N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
december 2011
maj 2011
december 2010
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
maj 2008
december 2007
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
uvodnik
analize medijskega poročanja
kleveta v medijih
javna radiotelevizija
medijska vzgoja
medijska politika
medijski pregled
radijske postaje v sloveniji
delovno pravo in mediji
medijsko lastništvo
vojna v iraku
mediji v svetu
recenzije in prikazi
seminarji in obvestila
ekskrementi
fotografija
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Anita Mikulič
Otroci in televizija
Po ugotovitvah raziskave otroci v Sloveniji zelo malo ali skoraj nič ne gledajo televizije skupaj s starši. Včasih s starši pogledajo oddaje za odrasle, redko pa se zgodi, da starši z otroci gledajo otroške oddaje. Med gledanjem televizije in po njem se starši in otroci ne pogovarjajo.
Vse preveč poslušamo in beremo o škodljivih učinkih televizije na otroke in zdi sem mi, da ta dejstva sprejemamo preveč brez razmisleka. V tem članku se bom posvetila otrokom starim od 6 do 8 let, saj so po eni strani ravno dovolj odrasli in že veliko razumejo, po drugi strani pa so v zanimivem prelomnem življenjskem obdobju, saj je njihov vsakdan tesno povezan s šolo oz. prehodom v šolo. Čim bolj sem želela spoznati mojo ciljno skupino, zato sem se odločila, da organiziram nekaj fokusnih skupin, v katerih bi skupaj z otroci gledala televizijo, se z njimi pogovarjala o gledanju televizije in jih predvsem opazovala, kako to počnejo.

Fokusne skupine
Fokusna skupina po Dicksonu1 je vrsta skupinskega intervjuja, v katerem se manjše število udeležencev, ki so si podobni v zahtevanih značilnostih, pogovarja z moderatorjem o neki globoki temi ali podobnih temah oz. interesih obeh strani. Nabor udeležencev, sama organizacija in tudi pravilno vodenje skupine je zelo pomembno za realnost podatkov, ki jih dobimo iz pogovora. Otroci so bolj občutljivi udeleženci, zato pri njih veljajo še posebna pravila. Pri izboru udeležencev in vodenju skupine sem se opirala na svoje večletne izkušnje pri vodenju fokusnih skupin. Pri vodenju fokusne skupine sem se držala kar nekaj pravil, katere bi na tem mestu omenila:
  • Še preden sem se dobila s prvo skupino, sem se srečala z deklico, ki ustreza moji ciljni skupini, in jo spraševala to, kar sem jih mislila spraševati na fokusnih skupinah. Namen tega srečanja je bil, da preverim ustreznost vprašanj in načina spraševanja.
  • Vsi otroci, ki so bili pripravljeni sodelovati pri mojem projektu, so me poznali še preden smo se dobili skupaj. S tistimi, ki me niso poznali od prej ali pa so me poznali bolj slabo, sem se nekaj dni pred skupino srečala in navezala stik. Poznavanje udeležencev se mi je zdelo ključnega pomena za uspešnost skupine.
  • V fokusne skupine, ki sem jih vodila za to priložnost, sem povabila otroke stare od 6 do 8 let. Organizirala sem tri skupine, v vsaki so sodelovali trije otroci. Večje število udeležencev se mi ni zdelo primerno, saj bi se preveč ponavljali, še prej bi jim padla koncentracija, ne bi se mogla tako posvetiti vsakemu posamezniku in verjetno bi jih teže obdržala na izbrani temi. Za uspešnost skupine se mi je zdelo pomembno, da so se otroci med seboj že poznali, zato sem to upoštevala pri organiziranju skupin.
  • Fokusne skupine sem vodila sama. Mogoče ni najbolj posrečena kombinacija, da raziskovalec sam vodi skupino in mu je s tem odvzeta možnost opazovanja skupine od zunaj, vendar se mi je v tem primeru ta rešitev zdela še najbolj primerna. Ne poznam namreč nikogar, ki bi imel izkušnje na področju vodenja fokusnih skupin.
  • Pomembna je tudi primernost prostorov, v katerih se dogaja pogovor. Pomembno se mi je zdelo, da se otroci počutijo domače, zato so fokusne skupine potekale pri enem od udeležencev doma, drugi člani pa so prostor poznali. Pogovor je potekal v dnevni sobi pred televizijo, saj je bila tema našega pogovora tesno povezana z njo.
  • Starši niso bili prisotni, sem se pa po pogovoru z otroci pogovorila tudi s starši. Moj namen ni bil, da bi preverjala resničnost odgovorov otrok, ampak dodatne informacije, ki mi jih lahko dajo starši. Poleg tega so mi starši večkrat pojasnili odgovore otrok.
  • Zunanji stimuli so dobrodošli, ker spodbudijo sodelujoče, da razmišljajo o določeni temi. Na razpolago smo imeli televizijo, različne daljince in najnovejši Vikend magazin.
Potek fokusnih skupin, ki so trajale malo več kot eno uro in pol, je bil takšen: Ko smo se dobili, sem jim najprej razložila, zakaj potrebujem njihovo sodelovanje. Pogovor smo začeli pred ugasnjeno televizijo. Najprej sem postavila »ogrevalna« vprašanja, ki so se navezovala na spoznavanje otrok in njihovega socialnega okolja. Potem smo se lotili »zahtevnejšega dela« in se pogovarjali o tem, kaj radi gledajo, kdaj gledajo, s kom gledajo, ali se o gledanju s kom pogovarjajo, kaj so nazadnje gledali … Ko jim je koncentracija začela upadati, smo se preusmerili na praktični del - gledanje televizije. Ugotovila sem namreč, da se jim ob spremembi teme ali položaja koncentracija ponovno dvigne in lahko izvem še veliko koristnih informacij. Otrok namreč nikoli ne moreš prisiliti, da ti bodo dali informacijo o nečem, kar te zelo zanima, oni pa žal ravno sedaj niso pripravljeni odgovarjati na to vprašanje. K zvišanju koncentracije pomagajo tudi kratki premori, ki pa ne smejo biti predolgi, saj potem koncentracija pade in se ne dvigne več.

Ugotovitve raziskave
Zanimivo je, da otroci pogosto kot razlog za gledanje televizije navajajo osamljenost. Alenka Kotnik je zapisala, da otroci sicer preživijo pred televizijo povprečno 3 ure na dan, vendar je treba upoštevati še podatek, da otroci povprečno preživijo okoli 2 ure in pol sami doma.2 Otroci v Sloveniji naj bi gledali televizijo povprečno 3,02 ure na dan3, kar je za eno uro manj kot v Ameriki, ampak še vedno veliko. Pri upoštevanju zgoraj navedenega podatka pa je nujno poudariti dejstvo, da televizija ne more pritegniti popolne pozornosti otroka, ne glede na leta. Ko so npr. 3-5- letni ameriški otroci gledali Sezamovo ulico, so stran od televizije pogledali kar 215-krat na uro. Okoli 75 odstotkov takih pogledov vstran je bilo pod 6 sekundami.4 Dejstvo je tudi, da otroci, ki preživijo kar 3 ure na dan pred televizijo, niso najbolj zvesti gledalci5 - vse druge starostne skupine namreč gledajo več ur na dan. Dejstvo je, da televizija velikokrat igra v prazno - ko nikogar ni v sobi. Namerili6 so, da televizija igra v prazno kar od 28 % do 72 % časa. Mame so tiste, ki največ časa preživijo v sobi, ko je televizija prižgana, in sicer 42 % časa, ko je televizor prižgan, sledijo očetje in šele potem otroci z 34 %. Mame imajo prav tako največji odstotek časa, ko gledajo na prižgan televizijski ekran, gledajo kar 67 %. Očetje tesno sledijo z 66 %, otroci pa prižgani televiziji namenijo povprečno le 49 %. Koliko so otroci pozorni na ekran, je odvisno tudi od tega, ali imajo ob sebi igrače ali ne. Če imajo ob sebi igrače, gledajo na ekran okoli 44 % časa, če jih nimajo, pa kar 87 %. Večjih razlik v pomnjenju vsebine med tema dvema skupinama niso ugotovili, kar pomeni, da otroci natanko vedo, kdaj se dogajajo vsebine s pomembnimi informacijami in so takrat pozorni na dogajanje.7 V fokusnih skupinah sem ugotovila, da (skoraj) ni programa, od katerega ne bi mogel odvrniti otroka, ko mu ponudiš nekaj (bolj) zanimivega. Tako je neka deklica zelo poglobljeno gledala oddajo o živalih, drugim pa oddaja ni bila tako všeč in so začeli iskati novo možnost zabave. Hitro so se spomnili na »gumitwist« in še preden so dobro napeli elastiko, že se jim je pridružila in se ni več ozirala na prižgan televizor. V drugi fokusni skupini smo gledali risanko Pokemon, za katero je bilo na začetku zelo veliko zanimanje in navdušenje, potem dogajanje postane preveč predvidljivo (deklice so točno vedele, kaj bo sledilo), vzbudi se želja po igranju klavirja, nato želja po igranju igric na računalnik, pade ideja »pejmo se kaj igrat«, nato dogajanje na televiziji spet postane zanimivo in otroci spet z zanimanjem gledajo risanko. Zelo natančno vedo, kdaj se risanka bliža h koncu - »zdaj bo majhna slika in potem bo konec« - in že razmišljajo, kaj bodo počele, ko bo konec risanke. Zanimanje za televizijo je dokončno upadlo v trenutku, ko so prišli na obisk drugi otroci. Res pa je, da so otroci sposobni globoke koncentracije za prizore, ki jih zanimajo. Tako sta dve deklici zelo pozorno opazovali ljubezenski prizor v mehiški nadaljevanki, ki jo, po njunih besedah, ne gledata niti jima ni všeč, vendar ju je prizor tako pritegnil, da nista mogli odvrnit oči. Enako se je zgodilo pri gledanju dokumentarca o podvodnem življenju. Iz pogovora v fokusnih skupinah sem ugotovila, da otroci spremljajo izbrane oddaje (za katere vedo imena in tudi to, kdaj so na sporedu - dan in uro, pa čeprav nekateri ne vedo, koliko je ura, npr. v ponedeljek Pod eno streho, v sredo Pop stars, v soboto Ringa raja, v nedeljo Živ žav) in tudi oddaje, ki jih slučajno najdejo pri brskanju po programih. Večinoma gledajo slovenske programe, izjema je Cartoon in »program z živalmi na dva-tri«. Zelo tesno povezujejo številko programa, ki ga določen program zaseda pri njih doma, in ime programa (POP TV je štirka). Bolj spontan odgovor je, da gledajo na »štirki«, vendar jih ne moreš zmesti, saj točno vedo, kateri program se pri njih skriva na štirki. Tudi nimajo problemov pri preklopu, če drugje nimajo programov spravljenih pod enako številko kot pri njih doma. Zanimivo je, da številke programov imenujejo na poseben način - npr. številko programa Cartoon Network poznajo kot »tri-tri«, čeprav pri štetju uporabljajo številko triintrideset. Ugotovila sem tudi, da so oddaje, ki jih otroci gledajo po televiziji, tesno povezane z oddajami, ki jih gledajo starši. Tako velikokrat gledajo šport, čeprav pravi ena od udeleženk: »Če bi oni nehali gledat, bi takoj preklopila na risanke.«

Omejitve pri gledanju televizije
V raziskavi, ki sta jo izvedli Karmen Erjavec in Zala Volčič8, sta ugotovili, da le 15,7 % otrok starši prepovedujejo gledanje določenih televizijskih programov in da le 3,2 % staršev redno nadzoruje svoje otroke pri gledanju televizije. Ti deleži pa se s starostjo še zmanjšujejo. Odstotki so se mi je zdeli kar preveč nizki, vendar sem podobne odgovore dobila tako od otrok kot od njihovih staršev. Zelo malo otrok sprašuje za dovoljenje, če lahko sploh gledajo televizijo. Ponavadi vprašajo zato, ker še ne vedo, koliko je ura in ali je oddaja, ki jo nameravajo gledati, že na sporedu. Starši redko prepovejo gledanje televizije - ena deklica je omenila, da oči včasih reče, naj da televizijo bolj tiho, druga pa je rekla, da mami včasih prepove gledanje risank takoj po prihodu iz vrtca. Dve deklici imata prepoved gledanja »groznih filmov« - to so filmi, ki so po televiziji po osmi zvečer. Samo očim ene deklice je zelo negativno nastrojen proti gledanju televizije in ona ima strogo prepoved gledanja televizije. Televizijo pa vseeno gleda vsak dan po šoli pri babici in tam ji ne postavljajo nobenih omejitev. Eno izmed bolj perečih vprašanj je tudi, ali otroci zaradi gledanja televizije manj časa posvečajo drugim aktivnostim. Raziskave v ZDA pričajo, da se otroci hitro naučijo, kako lahko združijo gledanje televizije z drugimi aktivnostmi.9 Pogosto je gledanje televizije spremljano še s kakšnim drugim dejanjem. Ugotovili so, da se je uporaba drugih medijev zmanjšala za 50 odstotkov časa, ki so ga otroci posvetili televiziji.10 Čeprav je gledanje televizije zmanjšalo čas, ki ga otroci posvečajo drugim medijem, pa ne moremo reči, da je čas, ki ga ne posvečajo drugim medijem, enak času, ki ga posvečajo televiziji. Čeprav se je zmanjšal čas, ki ga posvetijo drugim aktivnostim, pa se ta ni zmanjšal za toliko, kolikor časa sedaj namenijo televiziji. Posvečanje drugim aktivnostim trpi samo do določene meje. Več dejavnosti poteka vzporedno. Ljudje se odrečejo tistim aktivnostim, ki manj zadovoljivo služijo potrebam kot televizija. Otroci naj bi se v korist televizije odpovedali aktivnostim, ki so marginalnega pomena.11 Presenetilo me je, da otroci s starši zelo malo ali skoraj nič ne gledajo televizije. Včasih s starši pogledajo oddaje za odrasle (Človek ne jezi se, Melrose place), redko se zgodi, da starši z otroci gledajo otroške oddaje. Starši raje izkoristijo čas, ko je otrok pred televizijo, za druge opravke. Otroci največkrat gledajo oddaje skupaj s svojimi sestricami in bratci. Ugotovila sem, da se med gledanjem televizije in po njem starši in otroci ne pogovarjajo. Otrokom se to ne zdi potrebno, saj: »lahko sama berem podnapise. Če jih je veliko, ne uspem prebrati do konca, ampak vseeno …« Zanimivo pri gledanju televizije je bilo tudi opažanje, da so vsi otroci preklopili na drug program, ko so bili na sporedu oglasi. Ta ugotovitev potrdi ugotovitev Barryja in Asamena12, ki sta zapisala, da so se otroci, starejši od 8 oz. 9 let, obrnili stran od televizije ali zamenjali program, ko so bili na sporedu oglasi. Otroci se hitreje znajdejo z različnimi mediji kot starši, ker niso obremenjeni s prejšnjimi izkušnjami in ker vse skupaj vzamejo kot igračo. To sem ugotovila tudi pri opazovanju otrok, ko sem jih vprašala, kateri daljinec je od televizije, kateri od videa in kateri od radia. Prav vsi, brez izjeme, so vedeli. Vsi so mi tudi na zelo podoben način razložili, kako to vedo: »Ker ponavadi na komanderju piše firma od televizije« in »ker so na televizijskem daljincu posebni gumbi (glasnost, programi), ki jih na videu ni, in obratno - video ima posebne tipke, ki jih televizijski daljinec nima«. Otroci tudi (razen najmlajše) obvladajo video - vse od vstavljanja kaset do previjanja - »Saj je čist easy,« pravi ena od udeleženk fokusne skupine in mi z veseljem vse pokaže.

Zaključek
S to nalogo sem odprla mnoga polja diskurza, dotaknila sem se veliko tem. Seveda nisem našla enoznačnih odgovorov na vprašanja, ki so se mi porajala, niti tega nisem pričakovala. Sem pa prišla do nekaj ugotovitev, ki bi jih na tem mestu rada povzela. Mislim, da televizija sama po sebi ni niti nekaj dobrega niti nekaj slabega. Gledanje televizije gotovo vpliva na nas, vendar sami v tem procesu nismo popolnoma odvisni. Do neke mere lahko izkoriščamo televizijo sebi v prid ali v škodo. Televizija sama namreč nima takšne moči, da bi svoje gledalce vzgojila v dobre ali v slabe, prav tako jih ne more zasužnjiti, če sami tega nočejo. Nas je strah televizije in njenih učinkov? Skozi raziskavo, ki je osnova te naloge, sem dobila občutek, da se starši bojijo učinkov gledanja televizije in da imajo slabo vest, ko oni sami ali njihovi otroci gledajo televizijo. Mislim, da je problem v premajhnem poznavanju problematike vpliva televizije na gledalce, zato menim, da bi z ustreznim izobraževanjem ta strah zmanjšali, saj se ljudje veliko manj bojimo stvari in pojavov, ki jih poznamo. Televizija je vsekakor pozitiven napredek v razvoju naše družbe in prinaša nekaj novega v naš vsakdan. Nekaj, kar naši starši niso imeli, in so bili zato prikrajšani za to posebno izkušnjo. Pri raziskavi sem pogrešala angažiranost staršev v odnosu otrok-televizija. Mislim, da premalo usmerjajo otroke pri gledanju televizije in preveč gledanje televizije prepuščajo naključju in presoji otroka. Po drugi strani pa brezkompromisno trdijo, da gledanje televizije škoduje. Zanimivo je, da se starši bolj malo posvečajo temu, kdaj in kaj njihov otrok gleda po televiziji ter da jim zelo malokrat prepovedo gledanje televizije oz. jim priporočijo kakšno oddajo. Tako otroci kot starši bi potrebovali več znanja o tem, kaj televizija lahko nudi, in kakšne so pasti, v katere se lahko ujamejo. Pozitivno bi bilo, če bi otroci lahko imeli starše za vzor. Otroci gledajo televizijo povprečno 3 ure na dan. Pri tem pa je potrebno upoštevati, da to ne pomeni, da 3 ure neprestano gledajo na televizijski ekran. Velika verjetnost je, da ob gledanju televizije počnejo še kaj drugega. Televizija nudi otroku možnost, da preseže svoj družbeno-kulturni okvir, da preseže okvirje družine in soseske. Ima možnost, da vidi, kako drugi razmišljajo, čutijo in se obnašajo in tako prispeva k otrokovem pogledu na svet. Ne zagovarjam nekontroliranega gledanja televizije, ampak menim, da je lahko televizija ena od medijev, ki pripomore k socializaciji otroka. Zanimivo je to, da se že zelo majhni otroci dobro znajdejo pri uporabi televizije in drugih elektronskih naprav, kar gotovo ni zanemarljiva veščina. Zaključila bi s citatom, ki ga je napisal Joy Keiko Asamen13: »Televizija bo ostala, o tem ni dvoma. Zato je bolj konstruktivno, da začnemo razmišljati o tem, kako televizijo izkoristiti kot družbeno-kulturni izobraževalni medij. Naučiti se moramo, kaj televizija lahko prispeva in česa ne more prispevati k izobraževanju in socializaciji mladih.«

Literatura
Anderson, D. R., Levin, S. R.: Young children’s attention to Sezame Street, Child Development, 1976, 47, 806-811. V: Gunter, B., McAller, J.: Children & Television. London in New York: Routledge, 1997.
Berry, G., Asamen, J. K.: Children & Television. Images in a Changing Sociocultural World. London: Sage Publications, 1993.
Coffin, T., Television’s impact on society, American psyhologist, 1955, 10, 630-641. V: Gunter, B., McAller, J.: Children & Television. London in New York: Routledge, 1997.
Dickson, D.: The focus group approach. V: Hargie, O., Tourish, D.: Handbook of Communication Audits for Organisations. Routledge, London, 2000.
Erjavec, K., Volčič, Z.: Odraščanje z mediji. Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenije, 1999.
Gauntlett, D., Hill, A.: TV living. Television, Culture and Everyday Life. London in New York: Routledge, 1999.
Gunter, B., McAller, J.: Children & Television. London in New York: Routledge, 1997.
Himmelweit, H. T., Oppenheim, A. N. in Vince, P: Television and the Child: An Empirical Study of the Effects of Television on the Young. London: Oxford University Press, 1958. V: Gunter, B., McAller, J.: Children & Television. London in New York: Routledge, 1997.
Kotnik, A.: Mediji in nasilje. Ljubljana: FDV, diplomska naloga, 2000.
Millward, L.: Focus groups. V: G. Breakwell, S. Hammond, C. Fife-Schaw: Research Methods in Psychology. London: Sage, 1995.
Murry, J. P. in Kippax, S.: Children’s social behaviour in three towns with different television experience, Journal of Communication, 1978, 28, 19-29 V: Gunter, B., McAller, J.: Children & Television, London in New York: Routledge, 1997.

1 Dickson, D., The focus group approach. V: Hargie, O., Tourish, D.: Handbook of Communication Audits for Organisations. London: Routledge, 2000, str. 45.
2 Kotnik, A., Mediji in nasilje. Ljubljana: FDV, diplomska naloga, 2000, str. 53.
3 Kotnik, A., Mediji in nasilje. Ljubljana: FDV, diplomska naloga, 2000.
4 Anderson, D. R., Levin, S. R., Young children's attention to Sezame Street, Child Development, 1976, 47, 806-811. V: Gunter, B., McAller, J., Children & Television. London in New York: Routledge, 1997.
5 Gunter, B., McAller, J., Children & Television. London in New York: Routledge, 1997, str. 32.
6 Gunter, B., McAller, J., Children & Television. London in New York: Routledge, 1997, str. 30.
7 Gunter, B., McAller, J., Children & Television. London in New York: Routledge, 1997, str. 32.
8 Erjavec, K., Volčič, Z., Odraščanje z mediji. Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenije, 1999, str. 135.
9 Gunter, B., McAller, J., Children & Television. London in New York: Routledge, 1997, str. 10.
10 Coffin, T., Television's impact on society, American psyhologist, 1955, 10, 630-641. V: Gunter, B., McAller, J., Children & Television, London in New York: Routledge, 1997.
11 Himmelweit, H. T., Oppenheim, A. N. in Vince, P, Television and the Child: An Empirical Study of the Effects of Television on the Young, London: Oxford University Press, 1958. V: Gunter, B., McAller, J., Children & Television. London in New York: Routledge, 1997.
12 Berry, G., Asamen, J. K., Children & Television. Images in a Changing Sociocultural World. London: Sage Publications, 1993, str. 31.
13 Berry, G., Asamen, J. K.: Children & Television. Images in a Changing Sociocultural World. London: Sage Publications, 1993, str. 301.

izpis

 S O R O D N E   T E M E

radio in televizija

Medijska preža
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Biljana Žikić
S skuterji do televizije:TV Pink Si – TV3 Pink – TV3 Medias
Zoran Medved
Spregledano zavezništvo z državljani
Pia Majbritt Jansen
Danska javna radiotelevizija – primerjalna zgodba o uspehu
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Marko Milosavljević
Giganti in palčki slovenskih medijev (če krematorijev raje ne omenjamo)
Gorazd Kovačič
Medijska vaja hujskanja proti javnemu sektorju in socialni državi
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Brankica Petković
Kar ni romantika
Admir Baltić
Pa tako lepo govorite naš jezik …
Saša Banjanac Lubej
TV Slovenija: pozitivne programske spremembe, a še veliko prostora za izboljšave
Zoran Medved
Prihodnost ali pogreb javne RTV?
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Brankica Petković
Odpiranje RTV Slovenija za nove narodne skupnosti?
Jasna Babić
Spet se rola – Vrnitev »urbanih« glasbenih oddaj na TV Slovenija
Matjaž Ambrožič
Kdo pa je pri vas kreativni?
Dejan Jontes
Lepo je biti preprost: stereotipne reprezentacije razreda v situacijskih komedijah
Suzana Oreški
Reprezentacije norosti: Privabljanje gledalcev z omalovaževanjem podobe ljudi, potisnjenih na rob
Goran Ivanović
»Krezubi trozubac« danes: kje so pristale tri nekdanje mladinske radijske postaje iz Ljubljane, Zagreba in Beograda?
Andraž Poeschl
O Sloveniji na svetovnem prvenstvu
Zvezdan Martič
Vizija TV Slovenija: Strogi profesionalni standardi, več urbanih vsebin, večja vključenost gledalcev ...
Zoran Medved
Stavka na RTV Slovenija: Ostajajo problemi, zaradi katerih še nihče ni stavkal
Boštjan Nedoh
Kako stavkati brez materialnih posledic?
Jovana Mihajlović Trbovc
»Jugosfera« pod televizijo Pink: od pozabe problematične preteklosti do povezovanja v potrošništvu in zabavi
Jasna Babić
Osnutek zakona o medijih: Bluz slovenskih glasbenikov
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Andreja Trdina
Spet doma: zamolčevanje razrednih razlik v konstrukciji slovenske običajnosti
Eva Vrtačič
Telo kot stroj, dr. House kot genialni mehanik
Gojko Bervar
Dnevnik svetnika RTV Slovenija
Eva Vrtačič
Zakaj se sploh igramo, če že vse vemo?
Claire Frachon
Francija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja milijonov ljudi
Eva Vrtačič
Ideologija v kuharskih oddajah
Eva Vrtačič
Razkrinkane izbire
Boris Čibej
Združene države Amerike: Lisičje novinarstvo
Iztok Jurančič
Kanarčki v rudniku demokracije
Zoran Medved
Novi zakon o RTV Slovenija: Potrebujemo popolnoma nov koncept
Dušan Rebolj
Ali je prav, da novinarji volijo?
Nika Susman
Francija: Usoda javne televizije odvisna od dobičkov komercialne tekmice
Eva Vrtačič
Svoboda je suženjstvo
Marko Milosavljević
Razdruženi propadajo
Sandra Bašić-Hrvatin
Kakšen javni medij potrebujejo državljanke in državljani Slovenije?
Brankica Petković
Glas poslušalcev in gledalcev
Miro Samardžija, Julija Sardelić
Preveč se ukvarjamo z visoko formalno politiko, dela na terenu je vedno manj
Julija Somrak, Aleš Zobec
Selekcija informativnih vsebin na televizijah
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Roman Kuhar
»Voditelj oddaje pa ni Rom«
Enisa Brizani
Amare Droma, Amare Drumija, Mengere Droma, Naše poti
Zvezdan Martič
Medijske hiše srečajo nove medije
Sandra Bašić-Hrvatin
Politika razvoja radia in televizije v Sloveniji – Tiranija status quo
Tanja Kerševan-Smokvina
Strategija razvoja radijskih in televizijskih programov – bolje pozno kot nikoli?
Miha Krišelj
Digitalizacija in novi frekvenčni spekter – izziva za razvoj radijskih in televizijskih programov
Majda Juvan
Zakaj je v frizerskem salonu frizer in kaj ima s tem pokojni RGL?
Irena Vide
Lokalna novica je kraljica
Gojko Bervar
Radijsko tekmovanje Prix Europa 2007
Nagrada novinarju Gašperju Lubeju
Snežana Trpevska
Makedonija: Največje televizijske postaje v službi političnih obračunov
Milka Tadić Mijović
Črna gora: Mediji brez distance do vladajočih krogov
Kaja Jakopič
Bum časopisnih spletnih televizij
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Spletne televizije izziv za medijske regulatorje
Marta Gregorčič
O diktaturi medijev in kontrarevolucionarnih učinkih
Anita Mikulič
Zakaj bi bili otroci žrtve medijev?
Marko Jenšterle
Venezuela: Napoved odvzema frekvence nastarejši zasebni televiziji
Brankica Petković
NMS – Naš mali svet
Kaja Jakopič
Big Brother: proizvodnja resničnosti
Igor Vobič
Je RTS Janeza Ujčiča res medij, najbolj v »javnem interesu«?
Lana Zdravković
Študentski radijski postaji – neprilagojeni in potrebni
Brankica Petković
Zakaj ni odzivov na procese zatona RŠ in Marš?
Zoran Medved
Zakaj je zahteva po uravnoteženosti javne televizije neutemeljena?
Marko Milosavljević
Vrnitev TV 3 – Največ koristi bo še vedno imel Holivud
Boris Vezjak
Poskusi ideologizacije in politično motiviran novinarski suspenz
Špela Stare
Zgovoren obseg kadrovskih menjav na RTV Slovenija
Gojko Bervar
Varuh poslušalcev in gledalcev RTV Slovenija
Boris Bergant
Avstrija: Vihar na javni radioteleviziji
Suzana Žilič-Fišer
Javnega interesa ne zagotavlja le RTV Slovenija
Brankica Petković
Kadrovski vrtiljak
Boris Vezjak
Dedemokratizacija Slovenije pod krinko demokratizacije RTV Slovenija
Tanja Taštanoska
Mlačna drža novinarjev RTVS
Boris Vezjak
Resnica sklicevanja na dr. Hoffmann-Riema
Marta Gregorčič
Javni prostor: Negujmo ga tam, kjer je in odpirajmo tam, kjer se je zaprl
Neva Nahtigal
Kdaj oddaje za Rome na RTV Slovenija?
Neva Nahtigal
Romi o medijskih vsebinah za Rome
Zoran Medved
Komentar - napačno pojmovanje ali ideološki konstrukt?
Kaja Jakopič
Realna televizija kot laboratorijski eksperiment
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
Javna radiotelevizija za vse!
Brankica Petković, Helmut Peissl
Monopoli premaknejo medije v desno
Maruša Krese
Najboljše, kar lahko da radio
Brankica Petković
Dodatna politizacija in državni nadzor nad RTV Slovenija
Gojko Bervar
Kdaj omdusman na javni radioteleviziji?
Brankica Petković
Nova vlada – nova medijska politika
Gašper Lubej
TV Slovenija praviloma »pokrije« več dogodkov kot POP TV
Marko Milosavljević
Predvolilna soočenja na RTV Slovenija – Bi lahko bila ožja, a bolj relevantna?
Tonči Kuzmanić
Televiziranje kot ničenje sveta
Bojan Golčar
»Mrtvorojeni otrok« države s prevelikim številom rtv-organizacij?
Boštjan Nedoh
Italija: Televizije trdno v Berlusconijevih vajetih
Gojko Bervar
Kdaj varuh poklicne etike na slovenski javni radioteleviziji?
Renata Šribar
Toliko o samoregulaciji pornografije
Bojan Golčar
Bo v etru še kaj programov posebnega pomena?
Andrej Stopar
Kako bo poslej EU odmevala v programih Radia Slovenija?
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Nataša Velikonja
Spopad stališč kot medijski konstrukt
Tomaž Zaniuk
Klic po celostni sanaciji Radia Študent
Saša Banjanac Lubej
Lokalne radijske postaje: Vse novice in oglasi iz istega računalnika
Anita Mikulič
Otroci in televizija
Melita Zajc
Mediji in avdiovizualna politika v strateških dokumentih ministrstva za kulturo
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Državno financiranje in naročnina slabi neodvisnost in svobodo televizije
Rok Kajzer
Klevetanje in praksa Novinarskega častnega razsodišča
Sandra Bašić-Hrvatin
Zakon o RTVS za 20. ali 21. stoletje?
Marko Milosavljević
Nuja transparentnosti na RTV Slovenija
Tonči Kuzmanić
Potrošniška ali kapitalska suverenost
Saša Bojc
ZDA: Lokalne televizije – na poti k nepomembnosti
Ksenija Horvat
John Simpson: Poročila z nikogaršnje zemlje – Poročanje o svetu (1)
Suzana Žilič-Fišer
Velika Britanija: Channel 4 kot model javne komercialne televizije
Karol Jakubowicz
Zavrnite predloge o politični delitvi javne radiotelevizije!
Petra Šubic
Novi lastniki medijev: zakaj je Laško kupil delež v Delu?
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Medijska koncentracija v Sloveniji
Neva Nahtigal
Pravila brez nadzora
Neva Nahtigal
Sistemi medijske odgovornosti v Sloveniji
Saša Banjanac Lubej
Novinarji so za direktorje kakor delavci v tovarni
Gal Kirn, Ana Jereb
Nato: Vidni in nevidni pritiski
Mojca Pajnik
Islam: Spektakularno o džamiji
Simona Zavratnik Zimic
Islam: Človekove pravice kot ljubiteljska dejavnost
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Mojca Pajnik
Pornografija: Ženske med spolnostjo in pornografijo
Brankica Petković
Romi: Lahko je nič ne vedeti o Romih
Poul Erik Nielsen
Danska državna televizijska služba na prodaj
Petra Oseli
Nove socialne dimenzije televizije
Dušan Rebolj
Prihodki radiotelevizij naraščajo
Rajko Gerič
Postali smo javni uslužbenci
Tatjana Pirc
Bodimo uslužbenci javnosti
Tomaž Gerden
Celina z imenom Slovenija
Marta Palics
Vojvodina
Izgubljen ugled manjšinskih medijev
Ksenija Horvat
Josri Fouda
Nikoli se ne bom vključil v propagandno vojno
Marko Prpič
Zgodovina radiotelevizije v Veliki Britaniji
Bojan Golčar
Radio Marš - konec ali začetek?
Simona Zatler, Sandra Bašić-Hrvatin
Programski deleži po novi medijski zakonodaji
Suzana Žilič-Fišer
Neprivlačnost slovenskega televizijskega trga
Rajko Gerič
Najlažje se je odreči programu
Katja Škoberne
Javna televizija in profilirane oddaje
Marjan Moškon
Žagajo mar avtorji vejo, na kateri sedijo?
Alenka Kotnik
Otroci in mladostniki v medijih
Petra Oseli
Ima tretji radijski sektor v Sloveniji prihodnost?
Goran Ivanović
Vpliv ameriškega skupnostnega radia
Boris Bergant
Izrazito politični zakon
Rina Klinar, Irma Benko
Več vprašanj kot odgovorov
Petra Oseli
Je TV 3 res »nezaželena« televizija?
Lucija Bošnik
Ameriški mediji – tempirana bomba?
Ksenija Horvat
Ko tudi dva novinarska vira nista dovolj
Bojan Golčar
V reševanje Marša se je vključila občina
Barbara Vodopivec
Tajnice, čistilke, gospodinje…
Rina Klinar
Naj lokalni radio ugasne?
Marjan Moškon
Zatreti lokalne programe je lahko
Dejan Jelovac
To bo konec Radia Študent
Suzana Žilič-Fišer
Prihodnost televizije
Ksenija H. Vidmar
Televizijska konstrukcija 20. stoletja
Petra Oseli
Prodajajo šampon v informativnih oddajah
Tanja Kerševan-Smokvina
Oglasi na televizijah po pravilih
Branko Čakarmiš
Samoregulativni korak slovenskih televizij
Cene Grčar
Beseda velja
Kaja Jakopič, Saša Banjanac Lubej
V etru Nove Evrope
Jan Moláček, Petr Kopecky
Svet in generalni direktor – generatorja krize
Rajko Gerič
Civilna družba rada glasuje tajno
Danail Danov
Upor na nacionalnem radiu
Damir Matković
HRT ostaja gospodar medijskega prostora
Peter Bajomi-Lazar
Državna televizija na kolenih
Tadej Labernik
Ukinitev sedanje Radiotelevizije BiH
Ahmed Burić
Reformo diktira mednarodna skupnost
TV3 bo preživela
RTV Slovenija
Bojan Golčar
Radio Marš naj bo!
Grega Repovž
Televizijska soočenja in podobe političnih tekmecev
Bojan Krajnc
Zakaj bi televizija bila servis lova na volilce?
Matjaž Gerl
Logika kapitala na televizijskem trgu
Marjan Ogrinc
Mediji ignorirajo rock
Bojan Golčar
Zakaj si univerza lasti Radio Marš?
Barbara Bizjak
Število obiskov razkriva edino Večer
Omejevanje je nedemokratično
Gregor Belušič
TV Duh
Beata Klimkiewicz
Medijski imperij Radio Maryja
Sandra Bašić-Hrvatin
British Journalism Review
Sandra Bašić-Hrvatin
The Baltic Media Monitor
Marjan Moškon
Priložnost za primerjanje
Mojca Širok
Medijske selitve
Boris Čibej
Prihodnost neke iluzije
Matjaž Gerl
Kakšno javno televizijo potrebujemo in kakšno si lahko privoščimo
Brankica Petković
Usoda »vaških televizij«
Goran Ivanović
Televizija na internetu
Kaja Jakopič
Neuradno o medijih
Sandra Bašić-Hrvatin
Trideset let pozneje
Goran Ivanović
Radio v vsako vas
Vera Grebenc
Radio-aktivna civilna družba
Matjaž Gerl
Veliki bratje slovenske radiodifuzije
Zoran Medved
Gledanost informativnih oddaj upada
Matjaž Gerl
Gneča v etru
Igor Brlek
Utapljanje v valu komerciale
Borut Savski
Internetovska radijska kreativnost
Marko Prpič
Več omejitev in večji pritiski
Veran Matić
Moč in smisel mreže sorodnih medijev
Pro Plus
Za POP TV so najbolj pomembni gledalci
Marjan Moškon
Kaj naredi denar
Matjaž Gerl
Med cenzuro in anarhijo
Rastko Močnik
Javne betice
Breda Luthar
Kakšen je politični učinek apolitičnega žurnalizma
Edicija MediaWatch
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Sandra Bašić-Hrvatin
Državni ali javni servis
Breda Luthar
Politika teletabloidov
Novinarski večeri
15.09.2005
Mirko Galić, Sandra Bašić-Hrvatin
Javne radiotelevizije in učinki zakonodaje
11.10.2004
Wolfgang Soergel, Simona Rakuša, Edi Pucer, Igor Drakulić
Zakaj novinarska stavka?
10.05.2002
Josri Fouda
Al Džezira – arabski CNN?
23.11.2001
Gwyneth Henderson, Veran Matić, Danail Danov, Goran Gavrilov, Sandra Bašić-Hrvatin
Privatni vs. javni elektronski mediji: kdo bolje služi javnosti?
12.03.2001
Vlasta Jeseničnik, Aleksander K. Simonov
Kdo obvladuje rusko "glasnost"?
01.02.2001
Petr Kopecky, Rajko Gerič
Ne dam svoje televizije!
12.09.2000
Denis Latin, Bojan Krajnc
Televizijsko odpiranje tabujev
17.02.2000
Velibor Čović, Uroš Lipušček
Dober večer, gospod predsednik
23.09.1999
Robert Ottenhoff, Boris Bergant
Javnovizija
25.09.1997
Peter Knowles, Tomaž Perovič
Televizija hitre prehrane
Omizja
25.11.2008
Edvard Žitnik, Miha Lampreht, Miha Drozg, Ervin Hladnik Milharčič, Gorazd Kovačič, Marta Gregorčič, Jože Vogrinc
Podoba sveta v televizijskih poročilih
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
12.05.2005
Karol Jakubowicz, Werner Rumphorst, Branko Grims, Sašo Gazdić, Boris Bergant, Rosvita Pesek, Tatjana Pirc
Prihodnost javne radiotelevizije v Sloveniji
19.04.2001
Janez Kocjančič, Božidar Zorko, Vlado Senica, Rajko Gerič, Matevž Krivic, Marko Milosavljević
Perspektive javne radiotelevizije v Sloveniji