Slovenska družba je pojav vsakega novega medija sprejela previdno in zadržano. Izum Antona Codellija, ki je bil primerljiv s podobnimi pionirskimi poizkusi na področju televizije drugje v Evropi, je v njegovem času zabeležil en sam časnik na Slovenskem. Televizijo kot takrat nov medij pa je v slovenščini predstavil en sam kratek zapis, ki jo je primerjal s fantazijsko blodnjo (Zajc 1984). Internet že dolgo ni več nov medij, a je v Sloveniji postal del vsakdanjega življenja na ta način, da so se ohranili tudi strahovi, ki so spremljali njegovo vpeljavo. O tem na primer pričata tudi enačenje spletnih forumov s »sovražnim govorom« in pojav institucionalnih omejitev kot je Spletno oko. Zato so posebej dragoceni projekti, ki vabijo k razmisleku o samoumevnost teh procesov, na primer posvet v okviru parlamentarne Komisije za peticije ter človekove pravice in enake možnosti 15. marca letos ter pričujoča tematska obravnava v okviru Medijske preže. Moj predlog je, da perspektivo obrnemo in na spletno in mobilno komunikacijo pogledamo ne kot na tujek, pač pa kot na sestavni del slovenske medijske krajine.

Slovenija je, kot del evropske tradicije in kulture, dedinja francoske revolucije, in francoska revolucija je temeljila na zahtevi po svobodi govora. Slovenija in slovenski jezik sta dediča reformacije, in reformacija je prav tako temeljila na pravici preprostih, neukih, da javno spregovorijo v svojem jeziku. Slovenija kot sodobna država je dedinja slovenske pomladi, ki je tudi povezala oboje – pravico, da govorimo v svojem jeziku, in da svobodno spregovorimo o javnih rečeh. Pravica do svobodnega izražanja nam je bila v 1980ih letih, starejšim pa seveda že prej, glavni razlog za upor proti tedanji oblasti, ki nam je to svobodo jemala.

Omejevanje svobode govora v imenu preprečevanja »sovražnega govora«, kot tudi mnogi drugi znaki kažejo, da smo v zadnjih dvajsetih letih, v svoji državi, na to pozabili. Seveda je ta obrat v veliki meri del globalnih sprememb, začenši s transformacijo sodobnih zahodnih družb v kulturo strahu, v kateri svoja ravnanja oblikujemo ne glede na preteklost, temveč glede na vedno nejasno, in zato potencialno nevarno prihodnost. Tudi specifične lastnosti slovenskega prehoda iz socializma v kapitalizem so v marsičem del globalnega konteksta prevlade medijskih korporacij, kjer nacionalne države izgubljajo moč regulatorja, novinarji pa postajajo »novi« psi čuvaji (Halimi 2002), ki ne varujejo več javnosti pred politiko, temveč obratno. Medijski pluralizem se je zato z nastopom zasebnih medijev v Sloveniji povečal, a le za kratek čas.

Pluralnost slovenskih medijev je kljub njihovemu velikemu številu dodatno zvodenela v tem, ko so jih lokalnih veljaki spremenili v vzvode lastne promocije in v vire dobička. V pogojih, ko je medij vir dobička, svoboda izražanja postane predvsem svoboda tistih, ki imajo denar (Splichal 1997).

Zato so sodobne teorije demokratične družbe in komuniciranja razvile nov koncept, namreč načelo pravice do komuniciranja. To načelo poudarja, da imamo državljanke in državljani pravico ne le do tega, da smo obveščeni, temveč tudi, da se sami javno izražamo. Dejstvo, da lahko vsi člani družbe javno govorimo o skupnih rečeh, je v interesu celotne družbe (Williams 1976). Da bi se prepričali, kako prav je imel Williams, je dovolj, da se ozremo okrog sebe. Slovenija se zagotovo ne bi znašla v situaciji, v kakršni je, če bi zadnjih dvajset let imeli vsi možnost javno govoriti o skupnih stvareh. In to res vsi, ne samo tisti, s katerimi se strinjamo.

Regulacija medijev, torej poseganje države na področje medijev, je namenjena prav temu, da zagotavlja državljankam in državljanom možnost uresničevanja pravice do komuniciranja. Posebej javni mediji, torej tisti, ki za svoje delovanje prejemajo javna sredstva, so v zameno dolžni, da tudi vsem tistim, ki jih zasebni mediji kot komercialno nezanimive izločajo iz javne komunikacije, omogočijo uveljavljanje pravice do komuniciranja. Tak primer je denimo možnost, da Romi sami ustvarjajo svoje oddaje v okviru RTV Slovenija, in s tem je Slovenija lahko za zgled mnogim drugim evropskim državam. Vendar pa ima Slovenija na drugi strani mnogo – celo mnogo več, kot smo si mislili – lastnosti nove, nekdanje vzhodne Evrope. Med najbolj negativnimi je trdoživo ločevanje med elitno in množično kulturo, ki ga marginalizacija nove Evrope še poglablja.

Lokalne elite, v pomanjkanju priznanja s strani stare Evrope, to nadomestijo s poudarjeno kritičnostjo do lokalne množične kulture (Imre 2011). Konkretno se to kaže v odklonilnem odnosu do popularne kulture, množičnih medijev in do tistih vsebin, ki jih ustvarja občinstvo. Pisma bralcev, denimo, kot ena od zgodovinsko prvih možnosti, da tudi ne-strokovnjaki oblikujejo vsebine tradicionalnih medijev – in s tem uresničujejo aktivno pravico do komuniciranja - so imela ključno vlogo v slovenski pomladi 1980ih let. Ne glede na to pa so bila tudi predmet javnega omalovaževanja, in to celo s strani samih urednikov, celo po osamosvojitvi Slovenije, ki naj bi po pričakovanjih prinesla bolj, in ne manj demokratične medije.

Podcenjevanje spletnih forumov in njihovo enačenje s sovražnim govorom je nadaljevanje te »politike«. Pripeljala je do tega, da je v Sloveniji ostal popolnoma zamolčan pozitiven vidik spletnih forumov, torej dejstvo, da spletni forumi pomenijo civilizacijsko pridobitev, saj prinašajo posodobitev tradicionalnih medijev tako z vidika pravice do komuniciranja, kot tudi z vidika kakovosti medijskih vsebin.

Pregled spletnih forumov na portalih vodilnih slovenskih medijskih (tiskanih in radiodifuznih) organizacij v prvih mesecih leta 2013 je pokazal, da občinstvo objavljene vsebine na forumih (1) dopolni z novimi podatki in/ali povezavami na vire, ki poročajo z druge perspektive; (2) te vsebine popravi, pogosto opozori celo na pravopisne napake in napačne prevode, kadar gre za povzemanje tujih virov; (3) opozori na neresničnost teh vsebin, denimo z vidika udeležencev ali prizadetih oseb; (4) te vsebine komentira ali izrazi nestrinjanje z njimi.

To zadnje velja za »sovražni govor«, ki pa nikakor ni edina vsebina spletnih forumov, tudi slovenskih ne. Da prevladuje, je z vidika razlikovanja med elitno in množično kulturo pravzaprav razumljivo, saj k temu prispevajo oboji – množice, ki so jih elite tradicionalno prisiljevale v molk, se javne komunikacije šele privajajo in najbrž tudi zaradi tega izražajo grobo, elite pa v svojem preziru do množic to še bolj poudarjajo.

Rešitev ni prepoved, pač pa prav nasprotno: omogočanje in spodbujanje spletnega in mobilnega komuniciranja med prav vsemi državljankami in državljani Slovenije, kot tudi načrtna promocija njegovih pozitivnih rab. Sam mehanizem forumov udeležencem na primer omogoča, da se vzajemno vrednotijo, bodisi s tem, da drug drugega komentirajo, bodisi s pozitivnimi/negativnimi ocenami. Nosilce sovražnega govora ostali udeleženci spletnih forumov praviloma na to opozorijo in/ali ocenijo negativno. Ta možnost pa je del širših sprememb sodobne medijske krajine, v okviru katerih še bolj pridejo do izraza pozitivni vidiki spletnih forumov.

Poleg tradicionalnih množičnih medijev, ki omogočajo zlasti uresničevanje pasivne pravice do komuniciranja, danes obstajajo tudi družbeni mediji, v katerih uresničujemo pravico do komuniciranja v polni, pasivni in aktivni obliki. Medtem, ko je pri prvih ločnica med producenti in uporabniki tako družbena (ločevanje med ustvarjalci in občinstvom, med profesionalci in amaterji), kot materialna (časopisnega članka, filma, ali TV oddaje ne moreš spremeniti, medtem ko jih gledaš), pa so se družbeni mediji razvili na osnovi tehničnih možnosti, v katerih vsebine nastajajo med uporabo: uporabniki so hkrati ustvarjalci.

Pravico do komuniciranja, kot pasivno sprejemanje in aktivno sporočanje, uresničujemo sočasno, ko ustvarjamo vsebine, in jih izmenjujemo med sabo. Obstajajo različne vrste in skupine družbenih medijev: družbena omrežja kot je Facebook, skupnosti za izmenjavo vsebin kot sta Flikr in YouTube, kolektivni projekti kot so forumi, ocene ali Wikipedija, blogi in mikroblogi kot Twitter, virtualni igričarski svetovi in virtualni družbeni svetovi. Skupno jim je, da jih uporabljamo medtem, ko jih ustvarjamo, in obratno (Zajc 2013). Vsebine nastajajo solidarno, mi jih ustvarjamo za druge, drugi za nas.

To zadnje izraža pojem socialni kot prevod angleške oznake social media, bolj kot pojem družbeni, ki se je uveljavil v slovenskem prostoru. Družben je, po definiciji, vsak medij. Prevod social media kot »družbeni mediji« poudarja dejstvo, da nas zgoraj opisani mediji povezujejo v mreže, zamolči pa, da so osnova tega mreženja vsebine, ki jih uporabnice in uporabniki med seboj solidarno izmenjujemo. Prav to je ključna sprememba, ki jo na področje medijev prinesejo socialni/družbeni mediji, namreč, da ustvarjanje medijskih vsebin ni več privilegij profesionalnih ustvarjalcev vsebin.

Skupna značilnost sodobnih družbenih gibanj kot so arabska pomlad, gibanje Okupirajmo Wall Street, Gibanje 5 zvezd v Italiji in Vseslovenska ljudska vstaja je, da zahtevo po aktivnem sodelovanju v odločanju o skupnih stvareh izražajo v okviru družbenih medijev in na javnih demonstracijah, medtem ko imajo tradicionalni množični mediji pri tem obstransko vlogo. Gibanje 5 zvezd celo odkrito obsoja tradicionalne italijanske medije, češ da so del politične elite, proti kateri nastopajo.

Ulice in trgi se zde nekontroliran, vsem dostopen prostor javne komunikacije, pa vendar se tudi v Sloveniji dobro spomnimo, da so jih morali demonstranti vsakič znova osvojiti, si jih priboriti, celo za ceno telesne nedotakljivosti in osebne svobode. Naivno bi bilo domnevati, da je na področju medijev drugače, in da obtožbe o »sovražnem govoru« na spletnih forumih ostajajo zunaj tega boja.

Družbeni mediji ponujajo novo možnost, da o skupnih stvareh javno spregovorimo vse državljanke in državljani brez razlik. Njihovo omejevanje nas prikrajša za pomemben vir informacij o družbi, v kateri živimo, obenem pa še povečuje jezo in nezadovoljstvo, o katerih priča sovražni govor, in sta obenem tudi izraz zahteve po sodelovanju pri odločanju o skupnih stvareh.

Sovražni govor zato po mojem mnenju najbolj učinkovito preprečimo s tem, da vzpostavimo pogoje, v katerih bomo lahko vsi člani družbe aktivno soustvarjali pogoje skupnega življenja, in se ne bo nikomur treba boriti za pravico do javne besede. Družbeni mediji lahko pomenijo vsakovrstne nevarnosti, a zaradi tega je toliko bolj važno, da se zavedamo in potrudimo izkoristiti predvsem njihove prednosti.

Halimi, Serge. 2002. Novi psi čuvaji. Ljubljana: Maska, Mirovni inštitut in Inštitut za sodobne družbene in politične študije.

Imre, Aniko. 2011. »Love to Hate: National Celebrity and Racial Intimacy on Reality TV in the New Europe«. Television and New Media. doi: 10.1177/1527476411408121

Splichal, Slavko. 1997. Javno mnenje. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.

Zajc, Melita (ur.). 1983. Gledanje na daljavo: Recepcija televizije na Slovenskem. Ljubljana: Slovenski gledališki in filmski muzej.

Zajc, Melita. 2013. »Social Media, Prosumption, and Dispositives - New Mechanisms of Construction of Subjectivity,« v Journal of Consumer Culture (pred objavo).

Williams, Raymond. 1976. Communications, 3. izdaja. Harmondsworth: Penguin Books.

O sovražnem govoru je bilo v zadnjem času napisano in povedano že veliko. Tudi v Medijski preži, kjer sem sam o tem napisal več prispevkov.[1] Tokrat se bom v prvem delu omejil na refleksije z javne predstavitev mnenj o sovražnem govoru, ki je bila opravljena v državnem zboru 15. marca 2013, v organizaciji Komisije za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti (v nadaljevanju komisija). V drugem delu pa bom predstavil sovražni govor na podlagi vsebine in strukture pobud (pritožb), ki jih v zadnjem času obravnava Varuh človekovih pravic RS (varuh).

Komisija je sklep o organizaciji javne predstavitev mnenj o sovražnem govoru sprejela na nujni seji komisije 13. 2. 2013, ko je uvrstila na dnevni red problematiko v zvezi z nestrpnimi napadi na pripadnike madžarske narodne skupnosti v Sloveniji. Že na tej seji so bila, ob udeležbi predstavnikov državnih organov in strokovnjakov, zastavljena številna vprašanja o razširjenosti, potencialni nevarnosti in odzivih državnih organov na pojave t. i. sovražnega govora[2], zato se je komisija odločila še za javno predstavitev mnenj, v kateri lahko sodelujejo vsi, ki se prijavijo na javni poziv. Ideja je dobra, lahko pa se tudi izrodi. In to se je deloma zgodilo tudi tokrat.

Javna predstavitev mnenj je bila na eni strani zlorabljena za politično obračunavanje med poslanci, celo člani komisije, na drugi strani pa je del prijavljenih udeležencev, ki so prišli na povabilo spletne strani 24kul, javno predstavitev izrabil za promocijo svojih kontroverznih stališč. Ta spletna stran ima posebno podstran o krisjanofobiji,[3] kjer so somišljenike pozivali k aktivni udeležbi na tej javni predstavitvi. Da je bil poziv uspešen, je pokazala udeležba v državnem zboru. Pri tem je treba dodati, da spletna stran, ki je zelo občutljiva na pojave kristjanofobije, na drugi strani slovi po homofobnih stališčih, kar je bilo še posebej očitno v lanski predreferendumski kampanji o potrditvi družinskega zakonika. Tako se je tudi v tej razpravi pokazalo, da pri opredeljevanju sovražnega govoru resnično nimamo enakih meril.

Nekateri izhajajo le iz svojega vrednostnega sveta in težko sprejemajo drugačne poglede in kritiko. Če bi za merilo vzeli omenjeno spletno stran, se o posameznih za javnost pomembnih vprašanjih, kot je, na primer, javno financiranje verskih skupnostih, ne bi smeli javno in kritično razpravljati. Posamezni govorci na tej javni predstavitvi pa so problematizirali pravico iz 55. člena ustave o svobodnem rojstvu otrok, čeprav to ni bila napovedana tema predstavitve mnenj. Ko je predsedujoča, res morda preveč temperamentno in s dodatnimi komentarji, na to opozarjala in nekaterim omejila nastop, so se usule kritike na vodenje javne predstavitve. Tudi te kritike, ki jih je v velikem številu prejel varuh, so bile spodbujene s strani omenjene spletne strani.

Sicer je bila javna razprava, zlasti v prvem delu, kvalitetna, kljub časovni omejitvi govorcev. Tako je predstavnik državnega tožilstva ponovno poudaril, da je kazenski pregon skrajni ukrep za omejevanje sovražnega govora in da morajo imeti prednost preventivne aktivnosti državnih organov, predvsem izobraževalne in promocijske. V nadaljevanju razprave, ko je bila predstavljena aktivnost Centra za varnejši internet pri FDV, je bilo očitno, da te aktivnosti, zlasti v šolah, izvaja le omenjeni center v okviru projekta, ki ga financira EU.

Varuh, ki je bil tudi omenjen kot tisti, ki naj bi izvajal te aktivnosti, pa že vrsto let brez uspeha opozarja, da v Sloveniji manjka nacionalna institucija za človekove pravice, ki bi kot osnovno dejavnost izvajala ravno take vrste aktivnosti. Tudi Medresorska komisija za človekove pravice, ki je v lani začela delovati na tem področju, je bila v času prejšnje vlade ukinjena, poskusi za njeno reaktiviranje pa so bili doslej neuspešni. O vsem tem piše več varuh v letnih poročilih, v poglavju o diskriminaciji.[4]

Na javni predstavitvi so bile predstavljeni tudi novejši statistični podatki o aktivnosti državnih organov pri sankcioniranju sovražnega govora oziroma pri pregonu kaznivega dejanja javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti iz 297. člena KZ-1 in tovrstnih prekrškov na podlagi Zakona o varstvu javnega reda in miru. Podatki o kazenskih obsodbah so sedaj dostopni na spletni strani Statističnega urada Republike Slovenije (SURS).[5] Podatki pa so za nepoznavalca težko dostopni in razumljivi, saj je hkrati treba iskati podatke o pravnomočnih obsodbah po vrsti kaznivih dejanj, po vrsti odločb, po spolu in po letu izdaje odločb. Tako ni izključeno, da se posamezno dejanje pojavi v statistiki večkrat, če je bilo v isti zadevi izdanih več odločb v različnih letih, na primer po uporabi izrednih pravnih sredstev. Ne glede na to so podatki relativno uporabni in nam povedo, da se aktivnosti tožilcev in sodišč pri pregonu tovrstnih kaznivih dejanj povečujejo. Sodišča so tako v letu 2010 izdala 3 kazenske sodbe, med njimi 2 obsodilni, v letu 2011 pa kar 9 kazenskih sodb, med njimi 8 obsodilnih. Za leto 2012 na spletni SURS še ni podatkov.

Tudi aktivnosti policije na tem področju se povečujejo. Predstavnik ministrstva za notranje zadeve je povedal, da je policija v letu 2010 obravnavala 34, v letu 2011 44 in v letu 2012 že 59 kaznivih dejanj po členu 297 Kazenskega zakonika. Podatki o zgolj treh obsodilnih sodbah, ki krožijo v javnih razpravah, torej niso več aktualni.

Na podlagi podatkov Spletnega očesa, ki sprejema prijave sovražnega govora na spletu, je ta v celotnem obdobju delovanja prejel in obravnavali več kot 10.000 prijav primerov domnevnega sovražnega govora, od tega so jih v nadaljnjo obravnavo na policijo poslali tristo petdeset. Koliko je bilo na tej podlagi obtožnih predlogov tožilcev, ni mogoče ugotoviti, vendar pri Spletnem očesu ocenjujejo, da na podlagi njihovih prijav, še ni bilo pravnomočne obsodbe.

Očitno je torej, da ima policija določene težave pri usmeritvah, katera dejanja na tem področju naj raziskujejo in posredujejo naprej tožilcem.

To vprašanje je bilo prisotno tudi na sestanku na Ministrstvu za notranje zadeve (MNZ) 14 februarja 2013, ki sem se ga udeležil v imenu varuha. Vendar je bil sestanek očitno uspešen, saj je predstavnik MNZ na javni predstavitvi povedal, da je kolegij kazenskega oddelka Vrhovnega državnega tožilstva je na seji dne 27. februarja 2013 sprejel dolgo pričakovano pravno stališče o pregonu kaznivega dejanja javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti po členu 297 KZ-1. Drug sklep na omenjenem sestanka je bil, da se o pregonu tega kaznivega dejanja organizira posebno izobraževanje za policijo.

Poseben problem, ki se je pokazal tudi na omenjeni javni predstavitvi, je v opredelitvi objekta varstva kaznivega dejanja javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Ali je to javni red in mir oziroma preprečevanje javnega nasilja in neredov, kar je prevladovalo v dosedanji praksi državnih organov, zlasti državnega tožilstva; ali varstvo ogroženih manjšin. Da je doslej prevladal prvi kriterij, je jasno povedala predstavnica Spletnega očesa, ki je o merilih za prijave organiziral več sestankov z odgovornimi na policiji in tožilstvu. Uporabi tega kriterija je najbolj odločno nasprotoval mag. Matevž Krivic, ki je utemeljeval, da je na podlagi 63. člena ustave kot objekt varstva pred sovražnim govorom treba upoštevati prizadetost narodnih, verskih, spolnih in drugih manjšin in ne nevarnost grožnje fizičnega nasilja oziroma javnega reda, ki jo pri nas preveč upoštevamo pod vplivom ameriške sodne prakse.

Veliko govorcev na javni predstavitvi je potrdilo, da je pomemben izvor sovražnega govora v politiki, ki se od tod širi v medije in spletne strani in komentarje. Kaja Jakopič iz spletnega portala MMC RTV Slovenija je tako navedla, da so izrazi, kot so zombiji, trenirkarji, udbomafijci in levi fašisti, vznikli skozi politični diskurz, sedaj pa se redno pojavljajo med spletnimi komentatorji.

Omenjena pa je bila tudi druga plat omejevanja sovražnega govora: zaskrbljenost, da bi se v preveliki vnemi omejevanja sovražnega govora poseglo v tehnične in družbene lastnosti svobode interneta, predvsem prek morebitnega nalaganja nalog omejevanja sovražnega govora ponudnikom storitev informacijskih družb, na primer upravljavcem spletnih strani, kjer so omogočeni tudi komentarji ali forumi.

Različno razumevanje sovražnega govora se odraža tudi v pobudah, ki jih varuh prejema na tem področju v zadnjih letih. Njihovo število se močno povečuje, od 107 v letu 2011 na 353 v letu 2012; povečanje je torej več kot trikratno. Veliko pobud prihaja na organiziran način, civilne skupine, največkrat tiste, ki združuje skupna verska opredelitev, pozivajo svoje člane in podpornike, da pošiljajo državnim organom ovadbe in zahteve za opredelitev v zvezi s posameznimi izjavami ali dogodki. Od varuha terjajo, da javno obsodi izjave, ki po njihovem mnenju pomenijo sovražni govor.

Mnogi domnevni primeri sovražnega govora očitno ne izpolnjujejo pogojev za kazenski pregon, zahteva se celo obsodba satiričnih prispevkov, ki po vseh mednarodnih­ merilih zaslužijo najvišjo zaščito v okviru svobode izražanja.

Očitno je, da tudi pobudniki za postopek pri varuhu pod izrazom sovražni govor razumejo različne pojave. Nekateri kot sovražni govor razumejo grožnje ali žalitve posameznikov ali uporabo neprimernih, žaljivih ali vulgarnih izrazov. To seveda ni sovražni govor, kot ga opredeljujejo mednarodne konvencije o človekovih pravicah, posebej 20. člen Pakta OZN o državljanskih in političnih pravicah, in kot ga na tej podlagi pri nas opredeljuje Ustava RS v 63. členu. Sovražni govor različno opredeljujejo tudi strokovnjaki.

Pravniki se pri opredelitvah naslanjamo na zakonske definicije, drugi družboslovci pa pod pojem sovražni govor uvrščajo tudi marsikaj, kar predpisi ne urejajo in je tudi prav, da ni urejeno s predpisi. Tudi novinarsko razumevanje sovražnega govora je večinoma drugačno od pravnega oziroma od tega kaj zasluži regulacijo in odziv državnega aparata.

Velik pripad prijav sovražnega govora za varuha na eni strani pomeni priznanje saj je prepoznan kot eden od redkih državnih organov, ki se s temi vprašanji sistemsko ukvarja in išče rešitve za odziv. Na drugi strani pa so te zahteve in pričakovanja tudi obremenjujoča, predvsem pa so pričakovanja odzivov varuha na posamezne napise ali izjave nerealna in največkrat politično ali ideološko motivirana. Pisci – pobudniki – želijo, da varuh »obsodi« nasprotno stran, tiste, ki mislijo drugače kot oni. Če bi varuh pristal na takšne zahteve, bi se lahko vsakodnevno ukvarjal samo s tem in bi na podlagi odzivov bil deležen vedno več kritik. Vedno bi se našel še kakšen primer »sovražnega govora« na katerega se varuh ni odzval in vedno bi bili očitki, da je bil odziv pristranski.

Zato je varuh že večkrat javno povedal, da obsoja vse primere spodbujanja nestrpnosti in sovraštva. Glede posamičnih odzivov pa se skušamo držati merila, da se odzivamo le na tiste primere, ko gre nesporno za elemente, ki jih prepoveduje ustava in jih kot kaznive opredeljuje kazenski zakonik. To pa so primeri spodbujanja sovražnosti do manjšin, ki se same ne morejo odzivati oziroma nimajo dostopa do medijev.

Ob tem se je treba zavedati, da je svoboda izražanja tako pomembna vrednota demokratičnih družb, da se je ne smemo odreči tudi za ceno subjektivne prizadetosti posameznikov ali posameznih skupin v družbi. To je večkrat ponovilo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP), ko je reklo, da je treba takšno prizadetost oziroma žaljive izjave tolerirati za ceno ohranjanja svobode izražanja oziroma svobode razprav o vseh zadevah, ki so za javnost pomembne.

Verjamemo, da je na primer prizadetost posameznih pripadnikov verske skupnosti, ki se obračajo na varuha, dejanska in ni zaigrana, vendar to ni dovolj za sankcioniranje izjav ali razprav, ki odpirajo za javnost pomembne teme. Če bi prepovedovali razprave o posameznih temah, bi žrtvovali svobodo izražanja in bi se postavili na isto raven kot nekatere islamske države, ki želijo, tudi z mednarodnimi sporazumi, uzakoniti prepoved blasfemije. Če bi na to pristali, bi žrtvovali samo svobodo izražanja, saj je svoboda veroizpovedi le ena od oblik svobode izražanja.

Drug primer, ki terja odziv varuha, pa je sovražni govor, ki ga izražajo politiki in druge vplivne osebe. Ti imajo zaradi svojega vpliva na javnost posebno odgovornost. To posebej poudarjajo tudi v organizaciji Article 19 v priporočilih državam kako naj regulirajo in se odzivajo na prepoved diskriminacije, sovraštva in nasilja. Iz teh razlogov se varuh odzval na neprimerne izjave predsednika vlade na javnem zborovanju Zbora za republiko.

Kaj je rešitev, kako reagirati kako omejiti izraze sovraštva in nestrpnosti? Enoznačnega odgovora ni, tudi v svetu nihče nima odgovora ali recepta kako se je najbolje odzivati na pojave sovražnega govora. Tudi sam se vse bolj nagibam k temu, da kaznovanje in kazenski pregon nista ustrezen odgovor in da teh pojavov na ta način ni mogoče odpraviti. V prispodobi bi bilo mogoče reči, da je v teh zadevah zdravilo lahko nevarnejše od bolezni. Da zdravilo (kazenski pregon) lahko naredi več škode (za svobodo izražanja) kot nekaznovanost sovražnega govora. V večini primerov je torej bolje dopustiti sovražne izjave, da izzvenijo, kot pa reagirati s kazensko represijo. Pri nekaterih politikih in politično ambicioznih posameznikih je kazenska represija lahko celo odlična politična promocija, saj postanejo preganjanci in žrtve. Takšne pa imajo volivci večinoma radi.

Kazenski odziv je primeren le v najbolj skrajnih primerih, ko grozi nasilje ali ko je govor naperjen proti skupini, ki se jo želi diskriminirati. Sicer je najbolje, da je odziv takojšen in tam, kjer je bila sovražnost izrečena. V medijih, v javnosti ali v politiki. Dobro je tudi, da imamo samoregulacijske mehanizme odzivov, kot jih imajo novinarji z Novinarskim častnim razsodiščem (NČR). Na javni predstavitvi sem ponudil predlog, ki so ga nekateri kasneje podprli: da bi tudi poslanci in drugi politiki sprejeli etični kodeks in oblikovali razsodišče, ki bi se odzivalo na posamezne primere sovražnega govora v politiki.

V večini drugih primerov pa je izraze nestrpnosti in sovraštva najbolje ignorirati in jih pustiti pozabi. Z odzivi se sovraštvo pogosto le še stopnjuje in širi, to pa je v mnogih primerih tudi namen piscev sovražnih sporočil – da se širi njihov domet in njihova prisotnost v javnosti. Včasih, glede na prakso pri varuhu, imam občutek, da nekateri mediji in novinarji prav iščejo grafite s sovražno vsebino, jih fotografirajo, objavljajo in na tej podlagi terjajo odziv varuha ali varuhinje. In če odziv ni tak kot so pričakovali, je cilj sovraštva varuhinja, to se je zgodilo lani poleti. Končalo pa se je s še več sovraštva in celo z grožnjami s smrtjo. Ali ne bi bilo bolje grafit sovražno vsebino prekriti in ga pusti pozabi, kamor tudi sodi?

Konec februarja 2013 je vrhovno državno tožilstvo sprejelo Pravno stališče o kaznivih znakih za 297. člen Kazenskega zakonika (Javno spodbujanje sovraštva, nasilja in nestrpnosti, tj. sovražni govor) in s tem končno dalo jasni odgovor na večletno strokovno in laično vprašanje o tem, kakšne vrste izražanje vsebuje znake kaznivega dejanja.

Kot smo lahko predvidevali že na podlagi dosedanje tožilske prakse, so kriteriji za pregon sovražnega govora postavljeni izrazito visoko. Tako ni nujno, da protiustavna oblika govora (po 63. členu Ustave RS) hkrati izpolnjuje pogoje za kazenski pregon (kaznivo dejanje), pišejo na tožilstvu. Prav tako sovražni govor v nobenem primeru ne more biti kazniv, če v posledici ravnanja ni prišlo do ogrozitve ali motenja javnega reda in miru ali družbenih skupin in če dejanje ni bilo storjeno z naklepom za vse znake kaznivega dejanja. V vsakem primeru mora za kaznivost izražanja biti le-to usmerjeno zoper katero od deprivilegiranih oziroma družbenih skupin ali njenega pripadnika, obstajati pa mora tudi objektivna možnost in tudi verjetnost, da bi do kršenja javnega reda in miru prišlo. Poleg tega lahko o kaznivem sovražnem govoru govorimo le v primeru objave kaznivega izražanja na prostoru, ki je dostopen vsakomur. Na tožilstvu še poudarjajo, da mora biti kazenski pregon zadnje možno sredstvo za odpravo negativnih pojavov v družbi. Sklepamo lahko, da to še posebej velja za sovražni govor na spletu, kjer tožilstvo za takšne primere predvideva posebno presojo, saj je pri izražanju na spletu pod vprašajem predvsem prisotnost naklepa, ki je eden bistvenih znakov kaznivega dejanja.

Na podlagi predstavljenih kriterijev torej lahko sklepamo, da velike večine primerov spodbujanja sovraštva in nestrpnosti, s kakršnim se vsakodnevno srečujemo na spletnih portalih, tožilstvo ne bo obravnavalo kot potencialno kazniv sovražni govor. Zato še vedno ostaja vprašanje, kaj storiti in kako obravnavati nepregledno množico komentarjev, ki ne izpolnjujejo kriterijev kaznivega, so pa za družbo in posameznike lahko kljub temu prav zaradi svoje množičnosti zelo škodljivi in moteči.

Vsekakor na Spletnem očesu rešitev za to težavo vidimo v samoregulaciji spletnih medijev, kjer je domnevnega sovražnega govora tudi največ. Konec leta 2010 je Spletno oko z večino večjih spletnih medijev podpisalo Kodeks za regulacijo sovražnega govora, kot ga je določal takratni 297. člen KZ-1. Podpis kodeksa je omogočil uporabnikom portalov neposredno prijavo domnevnega sovražnega govora na spletni portal in hkrati na Spletno oko, ob tem pa se je s podpisom medij zavzel, da bo dosledno odstranjeval komentarje, ki vsebujejo elemente kaznivega sovražnega govora. Lansko leto so se mediji na srečanju podpisnikov kodeksa strinjali tudi, da bodo svoj obseg moderiranja razširili tudi na ostale komentarje, ki so kakorkoli drugače nesprejemljivi ali žaljivi, in da kriterij odstranjevanja ne bo več zgolj potencialna kaznivost. Žal – kot lahko vsi opažamo – temu zaradi več razlogov ni tako, in še vedno smo priča dnevnim incidentom sovražnega in žaljivega govorjenja na slovenskih spletnih mestih.

Dejstvo je, da je zgolj odločitev urednika portala tista, ki lahko naredi spremembo na tem področju. Domnevno kaznivega govora, kot ga definira naša trenutna tožilska praksa, na našem spletu ni veliko; od tod verjetno tudi pasivnost urednikov na tem področju. Je pa toliko več ostalega nesprejemljivega govora oziroma – če lahko tako rečemo – sovražnega govora v širšem pomenu, ki pa zato žal nima nič ožjih posledic na posameznike, ki so ga deležni. Koliko smetenja z raznimi nekaznivimi žalitvami, grožnjami, podpihovanja sovraštva bo na določenem portalu, je torej osebna odločitev posameznega portala in njegovega urednika. Izgovarjanje na to, da ni finančnih virov, ki bi omogočili dosledno moderiranje, menimo, da ni na mestu, saj vsi vemo, da se za dosego določenega cilja da ukreniti marsikaj – v končni fazi tudi omejiti možnost komentiranja, če finančno nismo sposobni pregledovati vseh komentarjev ob vsakem času. Poleg tega imamo na voljo tudi mnogo drugih ukrepov, s katerimi je mogoče omejiti komentarje, ki si jih ne želimo na našem spletnem mestu. Kjer je volja, tam je pot; in to velja tudi za samoregulacijo sovražnega govora na spletnih mestih.

Na Spletnem očesu smo naklonjeni pristopu k sovražnemu govoru sočasno iz dveh strani:

1. Kazenska obravnava primerov najhujših oblik sovražnega govora
   Potrebno je primerno in hitro sankcionirati vse tiste, ki z javnim širjenjem sovraštva, nasilja ali nestrpnosti očitno kršijo veljavno zakonodajo. Pri tem bi se lahko pogosteje zatekli k alternativnim oblikam kaznovanja, ki jih imamo na voljo v Sloveniji, pa so vse premalokrat v uporabi, kar je škoda. Javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti je vsekakor tako kaznivo dejanje, pri katerem bi bila pogostejša uporaba poravnavanja v predkazenskem postopku ali alternativnih sankcij zelo dobra in učinkovita alternativa, na primer, zaporni kazni.
2. Aktivno delovanje spletnih medijev in ostale civilne družbe pri omejevanju milejših oblik sovražnega, žaljivega in neprimernega govora
   Nobena družba ne sme dopustiti, da se v njej pojavlja tako velik obseg različnih oblik sovražnega in žaljivega govora. Nobena družba tudi ne sme pričakovati, da se bo ta problem reševalo zgolj in samo s pomočjo strogega kaznovanja. To ni prava pot. Ne le na pristojnih organih, temveč na vseh nas je odgovornost, da prispevamo k izboljšanju stanja, v katerem smo.

Potrebno je hitro reagirati, ko zasledimo sovražni govor. Pri tem imamo v mislih predvsem spletne urednike in moderatorje spletnih portalov. Njihova moralna – če že ne kazenska – odgovornost bi morala biti, da zagotovijo red na svojih spletnih mestih. Seveda je tu prisotnih več vzrokov, zakaj temu pogosto ni tako, kot na primer pomanjkanje virov, pa tudi želja po pestri debati med uporabniki, ki zvišuje obisk spletnega portala, a žal niža raven kulturnega komuniciranja. Vsekakor bi se moralo dosledno moderiranje vsakega dostojnega spletnega medija začeti tam, kjer se konča izražanje mnenj na kultiviran način. V poštev bi prišlo tudi poenotenje praks moderiranja spornih komentarjev med spletnimi portali, ki bi med uporabnike spleta postavile jasna pravila, kje so meje dovoljenega in kje se začne komuniciranje, ki ni več primerno za objavo.

Spletno oko si bo še naprej prizadevalo za sodelovanje s spletnimi portali in sprejemalo prijave domnevnega sovražnega govora, ki bodo prihajali iz njihovih spletnih mest. Hkrati bomo v kratkem na našem spletnem portalu objavili priročnik za moderiranje, ki bo ponudil kar nekaj praktičnih nasvetov in instrumentov, kako spletni portali še lahko ukrepajo za zmanjšanje sovražnega in neprimernega govora na svojih spletnih mestih. Želimo si, da bi spletni mediji upoštevali naše pobude in storili konkretne korake v tej smeri.

In, ne nazadnje, potrebno je izobraževati in osveščati, in sicer predvsem o tem, kaj je neprimerno za javno objavo, in ne o tem, kaj je kaznivo. Gibati se po tanki liniji kaznivosti in nekaznivosti, ko gre za sovražni govor, nas ne bo pripeljalo daleč. Sovražni govor je zelo širok pojem in tudi nekazniv sovražni govor ima na posameznike lahko zelo hude posledice. Zato je potrebno osveščanje in predvsem zavedanje o tem, kaj je primerno, da se objavi na spletu. Vsako mnenje se da izraziti na veliko načinov in vedno imamo možnost izbrati takega, ki ni žaljiv ali sovražen.

Večjo vlogo morajo zato pri preprečevanju sovražnega govora tako odigrati tudi sami uporabniki, predvsem pri odločanju in presojanju, kaj in v kakšni obliki sodi na splet. Navedeno se seveda ne more zgoditi samo od sebe – potrebne so povečane aktivnosti civilne družbe na eni ter izobraževalnega sistema na drugi strani.

Center za varnejši internet, Safe.si, že vrsto let izvaja delavnice po osnovnih in srednjih šolah na temo spletne etike, v katero je zajeto tudi primerno komuniciranje na spletu. V vseh teh letih je bilo tako izvedenih že preko 500 delavnic s to tematiko, ki se jih je udeležilo več kot 13.000 učencev. Organizirana je bila tudi okrogla miza o spletnem bontonu, prav tako seminar za moderatorje, ki ga bomo ponovili tudi letos.

Potekajo tudi prizadevanja za preseganje obstoječega stanja z vključevanjem čim širšega kroga mladinske populacije in širše skupnosti. V marcu 2013 je bila na povabilo Sveta Evrope ustanovljena koordinacija na nacionalni ravni v okviru Evropske mladinske kampanje za boj proti sovražnemu govoru na spletu. Kampanja bo trajala do septembra 2014 in predvidoma prispevala k ozaveščanju o škodljivosti sovražnega govora ter k dvigu tolerance na pogovornih omrežjih; v pomoč bo mladinskim organizacijam in aktivistom pri prepoznavanju različnih oblik sovražnega govora; omogočala bo odzivanje na primere, kjer so tarča sovražnega govora posamezniki ali družbene skupine.

Prvi spletni komentar pod člankom na spletni strani www.rtvslo.si se je pojavil leta 2007. Uporabnik Earnceuz je takrat v komentarju pod člankom »Armanijev modni imperij na prodaj«zapisal: »Jst bom kupu!!« Od takrat pa vse do danes so uporabniki samo pod članki na spletišču rtvslo.si oddali že štiri milijone komentarjev, pod blogi 808.000 in na forumih 1,800.000 komentarjev uporabnikov.

Ogromna je količina zapisov anonimnih uporabnikov. Prav ta anonimnost jim omogoča oz. je nekakšen dejavnik opogumljanja, da objavljajo vsebine, ki jih kot neanonimni zagotovo ne bi. Žal je internet idealen prostor za širjenje sovraštva.

Ker uporabo sovražnega govora na naših spletnih straneh sankcioniramo z odstrnjevanjem neprimernih objav, se seveda tudi vedno znova sprašujemo, kje je zares meja, na kateri posežemo v svobodo izražanja ter svobodno uporabo spleta. In hkrati se sprašujemo, ali je fizično brisanje neprimernih objav edini možni način omejevanja sovražnega govora na spletu. Ne nazadnje: tudi v primeru najhujše sankcije – blokade –, ki lahko doleti uporabnika, ki širi sovražni govor na naših spletnih straneh, takšen uporabnik lahko vedno znova najde nov način ponovne registracije in širi sovražni govor še naprej. In mnogi uporabniki so pri tem zelo iznajdljivi.

Od prej omenjenih dobrih štirih milijonov komentarjev je do zdaj naše uredništvo »umaknilo« 230.000 komentarjev; to je približno pet odstotkov vseh komentarjev. Največkrat je razlog za umik »oglaševanje«, t. i. smetenje s komentarji (dupliciranje istih komentarjev) in uporaba velikih tiskanih črk. Vse to namreč pomeni kršitev naših pravil. Zaradi sovražnega govora pa je odstranjenih »le« pol odstotka komentarjev. Čeprav gre za majhen delež, so primeri sovražnega govora v komentarjih še vedno zelo »opazni«, ker motijo ostale uporabnike, njihovo komuniciranje, »tok komunikacije«, znižujejo raven komuniciranja in so lahko kazniva dejanja.

Zaradi nesprejemljivega »obnašanja« na mesečni ravni tako blokiramo (onemogočimo nadaljnjo uporabo) približno 40 uporabniških imen, kar seveda ne pomeni 40 različnih uporabnikov, ampak največkrat samo nekaj uporabnikov, ki se registrirajo pod različnimi uporabniškimi imeni. Tako na koncu koncev lahko govorimo o samo nekaj »problematičnih« uporabnikih. To pa seveda ne pomeni, da težav s sovražnim govorom na našem spletišču ni.

Sovražni govor namreč ni le osebna patologija, ni samo stvar posameznika in njegove zasebnosti, je predvsem simptom širšega družbenega prostora. Struktura t. i. argumentov, interpretacij, analiz, ki se pojavljajo v javnem diskurzu, ki krožijo po medijih, na ulici itd., reproducirajo določen vzorec izrazov, besednih zvez, ki so neprimerni in žaljivi. Njihova uporaba je del sovražnega govora na spletu.

Sovražni govor se, v zadnjem obdobju pa še posebej, legitimira tudi skozi politično delovanje. Izrazi, kot so zombiji, trenirkarji, udbomafijci, levi fašisti itd., so nastali v političnem diskurzu. Zdaj se redno pojavljajo v debatah med spletnimi komentatorji. Nekateri spletni komentatorji so dobesedno profesionalni komentatorji. Zagotovo namreč vemo, da so ljudje, ki jim zainteresirane skupine ali posamezniki plačajo, da aktivno objavljajo določene izbrane in »naročene« vsebine po različnih forumih in pod novicami po različnih večjih slovenskih spletnih portalih. Vemo celo, kakšna je njihova tarifa na uro. V svojem profesionalnem delu uporabljajo kar nekaj sovražnega govora.

Najbolj učinkovit način boja proti sovražnemu govoru na medmrežju je zagotovo spodbujanje kvalitetne debate na spletu. Skozi našo prakso namreč ugotavljamo, da se najmanj sovražnega in neprimernega govora pojavlja pod novicami, ki so kvalitetne in pozitivne. Velja pa tudi obratno.

Na spletne komentarje ne vpliva samo vsebina novice, pod katero so objavljeni, na samo dojemanje vsebine novice še kako vplivajo tudi komentarji pod njo. Še posebej, če so »okuženi« s sovražnim govorom.

Na Multimedijskem centru RTV Slovenija namreč komentarje uporabnikov pod novicami vidimo kot nadgradnjo naših vsebin, kot dodano vrednost in ne kot težavo. Kajti če analiziramo primere sovražnega govora z odstotki, se ta pojavlja v zelo majhnem deležu, ki pa ga je treba še zmanjšati! Ne samo s kodeksom regulacije sovražnega govora in pravili za spletne komentatorje, ampak predvsem z različnimi spodbudami za kvalitetnejšo debato.

Prav takšno akcijo pripravljamo na Multimedijskem centru RTV Slovenija, s katero bi želeli dvigniti raven komuniciranja uporabnikov na naši spletni strani, pa tudi sicer. Želimo še povečati zavedanje, da je tudi komuniciranje v virtualnem prostoru, kot je splet, prav tako pomembno in neprecenljivo, pa čeprav je v večini primerov še vedno anonimno.