Programski svet zaseda v veliki sejni sobi novega RTV-centra. Smešno, še vedno mu pravimo novi, čeprav so minila že skoraj štiri desetletja, odkar je bil zgrajen. Stari RTV-jevci se vanj oziramo z mešanimi občutki, saj jim je njegova gradnja pobrala tedaj kar precejšen del plač. In ko je že kazalo, da se bodo plače vsaj malo popravile, so začeli graditi Cankarjev dom, ki je po direktivi v naše plače zarezal znova. Kakorkoli, »novi« RTV-center je rešil tedanjo nemogočo stisko, saj sta se v sedanji radijski hiši tedaj stiskala oba – televizija in radio. Ko so začeli graditi novo stavbo, so načrte prekopirali iz züriške RTV (glej no glej, tolikokrat sem bil v Zürichu pa nisem šel nikoli pogledat, ali je njihova radiotelevizija res enaka naši), in če bi jo zgradili do konca, bi segala prav tja do ljubljanske železniške postaje, saj sta bila v stavbi načrtovani še dve dvorani, velika koncertna in manjša za komorne predstave. Tako pa so gradnjo ustavili pri Čufarjevi ulici, podzemne garaže so predelali v manjše pisarne in jih oddali drugim podjetjem, tako da še danes visokim politikom, ki nastopajo na televiziji ali radiu, komaj najdejo parkirišče, njihov avto pa mora med nastopom varovati varnostnik. Kot vrh umnega planiranja pa kaže v RTV-centru vendarle pohvaliti to, da je sejna soba tik ob »tovarniški menzi« (»obratu družbene prehrane« smo rekli nekoč), tako da vsaj ubogim natakaricam, ki prinašajo kavo, sokove in čaj, ni treba veliko hoditi. Ker vse opravijo hitro in nemoteče, se tudi ne utegnejo nalesti modrosti, ki lebdi v zraku. A danes je ne lebdi veliko. To pot so novi svetniki (poslej bomo po zgledu na novoekonomiste zanje uporabljali izraz novosvetniki) magister Andrej Aplenc, Slavko Kmetič, Žiga Kušar, dr. Mitja Štular in Vinko Levstek zahtevali sklic izredne seje programskega sveta. Kaj neki sem jim je zazdelo tako nujno, da ni moglo počakati redne seje, sklicane za teden dni pozneje? Je vlada ukinila nacionalko? So odkrili, da si namerava generalni direktor RTV-ja iz razvojnih sredstev še v tem tednu kupiti jahto, z njo pobegniti na Bahame in za sabo v by-boatu vleči oba direktorja – radijskega in televizijskega? Je RTV zasedla vojska? Ne, ne, zgodilo se je še vse kaj hujšega. Sodelavci MMC-ja so si med sabo dopisovali in v elektronski pošti grdo govorili o – zdaj že bivšem – šefu Urošu Urbaniji in njegovi četici. Nekdo je vdrl v njihovo pošto, prekopiral mejle, jih malo priredil, da bi bili še bolj grozni, in jih poslal Reporterju, ki jih je, dodatno prirejene in opremljene s komentarji, objavil. No, lahko bi sicer počakalo kak dan, a vnema novih svetnikov, da bi čim prej obsodili kaznivo dejanje in kršenje človekovih pravic, kar vdor v pošto nedvomno je, objava tega, kar je bilo pokradeno na ta način, pa sploh, je prav gotovo vredna pohvale. A kaj, ko pobudnikov ni toliko motilo kaznivo dejanje samo, bolj so želeli vedeti, kaj pravi vodstvo RTV-ja o stvareh, o katerih so si MMC-jevci dopisovali med sabo prek omrežja Google Group, v njih pa so omenjali tudi šefe RTV-ja. Ni mi sicer povsem jasno, kaj so kolegi pričakovali od tega sestanka: naj bi šli od besede do besede v sporočilih, ki so si jih med seboj pošiljali mladi novinarji? In kaj naj bi sledilo na koncu? Bi jih poslali za teden dni v kot ali za kazen (če je to sploh kazen, saj so tam dobra hrana in krasni ljudje) v Prekmurje, kjer naj bi ličkali koruzo ali izdelovali glinene lonce?

Bojim se, da sem jim malce pokvaril zabavo. Ne seji programskega sveta sem pozval pobudnike za izredno sejo, naj pobudo umaknejo in naštel tri razloge za to. 1. vdor v zasebno pošto je kaznivo dejanje, 2. programski svet bi z razpravo o vsebini pošte, ki je prišla v javnost, samo nadaljeval to kaznivo dejanje, 3. iz objavljenih delov besedil je razvidno, da so bila najprej prekopirana v Word, potem pa prirejena, saj nekateri deli niti ne sodijo skupaj. Da je zasebna pošta varovana tudi s 37. členom ustave, je pobudnikom odgovorila tudi pravna služba RTV Slovenija, zaradi česar tudi vodstvo ni videlo pravih razlogov za razpravo o tej temi. Vendar pobude niso hoteli umakniti, češ da je z objavo te korespondence trpel ugled RTV-ja in so samo hoteli izvedeti, kaj bo vodstvo naredilo, da se ugled povrne. Ker se ob RTV Slovenija obregne že tako ali tako vsak, ki ima pet minut časa, se bojim, da se vodstvo ob domnevnem trpljenju ugleda RTV-ja samo še kislo nasmehne. Kakorkoli, svetniki so večinsko zavrnili možnost, da bi razpravljali o dokumentu, ki je pridobljen na kazniv način, pa je šla izredna seja rakom žvižgat. No, sejnino smo pa vseeno dobili.

Vodstvo RTV-ja ima resne težave. Ob starih svetnikih, ki ga že celo leto držijo za neizpolnjene obljube o transparentni porabi razvojnih sredstev, so se ga lotili zdaj tudi novosvetniki, ki municijo za napade nabirajo kar pri starih članih programskega sveta. Ti že vse leto zahtevajo podatke o porabi razvojnih sredstev za projekte, za katere programski svet ni dal soglasja. Ob tem se že ves čas razvija sofisticirana razprava o tem, ali je vodstvo ravnalo zakonito ali ne. Nadzorni svet je namreč sprejel pravilnik, ki ob nekaterih projektih zahteva soglasje programskega sveta – a pravilnik ni zakon; stvar torej ni nezakonita, v skladu s pravili pa tudi ni. Nadzorni svet lahko pravilnik tudi spremeni in o vsem odloča sam. Toda očitno mu to ne ustreza povsem, saj bi del odgovornosti z veseljem naložil tudi programskemu. Zdaj, ko so se stvari zaostrile, skuša nadzorni svet odločanje relativizirati, češ, vse, kar je v programsko-produkcijskem načrtu, se lahko financira tudi iz razvojnih sredstev. To je, kajpak, precej nevarna logika, saj se meje med izrednimi (razvojnimi) in rednimi projekti povsem zabrišejo; to pa bi sicer šlo na roke tudi vodstvu, ki se komajda prebija prek vsako leto bolj omejenega proračuna. Ob tem pride na dan zanimiva podrobnost: ko je hišo še vodil prejšnji generalni direktor Guzej, so »pomladne stranke« na ves glas govorile enako kot sedanji nadzorni svet: »Saj je vse naše. Menda ne bomo drobnjakarji. Vse je porabljeno za program, torej tudi za razvoj RTV Slovenija.« Potem se je vlada zamenjala in pod Pahorjevo vladavino so novi opozicionalci zamenjali ploščo: »Zapraviti nameravate vso družinsko srebrnino. Fuj!« Jih je pač začelo skrbeti, da bo to »ne-njihovo« vodstvo prihodnjemu »njihovemu« zapravilo vse zlate rezerve. Tako začenjajo dobivati spopadi o razvojnih sredstvih bolj banalne oblike. Pri tem pa se dobršen del svetnikov, ki jih je imenoval »Pahorjev« parlament, v ta spopad vključuje iz načelnih razlogov – in na ta način pije kri sedanjemu vodstvu.

Kakorkoli, Filli in druščina so spoznali, da je treba stare grehe počasi pospraviti pod klobuk, pripravili so rešitve, ki bi lahko zadovoljile načelne ugovore svetnikov – za »ne-razvojne oddaje si bodo sicer izposodili denar iz razvojnih sredstev, vendar ga bodo v dogovorjenem času v ta sklad vrnili iz rednega financiranja. S tem, se je zdelo, si lahko tlakujejo pot za bližnje nove spopade – rebalans plana za leto 2012 in izhodišča programsko-produkcijskega načrta (PPN) za leto 2013. Kakšna zabloda!

Vse skupaj se zavrti še enkrat, tudi zato, ker poskuša direktor televizije stvar še enkrat zamegliti. S tem seveda odpre Pandorino skrinjico in spet se pogovarjamo o pomanjkanju meril, o programskih projektih P24, P30, P32 – natanko o tistih, za katere je vodstvo obljubilo, da jih bo končno pospravilo z mize.

Novi svetniki zažarijo: vodstvo je spet na čistini, torej uporabijo kanone. Slavko Kmetič govori o tem, da je na tematskem kanalu zaposlenih deset ljudi. Janez Lombergar to zanika. Jernej Letnar Černič poziva predsednika programskega sveta Jerneja Pikala, naj sejo vodi nepristransko in naj ne drži z vodstvom. Kar je krepak strel mimo, saj Pikalo zares sejo vodi nenavijaško, česar o vodstvu programskega sveta v Guzejevem času ravno ne bi mogli govoriti. Filli brani Pikala, češ da to, da vodstvo kdaj pa kdaj na seji milostno tudi dobi besedo, res ne more biti pristransko. Poleg tega svetnika opozarja, da je vodstvo v hiši zato, da vodi, in ne da ob strokovnih vprašanjih posluša nadzorni ali programski svet – kar je ena doslej (pre)redkih Fillijevih odločnih potez v razmerju do programskega sveta. Jernej Černič Letnar v tem prepozna preveč čustveni odziv na upravičene pomisleke. To pot prvič, odkar je član programskega sveta, zaslišimo tudi Branka Žnidariča, ki ga je v svet prelagal Olimpijski komite. Ni prvi, ki opozarja, da člani programskega sveta nismo tu, da sesujemo nacionalko, ampak da ji pomagamo. Od vodstva pa pričakujemo relevantne informacije, da se lahko odločamo. Ob stalnih zadregah ob razmerju med nadzornim in programskim svetom pa je predlagal, naj se natanko razmejijo pristojnosti obeh teles. Kar je razumna opazka, ki nam utegne, če jo bodo vzeli resno, prihraniti marsikatero uro nepotrebnega sedenja. Predsednik nadzornega sveta Lenart Šetinc sicer meni, da so pristojnosti že natančno razmejene, ves čas pa se spotikamo ob merilih za dodelitve razvojnih sredstev, ki jih je oblikoval že prejšnji nadzorni svet. Obljubi, da jih bodo prevetrili ali vsaj dali uradno razlago. Miran Lesjak, ki že ves čas opozarja, da naj se nadzorni svet odloči, ali bo delal po teh merilih ali pa jih bo spremenil, predlaga skupno delovno skupino, ki bo razčistila nejasnosti. Stvari lepo zašpiči Sašo Hribar, ki z njemu lastno ravnodušnostjo pove, kako bomo s tem pomagali poslušalcu: »Mama«, bo rekel sine, »ne bom gledal te oddaje, ker je financirana iz razvojnih sredstev, preklopi na tako, ki je narejena iz denarja RTV-prispevka.« Ja, Sašo, prav imaš – igramo se mimo gledalcev in poslušalcev, ki so nas menda predlagali.

Potem rečemo še kakšno o rebalansu. Filli pove, da je ta potreben zaradi luknje v naročnini, pa tudi zaradi padca vrednosti delnic EutelSAT-a. V resnici je vodstvo, ki zares poskuša leto končati brez izgube, ugotovilo, da to v takih razmerah ni mogoče, od nas pa pričakuje, da bomo »požegnali« krčenje letošnjega PPN. Branko Žnidarič je očitno prišel na okus in se oglasi še drugič: misli, da je naslanjanje na delnice negotovo in da je treba zagotoviti denar prek sistemske in stalne rešitve. Ej, Branko, saj je takšna možnost obstajala s predlogom Širčinega zakona o RTV-ju, a kaj, ko ga je povozil referendum. Politiki pač bolj ustreza, da z višino naročnine drži RTV Slovenija v pokorščini. Slavko Kmetič, ki sicer ni tako skromen govorec in se oglasi tudi tedaj, ko bi bilo dobro, da bi prej premislil, kaj bo rekel, je tokrat na pravi poti: rebalans je potreben, ne pa na način, kot ga je predlagalo vodstvo, z linearnim krčenjem v vseh segmentih programa. Tako je usoda enaka za oddaje z dobro gledanostjo kot one, ki jih vidi le peščica. Mitja Štular pa je, kot že nekajkrat prej, tako ali tako prepričan, da so rezi preskromni in da je v rezervah bistveno več od planiranega 2,9-odstotnega prihranka. Poleg tega upravičeno kritizira odpustek, ki ga je dobil marketing RTV-ja, z načrtovanim padcem prihodkov od oglaševanja. Če padec vračunaš že vnaprej, pa od ekipe v marketingu res ne moreš pričakovati, da se bo sploh še kaj trudila.

Na »novo odkritje« televizijskih urednikov – »negativno« gledanost – se v splošno veselje znova odzove Sašo Hribar: »Nična gledanost ni naš zadnji stadij. Naslednja stopnja je negativna gledanost, ko program gleda gledalca.« Sicer pa nas Sašo razveseli tudi z izkušnjo, ki jo je imel pod nekdanjim direktorjem radia Frančkom Rudolfom. Ko je predlagal spremembe na tretjem radijskem programu, ki bi povečale poslušanost, mu je Franček dejal: »Ne, nočemo večje poslušanosti. Če nas posluša več ljudi, se jih več jezi in komentira. Kar tako naj ostane.«

O radiu tudi to pot nihče nima ne slabe ne dobre besede.

Na koncu rebalans pade in to pusti vodstvo odprtih ust. Ne zdi se jim prav logično, kako lahko programski svet podre načrt varčevanja v hiši. Uh, še vsega drugega smo sposobni. Pa saj že vedo.

Izredna seja programskega sveta o napovedanem znižanju prispevka in prihajajočih izrednih razmerah, na kateri manjkam. To, zahvaljujoč slovenskemu značaju, ni za pisanje dnevnika noben problem. Slovenci znamo namreč o dogodkih, na katerih nas ni bilo, povedati več kakor o tistih, na katerih smo bili navzoči. Pa še bolj sočno, opremljeno s komentarji, ocenami, opisom karakternih lastnosti navzočih in uničujočo kritiko kakovosti servirane kave. Sicer pa si zgodbe, s pomočjo časopisnih in spletnih člankov ter zapisnika, tudi ni težko zamisliti. Izredna seja je torej posledica karitativne odločitve vlade, da ljudem, s tem da RTV-prispevek zmanjša za deset odstotkov, prihrani dober evro na mesec, oziroma celih 14,40 evra na leto. Tega so seveda veseli posebej tisti upokojenci, ki jim je pred tem odvzela 200 in več evrov – ne na leto, ampak na mesec. In kaj dobi vlada od tega znižanja prispevka? V blagajno nič. Od odjemalcev električne energije, kot bi v Dnevniku zapisal T. Zgaga, pa najbrž zaradi morebitne pretirane hvaležnosti tudi ni pričakovati kakih velikih ovacij. Čeprav: 14 evrov je pa le 14 evrov – in ker letos ne bo trinajste plače, si bo kak od slovenskih tajkunov lahko z njimi privoščil priboljšek pri silvestrski večerji. Povh vsega pa gre za pravičnost: RTV bo, če bo parlament v tem delu zakon izvrševanju proračuna znižanje prispevka potrdil, bo RTV izgubila samo devet milijonov evrov. Tisku, ki so ga udarili s povečanjem DDV-ja z 8,5 na 20 odstotkov, pa bo oblast pobrala deset milijonov. Prvo leto. Naslednje, ki bo odneslo nekaj medijev (morda tudi Delo, da se bo minister Gorenak, ki je na Twiterju zapisal, da se veseli brezposelnosti njegovih novinarjev, lahko radostil), bo izplen že precej manjši. Pravzaprav bo državo propad medijev z nadomestili za brezposelne v njih stal precej več od novega davčnega plena. Da ne govorimo o denarju, ki ga bo pod mizo treba vrniti »našim« medijem.

Skratka, račun z davki in RTV-prispevkom se za državo ne izteče pozitivno. Zakaj je torej, če finančnega haska za državo ni, treba medije stisniti v kot? Če verjamemo besedam svetnika Andreja Aplenca na tokratni izredni seji, je oblast RTV-ju ponudila izziv, ki bi ga bil v Ameriki vesel vsak menedžer. Že vidim šefe ameriških institucij, ki so vsaj delno priklenjene na ameriško zvezno blagajno, kako obletavajo Belo hišo in kličejo: »Dajte nam izziv, zmanjšajte nam dotacije! Mi bi se radi izkazali.« Čakam tudi, kdaj bo vlada objavila pisma hvaležnih upokojencev, ki so jim znižali pokojnino: »Hvala za izziv. Končno se je nekdo tega spomnil. Zdaj bomo šele ustvarjalno zadihali.« Slavko Kmetič, ki mu, to smo že opazili, današnja RTV ni preveč po meri in bi iz nje naredil bolj domoljubno ustanovo, je bil kar malce privoščljiv, ko je dejal, naj se vodstvo ne spreneveda in naj tudi v zaostrenih pogojih pripravi kakovosten program ali pa naj odstopi: »V poplavi medijev se vedete, kot da ste edini v Sloveniji.« Jernej Letnar Černič pa je pribil, da mora tudi RTV deliti katastrofalni položaj, v katerem je slovenska družba. Zanimivo razmišljanje: družba se bo potemtakem izkopala iz katastrofe, ko bomo najprej potopili vse institucije in podjetja, ki za zdaj za silo še dihajo. Razmišljanje novosvetnkov je povsem svež pristop k ekonomiji. Glede na napovedano povišanje DDV za tiskane medije, se bo poplava bržkone končala z močno oseko med mediji. Potem bo najbrž novo-svetnikom Slovenija bolj všeč, z RTV-jem na kolenih pa sploh.

Drugi svetniki, kot se zdi, niso dojeli veličastnosti trenutka in se jim je zdelo znižanje RTV-prispevka neumnost ali vsaj nedoslednost. Miran Lesjak je podvomil o iskrenosti argumenta, ki je sledil znižanju, češ da mora tudi nacionalka deliti usodo države: »RTV Slovenija ni proračunski porabnik. Poleg tega pa so tisti, ki so socialno ogroženi, že danes sploh oproščeni prispevka.«

Vodstvo je pred svetnike prišlo s programom radikalnih rezov v program. Novosvetniki, ki jih je izvolil parlament v sedanji sestavi in so večidel kar naklonjeni vladnim potezam, so program ocenili kot preveč radikalen. Mitja Štular je izračunal, da se bodo z nižanjem celotni prihodki RTV-ja znižali za 7,6 odstotka, predlog vodstva pa predlaga ukinitev 36,8 odstotka programa. Pri tem je sicer malce spregledal, da so nekateri stroški fiksni, da mora hiša delovati ne glede na število oddaj: na oddajnikih je enako število ljudi, studio ima nujno ekipo, ki je ni mogoče krčiti, celo število vratarjev je enako, ne glede na to, za koliko delavcev se je moštvo RTV-ja zmanjšalo. Mehanični preračuni včasih ne delujejo prepričljivo. Ampak od dr. Štularja razpravo o krčenju proračuna RTV-ja na vsaki seji že pričakujemo. Začel jo je že na prvi, takoj po svojem letošnjem imenovanju med svetnike. Po njegovem je v vsakem podjetju, tudi tistem, ki je že izvedlo sanacijski program, mogoče najti še vsaj za deset odstotkov rezerv. V eni stvari pa so svetniki, ki jih zares zgolj pogojno imenujem »desni«, našli somišljenike tudi na »levici«. Predvsem tudi tem, drugim, ni všeč radikalni poseg v programe – to naj bi bila zadnja poteza. Pred tem bi bilo dobro pogledati področja, ki so v taki razpravi vselej tabu: regionalne centre, oba orkestra, manjšinske programe in še kaj. A ne glede na to, so svetniki menili, da je vladni ukrep neustrezen in naj ga še enkrat premisli, kajti tako močnega finančnega posega v zavod se ne spomnijo niti tisti z dolgim zgodovinskim spominom.

Medigra

Predsednik države je moral podeliti odlikovanje veličini slovenskega novinarstva, v zadnjih letih tudi uglednega komentatorja TV Slovenija, Juriju Gustinčiču, da sem ugotovil, zakaj skoraj ni seje, na kateri nas svetnik Slavko Kmetič ne bi opozoril, da je RTV premalo domoljubna. Šele ko je proti Gustinčičevemu odlikovanju vstalo Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve, sem namreč izvedel, da je njegov predsednik Slavko Kmetič. Človek je domoljub tako rekoč po uradni dolžnosti – potemtakem je njegovo trkanje na RTV-jevsko in našo vest del nalog in opravil, ki so v njegovem življenjskem delokrogu. In kakšen zločin je storil Jurij Gustinčič, oziroma prek njega predsednik države, ko ga je odlikoval? Združenje meni, da je bil Gustinčič proti slovenski osamosvojitvi. Kot je v Mladini ugotovil že njihov kolumnist Vlado Miheljak, trditev ne drži povsem, ampak pa tudi če bi bilo res. Človek je torej kriv, če misli s svojo glavo in ne sledi čredi na vsakem koraku. Poznam kar nekaj ljudi, ki so na plebiscitu glasovali proti osamosvojitvi. Bomo zanje ustanovili slovenski Guantanamo? Ampak odlikovanje? Po mnenju združenja bo potemtakem pred odlikovanjem treba preveriti politični dosje vsakega kandidata in šele če bo ustrezal normam vsakokratne oblasti, bo smel predsednik kolajno pripeti na njegove prsi. Tako bodo poslej vsi naši odlikovanci pravi svetniki – oziroma angeli. A kaj, ko ne vemo, kaj so si angeli mislili o slovenski osamosvojitvi.

Ah, seveda, nova oblast je kljub opozorilom stroke, da ravna nezakonito, zamenjala nadzornike RTV-ja. Opozicija, ki je sicer tudi opozarjala na nezakonitost takega početja, je na koncu pozabila na načelnost, pobrala drobtinice, ki so padle z mize, in pritaknila dva »svoja« nadzornika.

Televizijska hiša, v kateri so seje programskega sveta, stoji na mestu, kjer je bil na prelomu petdesetih nekaj časa tudi živalski vrt. Ne, ne bo mi spodrsnilo, da bi vlekel kakšne vzporednice. Konec koncev je bilo na tem mestu, dokler niso izkopali gradbene jame novega RTV-centra, tudi otroško igrišče. In ker se v vsakem od nas skriva nekaj deškega oziroma dekliškega, se mi ne bi zdelo nič hudega, če bi naš predsednik po tihem občudoval miniaturne električne železnice, ženski članici pa doma skrbno hranili svoje Barbike. In če bi že na vso silo želeli priti do kakšne vzporednice: ta del mesta se je v srednjem veku imenoval Blatna vas, sedanja Kolodvorska pa Blatna ulica. Po moje tega generalni direktor Marko Filli ne ve; če bi, bi mu tokratna seja programskega sveta večkrat priklicala nekdanje ime ulice v spomin. Pred svetniki leži poslovno-programski načrt RTV Slovenija (PPN) za leto 2013. Vodstvo oziroma tajništvo sveta jih mora poslušati že kar na začetku seje, saj so na mizo z zamudo prišli zapisniki prejšnjih sej. Svetnik Andrej Aplenc v gradivih pogreša podatke o tem, kako je kadrovski načrt usklajen s finančnimi zmožnostmi hiše. Če bi natančneje pogledal okoli sebe, bi videl kako. Sejno sobo in svetnike so s tihim protestom obkrožili zunanji sodelavci, ki jim grozi prekinitev oziroma ne-obnavljanje pogodb, RTV pa kljub sporazumu z njimi ne more zaposliti tistih, ki živijo v takem razmerju s hišo že leta, čeprav bi jih po zakonu moral zaposliti po treh letih. Napovedan desetodstotni rez v RTV-prispevek je to možnost znova odmaknil nekam v prihodnost ter jih tako napotil na tožbo, ki so se ji s sporazumom do zdaj sicer odrekli. Vrat, ki ga je vodstvu oblast s svojo »dobroto« do uporabnikov nacionalkinih storitev krepko stisnila, se z grožnjo tožb torej stiska še bolj. Svetniki, ki najbolj zagovarjajo nenehno krčenje proračuna nacionalke, so zdaj, pred protestniki, nenavadno razumevajoči do njihovih težav: češ, krčenje pa res ne sme povzročati slabšanje položaja zunanjih sodelavcev. Še sejo pred tem so opozarjali, da je pri kadrovskih virih še veliko rezerv – da je torej mogoče še veliko ljudi odsloviti.

Za boljšo voljo potem svetnike seznanijo z raziskavo o zadovoljstvu gledalcev in poslušalcev z RTV. Raziskava je narejena na velikem vzorcu in kaže trende rasti zadovoljstva. Svetnikov ne gane preveč.

Potem je na vrsti razprava o PPN. Svetniki že kdo ve katerič niso zadovoljni z načinom, kako je gradivo sestavljeno, saj ne omogoča primerjav s prejšnjim letom, niti ne napoveduje ciljev. Svetnik Kušar se je celo potrudil in naredil vzorec primerjav – pripravili naj bi jih v Excelu, da bi bilo mogoče vanj vpisovati pripombe. Svetnike tako navduši s predlogom, da hočejo vodstvu naročiti, naj do seje komisij v naslednjem tednu že vse pripravi na ta način. Pozabijo naj torej na svoje računalniške programe, ki lahko manjkajoče podatke pripravijo v kratkem času, a v drugi obliki, in s kopico dodatnega dela ugodi novi kaprici svetnikov. Čeprav mi je sicer Kušarjeva predloga vzorca všeč, pa mi vedno nove zahteve svetnikov v času, ko se vodstvo utaplja v reševanju sprotnih težav, ki mu jih je dodatno nakopala nova oblast, zdi malodane sadizem. Zato predlagam, naj predlog obvelja kot priporočilo, ki pa bo realizirano ob pripravi PPN za leto 2014, pri tem pa vodstvu pustimo, da zahtevane podatke predstavi na način, ki ga omogoča sedanji program. Ko svetniki moj predlog sprejmejo, se na tisti strani omizja, kjer sedi vodstvo, izvije vzdih olajšanja. A ne za dolgo, kajti zdaj je znova čas za napade, da vodstvo premalo varčuje, da je notranjih rezerv še več, da bi lahko PPN še bolj očistili. Generalnemu direktorju je teh modrovanj vrh glave in, po moje, upravičeno izbruhne. Vedno se pozablja, da ima RTV 78 milijonov evrov (torej skoraj dve tretjini proračuna) rednih stroškov, ki se ne bodo zmanjšali, niti če ukinejo vse oddaje. V hiši so v zadnjih tednih klestili tudi najdrobnejše postavke, število časopisov, ki prihajajo v hišo, zaprli so enega od dveh vhodov (torej se znebili receptorjev), ukinili kopirnico, šofersko službo. Predvsem pa so seveda resno posegli v program. Sestanki, ki so jih meli z uredniki in sodelavci, so bili travmatični. Na koncu so pristali pri takem PPN, kot je na mizi. Če svetniki najdejo koga, ki je sposoben narediti še več, naj izvolijo – njegov sedež je ves čas na razpolago. Nobeden se ne javi. Oglasijo se le s pripombo, da se Filliju ne bi bilo treba tako razburiti.

Potem obdelamo še novi predlog poklicnih meril na RTV. Ker sem bil med avtorji prejšnjega kodeksa, ki so ga sedanji pripravljavci raztrgali, se v novo vsebino nočem vtikati. Tule, kjer ne tvegam neproduktivnih spopadov, lahko povem, da ima vrsto nevarnih lukenj in je spet preobsežen, tako da zlahka tvegam stavo, da ga leto dni po sprejemu ne bo poznal nobeden od ustvarjalcev. Svetnika Aplenca, ki zase pravi, da se resno ukvarja z medijsko problematiko, pa na smrt zanima, kakšna novinarska zvrst je Utrip. Pojasnilo, da oddaja ne more biti zvrst, izbira zvrsti v Utripu je avtorjeva odločitev – lahko je komentar, glosa, satira ali pa zgolj poročevalski povzetek dogajanj minulega tedna, mu ne zadostuje. Nekaj dni kasneje vprašanje ponovi na seji komisije za informativne programe. Pojasnilo njenega predsednika Mirana Lesjaka, da gre pretežno za komentarje, mu olajša življenje, tako da se potem ne oglasi do konca seje.