Publikacija združuje analize poročanja mednarodnih medijev o oboroženem konfliktu v Makedoniji iz leta 2001. Štirinajst analitičnih, a predvsem osebnih refleksij novinarjev iz Turčije, Ukrajine, pa vse preko Balkana do Velike Britanije naj bi po besedah urednika publikacije Alistairja Crightona prispevalo k razumevanju oboroženega konflikta pred tremi leti. V medijski obravnavi so prevladovali stereotipi, ki so še posebno nevarni, ker so se najbolj množično pojavili v domačih medijih. Fear speech (jezik strahu) je prevladal nad profesionalizmom. »Če so bili mediji ob izbruhu konflikta še bolj ali manj korektni, pa so proti koncu, ko so bile politične odločitve že bolj jasne, ponoreli. Ne moremo reči, da so zgolj prispevali k sovraštvu med državljani Makedonije, ampak so ga celo ustvarjali,« je povedal Crighton ob izidu knjige v Skopju novembra lani na konferenci »Vloga medijev v konfliktih«.

Da mediji niso služili kot zrcalo družbe, saj mnenja niso posredovali, ampak so ga oblikovali kot propagandna trobila, je Crighton zapisal v uvodniku. S kakšnimi konkretnimi težavami so se srečevali novinarji in dopisniki, pa so opisali sami v nadaljevanju publikacije. Te so bile: pomanjkanje finančnih sredstev, preobsežno citiranje agencijskih virov, ki so novice bolj kot za ves svet sestavljale za zahodno poloblo sveta, in hkrati kronično nizko število lastnih dopisnikov na terenu. Po mnenju albanskega pisca Llazarja Seminija je prevladovalo tudi dokaj majhno zanimanje za zgodbo, ker konflikt ni dosegel krvavih razsežnosti kot ostali na Balkanu. In če so albanski mediji konflikt pokrivali dokaj profesionalno, pa so grški podlegli neprofesionalni širitvi panike. Paranoja pred veliko Albanijo, ki bo zavzela celo dele Grčije, ki jo je v enem izmed vodilnih grških časnikov izrazil neimenovani (!) tuji diplomat, grškega tiska ne kaže v najlepši luči, menita Athamadia Baboula in Lina Roussopoulou. Še slabše pa so se v analizi Senada Slatine odrezali makedonski mediji. Novinarji so bili tako rekoč vojaki, eden izmed makedonskih televizijskih novinarjev je v zloglasnem incidentu, da bi popestril oddajo, celo izstrelil raketo na položaje OVK. Na površje so prišli amaterski novinarji, ki so namenoma promovirali medetnične konflikte in uporabljali enostranske vire. V poročanju makedonskih medijev so prevladovale polresnice in črnobelo prikazovanje dogodkov. In če so se predvsem makedonski pisci (German Fikov) pritoževali nad prevelikim poenostavljanjem zahodnega tiska, ki je konflikt razdelil med pozitivce in negativce (v vlogi slednjih je nastopala makedonska vlada, ki je tujim novinarjem nerada dajala informacije), je BBC-jev dopisnik Paul Wood na to odgovoril: »V informacijski vojni je zmagala OVK.« V obrambo zahodnega tiska in predvsem novinarjev je pisal tudi Bill Hayton (BBC), ki je opisal, kako novinar »danes pokriva zgodbo o otroških bojevnikih v Sierra Leoneju, že jutri pa mora napisati analizo političnih mahinacij v regiji, ki je tako kompleksna kot Balkan.«

A publikacija, ki je le deloma analitična, sicer pa ostaja na ravni zbiranja osebnih pogledov, je vendarle izšla malo pozno. Morda prepozno. Temeljno sporočilo, da isti ljudje, ki ustvarjajo medetnične konflikte, hkrati nadzirajo tudi medije, kljub svoji brezčasni naravnanosti izzveni nekako v prazno. Moteča in precej neizvirna ideja je tudi tisk v obliki časnikarskih stolpcev, ki ni optimalna oblika za branje in pravzaprav nima globlje vsebine. Neizkušenost in domoljubje je prevladalo med domačimi novinarji, trdijo pisci publikacije; in v tem smislu je dobrodošlo branje in pripomoček novinarjem, ki se tako ali drugače znajdejo sredi oboroženih konfliktov.

Vibeke Sperling, zunanji dopisnik in komentator za danski dnevnik Politiken in nekdanji moskovski dopisnik za Danish Broadcasting in Politiken, in Michael Seidelin, ki dela za zunanjepolitično redakcijo dnevnika Politiken, bil pa je tudi dopisnik iz Pariza in Bruslja za isti dnevnik in druge danske medije, v reviji Mednarodnega novinarskega inštituta IPI Global Journalist (The Magazine of the International Press Institute) pišeta o novinarjih, ki so v boju za resnico izgubili življenje. V zadnjih treh letih jih je umrlo 220, okoliščine njihove smrti pa so preiskali le v nekaj primerih. Novinarji še vedno umirajo, da bi javnost lahko izvedela za resnico. Alekseja Sidorova, urednika ruskega časopisa Togliati Review, so do smrti zabodli 7. oktobra lani pred njegovim stanovanjem v mestu Toljati ob Volgi. Pri časopisu so preiskovali organizirani kriminal in korupcijo v tem mestu s 700.000 prebivalci, kjer je največja ruska avtomobilska tovarna AvtoVaz. Sidorov je hotel tudi pojasniti smrt svojega predhodnika Valerija Ivanova, ki so ga ustrelili 29. aprila 2002, a skrivnost o ljudeh, ki so zakrivili umor, pa je pa šla skupaj z njim v grob. Podobno kot pri še drugih 200 novinarjih, ki so po razpadu Sovjetske zveze leta 1991 zaradi svojega dela izgubili življenje. Uradna preiskovalna komisija je primer Sidorov zaključila z besedami, da se je urednik na poti od službe do doma ustavil in ker je preveč pogledal v kozarec, se je zapletel v pretep, zaradi katerega je umrl. Uradna verzija je bila, da se pretep ni vnel zaradi stvari, povezane s preiskovalnim novinarstvom. Njegova namestnica Rimma Mikhareva je povedala, da so oblasti primer hotele zaključiti, kakor hitro je bilo mogoče. »Aleksej Sidorov je pisarno zapustil okoli 21. ure, petdeset minut zatem pa so ga pred njegovo hišo zabodli. V tem času zagotovo ne bi prišel do doma, če bi se vmes ustavil, popival in se zapletel še v pretep,« je prepričana Mikhareva. Ne samo v Rusiji, temveč tudi drugod po svetu se oblasti bolj zanimajo za preiskovalno delo novinarjev, kot da bi pred roko pravice pripeljale tiste, ki jim strežejo po življenju. Več sto novinarjev vsako leto zaprejo zaradi javnega obrekovanja, korupcije, utaje davkov ali katerega drugega kaznivega dejanja, hkrati so v zadnjih desetih letih - kot kažejo podatki mednarodnega združenja novinarjev (International Federation of Journalists) - na sodišče privedli manj kot pet odstotkov morilcev novinarjev. Mednarodni tiskovni inštitut (International Press Institute) poroča, da je v preteklem letu med svojim delom življenje izgubilo 53 novinarjev, 2002. leta 54, 55 jih je bilo ubitih leta 2001, leta 2000 pa 56. Pri moskovskem centru za novinarstvu v izrednih razmerah (Center for Journalism in Extreme Situations in Moscow) so povedali, da je bilo število kaznivih dejanj proti novinarjem med triletnim obdobjem vladanja Vladimirja Putina večje kot v desetletju, ko je bil na oblasti Boris Jelcin. Po podatkih omenjenega centra so zaznali 27 kaznivih dejanj, v katerih so jo skupili novinarji. Kako nezaščiteni so novinarji, je bilo mogoče videti tudi med oktobrskimi volitvami v nekdanji sovjetski republiki Azerbajdžanu. Več kakor 20 novinarjev je končalo v bolnišnici. Ko so želeli poročati o izgredih, ki so se vneli zaradi volitev, so posredovale varnostne sile. Novinarje so obsodili odgovornosti za nasilje, predstavniki varnostnih sil pa za svoja dejanja niso bili kaznovani. V republikah nekdanje Sovjetske zveze se pogosto sklicujejo na Zakon o žaljenju in javnem obrekovanju, s čimer hočejo utišati novinarje. Zakoni o svobodi govora so pozabljeni, pogosti napadi na novinarje so v večini primerov prezrti, krivci pa nekaznovani. V diktatorskih in poldiktatorskih režimih v državah srednje Azije je bila vojna proti terorizmu pretveza, pod katero so izvajali še večje pritiske na politične nasprotnike. Ernesta Nazalova, dopisnika časnika Kirgiz Ruhu v Kirgizstanu, so septembra našli mrtvega v reki. Policisti so povedali, da na njegovem truplu ni bilo znakov nasilja, a Nazalov oče je zatrjeval, da je imel vbodne rane in zlomljeno roko. V tem času pa je Nazalov preiskoval korupcijo v tamkajšnjih uradih. Kot trdijo viri, sta dva človeka pretepla Nazalova in mu ukradla dokumente, povezane z njegovim preiskovanjem, štirinajst dni pred njegovo smrtjo. Preiskovalci, ki so njegov umor označili za nesrečo, so mu pred tem grozili s kaznijo zaradi žaljenja uradnikov. Mednarodni pritisk in podpora lokalnim novičarskim organizacijam lahko pripomore, da zločince, ki napadajo novinarje, privedejo pred roko pravice. Ameriško tiskovno združenje (The Inter American Press Association) je pred sedmimi leti zasnovalo program, s katerim želijo doseči, da so morilci novinarjev tudi obsojeni. S svojim delovanjem so za zgled drugim tovrstnim organizacijam in združenjem, čeprav je na njihovi spletni strani mogoče prebrati, da je 46 primerov še vedno ostalo nerešenih. Septembra lani je sodišče v Itabuni v brazilski državi Bahia enega od dveh morilcev, ki sta zakrivila smrt urednika, obsodilo na 18 let zapora, drugega domnevnega morilca pa še iščejo. Novinarji z vsega sveta so pozorno sledili razpletu sodnega procesa o umoru 67-letnega Manoela Leala de Oliveira, odgovornega urednika brazilskega tednika A Região v Itabuni, ki so ga ubili januarja 1998. Leala de Oliveira je razkril nečedne posle tamkajšnjega župana Fernanda Gomesa. Resnico je razkril v več člankih, v katerih je navajal zanesljive vire. Očitki županu, številnim mestnim uradnikom in policistom so bili podprti z uradnimi dokumenti in računi. Dan pred umorom je Manoel Leal de Oliveira prejel števila grozilna pisma. Čeprav je zatrjeval, da v svojih grožnjah ne mislijo resno in da ga v resnici ne nameravajo ubiti, pa se je zgodilo najhujše. Tamkajšnja policija je pokazala zelo malo zanimanja in vložila zelo malo truda, da bi našla morilce in njihove naročnike. Primer je bil videti kot vsi drugi, pri katerih krivci odnesejo celo kožo: pričo so ubili, policija z drugimi pomembnimi pričami sploh ni navezala stikov, dokumenti so izginili, župana, ki ga je razkril umorjeni novinar, pa niso zaslišali. Lokalna policija je primer zaključila osem mesecev po umoru, septembra 1998, župan in njegov krog ter vladajoča stranka pa so si lahko oddahnili. Ponovna preiskava se je začela aprila leta 2000, ko so se v časniku A Tarde pojavljali kritični članki o tem primeru. Poročevalec Marconi de Souza je preiskoval tam, kjer policija ni želela, in takrat že nekdanjega župana Fernanda Gomesa in nekatere ljudi iz njegovega kroga označil za naročnike umora Manoela Leala de Oliveira. Medijske organizacije so Marconiju de Souzi poslale na pomoč nekaj novinarjev, da bi skupaj razkrili ozadje zločina. Njihovo delo in spremenjeno politično ozračje tako v Bahii kot tudi na zvezni ravni je pripomoglo, da so prišli do novih podrobnosti, toda brez večjih posledic za vpletene. Župana in njegove zaveznike še zdaj niso pripeljali pred sodnike. Mozart de Costa Brazil, ki so ga obsodili septembra predlani, je bil policist in pomočnik Fernanda Gomesa. To kaže, da je bila v umor vpletena mestna hiša in policija, toda nadaljnja preiskava poteka počasi, če sploh. Od leta 1991 je bilo v Braziliji ubitih 15 novinarjev, večinoma zato, ker so preiskovali pomembne lokalne veljake ali poslovneže. Na vpletenost oblastnikov v umore novinarjev kažejo tudi okoliščine, v katerih so ubiti. Indijskega novinarja Parmananda Goyala, ki je delal za časopis Punjab Kesari, so septembra 2003 ustrelili neznanci. Zaradi kritiziranja policije in ministra v indijski državi Haryana je prejel številne grožnje, uradniki pa tudi po njegovem umoru niso storili nič, da bi našli zločinca. Na Srednjem vzhodu se razprostira še eno krvavo bojno polje za novinarje. Deset novinarjev so ubili med izraelsko-palestinskimi spopadi. Novinarji so jo skupili v več kot 116 nesrečah, bombnih napadih in obstreljevanjih. Streljanje, pretepi, cenzura, grožnje in drugi načini oviranja so sestavni del novinarskega poklica na tem območju. Nad novinarji se znašajo različne izraelske in palestinske skupine, tako vojaki, policisti in civilisti. Večina ubitih novinarjev na tem območju je bilo Palestincev - kar osem od desetih. »Morda največ skrbi pri tem zbuja dejstvo, da izraelske oblasti opravičujejo napade na medije s tem, da svojim vojakom implicitno zagotavljajo imuniteto pri napadih na predstavnike medijev ali jim celo zapovedujejo, naj napade izvršijo,« so o intifadi zapisali v poročilu IPI. ZDA in Izrael sta edini državi, ocenjeni z indeksom o svobodi izražanja v tisku (RSF Index on Press Freedom), kar zadeva svobodo izražanja v njunih državah, medtem ko se uvrščata na 135. in 136. mesto, ko gre za njuno vedenje zunaj meja svojih držav. Novinarji so bili večkrat tarča izraelske vojske na zasedenih ozemljih, nesprejemljivo pa je tudi ravnanje vojske Združenih držav Amerike v zadnji iraški vojni, saj je dopustila smrt več novinarjev, so zapisali v poročilu RSF. Pozornost svetovne javnosti je uprta v države, kot sta Izrael in Rusija, in na vojna prizorišča, kot je Irak, še zlasti ker je videti napade, mučenje in strogo nadzorovanje medijev, prezrti pa ostajata, denimo, etiopijska pokrajina Eritreja in Gvatemala. RSF je leta 2002 Eritrejo poimenoval »največji zapor za novinarje na svetu«. Zaprli so 18 novinarjev na podlagi zelo nejasno opredeljenih obsojanj in razlogov; navajali so, da so novinarji predsednika ali vladajoče stranke izdali ali kritizirali. Veliko eritrejskih novinarjev živi v azilu, leta 2002 pa so ustanovili združenje eritrejskih novinarjev v azilu. Evropski parlament je leta 2003 sprejel tudi resolucijo, v kateri so obsodili pritisk na svobodo in neodvisnost novinarstva v Eritreji. V Gvatemali od konca državljanske vojne leta 1996 bolj spoštujejo človekove pravice, a novinarji so še vedno žrtve nasilja desno usmerjenih paravojaških skupin. Najbolj so na udaru novinarji, ki poročajo o državljanski vojni, njenih posledicah in o vlogi paravojaških skupin med in po vojni, ki je trajala od leta 1954 do 1996. Neprizanesljivi so tudi do novinarjev, ki poročajo o življenjskih razmerah, civilnih in socialnih pravicah Indijancev. Štiri novinarje, ki v glavnem mestu delajo za dnevnik Pensa Libre, so pripadniki paravojaških skupin oktobra lani zaprli kot talce. Spustili so jih po štirih dneh, ko so oblasti privolile v njihove zahteve. Te skupine zahtevajo plačilo za opravljanje svojega dela med državljansko vojno. Toda kot poudarjata Vibeke Sperling in Michael Seidelin v svojem članku, je imela omenjena zgodba tudi svetlejšo stran. Oblast je zaradi neljubega dogodka ustanovila preiskovalni odbor, ki se ni lotil le tega primera, temveč nadaljuje s preiskovanjem tudi drugih nasilnih dejanj nad novinarji. Iduvina Hernandez, direktorica združenja za raziskovanje in spodbujanje varnosti v demokraciji, ki se med drugim ukvarja tudi s pravicami novinarjev, je povedala, da ugrabljanje novinarjev in telesno nasilje nad njimi postajata del vsakdana v Gvatemali. Juan Luis Fonta, urednika dnevnika elPeriódico, so napadli in mu grozili z ugrabitvijo in umorom. Po besedah Hernandezove so predsednika sveta časopisa elPeriódica Jose Rubena Zamoro v začetku lanskega leta ujeli in mučili neznanci. Pri tem velja omeniti, da časnika elPeriódico in Pensa Libre nista uporniška ali revolucionarna časopisa, temveč sodita med spoštovane in konservativne. A ker so svoje komentatorske strani odprli pluralističnemu dialogu o politiki, so njihovi novinarji in vodstvo v nevarnosti. Za nasiljem, s katerim želijo onemogočiti novinarsko delo, se skrivajo nekdanji pripadniki paravojaških skupin, ki so povezani z današnjimi ekonomskimi in politični interesi v državi. Nasilje nad novinarji je večinoma političnega izvora, razkritje vezi pa pripelje tudi do kolumbijskih mafijskih botrov in prekupčevalcev droge. Kolumbija šteje še za eno od držav Južne Amerike, kjer so razmere za delo novinarje katastrofalne. Novinarji po svetu imajo bolj učinkovite vplivne in nadzorovalne skupine, toda zaradi vse večje represije na medije v številnih državah je njihovo življenje ogroženo. Ker oblasti v mnogih državah nasprotujejo ali niso pripravljene izvesti preiskave o smrti novinarjev, se njihovo število še veča. Vojna v Iraku je enega postavila v ospredje tudi enega v demokratični državi. Španski snemalec José Couso, ki je delal za zasebno postajo Telecinco, je umrl 8. aprila 2003, ko je ameriški tank streljal na Hotel Palestina v Bagdadu, kjer je živelo mnogo tujih novinarjev. Nekaj mesecev si je Cousojeva družina, ki so jo podpirale španske tiskovne organizacije, prizadevala, da bi začeli preiskovati sorodnikovo smrt, skupino vojakov iz tanka pa obsodili za vojne zločince. Španska vlada je zahteve zavrnila in sprejela uradno ameriško razlago, da se je zgodila nesreča. Cousojeva družina in prijatelji so bili prepričani, da je skupina ameriških vojakov iz tanka streljala na novinarje, zato da bi jim preprečila videti, kar je Jon Sistiaga opisal kot pokol iraških civilistov. Španski novinarji so v znak protesta, ker oblast ni zahtevala javne preiskave, začeli stavkati in prenehali poročati s političnih razprav in srečanj. Privolitev madridskega sodišča v preiskavo vojnih zločincev pa štejejo kot zmago. Omenjeni primer dviga zavest o zaščiti novinarjev, ki poročajo z vojnih prizorišč in o drugih konfliktnih situacijah, o njihovi vlogi in delovnih razmerah. Čeprav je bila vojna v Iraku kratka, pa nobena druga v sodobni zgodovini ni zahtevala toliko žrtev med novinarji. Od 19. marca, ko je ameriški predsednik George Bush napovedal vojno Iraku, in do konca 1. maja 2003 je umrlo najmanj 15 poročevalcev. Večina od njih je padla pod strelnim orožjem zaveznikov. To pa po mnenju Vibekeja Sperlinga in Michaela Seidelina kaže, da tako ZDA kot druge države zaveznice bolj kot kdaj koli prej vidijo novinarje kot legitimne tarče.

Ob koncu lanskega leta je slovaški Inštitut za ekonomske in družbene reforme izdal študijo s primeri iz slovaškega tiska, ki naj bi odprla razpravo o kakovosti in problemih slovaškega novinarstva. Študija je delo Gabriela Šípoša, raziskovalca s širokim družboslovnim znanjem (študiral je namreč ekonomijo, politologijo in novinarstvo), deloma pa tudi svobodne novinarke Laure Kelly, ki je tudi sodelovala v projektu Slovaška tiskovna preža (Slovak Press Watch). V nasprotju s sorodnimi prizadevanji pa delo večino stvari pove kar s primeri iz tiska samimi in le malokdaj pomenljivo dvigne prst. Morda le takrat, ko je treba bralcu primer bolj natanko pojasniti zakaj je nekaj, kar je videti na prvi pogled povsem v redu, v resnici profesionalno problematično. Primere je Šípoš razdelil v tri skupine: Prva zadeva konflikt poslovnih in osebnih novinarjevih interesov na eni in njihovo poklicno poslanstvo na drugi strani oziroma navzkrižje med piarom in novinarskim poročanjem. Druga skupina primerov zadeva pomanjkanje profesionalnosti v novinarskem delu (zavajajoči naslovi, mešanje komentarjev in poročil, neuravnoteženost prispevkov zaradi zavračanja možnosti, da bi se vpleteni branili, ali nenavajanje virov). Tretja skupina so napake, ki kažejo pomanjkanje znanja matematike ali logičnega ter ekonomskega razmišljanja. Študija je izbrala primere iz pisanja nekaterih vodilnih slovaških časopisov - dnevnikov Sme in Pravda, ekonomskega tednika Trend in tednika, ki se ukvarja z družbenopolitičnimi temami Domino fórum - vse med avgustom 2002 in oktobrom 2003. Avtor piše, da se projekt Slovak Press Watch s temi časopisi ne ukvarja zato, ker bi šlo za najslabše primerke slovaških medijev - prej nasprotno: v njih najdemo najboljše slovaške novinarje, ki imajo velik vpliv na politične voditelje. Šípoševa študija nam torej predstavi nekaj sto primerov iz omenjenih časnikov - mnogi med njimi nas takoj spomnijo na slovensko medijsko prizorišče, nekateri pa so morda vseeno bolj slovaška, ali bolje vzhodnoevropska posebnost. Tule je izbor zgolj nekaterih.

Slovaški mediji so poročali o tem, da je policija pridržala Josefa Majskega. Ko je Radio Twist poročal o aretaciji, v katerem, kot je pisala Pravda, polovico lastništva obvladujejo njegovi otroci, niti z besedo ni omenil lastniških razmerij, s katerimi je ta postaja povezana z Majskym. Že mogoče, piše Šípoš, da so uredniki tega radia povsem neodvisni od lastnikov - a način, ki so ga uporabili, namiguje, da pred poslušalci nekaj skrivajo. Podobno je dnevnik Sme, ki je poročal o Majskyjevih poslih, ki so pripeljali do aretacije, povsem zamolčal, da je ta tudi solastnik VMV IN , ki je lastnica dnevnika. In še en primer: Dnevnik Pravda je na zunanjepolitični strani objavila članek sodelavke Pravde Dr. Olge Pietruchove o položaju na Poljskem ob razpravi o splavu. Članek natančno razčlenjuje številne negativne posledice prepovedi abortusa. A časopis svojim bralcem ni povedal, da gre za avtorico, ki je neposredno vpletena v konflikt interesov. Pietruchová ni samo sodelavka Pravde, ampak predsednica nevladne organizacije Možnost’ vol’by (Možnost izbire), ki je zagovornica liberalnega pristopa k splavu. Šípoš piše, da je precej nepošteno aktivistki omogočiti, da v časniku nastopa z novinarskimi besedili o stvareh, v katere je vpletena, če pa se temu že ni mogoče izogniti, je treba na njeno članstvo v takšni organizacije bralce opozoriti.

Zaradi povsem neznanih razlogov se je novinar v Sme odločil, da bo promoviral slovaško ljudsko majoliko - posodo iz keramike. V članku ne izveš nič o poslovanju podjetja, dobičkih ali izgubah ali morda o prijaznosti take proizvodnje do okolja. Začetek članka je zanimiv: »Presežna produkcija cenene keramike na Češkem, v Nemčiji in Italiji. Vodstvo zadruge Slovaška ljudska majolika iz Modre opozarja, da bi utegnila slovaške proizvajalce doleteti enaka usoda.« Presežna produkcija. Cenena proizvodnja. Ali so to novinarjeve misli, ali pa mu jih je prišepetaval direktor podjetja. Recimo kar naravnost - mar ne gre pri vsem zgolj za skromno produktivnost in slabo trženje slovaškega podjetja? A članek se še nadaljuje: »Podjetje Slovaška ljudska majolika je obremenjeno v večmilijonskim posojilom, ki ga je podjetju vsilila država v prednovembrskem obdobju.« Prosim? Se vam je zdelo, da se podjetniki pritožujejo na težkim dostopom do posojil? Tu pa, glejte, je država uspela podjetju, ki je paralizirano, na nek način vsiliti posojila. Res: enkrat za vselej bodo morale banke nehati vsiljevati podjetjem tako visoka posojila, sicer bodo slovaški podjetniki takoj prenehali delati.

Naslednji primer bi se zlahka zgodil tudi v slovenskem novinarstvu. Slovaški dnevnik Sme je o rezultatih javnomnenjskega merjenja podpore o vstopu v Evropsko unijo zapisal: »Žalosten rekord Žilinskega okraja«. Seveda tam vstopa v EU niso podprli. Tam, kjer so ga, so si prislužili izraz »optimistični rezultati merjenj javnega mnenja«. Mediji imajo sicer pravico navijati za nek projekt, a tega ni treba početi v poročilih. Za evroskeptike je bil izidi v Žilinskem okraju nedvomno »nadvse optimističen«, za neodločene pa se je to pot odločil, kaj naj mislijo - tako kot novinar sam.

Pravda je pisala o tem, da so porodi v vodi postali popularni. Edini vir za ta članek je - kakšno presenečenje - glavni porodničar v porodnišnici, ki se ukvarja s temi porodi. In kaj pravijo matere o tem? Tega iz članka ne morete izvedeti, kajti pri Pravdi niso vprašali nobene. Članek je še najbolj podoben promocijskemu besedilu o liku in delu nekega zdravnika. V Pravdi so zapisali: »Težko je priti do poceni svinjskega mesa.« Teden dni pozneje, ko so cene tega mesa padle, v istem dnevniku bralce opozarja nov naslov. »Razprodaja svinjine je pogubna za rejce prašičev«. Pisec članka je v enem tednu pozabil na prejšnjo globoko zaskrbljenost za koristi kupcev.

Pravda je zapisala, da je novi vodja kriminalistov MENDA gimnazijski sošolec prvega ministra Dzurinde. Menda? Je zares tako težko preveriti, če je to res? Kaj pa naj bi sicer novinarji počeli? Beseda »menda« sega v korenine mnogih skonstruiranih škandalov. Kako zaupati novinarju, ki ni sposoben preveriti niti najlaže preverljive informacije?

Novinar Sme je zbral obsežno gradivo od načrtih mnogih podjetij za odpuščanje presežkov delovne sile. Zapisal je: »V prihodnjih mesecih bodo odpustili 20.000 ljudi, samo januarja so množično odpustili 1200 ljudi.« Šípoš piše, da pri tem zelo pogreša nekaj ozadja: Prvič, pejšnje leto so odpustili 250.000 ljudi, hkrati s tem pa je še malo več ljudi našlo novo zaposlitve - torej se je nezaposlenost celo zmerno znižala. Drugič, v anuarju istega leta iz članka so na zavodih za zaposlitve prijavili 44.000 iskalcev zaposlitve - 25.000 od teh so je našlo delo. Ko podatek o 20.000 prihodnje odpuščenih porazdeliš med več mesecev, se podatek ne zdi več tako zastrašujoč. In če so januarja v zavod za zaposlovanje poslali 44.000 ljudi, je teh 1200 res »množično« odpuščanje?

Čeprav bi Gabrielu Šípošu morda lahko očitali tudi pikolovstvo in ga opozorili, da bralstvo ne bere člankov s tolikšno pozornostjo kot raziskovalec, je še vedno res, da ena napaka v besedilu (morda samo napačno napisano ime) omaje verodostojnost celotnega članka. V eni od razsodb slovenskega novinarskega častnega razsodišča smo si njegovi člani prišli navzkriž pri oceni, kako sporno je lahko, ko naslov članka namiguje na dejstva, ki jih pozneje sam članek sicer zanika. Na koncu smo sprejeli formulacijo, da to sicer ni v nasprotju s kodeksom slovenskih novinarjev, a je zadeva, ki nedvomno načenja verodostojnost časnika, ki ne zna resnice uskladiti na razdalji od naslova do novinarskega besedila. V tem primeru je šlo za vprašanje, ki ga Šípoš niti ne obravnava - namreč namerno napihnjen naslov, ki naj pritegne bralca, kar počno bolj ali manj vsi slovenski časniki. Toda kaj si utegne misliti bralec, ki potem v besedilu ne najde nobene opore za trditev, ki jo postavlja naslov? Škodo za omajano verodostojnost si mora časopis pač pripisati sam. Podobni poskusi, kot je na slovaškem Šípošev, da bi namreč slovenskim novinarjem s primeri pokazali, kje in kdaj ga zares lomijo, se navadno končajo s popolnim medijskim ignoriranjem takih opozoril in publikacij: najbrž se je tako zgodilo tudi z opisano raziskavo na Slovaškem. Je že tako, da so napake drugih tako zelo smešne, opozarjanje na naše pa je zgolj poseganje nepoučenih v novinarsko svobodo.

Američani imajo Romaneska, Britanci in drugi Evropejci, ki se med brskanjem po internetu radi ustavijo na spletnih straneh Guardian Unlimited, pa Media Guardian. Predvsem slednja spletna stran je med evropskimi in seveda britanskimi novinarji obveljala za pomembno postajo; na njej lahko izvedo novice iz sveta medijev ali tiste informacije, ki so tako ali drugače povezane z njimi. Pri Guardianu so se že sredi devetdesetih let odločili, da bodo okoli osnovnega izdelka - dnevnika Guardian - zgradili medijsko korporacijo: pod blagovno znamko Guardian Unlimited so med drugim začeli pripravljati tudi spletne strani Guardiana. V vseh teh letih spletna izdaja še ni začela pokrivati svojih stroškov, a kot je povedal urednik Guardiana Alan Rusbridger v intervjuju za Sobotno prilogo Dela, računajo, da jim bo to uspelo v naslednjih letih. Celotni časopis lahko bralci preberejo na internetu še preden izide v tiskani obliki. S projektom so se v podjetju hoteli pripraviti na morebiten prehod oglaševanja na internet. Rusbridger je v pogovoru poudaril, da ima internetni časopis prednosti in slabosti pred tiskano različico. Uredništvo lahko novinarske prispevke objavi takoj, ko so napisani, in jih opremi z zvokom in videoposnetki; poleg tega internetni časopis omogoča uporabo filtrov, zaradi česar je bolj pregleden; in bralci ga lahko priredijo svojim osebnim interesom. Z njim lahko v Guardianu dosežejo globalno občinstvo, predvsem pa mlade bralce. Rusbridger pa je tudi opozoril, da obstaja nevarnost, da bodo z internetnim časopisom požrli osnovni izdelek, torej dnevnik, in dodal, da bodo morali poiskati način, kako pripraviti bralce, da bi začeli plačevati za dostop do njihovih spletnih strani.

Za zdaj lahko torej tudi vsi informacije o medijih preberejo zastonj. Na spletni strani Media Guardian so članki o medijih in tisti, ki govorijo o internem dogajanju v njih. Media Guardian je razdeljen na naslednje rubrike: Home, Hutton report, Advertising, Television, Radio, Marketing&PR, Press&publishing, City, Monkey, New Media, This week, The tenner, Talk, Special reports, Tv ratings in Jobs. Kogar zanima, na primer, kar koli, kar je povezano s televizijo, bo kliknil na to rubriko, tisti, ki ga zanimajo novice iz sveta financ, si bo izbral rubriko City. Članki, ki so povezani z obema področjema, se pojavijo v obeh rubrikah, zato se bralcu ni treba bati, da bo spregledal kaj pomembnega, če ne bo prebrskal vseh rubrik. Konec februarja so bile najpomembnejše novice na strani Media Guardian povezane z dogajanjem na BBC, v Daily Telegraph in Daily Express. O BBC so poročali, ker so voditelji ustanove našli nadomestilo za voditelja televizijske oddaje Roberta Kilroya - Silka. Ta je odstopil, ker je v svoji časopisni kolumni izražal protiarabska prepričanja. Zgodba o Daily Telegraphu se je vrtela okoli njegovega lastništva in težav, ki jih ima uredništvo oziroma novinarji. Slednji so zagrozili celo s stavko. Tretji članek pa je, denimo, govoril, da je novi piarovec princa Harryja zagovarjal kraljičinega vnuka, potem ko so v Daily Express zapisali, da je narodu v sramoto. Zgodba o BBC se pojavi tudi rubriki Televizija, zgodba o Telegraphu pa v rubriki City. (Media Guardian je na domači strani poleg omenjenih treh zgodb objavil še članek, da so v Economistu okrcali Nigerijo, iz katere so izgnali novinarja; da so investitorji kritizirali internetno podjetje Lastminute.com, ker da so najvišji menedžerji dobili previsoke nagrade; in da bo BBC prestavil Radio 5 Live in dva digitalna kanala v Manchester.) Prednost spletne strani Media Guardian je, da povezuje vse, ki se tako ali drugače ukvarjajo z mediji: oglaševalce, piarovce in novinarje. Tako lahko prvi s preprostim klikom pokukajo tudi na strani, ki se ukvarjajo s področjem drugih, ti pa lahko preberejo, kaj so najpomembnejše teme na področju tretjih. Zakaj je to koristno? Meje med prvimi, drugimi in tretjimi morajo biti jasne in natančno določene, kljub temu morajo vse tri stroke razumeti delovanje in potrebe drugih, da bi lahko skupaj razvijale čimbolj etične medije. Kajti novinarji, oglaševalci in piarovci - vsaj tisti, ki so etično ozaveščeni in poznajo kodekse in zakone - vedo, da je, na primer, prikrito oglaševanje prepovedano. In vendar se pojavlja in se celo krepi. S sodelovanjem bi ga morda lahko preprečili ali vsaj zmanjšali. Ameriška spletna stran Romanesko (www.poynter.org) pa je namenjena predvsem novinarjem, ki jih zanima, kaj se dogaja v njihovem poslu. To je pravzaprav weblog, lepljenka posameznih člankov, ki jih izbira urednik Jim Romanesko. Na spletni strani vsak dan objavi povzetke člankov, ki se mu zdijo zanimivi, in povezave, ki vodijo do njih. Pomembnejšim temam doda še povezave do člankov s podobno vsebino. Romaneskova stran je bolj »insajderska«, Media Guardian bolj »outsajderska«. Media Guardian bo, denimo, informacije, kdo od novinarjev je dal odpoved, koga so odpustili in kdo je umrl objavil v posebni podrubriki Trade Round up. Romanesko pa že med prvimi novicami dneva objavi, da novinar Jon Friedman nasprotuje vsem, ki bodo nekdanjemu novinarju New York Timesa Jaysonu Blairu namenili prostor ali čas za predstavitev njegove knjige; članek o tem, kdo je najbolj perspektiven mlad novinar med tistimi, ki poročajo o demokratski predvolilni kampanji; in članek o profesorici, ki si prizadeva za ohranitev prvega amandmaja ameriške ustave.

Knjiga La face cachée du Monde (Skriti obraz Le Monda), ki je izšla 26. februarja 2003, je po podatkih založbe Fayard do junija prodala kar 280.000 izvodov, od tega 230.000 v prvih devetih dneh, kar jo je postavilo na prvo mesto najbolj zaželenih knjig. Avtorja Philippe Cohen in Pierre Péan v njej razkrijeta rezultate in opažanja dveletnega temeljitega raziskovanja delovanja te velike in ugledne francoske medijske hiše. Vsako poglavje bralca šokira. Opisujeta finančne skrivnosti, domnevne zarote, izkoriščanje moči, skoraj totalitarno notranjo ureditev, sumljive posle z drugimi podjetji in prevelikega prijateljstva s politiki in policijo in podobno.1 Knjigo smo predstavili v Medijski preži 17/18. Po izidu Le Monde temu ni posvečal preveč pozornosti, a ko je bilo prodanih vedno več knjig in so se tudi novinarji in časopisni konkurenti začeli spraševati o njegovi kredibilnosti, je vrnil udarec. To ni bil neznaten udarec, ampak klofuta vredna 2,685.000 evrov. Če bo Le Monde v tožbi zmagal, bo skupaj s še ostalimi tožniki, ki so kakor koli omenjeni v knjigi, dobil tolikšno odškodnino. Plačati jo bosta morala avtorja in Claude Durand, direktor založbe Fayard, ki je lastnica založbe Mille et une nuits, pri kateri je knjiga izšla. Po podatkih AFP tožniki trdijo, da bi bila lahko vsaka od 631 strani osnova za tožbo, vendar so se odločili in izbrali samo posamezne odlomke, v katerih jim pripisujejo sodelovanje v kazenskih prekrških. Samo Le Monde zahteva odškodnino v višini enega milijona evrov, vsak od direktorjev pa je vložil tudi osebno tožbo. Poleg odškodnine zahteva še objavo razsodbe v petnajstih časopisih in v vseh še neprodanih izvodih knjige, kar je precej samozavestna poteza glede na to, da tožbo lahko izgubi. Kaj bo z objavo v tem primeru, še ni jasno. Specialistka tiskovnega prava Muriel Broquet - Canale je za Parisien izjavila, da je tožba proti avtorjema knjige zaradi obrekovanja prava banalnost za klasičen proces, saj avtorja svoje trditve trdno utemeljita z dokazi. Najbolj presenetljivo pa je to, da se je Le Monde odločil tožiti na civilnem in ne na kazenskem sodišču, kar ni v navadi pri tožbah zaradi obrekovanja. Ne glede na to, kakšna bo razsodba, sta avtorja dosegla, kar sta želela. Ljudje se pogovarjajo o problemih v medijskih hišah in o poslanstvu novinarstva. Glavni vprašanji sta: kaj je preiskovalno novinarstvo in do kod lahko gre, in kakšna mora biti pregrada med uredništvom in poslovnim vodenjem medija. Kontroverzni karikaturist Plantu, ki je, kot je napisano tudi v knjigi, eden redkih, ki odkrito nasprotuje direktorjem novega Le Monda, je za Parisien (23. marec 2003) povedal, da bi se lahko avtorja sicer izognila vsaj stotim stranem osebnih napadov, ki so brez konteksta, a da ni nič narobe s tem, da ljudje postavljajo vprašanja. To pomeni, da tabujev skoraj ni več in da je čas za debato. V Libérationu (31. marec 2003) je dodal, da ne razume, zakaj se 330 novinarjev ne zbere in demokratično prevzame svojega časopisa. Straši ga strah novinarjev in oglušujoča tišina na hodnikih, ker nihče ne upa razsvetliti teme. Sam čuti veliko pripadnost do časopisa in si zanj želi samo to, da bi ljudje, ki delajo tam, lahko svobodno razpravljali. Doslej je Le Monde odgovoril samo na eno od obtožb. Javnosti je odkrito prikazal finančno situacijo, o vseh ostalih očitkih pa vztrajno molči. Začetek procesa je napovedan za september 2004; sodniki bodo imeli težko delo, saj bodo morali temeljito pregledati več kakor 900 člankov, zaslišati okrog 100 prič in odločati v 13 posameznih tožbah. Razsodba bo pomembna zato, ker bo na novo definirala pravico do svobodnega informiranja.