopoli premaknejo medije v desno
Maruša Krese
Najboljše, kar lahko da radio
Brankica Petković
Dodatna politizacija in državni nadzor nad RTV Slovenija
Gojko Bervar
Kdaj omdusman na javni radioteleviziji?
Brankica Petković
Nova vlada – nova medijska politika
Gašper Lubej
TV Slovenija praviloma »pokrije« več dogodkov kot POP TV
Marko Milosavljević
Predvolilna soočenja na RTV Slovenija – Bi lahko bila ožja, a bolj relevantna?
Tonči Kuzmanić
Televiziranje kot ničenje sveta
Bojan Golčar
»Mrtvorojeni otrok« države s prevelikim številom rtv-organizacij?
Boštjan Nedoh
Italija: Televizije trdno v Berlusconijevih vajetih
Gojko Bervar
Kdaj varuh poklicne etike na slovenski javni radioteleviziji?
Renata Šribar
Toliko o samoregulaciji pornografije
Bojan Golčar
Bo v etru še kaj programov posebnega pomena?
Andrej Stopar
Kako bo poslej EU odmevala v programih Radia Slovenija?
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Nataša Velikonja
Spopad stališč kot medijski konstrukt
Tomaž Zaniuk
Klic po celostni sanaciji Radia Študent
Saša Banjanac Lubej
Lokalne radijske postaje: Vse novice in oglasi iz istega računalnika
Anita Mikulič
Otroci in televizija
Melita Zajc
Mediji in avdiovizualna politika v strateških dokumentih ministrstva za kulturo
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Državno financiranje in naročnina slabi neodvisnost in svobodo televizije
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Sandra Bašić-Hrvatin
Zakon o RTVS za 20. ali 21. stoletje?
Marko Milosavljević
Nuja transparentnosti na RTV Slovenija
Tonči Kuzmanić
Potrošniška ali kapitalska suverenost
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
Ksenija Horvat
John Simpson: Poročila z nikogaršnje zemlje – Poročanje o svetu (1)
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Channel 4 kot model javne komercialne televizije
Karol Jakubowicz
Zavrnite predloge o politični delitvi javne radiotelevizije!
Petra Šubic
Novi lastniki medijev: zakaj je Laško kupil delež v Delu?
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Neva Nahtigal
Pravila brez nadzora
Neva Nahtigal
Sistemi medijske odgovornosti v Sloveniji
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Mojca Pajnik
Islam: Spektakularno o džamiji
Simona Zavratnik Zimic
Islam: Človekove pravice kot ljubiteljska dejavnost
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Mojca Pajnik
Pornografija: Ženske med spolnostjo in pornografijo
Brankica Petković
Romi: Lahko je nič ne vedeti o Romih
Poul Erik Nielsen
Danska državna televizijska služba na prodaj
Petra Oseli
Nove socialne dimenzije televizije
Dušan Rebolj
Prihodki radiotelevizij naraščajo
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
Tomaž Gerden
Celina z imenom Slovenija
Marta Palics
Vojvodina
Izgubljen ugled manjšinskih medijev
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Marko Prpič
Zgodovina radiotelevizije v Veliki Britaniji
Bojan Golčar
Radio Marš - konec ali začetek?
Simona Zatler, Sandra Bašić-Hrvatin
Programski deleži po novi medijski zakonodaji
Suzana Žilič-Fišer
Neprivlačnost slovenskega televizijskega trga
Rajko Gerič
Najlažje se je odreči programu
Katja Škoberne
Javna televizija in profilirane oddaje
Marjan Moškon
Žagajo mar avtorji vejo, na kateri sedijo?
Alenka Kotnik
Otroci in mladostniki v medijih
Petra Oseli
Ima tretji radijski sektor v Sloveniji prihodnost?
Goran Ivanović
Vpliv ameriškega skupnostnega radia
Boris Bergant
Izrazito politični zakon
Rina Klinar, Irma Benko
Več vprašanj kot odgovorov
Petra Oseli
Je TV 3 res »nezaželena« televizija?
Lucija Bošnik
Ameriški mediji – tempirana bomba?
Ksenija Horvat
Ko tudi dva novinarska vira nista dovolj
Bojan Golčar
V reševanje Marša se je vključila občina
Barbara Vodopivec
Tajnice, čistilke, gospodinje…
Rina Klinar
Naj lokalni radio ugasne?
Marjan Moškon
Zatreti lokalne programe je lahko
Dejan Jelovac
To bo konec Radia Študent
Suzana Žilič-Fišer
Prihodnost televizije
Ksenija H. Vidmar
Televizijska konstrukcija 20. stoletja
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
Tanja Kerševan-Smokvina
Oglasi na televizijah po pravilih
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Kaja Jakopič, Saša Banjanac Lubej
V etru Nove Evrope
Jan Moláček, Petr Kopecky
Svet in generalni direktor – generatorja krize
Rajko Gerič
Civilna družba rada glasuje tajno
Danail Danov
Upor na nacionalnem radiu
Damir Matković
HRT ostaja gospodar medijskega prostora
Peter Bajomi-Lazar
Državna televizija na kolenih
Tadej Labernik
Ukinitev sedanje Radiotelevizije BiH
Ahmed Burić
Reformo diktira mednarodna skupnost
TV3 bo preživela
RTV Slovenija
Bojan Golčar
Radio Marš naj bo!
Grega Repovž
Televizijska soočenja in podobe političnih tekmecev
Bojan Krajnc
Zakaj bi televizija bila servis lova na volilce?
Matjaž Gerl
Logika kapitala na televizijskem trgu
Marjan Ogrinc
Mediji ignorirajo rock
Bojan Golčar
Zakaj si univerza lasti Radio Marš?
Barbara Bizjak
Število obiskov razkriva edino Večer
Omejevanje je nedemokratično
Gregor Belušič
TV Duh
Beata Klimkiewicz
Medijski imperij Radio Maryja
Sandra Bašić-Hrvatin
British Journalism Review
Sandra Bašić-Hrvatin
The Baltic Media Monitor
Marjan Moškon
Priložnost za primerjanje
Mojca Širok
Medijske selitve
Boris Čibej
Prihodnost neke iluzije
Matjaž Gerl
Kakšno javno televizijo potrebujemo in kakšno si lahko privoščimo
Brankica Petković
Usoda »vaških televizij«
Goran Ivanović
Televizija na internetu
Kaja Jakopič
Neuradno o medijih
Sandra Bašić-Hrvatin
Trideset let pozneje
Goran Ivanović
Radio v vsako vas
Vera Grebenc
Radio-aktivna civilna družba
Matjaž Gerl
Veliki bratje slovenske radiodifuzije
Zoran Medved
Gledanost informativnih oddaj upada
Matjaž Gerl
Gneča v etru
Igor Brlek
Utapljanje v valu komerciale
Borut Savski
Internetovska radijska kreativnost
Marko Prpič
Več omejitev in večji pritiski
Veran Matić
Moč in smisel mreže sorodnih medijev
Pro Plus
Za POP TV so najbolj pomembni gledalci
Marjan Moškon
Kaj naredi denar
Matjaž Gerl
Med cenzuro in anarhijo
Rastko Močnik
Javne betice
Breda Luthar
Kakšen je politični učinek apolitičnega žurnalizma
Edicija MediaWatch
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Sandra Bašić-Hrvatin
Državni ali javni servis
Breda Luthar
Politika teletabloidov
Novinarski večeri
15.09.2005
Mirko Galić, Sandra Bašić-Hrvatin
Javne radiotelevizije in učinki zakonodaje
11.10.2004
Wolfgang Soergel, Simona Rakuša, Edi Pucer, Igor Drakulić
Zakaj novinarska stavka?
10.05.2002
Josri Fouda
Al Džezira – arabski CNN?
23.11.2001
Gwyneth Henderson, Veran Matić, Danail Danov, Goran Gavrilov, Sandra Bašić-Hrvatin
Privatni vs. javni elektronski mediji: kdo bolje služi javnosti?
12.03.2001
Vlasta Jeseničnik, Aleksander K. Simonov
Kdo obvladuje rusko "glasnost"?
01.02.2001
Petr Kopecky, Rajko Gerič
Ne dam svoje televizije!
12.09.2000
Denis Latin, Bojan Krajnc
Televizijsko odpiranje tabujev
17.02.2000
Velibor Čović, Uroš Lipušček
Dober večer, gospod predsednik
23.09.1999
Robert Ottenhoff, Boris Bergant
Javnovizija
25.09.1997
Peter Knowles, Tomaž Perovič
Televizija hitre prehrane
Omizja
25.11.2008
Edvard Žitnik, Miha Lampreht, Miha Drozg, Ervin Hladnik Milharčič, Gorazd Kovačič, Marta Gregorčič, Jože Vogrinc
Podoba sveta v televizijskih poročilih
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
12.05.2005
Karol Jakubowicz, Werner Rumphorst, Branko Grims, Sašo Gazdić, Boris Bergant, Rosvita Pesek, Tatjana Pirc
Prihodnost javne radiotelevizije v Sloveniji
19.04.2001
Janez Kocjančič, Božidar Zorko, Vlado Senica, Rajko Gerič, Matevž Krivic, Marko Milosavljević
Perspektive javne radiotelevizije v Sloveniji