Mediji na spletu so v zadnjih letih postali pomemben vir vseh vrst informacij in so v tej vlogi delno tudi že nadomestili tradicionalne množične medije, kot so tisk, radio in televizija. Ena izmed bistvenih lastnosti, po kateri naj bi se ti novi mediji ločili od tradicionalnih, je poenostavljena možnost izražanja mnenj občinstva o novicah in novinarskem delu. Med oblike povratne komunikacije štejemo tudi komentarje pod spletnimi novicami in na spletnih forumih teh medijev. Kuhar (2003, str. 103–104) meni, da gre pri teh komentarjih za moderno verzijo pisem bralcev v tiskanih medijih. Pri tem pa opozarja, da so pisma bralcev pred objavo v medijih vedno podvržena natančni selekciji, komentarji pod spletnimi novicami in spletni forumi pa se v večini primerov pregledujejo naknadno. Tudi zato so tako kot še mnoge druge oblike spletnega komuniciranja pogosto prizorišče nestrpnega diskurza in sovražnega govora. Ta pa v demokratičnih družbah, ki si prizadevajo za enakopravnost vseh skupin prebivalstva, ni zaželen in se v določenih primerih tudi kaznuje.

Zaradi žaljivih in sovražnih komentarjev se mediji na spletu v zadnjih letih soočajo z vse večjimi težavami. Toleriranje sovražnega govora in drugih neprimernih vsebin medijem škodi z vidika ohranjanja ugleda njihovih blagovnih znamk (Hermida in Thurman 2007, str. 17), sami uporabniki spletnih medijev s pritožbami pogosto opozarjajo uredništva spletnih medijev na problematične komentarje, mediji pa si z avtorji do neke mere v pravnem smislu tudi delijo odgovornost za neprimerne vsebine.

Slovenska zakonodaja na več mestih prepoveduje spodbujanje sovraštva in nestrpnosti in s tem uredništva spodbuja k ukrepanju na tem področju, vendar je pogosto premalo dorečena in preveč kompleksna. Podobno je tudi v tujini. Kot omenjata Hermida in Thurman (2007, str. 17), so včasih celo pravni strokovnjaki v zagati zaradi t. i. sivih con na področju kazenske odgovornosti spletnih medijev. To nekatere tuje medije sili k integriranju uporabniških prispevkov v skladu s tradicionalnimi novinarskimi praksami, ki so pravno bolj varne.

Tudi v Sloveniji omenjeni dejavniki medije spodbujajo k iskanju rešitev, ki bi učinkoviteje preprečevale širjenje nestrpnih sporočil. To se je z nekaterimi drastičnimi ukrepi do neke mere tudi uresničilo, denimo v primerih ukinitve spletnih forumov v spletnih izdajah nekaterih slovenskih časnikov (Kvas in Savič 2007). Ti mediji pa še vedno dopuščajo komentiranje pod novicami, ki je zaradi manj očitnega ločevanja od ostalih uredniško oblikovanih vsebin morda še bolj problematično.

Da bi se podrobneje seznanili z uredniškimi politikami slovenskih spletnih medijev glede komentarjev, ki vsebujejo sovražni govor, smo se odločili za izvedbo kvalitativnega raziskovanja; njegov potek predstavljamo v nadaljevanju.

Vprašanja o uredniški politiki pri komentarjih s sovražnim govorom smo poslali na elektronske naslove več uredništev slovenskih medijev na spletu. Prejeli smo štiri odgovore urednikov in zaposlenih v uredništvih portalov: 24ur.com, Rtvslo.si, Zurnal24.si in Finance.si, v uredništvih spletnih medijev Dnevnik.si in Vest.si pa smo opravili tudi dva strukturirana intervjuja v živo. Intervjuji so potekali v skladu z vnaprej pripravljenimi vprašanji. Na tem mestu moramo opozoriti, da so uredniki in drugi sodelavci uredništev spletnih medijev v svojih odgovorih opisali tudi uredniško politiko do nezaželenih komentarjev na splošno, in ne samo do komentarjev, ki so na ozkem področju sovražnega govora, ki smo ga v dopisu sicer opredelili kot »spodbujanje ali razpihovanje narodnostnega, rasnega, verskega ali drugega sovraštva«. Med ostale nezaželene komentarje lahko štejemo predvsem tiste z žaljivimi vsebinami in tiste, ki vsebujejo kletvice.

Z izjemo portala Vest.si se obravnavani spletni mediji vsak dan soočajo s sovražnim govorom, kot je določen v slovenskem kazenskem zakoniku. Poleg sovražnega govora po kazenskem zakoniku moderatorji na portalih 24ur.com[1], Rtvslo.si[2], Zurnal24.si[3] in Dnevnik.si[4] odstranjujejo tudi komentarje z žaljivo vsebino in komentarje, ki vsebujejo kletvice. Urednik portala Finance.si Jure Gostiša[5] pravi, da večinoma odstranjujejo le sovražni govor po kazenskem zakoniku, pri tem pa omenja, da je »pogosto zelo težko določiti kriterije, prav tako je težko stalno nadzirati vse«. Jani Sever s portala Vest.si[6] poudarja, da so pri brisanju komentarjev kar se da zadržani.

Najbolj obiskani spletni mediji v večji meri in z manj pomisleki poleg sovražnega govora torej odstranjujejo tudi različne druge vrste manj primernih vsebin, pri malo manj obiskanih, natančneje na Vest.si in Finance.si, pa so glede tega bolj zadržani. To je verjetno tudi posledica bistveno manjšega obsega sovražnih in žaljivih vsebin, s katerimi se na ti spletni mediji soočajo.

Zanimalo nas je tudi, kakšne so sankcije za uporabnika, ki se posluži neprimernega govora. Tudi pri tem vprašanju se prakse posameznih spletnih portalov precej razlikujejo. Na portalih Dnevnik.si in Rtvslo.si se v primeru večkratnih kršitev poslužujejo tako blokiranja uporabniškega imena kot tudi IP-številke kršitelja. Na 24ur.com takšnim uporabnikom blokirajo le uporabniško ime. Tudi v primeru sankcioniranja tistih, ki širijo sovražni govor in druge oblike nespodobnega govora, sta portala Vest.si in Finance.si med najbolj zadržanimi. Kljub temu pa tudi pri njih v primeru večkratnih kršitev blokirajo uporabniško ime kršitelja.

Pri vprašanju sankcioniranja uporabnikov izstopa portal Zurnal24.si, pri katerem ne uporabljajo ne blokade IP-številke in ne blokade uporabniškega imena, ker za komentiranje člankov ne zahtevajo registracije. Omejevanje dostopa večkratnim kršiteljem je pomembno orodje pri preprečevanju sovražnih vsebin, zato je ta praksa problematična. So pa na tem mediju in na 24ur.com glede nepravnih vsebin kot edini že kontaktirali slovensko policijo. Predajanje primerov na policijo in tožilstvo je pomembno zaradi spodbujanja pravne prakse na tem področju, čeprav so mnoge tovrstne ovadbe ovržene.

Na očitke o cenzuri, ki na uredništva spletnih medijev pogosto letijo ob izbrisu določenih komentarjev, posamezna uredništva odgovarjajo različno. Na Rtvslo.sipravijo, da se nad cenzuro ponavadi pritožujejo tisti, ki kršijo pravila uporabe. Uredništvo Zurnal24.si ne odgovarja na te očitke in pravi, da odločitve pri upravljanju s komentarji niso predmet pogajanj. Jure Gostiša, urednik spletnih Financ, pa ugotavlja, da ima sam s temi očitki manj problemov kot njegovi sodelavci, ker forum ureja že deset let in mu uporabniki priznavajo določen status. V večini primerov tovrstne obtožbe ignorirajo. Na portalih 24ur.com, Dnevnik.si in Vest.si pa pravijo, da se na podlagi takšnih obtožb s prizadetimi uporabniki večkrat spustijo v dialog prek elektronske pošte.

V nadaljevanju smo intervjujance povprašali tudi o tipih moderiranja, ki jih uporabljajo – zanimalo nas je, ali se poslužujejo tehnik pred-moderiranja, post-moderiranja ali reaktivnega moderiranja.[7] Na portalih Rtvslo.si, Zurnal24.si in Dnevnik.si komentarje pregledujejo naknadno. Urednika portalov Finance.si in Vest.si pravita, da zaradi majhnih uredništev ne morejo pregledati vseh komentarjev, zato se delno zanašajo tudi na pritožbe uporabnikov. Specifično politiko pregledovanja komentarjev imajo na 24ur.com, kjer moderator pregleduje oddane komentarje takoj, ko so oddani.

Z vidika regulacije sovražnega govora in drugih oblik nezaželenih vsebin je pri upravljanju komentarjev prav gotovo najpomembnejši način, na katerega te komentarje spletni moderatorji pregledujejo. Pregledovanje komentarjev pred objavo oziroma pred-moderiranje omejuje možnosti komunikacije med uporabniki, vendar je z vidika zakonodaje edino, kar popolnoma ščiti medije. Na spletnih Financah in na Vest.si se v precejšnji meri zanašajo na reaktivno moderiranje ob pritožbah uporabnikov, kar še povečuje njihovo pravno tveganje. Tako kot pri spletnem Dnevniku tudi pri teh dveh medijih pravijo, da si za zdaj ne morejo privoščiti kadrovskih okrepitev, ki bi jih potrebovali pri intenzivnejših oblikah moderiranja.

Pri omogočanju reaktivnega moderiranja je pomembno, da imajo uporabniki možnost prijave vsebin, ki jih ocenjujejo kot neprimerne, nato pa moderatorji ocenijo, kako upravičene so posamezne pritožbe. Med preučevanimi spletnimi mediji imajo to možnost ob vsakem že objavljenem komentarju uporabniki vseh portalov razen 24ur.com in Vest.si. Na portalu Finance.si na dan ponavadi prejmejo manj kot tri prijave, pri čemer so te pogosto neupravičene. Na pritožbe se odzovejo v minuti ali dveh, razen ob vikendih, ko za odgovor včasih potrebujejo tudi dan ali dva. Na Rtvslo.si in Zurnal24.si pravijo, da prejemajo relativno malo prijav neprimernega govora, Dnevnik.si pa po drugi strani beleži do dvajset prijav neprimernih vsebin na dan. Moderatorji na spletnih mestih Dnevnik.si in Zurnal24.si pritožbe pregledajo v nekaj minutah, na Rtvslo.si pa pravijo, da se nanje odzovejo v najkrajšem možnem času.

Ker se nekateri izmed spletnih medijev pri upravljanju s komentarji v precejšnji meri zanašajo na reaktivno moderiranje, nas je zanimalo tudi, ali se jim ta način moderiranja z vidika slovenske zakonodaje na področju sovražnega govora zdi zadovoljiv. Robert Schmitzer s portala Zurnal24.si meni, da je zakonodaja na tem področju pomanjkljiva. Urednika portalov Finance.si in Vest.si pravita, da je zaradi kadrovskih in finančnih omejitev edina alternativa reaktivnemu načinu moderiranja ukinitev komentarjev, kar pa bi bila po njunih besedah velika škoda. Sicer pa tako na Financah kot na Dnevniku ocenjujejo, da reaktivno moderiranje ne zadošča zahtevam zakonodaje. Slana ob tem pravi, da bi morali moderiranje izvajati pred objavo, vendar je to zaradi kadrovskih omejitev za zdaj nemogoče.

Najbolj enostaven, a tudi najbolj drastičen ukrep, s katerim se spletni mediji lahko izognejo težavam z nezaželenim govorom v komentarjih uporabnikov, je izklop komentarjev pod novicami, ki pokrivajo določene teme. Vest.si je edini spletni medij izmed preučevanih, ki se te možnosti ne uporablja. Urednik Jani Sever pravi, da se mu zdi ta ukrep nekorekten do bralcev. Ostali spletni mediji se občasno pred nezaželenimi komentarji zavarujejo tudi na ta način. Najpogosteje to možnost uporabijo v črni kroniki.

V slovenskih spletnih medijih se podobno kot v tujini sovražni govor in druge oblike nezaželenih vsebin v komentarjih uporabnikov pojavljajo v relativno velikem obsegu. Trenutno so zaradi tega najbolj oškodovani predstavniki številnih marginalnih skupin, ki se pogosto znajdejo na udaru nekaterih uporabnikov spletnih medijev. Večina medijev aktivno išče rešitve za te probleme. Analiza intervjujev z uredništvi slovenskih spletnih medijev je pokazala, da se uredniške politike posameznih medijev precej razlikujejo, celo v primerih, ko so si po številu obiskovalcev in pogostosti pojavljanja sovražnega govora precej podobni. Še večje pa so razlike med nekoliko manjšimi in večjimi portali. Razlike se kažejo v različnih pristopih pri kaznovanju problematičnih uporabnikov, v stopnji pripravljenosti za dialog s temi uporabniki, v stopnji pripravljenosti za nadgradnje sistema in že v osnovi različnih pristopih k moderiranju.

Odgovori sodelavcev spletnih medijev so potrdili, da na kreiranje uredniških politik pomembno vpliva na mnogih mestih nedodelana in nejasna zakonodaja. Od odločitve za bolj restriktivno politiko pri sankcioniranju sovražnega govora jih med drugim odvrača želja po ohranjanju neokrnjenega dialoga z občinstvom in vzpostavljanju spletne skupnosti. Zelo resna ovira pa so tudi pomanjkljivi finančni in kadrovski viri, ki jih omenjajo trije izmed šestih intervjujancev.

Danes se vedno večji delež novinarskih vsebin in hkrati tudi prihodkov od oglaševanja seli na splet. V prihodnosti lahko torej predvidimo finančno krepitev spletnih medijev, ki bodo ob hkratnem razvoju tehnologije morda lahko vzpostavili raven nadzora nad komentarji, ki bo bliže tradicionalnemu urejanju pisem bralcev. Takšna rešitev bi po eni strani verjetno pripeljala do konca sovražnega govora na spletnih medijih, po drugi pa bi verjetno zastavila tudi nova vprašanja o prostem izmenjevanju mnenj na spletu.

Pojem spletne televizije je ekstravaganten in notoričen hkrati, saj pri njegovi determinaciji prihaja do raznih nasprotij tako znotraj znanstvenih kot tudi poljudnoznanstvenih tekstov. Osrednja težava je, da novinarji, medijski strokovnjaki, analitiki in ponudniki medijskih vsebin z istim pojmom nezavedno označujejo različne medijske strukture. Ker ustrezne razlage pojma spletna televizija še ni, se številna odstopanja in razhajanja pojavljajo tudi v javnem diskurzu predvsem v trženju. To posledično na področju spletne televizije ustvarja čedalje večjo nejasnost. V znanstvenem diskurzu se pojem spletne televizije uporablja za označevanje Internet Protocol Television (IPTV, Miloševič 2008, Florjančič 2007) na eni strani in spletnih portalov z video vsebinami (Jakopič 2009, Bedrač 2008, Noll 2004, Hart 2004) na drugi.

Pojem IPTV se v okviru spletne televizije znajde predvsem zaradi nejasno podanih in preveč splošnih definicij pojma IPTV, ki ga avtorji ne uspejo diferencirati od spletnega videa. Held (2006: 1) je prepričan, da IPTV pomeni reprezentiranje »vsebine v obliki digitalnega videa, vključno s televizijo, prek internetnega protokola (IP)«. V to izredno široko definicijo poleg televizijskega servisa tako vključi tudi spletne video vsebine. Ustrezne razlike med IPTV in spletnim videom ne uspe vzpostaviti niti Miloševiču (2008), Hartu (2006) in Šimencu (2006), ki IPTV opišejo kot način prenosa digitalnega zvoka in slike prek etabliranega širokopasovnega IP-omrežja. Held (2006: 3) je zato prepričan, da IPTV gledalce oskrbuje tako z živimi prenosi, televizijskimi oddajami kot tudi s številnimi spletnimi video vsebinami, vsem pa je skupen predvsem prenos podatkov prek IP-omrežja. Hkrati pa se Simpson s takšnimi opredelitvami ne strinja. »Tako IPTV kot tudi spletni video za prenos video vsebin uporabljata IP-tehnologijo, vendar se skupne karakteristike tukaj končajo.« (Simpson 2007: 17) Osrednja razlika med njima je namreč v infrastrukturi. Allaire (2005) je prepričan, da gre pri IPTV za kabelske in satelitske operaterje kompetitivno televizijsko omrežje, saj je sestavljeno iz posebne zasebne fizične infrastrukture. »To je delno zaprt (semi-closed end-to-end) sistem, ki je dostopen zgolj naročnikom znotraj omrežja, ostali uporabniki zunaj omrežja pa do sistema nimajo dostopa.« (Allaire 2005) Za vse televizijske servise je, tako Simpson (2006: 2), značilna zapletena infrastruktura, ki je sestavljena iz več hierarhično razporejenih centrov, razlika je zgolj v načinu prenosa podatkov. Bistvo IPTV je torej v celoviti izgradnji oz. nadgradnji IP-omrežja, ki operaterju omogoča boljši nadzor (Allaire 2005) in naročnikom ponuja izjemno gigabitno hitrost (Simpson 2007: 54). Zaradi tega je tudi dostop do IPTV bistveno geografsko omejen, saj odvisen od lokalne regulacije in politike (Allaire 2005).

Osrednja razlika med spletnim videom in IPTV je tudi, tako Simpson (2007: 17), v načinu predvajanja vsebine, pri katerem IPTV izredno podobna kabelski, satelitski ali tradicionalni analogni televiziji, saj se številni televizijski programi neprekinjeno predvajajo gledalcem na tradicionalnih televizijskih sprejemnikih. Vendar pa spletni video posameznemu gledalcu na računalniškem zaslonu postreže zgolj posamezne vsebinske dele, ki jih mora ta izbrati. »Glede na razsežnost vsebine in količino gledalčevega nadzora lahko IPTV primerjamo s poslušanjem glasbe prek radia, medtem ko je gledanje spletnega videa podobno poslušanju glasbe prek osebnega MP3 predvajalnika.« (Simpson 2007: 17) Pri gledanju spletnega videa gledalci večinoma zbirajo med diferenčnimi partikularnimi videoposnetki in jih gledajo v kakršnemkoli zaporedju, medtem ko pri gledanju televizije gledalec izbira med različnimi sestavljenimi programi, manj med posameznimi individualnimi vsebinami (Simpson 2007: 19). Tako za IPTV kot kabelsko in satelitsko televizijo je torej značilno, da gledalcem simultano in kontinuirano prinašajo raznovrstno programsko vsebino. Če si torej želimo ogledati neko oddajo, moramo televizor prižgati ob natanko tisti uri, ko je oddaja na sporedu. IPTV pa ima za razliko od ostalih tipov televizij posebnost, ki je primerljiva s spletnim videom, saj se zaradi funkcije video on demand (VOD) lahko kontinuiran tok videoinformacij tudi prekine. VOD[1] gledalcem omogoča prostovoljno izbiro video vsebin, nad katerimi imajo tudi večji nadzor, saj lahko video ustavijo, zavrtijo nazaj ali naprej (Simpson 2007: 53). »Video na zahtevo je poseben servis, ki uporabnikom prek njihovega aktivnega povpraševanja postreže z želenimi video vsebinami.« (Harte 2006: 558) T menda pomeni, da je gledalcu omogočeno, »da preide od pasivnega k aktivnemu spremljanju televizijskih vsebin, kjer bo sam lahko odločal kaj, kako in kdaj bo gledal.« (Leban 2001: 156)

Spletni video se v primerjavi z IPTV precej razlikuje tako s strani potrošnika, producenta, kot tudi po infrastrukturi (Allaire 2005). Prva velika razlika je v dostopu, saj za video velja popolnoma odprt in javen sistem. Vsak lahko ustvari svoj video in ga objavi na spletu, kjer je dostopen vsem. »Vsak spletni producent[2] ima neposredno odprt komunikacijski kanal do uporabnika. Tako lahko z njim tudi neposredno komunicira prek različnih kanalov, zato je neodvisen od specifičnega operaterja.« (Allaire 2005) Simpson (2007: 59) je prepričan, da je izgradnja omrežja, prek katerega deluje spletni video, lažja od gradnje sistema IPTV. Spletni video namreč ne potrebuje konstrukcije nove infrastrukture, ampak lahko za prenos uporablja že etablirana internetna omrežja, zaradi česar je v primerjavi z IPTV manj geografsko omejen (Allaire 2005). Večina opreme, ki je potrebna za uspešen prenos videa, pa je lahko, tako Simpson (2007: 60), institucionalizirana v zgolj eni zgradbi. Uporabnik do video vsebine dostopa s pomočjo spletnega strežnika, čigar glavna funkcija je poleg oblikovanja in shranjevanja videa, tako Held (2006: 145), predvsem njegova distribucija.

Allaire je velik zagovornik spletnega videa; zdi se mu neracionalno vlagati ogromno denarja v infrastrukturo za IPTV, ampak je treba z video vsebinami nadgraditi že etablirano internetno infrastrukturo. O tem je prepričana tudi J. Bourne (2009: 9), ko pravi, da bodo počasi uporabniki televizor zamenjali za splet, saj jim omogoča večji nadzor nad tem, kaj bodo gledali in kdaj. Glavna prednost videa je namreč, tako Simpson (2007: 23), predvsem ta, da vsebina ni dostopna v obliki kontinuirano predvajanega in posebej urejenega televizijskega programa, ampak vsak gledalec posebej izbira med vsebinsko raznolikimi videi, ki si jih lahko ogleda ob kadarkoli. Spletne strani z video vsebinami se od televizije razlikujejo predvsem v interakciji spletnih uporabnikov, ki aktivno in po posameznih delih iščejo informacije (Katz 2004: 34). To pomeni, da se posameznikova aktivnost na spletu potencira, saj mora informacije poiskati sam in ni več prepuščen vratarjem[3] (gatekeeper), ki bi mu vsebino pošiljali v »zapakirani« obliki. Uporabnik ima tako neprimerno večji vpliv tako na izbor vsebine kot tudi na formo oz. način distribuiranja informacije (Fornäs et al. 2002: 24). Občinstvo s sodelovanjem v spletnih forumih in pošiljanjem komentarjev postane del novičarskega izkustva (Deuze 1999: 377). Torej, uporabnik s pomočjo povratne interakcije veliko bolj kot pri IPTV vpliva na vsebino, saj jo na neki način tudi sproti ustvarja.[4]

Prek spleta lahko uporabniki poleg videoposnetkov spremljajo tudi neposredni video prenos, ki ga Harte (2006: 559) razloži kot »proces neprekinjenega pošiljanja video vsebine v resničnem času«.[5] Neposredni spletni video prenosi, kot ugotavlja Simpson (2007: 169), nastopajo v diferenčnih formah (webcasting, video bloganje, podcast) in imajo v primerjavi z IPTV bolj dinamično komunikacijsko vlogo. Tako lahko sklepamo, da je neposredni video prenos izredno podoben predvajanju televizijskih vsebin, saj gre tudi v tem primeru za kontinuirano, torej neprekinjeno predvajanje video vsebine. Gledalec nad njo prav tako nima nobenega nadzora, saj je ne more ustaviti, prevrteti ali predvajati znova. Vsebina se mu predvaja ob določeni uri v enotnem neprekinjenem bloku. Razlika je seveda v infrastrukturi, ki je pri prenosu videa v resničnem času[6] skoraj povsem enaka omrežju, prek katerega se prenaša spletni video; razlika je zgolj v strežniku. Strežnik, namenjen neposrednim prenosom, namreč ne potrebuje veliko prostora za shranjevanje vsebin, mora pa imeti visoko zmogljivost procesiranja podatkov (Simpson 2007: 124), da lahko pošiljajo video vsebine v gladkem in konstantnem toku (Simpson 2006: 256).

Prepoznamo lahko dva tipa spletnega video prenosa: 1. spletni prenos posameznega dogodka (webcasting) in, 2., spletni prenos televizijskega programa (true streaming ali real streaming).

V prvem primeru gre bodisi za prenos športne tekme, lepotnega tekmovanja ali modne revije. Zanj je značilno, da se spletni prenos začne z začetkom dogodka, ko se prireditev konča, pa se preneha tudi neposredno predvajanje. Takšne dogodke lahko spremljamo prek programov, kot so Tvants, Vuze, Babelgum, LiveStation, Joost, TVUPlayer ali Miro.

Hkrati pa je prek spleta mogoče »v živo« gledati tudi nekatere televizijske programe. Torej gre za kontinuiran prenos televizijskega programa prek interneta. Kot najbolj nazoren primer televizijskih servisov, ki si jih je mogoče ogledati na spletu, lahko navedemo wwitv.com, www.channelchooser.com, www.tvchannelsfree.com, na katerih je mogoče spremljati številne televizijske programe z vsega sveta. Kot primer neprekinjenega kontinuiranega programa lahko dodamo še slovenski www.playtv.si. Odličen primer takšnega programa je tudi io.siol.net, kjer si je poleg spletnih videov prav tako mogoče v obliki kontinuiranega toka ogledati številne programe, kot na primer Planet TV, Golica TV, Trace TV in Croatian Music Channel. Lahko pa si ogleda tudi informativne vsebine prek Info TV, BBC World, Euro News in France 24.

Ugotovili smo, da gre pri IPTV, spletnem videu in spletnem video prenosu za tri povsem različne pojme, zato jih ne gre enačiti. Menimo, da bi moral vsak izmed njih dobiti svoje poimenovanje; s tem bi razrešili sedanjo terminološko zmedo.

Čeprav se dvosmerni tok komuniciranja in posledično interaktivnost pojavi tudi pri IPTV, zelo težko govorimo o spletni televiziji. Kljub temu da IPTV za prenos slike uporablja IP-tehnologijo, ima z internetom in izredno malo skupnega. Video se namreč prenaša prek posebej zgrajene infrastrukture, ki ni internet, saj imajo do nje dostop zgolj njeni naročniki. Internet pa operira z neprimerno večjo in bolj odprto infrastrukturo, ki je hkrati veliko šibkejša od infrastrukture IPTV. Poleg tega se uporabniška izkušnja na spletu zaradi hipertekstovnega jezika, kjer se podatki prikazujejo v obliki spletnih strani, razlikuje od izkušnje gledalca IPTV, ki podatke s pomočjo elektronsko programskega vodiča prebira s televizijskega zaslona. IPTV tako lahko definiramo kot televizijski servis, ki za prenos kontinuiranih televizijskih programov uporablja zasebno posebej v ta namen vzpostavljeno delno zaprto IP-omrežje, hkrati pa zaradi dodanih funkcionalnosti (e-pošta, internet, VOD) omogoča dvosmerno komunikacijo in posledično prekinitev kontinuiranega toka video vsebine. In da bi IPTV še bolj nazorno ločili od spletnega videa, zanjo predlagamo pojem širokopasovna televizija.

Spletni video ima sicer vse lastnosti spleta[7] , saj je internet njegova osrednja transportna infrastruktura. Dostopen je prek spletnega brskalnika, ki podpira hipertekstualni jezik. Čeprav ima video vse lastnosti spleta, pa nima skoraj nobene lastnosti televizije. Kljub temu se za spletne strani, ki uporabnikom ponujajo video vsebine, izredno pogosto uporablja pojem spletne televizije.[8] Menimo, da je to neprimerno, saj takšne strani večinoma ne omogočajo predvajanja kontinuirane, skrbno vnaprej urejene programske vsebine, ki je gledalcem dostopna v obliki posameznih sklopov. Spletne strani z videoposnetki niso podvržene glavni lastnosti tradicionalne televizije, to je enkratnemu vpogledu oz. odvisnosti od časa. Takšne strani namreč namesto neprekinjenega televizijskega programa nudijo partikularne individualne videoposnetke, ki niso zapakirani v programski sklop. Za spletne strani z video vsebinami tako predlagamo pojem spletne video strani oz. spletni video portali ali krajše video strani oz. video portali.[9]

Glavna lastnost tradicionalne televizije, torej odvisnost od časa oz. enkratni vpogled, je jasno razvidna predvsem pri neposrednem spletnem video prenosu. Prenos prek interneta ima tudi vse lastnosti spleta. Locirati ga je mogoče s spletnim brskalnikom in posledično s hipertekstovnim jezikom. Prav tako se slika prenaša prek fizičnega internetnega omrežja. Tako menimo, da lastnosti spleta in televizije združuje edino spletni video prenos televizijskega programa. S pojmom spletne televizije tako velja poimenovati televizijski program, ki se kontinuirano prenaša prek spleta in je sestavljen iz asimetričnih vsebinskih sklopov. V to pojmovanje pa izredno težko vključimo nekatere že uveljavljene televizijske postaje, ki svoj program predvajajo tudi prek spleta.[10] Mislimo, da v tem primeru ne gre za unikaten primer spletne televizije, ampak za podaljšek televizije, ki poleg tradicionalnega predvajanja operira še s svojo spletno različico. Na to pravilno opozori tudi Pečenko (2004), ki ne uporabi pojma spletna televizija, ampak »televizija v spletu«. »O televiziji v spletu navadno govorimo takrat, ko klasična televizijska postaja svoj program oddaja tudi v spletu, o spletnih televizijah pa takrat, ko televizija predvaja svoj program samo v spletu.« (Pečenko 2004) Spletno televizijo lahko torej definiramo kot video vsebino, ki se v kontinuiranih in skrbno urejenih, asimetričnih vsebinskih blokih v obliki televizijskega programa predvaja (izključno) prek spleta.

Zastavlja se vprašanje o smiselnosti spletne televizije. Zakaj tradicionalno televizijo, ki omogoča zgolj enkraten vpogled, seliti na splet? Ugotovili smo namreč, da je glavna prednost spleta le v tem, da so vsebine dostopne dlje časa in da si jih lahko uporabnik ogleda večkrat.[11] Nad njimi ima tudi večji nadzor: lahko jih ustavi in prevrti naprej ali nazaj. Ravno te lastnosti s pomočjo dodatnih funkcij pridom izkorišča tudi širokopasovna televizija (IPTV). Tako lahko sklepamo, da želi IPTV naročnikom ponuditi tudi prednostne lastnosti spleta. Od širokopasovne televizije lahko zato pričakujemo, da bo v prihodnosti od uporabnikov zahtevala čedalje večjo mero interaktivnosti. Tako se ne gre čuditi, da Waterman (2004: 63) govori o konvergenci med televizijo in računalnikom.[12] Tudi Konert (2004: 82) je verjame v integracijo televizijskih in računalniških sistemov, ki bo rezultirala v naraščajočih skupnih funkcionalnosti. Vendar bo trend fuzije zaradi diferenčnih preferenc uporabnikov, njihovih družbenih in kulturnih navad počasen, in ne bo vodil v popolno združitev, ki bi posamična sistema izpodrinila (Konert 2004: 83). Z obema avtorjema se nedvomno strinjamo, vendar poudarjamo, da bo integracija potekala od televizije proti spletu in ne obratno. Tako bo televizija, kot se pri širokopasovni televiziji že dogaja, svoje funkcionalnosti nadgrajevala z računalniškimi oz. spletnimi funkcijami. Težje pa je pričakovati, da se bo splet prilagajal lastnostim televizije. Podobno meni tudi Odlyzko (2004: 16), ko pravi, da bo imel video na spletu sicer vedno bolj opazno vlogo, vendar ne v obliki neposrednega prenosa. Zato lahko sklepamo, da se boljša prihodnost obeta predvsem spletnim videoposnetkom, ki jih po principu videa na zahtevo ponujajo različne spletne strani oz. portali.