To pot smo uspeli zdržati eden brez drugega kar mesec in pol. Bilo je težko, ampak stisnili so zobe in čakali na novo priložnost. Po moje nas sicer vodstvo RTV v tem času ni tako močno pogrešalo, kot smo mi njega. A sladkost tega njihovega bivanja brez svetnikov jim zagreni današnja seja, ko jim namesto sprejetja programsko-produkcijskega načrta za leto 2011 – torej temeljnega dokumenta delovanja javnega zavoda v prihodnjem letu – obrnemo hrbet. Odločimo se, da smo gradivo dobili prepozno, da je bilo obravnavano samo na skupni seji vseh komisij, ne pa na vsaki komisiji posebej, in zahtevamo, naj sprejemanje načrta odložimo. Tako je, če nam vsak mesec ne dajo našega rednega dopinga, potem si pač nove seje izsilimo. Razočaranje na obrazu generalnega direktorja pa obeh drugih – radijskega in televizijskega – je tako očitno, da bi se človeku zasmilili v dno srca. A za svetnike vsaj do zdaj še ni nepreklicno dokazano, da srce tudi imamo, oziroma da ima to, če ga morda res imamo, tudi ustrezno mehkobo. O tem bi imel kaj povedati tudi prejšnji generalni direktor. Sejno dvorano zakrijejo črni oblaki malodušja in tako poskusim zaigrati sončni žarek. Predlagam, naj vse to opravimo v kratkem času, v naslednjem tednu. Gradivo je pripravljeno, v tem času bi se lahko sestale komisije, programski svet pa lahko čez teden dni kvalificirano opravi razpravo o poslovno-programskem načrtu. Generalni direktor mi prijazno kima – tega mi v obdobju, ko sem bil na RTV še v službi, ni naredil še noben generalni direktor –, svetniki pa se mrščijo, zmajujejo z glavami, tuhtajo, na koncu se pa vendarle strinjajo. S tem je moj igralski debut v vlogi sončnega žarka končan, kajti sonce se v svoji neokrnjeni obliki simbolno in dejansko vrne v sejno dvorano.

Poslovno-programski načrt je torej odložen na boljše čase, zato imamo nekaj malega časa, da se hvalimo. Naslednji dan, torej 1. decembra 2010, smo namreč v državi načrtovali kot dan D v digitalnem oddajanju programov. Analogne signale naj bi izklopili, potem bi pa videli, kako so ljudje upoštevali nekajmesečna opozorila, naj se na to pripravijo. Testni preklop je marsikoga opozoril, da se mu utegne na ekranu namesto Maria, Hri-Bara ali Kmetije pojaviti sneženje, kar pa, če smo še tako nezadovoljni s televizijskimi vsebinami, ni ravno velika izboljšava programov. Za obveščanje pred preklopom (se še malo hvalimo) je poskrbela predvsem RTV Slovenija, komercialne televizije, ki so spremembo izvedle na isti dan, pa so se lepo zastonjkarsko vozile na obveščevalski ladji, ki so jo vodili in plačali predvsem kapitani nacionalke.

Kakorkoli – že dan preden se začne, svetniki vemo, da bo vse dobro. Za vsak primer pa so servisne službe v bojni pripravljenosti. Kako gre že tista: »Pripravljajmo se, kot da bo jutri vojna, a živimo, kot da bo tisoč let mir.«

Ker smo pred referendumom o novem zakonu o RTV, hočejo svetniki od vodstva izvedeti, kakšno je njegovo stališče o zakonu. Radijski direktor Miha Lampreht se sicer poskuša izmuzniti, češ da se o zakonu ne bo izjasnjeval, saj se takim stališčem hitro prilepi politična etiketa. Ampak svetnik Miran Lesjak se ne pusti tako zlahka odgnati in vztraja, da hoče izvedeti kaj bolj oprijemljivega. Še posebej, ker so se nekateri sindikati v zavodu javno postavili proti zakonu. Vodstvo bi po njegovem že moralo povedati, kaj si o zakonu sploh misli. Generalni direktor Marko Filli torej začne ta slalomski dialog z malo neoprijemljivo trditvijo, da je zakon v nekaterih pogledih izboljšava, v drugih pa problem. A to so šele prva slalomska vratca, v naslednjih vozi bolj na količke, z manj previdnosti. Izboljšava je, pravi Filli, pričakovana neodvisnost financiranja hiše od politike, na RTV preneseno lastništvo premoženja, ki omogoča gradnjo novega News centra, in uvedba novih tematskih kanalov. Negotovosti pa odpira nov model vodenja nacionalke. Lesjaku se zdi odgovor primeren, nekaj drugih svetnikov pa bi od »generala« pričakovalo več kritičnih misli o zakonu.

Grozeči referendum je opozoril na še eno težavo. Mandati nekaterim odgovornim urednikom so pred iztekom in treba je objaviti razpis. Kdo se bo prijavil nanj, če ne ve, po katerem zakonu in pod kakšnim vodstvom bo delal. Če bi namreč novi zakon o RTVS obstal, bi bilo treba vsa vodstvena in uredniška mesta razpisati na novo, če bi padel, ostanejo vsi, ki so dobili nov mandat. Vodstvo RTV pokaže dobršno mero zvitosti. Razpise sicer objavi, njihov iztek pa določi za teden dni po datumu referenduma. Kdor se želi prijaviti, lahko prej počaka na rezultat referenduma in kandidira v predvidljivih razmerah. Če je v tej državi ostalo sploh še kaj predvidljivega. Delu svetnikov sicer tudi taka rešitev ni všeč, daj da bo pustila prazen prostor med iztekom mandatov in imenovanjem novih odgovornih urednikov, a vodstvo pravi, da bodo teh nekaj dni delo kot vršilci dolžnosti pač opravljali sedanji odgovorni uredniki in se svet potemtakem ne bo ustavil. Svetniki sicer v razlago, da še ni treba začeti izdelovati Noetove barke, privolijo, sprejmejo pa sklep, ki ga po navadi sprejmeš, ko ne moreš nič popraviti: naj se v prihodnje take stvari ne bi več dogajale. Vodstvo to takoj obljubi.

Pa smo spet skupaj. Sicer ne na novi seji, ampak na nadaljevanju prejšnje, kar pomeni, da bo RTV prihranila za sejnine. Vmes so se sestale komisije Sveta in v glavnem podprle PPN – kakor na kratko, da vsaj pri tem ne izgubljamo časa, imenujemo programsko-poslovni načrt – za prihodnje leto. Vsaka je, da kdo ne bi dvomil o njeni učinkovitosti, dodala nekaj svojih pripomb, ki pa so bolj ritual kot odločilne vsebinske pripombe: zavedamo se pomembnosti programa za invalide, skrbeli bomo za pozitivno podobo zamejcev, bolj bomo promovirali programe ... No, prav ta, o promociji programov, je dva tedna pozneje pokazala, da to vodstvo morda jemlje programski svet bolj resno kot prejšnje. Pred novim letom me prijetno preseneti prava promocijska ofenziva nacionalke. V časopisih se pojavljajo znani obrazi, izvemo več o spremembah in izboljšavah v programu. Kolikor je že stalo, bilo je potrebno. RTV Slovenija se je namreč doslej obnašala, kot da je gledanje in poslušanje njenih programov domoljubna dolžnost, da je ne-gledanje njenih programov kaznivo dejanje in da torej za privabljanje ljudi ni treba narediti kaj dosti. Že januarja se pokažejo nekateri premiki pri zanimanju občinstva.

Ampak nazaj na sejo, kjer se dogajajo razburljive stvari. Svetnik Peter Jančič obdolži nadzorni svet, da je sprejel finančni okvir PPN nezakonito, saj bi moral s sprejemom počakati na današnjo sejo programskega sveta. Martin Žvelc iz nadzornega seta odgovarja, da so finančni okvir sprejeli le pogojno in da bodo ob drugačnem mnenju programskega sveta o tem razpravljali še enkrat. Matevž Caserman preroško opozori na možnost, da novi zakon o RTV ne bo sprejet, zaradi česar bo hiša ob del dohodka. Kje je rezervni scenarij, sprašuje? Pa še: zakaj hiša prodaja družinsko srebrnino – delnice Eutelsata. PPN se mu zdi ne le udoben, kot je dejal svetnik Jančič, ampak tudi potraten. Marko Filli odgovarja, da bi bilo, kajpak, najudobneje opustiti vse razvojne projekte, ukinjati oddaje – ga pa zanima, kdo bo potem nacionalko sploh še gledal in poslušal. Pravi, da bo RTV Slovenija v nadzorovani prodaji v nekaj letih delnice tako ali tako prodala – zdaj pa jih uporablja predvsem za razvojne projekte, ki naj bi se v tem času – v približno petih letih – tudi iztekli. Pove, da si vodstvo zelo prizadeva, da bi pridobili pravice za prenos košarkaškega prvenstva, ko bo v Sloveniji. Previdno tiho pa je o tem, da je hiša kupila pravice za prenos formule 1, za katero bi zares težko trdili, da se bo pri gledanju televizije trlo slovenskih gledalcev. Skrivnost se razkrije na naslednji seji: pravice je na vrat na nos, preden se mu je iztekel mandat, kupovalo prejšnje vodstvo, tako kot licenco za oddajo Kolo sreče, ki jo je novo vodstvo na zahtevo programskega sveta moralo ob nemajhnih stroških razveljaviti. Koliko okostnjakov bo še padlo iz omar?

Seveda je glavni junak razprave o PPN spet informativni program in njegova prenova. Rajko Gerič, ki se mu iztekajo dnevi na mestu odgovornega urednika tega programa, opozarja, da je finančna slika prenove zelo nejasna, generalni direktor Marko Filli pa, da njemu ni nič nejasnega. Iz rokava strese številke, ki potem ležijo tam na mizi in jih lahko pobere, kdor jih hoče. Gerič tudi pravi, da se zadnje leto na tem področju ni dogajalo nič. To ni čisto res: dogajale so se – igrice. Ker v informativnem programu niso zelo resno jemali predlogov vodje projekta dr. Marka Prpiča, pri tem pa so imeli podporo prejšnjega generalnega direktorja Guzeja, ki je počasi krhal Prpičevo avtoriteto, se ob tem velikem projektu res ni nič premaknilo. Ko torej odgovorni urednik v odhajanju govori o zaostajanju, bi moral najprej pogledati pod svoj predpražnik.

Generalni direktor pravi, da je po njegovem mnenju in po mnenju njegovih sodelavcev PPN dober, z visoko zastavljenimi cilji. Kaj pa naj reče: da so ga »spacali« v nekaj dneh, potem ko se vsem po podočnjakih vidi, da so zadnji mesec zares garali. Radijski direktor Miha Lampreht pravi, da hočejo stvari izpeljati z nasmehom. S precej utrujenim, bi rekel.

Programski svet na koncu soglaša s programskimi razvojnimi in posebnimi vsebinami in tudi sprejme pozitivno mnenje k finančnemu načrtu. »Ahhh,« se zasliši vzdih olajšanja na vodstveni strani.

Potem svet sprejme, kdove katerič že, tudi sklep, naj se TV-oddaje, zlasti Odmevi, začenjajo točno. Človek bi rekel, da gre za postransko stvar, a če upoštevamo, da je svet k temu neuspešno pozival že prejšnje vodstvo, pa se to ni zgodilo, je tako rekoč revolucionarna novost, da se Odmevi z januarjem tudi zares začenjajo spet točno ob 22.00.

Ah, seveda. Potem se še malo hvalimo. V digitalno ero smo vstopili brez katastrofe. Nekaj ljudi je resda šele po preklopu analognega signala v digitalnega opazilo, da so se vremenske razmere v dnevni sobi spremenile in da jo iz televizorja zlivajo snežni zameti, ampak stvari so v nekaj dneh rešili, televizijski sneg pa skidali. Dobrodošli v digitalni televizijski prihodnosti.

Medigra 1

Novi zakon o RTV je, tako kot so napovedovala javnomnenjska merjenja, padel. Pravzaprav je padel še bolj prepričljivo. Dobrih 72 odstotkov volivcev je glasovalo proti zakonu. Resda se je referenduma udeležilo samo 14 odstotkov volilnih upravičencev, a to je slab obliž na rano sedanje oblasti. Še slabši za tiste, ki so ostali doma, saj so namesto njih drugi odločili, da naj RTV še vedno ostane v rokah politike. Vlada je bila tako šokirana, da je spregledala, da z novim letom preneha veljati določilo o RTV-prispevku in preden je to rešila z zakonom o izvrševanju proračuna, je nacionalka izgubila pet milijonov evrov, ker lastnikom televizorjev in radijskih sprejemnikov dve tretjini meseca ni bilo treba plačati nič. Vmes se je v zgodbo vključila še civilna pobuda, ki je zahtevala referendum tudi o tej vladni hitropotezni rešitvi, a so bili fantje na srečo nacionalke površni pri zbiranju podpisov, tako da katastrofa ni še večja.

Informativni program TV dobi novo odgovorno urednico: Ksenija Horvat Petrovčič je prejšnjega prvega moža v njem je premagala s 70 : 46 odstotkov glasov novinarjev. (Ne nisem se uštel pri računanju odstotkov – novinarji so imeli pravico dati glas obema kandidatoma). Novega odgovornega urednika dobi tudi televizijski razvedrilni program: Petra Radoviča zamenja Vanja Vardjan.

Na Radiu Slovenija od odgovornih urednikov, ki se jim je iztekel mandat, ostane Mirko Štular na drugem programu, Tatjano Pirc, ki je dobila zgolj 10 odstotkov, pa z več kot 70 odstotki glasov zaposlenih nadomesti Darja Groznik. Nekaj tednov pozneje izvemo še, da je odstopila odgovorna urednica radijskega informativnega programa Alenka Terlep, ki bi se ji sicer mandat iztekel šele čez dobri dve leti.

Medigra 2

Tule sem pa glavni junak. Moj nekdanji direktor Vinko Vasle, zdaj pa ob obilju časa tudi aktivist Združenja novinarjev in publicistov, je ugotovil, da v svetu sedim tako rekoč nezakonito. Po zakonu o RTV Slovenija z nacionalko ne bi smel imeti poslovnih odnosov. Jaz pa, stari anarhist, na skrivaj in po Vasletu povsem neetično, za Val 202 pripravljam oddajo Petkova centrifuga. Pismo je naslovil na predsednika sveta, generalnega direktorja in direktorja radia. Slednji mu je odgovoril, da ga veseli, da tudi zdaj, ko ni več direktor Radia Slovenija, ampak uslužbenec televizije, posluša radijski program, da pa ga zanima, kako da se takega protesta ni spomnil v obdobju, ko je bil položaj povsem enak: jaz sem že bil svetnik, Vinko Vasle pa radijski direktor – torej odgovoren za programe – tudi za Val 202. Kajti že tedaj bi lahko tudi ugotovil ključno stvar: da namreč za pripravljanje Petkove centrifuge ne prejemam honorarja in jo potemtakem delam zastonj. Brez denarja pa ni poslovnega razmerja, mar ne? Vinko, moj stari novinarski znanec, bi kot izkušen novinar sicer vse izvedel, če bi vsaj poklical urednika drugega Programa ali pa bi morda celo vprašal mene, kako je s stvarjo. Me pa malce skrbi, kaj se je v njegovem mandatu še dogajalo, kajti vsaj direktor na nacionalki bi moral poznati zakon o RTV in vedeti, da svetnike (razen tistih, ki zastopajo zaposlene in so izvoljeni) imenuje državni zbor. Torej naslovnik take pritožbe ne more biti programski svet, ampak državnozborska komisija za volitve in imenovanja. Je torej moj nekdanji direktor zaradi pravnega neznanja o temeljih ureditve RTV spregledal še kaj? Ampak saj smo vendar vsi dobri ljudje, kajne?

Medigra 3

Svetnika Matevž Caserman in Peter Jančič zahtevata izredno sejo programskega sveta, ki naj ugotovi, da je nadzorni svet sprejemal finančni plan nezakonito (refren se torej ponavlja), od vodstva pa pričakujeta rebalans zaradi poreferendumskega izpada RTV-prispevka. Na skupni seji komisij se potem omehčata ob častni besedi predsednika programskega sveta Jerneja Pikala, da bo njuna točka na redni seji na vrsti takoj za potrditvijo zapisnika. Vidite, kako znamo varčevati – z enim sklepom smo hiši nemudoma prihranili vsaj 2000 evrov oziroma sta jih s tem, ko sta popustila, prihranila oba svetnika, za kar bi lahko v zvezek dobila čebelico.

Nekaj dni za tem pa že spet zapravljamo, saj so komisije sklicane še enkrat, to pot zaradi rednega zasedanja programskega sveta. V komisiji za informativne programe se že se kot mantra spet ponavlja razprava o prenovi Dnevnika in Odmevov. Ampak to pot imamo v rokah malo več. Nova odgovorna urednica Ksenija Horvat Petrovčič je natanko prebrala dve raziskavi, ki ju je naročilo še prejšnje vodstvo in ki sta ugotovile podobne stvari (le da jih potem očitno nihče od naročnikov ni jemal resno, oziroma so ga po neki drugi verziji skrili v predal), in potegnila prve poteze. Gledanost Dnevnika se je v zadnjih dneh dvignila za spodbudna dva odstotka: »… Saj ne, da bi pri spremembi v tako kratkem obdobju mislili, da gre za trajno izboljšanje,« pravi odgovorna urednica, »ampak verjemite, da smo bili vsi zelo veseli.« Verjamemo. Sicer pa naj bi bila prenova, skupaj s spremenjeno vizualno podobo, končana do jeseni. Do takrat pa, in to je spodbuden pogled, bodo šli novinarji v šolo – na izobraževalne tečaje. Tudi tisti, ki verjamejo, da so se obrti naučili enkrat za vselej.

Programski svet je v pričakovanju dveh pomembnih dogodkov: ali bo Janez Lombergar postal direktor televizije in kako bo veleslalom odvozila Tina Maze. Pravzaprav v obratnem vrstnem redu. Predsednik Sveta je pripravljen med vožnjo Mazejeve sejo prekiniti. Po deseti sporočijo, da je prvi tek zaradi megle odložen in zato lahko kmalu po začetku seje svetnika Jančič in Caserman dobita obljubljeno 2. točko zasedanja programskega sveta. In vse z decembrske seje in s skupne seje komisij se obrne še enkrat. Ker je nastal zaplet z RTV-prispevkom, je treba nemudoma pripraviti rebalans poslovnega načrta, treba se je opredeliti do proceduralnih napak sprejemanja letošnjega finančnega načrta, ker ga je nadzorni svet sprejel v nasprotju s statutom in zakonom, hiša pa je zaplete s prispevkom pričakala nepripravljena, čeprav bi jo morale strokovne službe na to pravočasno opozoriti. »General« Filli se ne strinja: stvari so bile opravljene korektno, sicer pa je RTV Slovenija že vložila zahtevo za ustavno presojo ob zapletu, od države pa pričakuje, da ji izgubljeni denar, ki je nastal brez njene krivde, povrne. Z rebalansom pa, pouči oba pobudnika te točke zasedanja, ne kaže tako hiteti, ker bi se s tem morali odpovedati programskim izboljšavam – interes hiše pa ne more biti, da ponuja vedno bolj skromen in slabši program. »Ampak saj boste dobili tudi svoj rebalans,« ju še pomiri, ampak takrat, če lahko malo bolj svobodno interpretiram njegov odgovor, ko in če nam potonejo vse ladje, oziroma ko bodo vse druge možnosti izčrpane. »Prejšnji generalni direktor Guzej se je pač laže pogovarjal z državo, ker je imel na finančnem ministrstvu sestro,« še pravi Filli. Nekdo pripomni: »Sošolca, ne sestro.« »Sestra bi bila boljša,« dokonča ta del razprave svetnik Peter Pavel Kasinc. Oba pritožnika še naprej vztrajata, da so bile stvari zastavljene narobe, ampak kaj, ko že vsi pričakujejo naslednjo točko dnevnega reda – loterijo, v kateri je v igri mesto direktorja televizije. Predlog sedmih sklepov, ki jih predlagata Caseman in Jančič, podprta s še s tremi podpisniki, pade, mi pa po malem že stavimo, ali bo Janezu Lombergarju, ki ga generalni direktor predlaga za direktorja televizije, uspelo. Glede na razsodbo sodišča ob izvolitvi generalnega direktorja velja za izvolitev navadna večina, torej večina navzočih članov sveta. Od sprva navzočih 26 se udeležba zmanjša na 24 svetnikov, torej bi za izvolitev moralo zadostovati 13 glasov. Nesrečna številka – ampak kakor za koga. Tik pred sejo je tednik Reporter potegnil na dan domnevne Lombergarjeve grehe iz njegovega prejšnjega mandata na tem mestu, zato je »Lombi«, kakor ga sicer kličejo ljubkovalno, ne pa tudi nujno ljubeče, najprej zavrnil te očitke. Svetnik Matevž Caserman očitno ne bi rad videl Lombergarja na tem mestu, zato mu očita celo grehe, ki jih ni naredil – na primer padanje gledanosti v zadnjem letu –, pri čemer je imela več kot pol zadnjega leta vajeti v rokah prejšnja vodstvena garnitura, ki pa ji je nasploh uspelo v štirih letih tudi generirati ta padec. Casermanovi argumenti torej stojijo na majavih nogah. Skoraj gotov sem, da je Lombergarja rešil akademik dr. Janko Kos, ki ga sicer prištevajo k desni polovici programskega sveta, ko je o Lombergarju spregovoril precej naklonjeno. Svetnik Peter Pavel Klasinc pa je od novega direktorja malodane zahteval, naj takoj dvigne gledanost. »Kot svetnik nočem biti med luzerji,« je dejal. Sašo Hribar pa ga je pomiril: »Pa si, pa si.« Potem si je programski svet nekaj časa podajal še eno žogico: zakaj generalni direktor članom ni predstavil programov drugih kandidatov za to mesto. Ampak tu je zakon jasen, »general« razpiše mesta, izbere in – predstavi svojega kandidata. Branko Grims je bil pri pisanju sedanjega zakona RTV do generalnih direktorjev usmiljen – z nikomer se jim ni treba prepirati, koga so izbrali, ampak zgolj upoštevati princip: vzemi ali pusti. Lombergar je na koncu dobil soglasje programskega sveta, dobil je celo več glasov kot nekaj mesecev prej Marko Filli – 17. Ko je torej Lombijeva usoda znana, se dvorana naglo izprazni, na meji sklepčnosti izvolimo člane programskega odbora za invalidske vsebine in v nekaj minutah opravimo z razpravo, ki bi sicer zahtevala nekaj ur – namreč o poročilu o tem, kako je bil izpolnjen lanski programski načrt. Se kar vidi, da smo v medijski hiši – lanski načrt – lanski sneg.

Varuhinja pravic gledalcev in poslušalcev pa bo s svojim poročilom morala počakati na naslednjo sejo.

Oh, seveda. Svetniki smo zamudili prenos veleslaloma, ampak Tina Maze je tudi brez nas zmagala.

Zdaj, ko je vodstvo vendarle kompletno, šele vidimo, da smo izbrali in potrdili ljudi, polne optimizma. V še tako črnih situacijah najdejo vselej kaj svetlega in nikoli ne izberejo pesimistične rešitve. Ta seja naj bi potrdila (po moje šele prvi) letošnji rebalans finančnega načrta za to leto. Tako kot sta napovedala svetnika Jančič in Caserman: izpad dohodka od RTV-prispevka je treba nadomestiti. Ampak vodstvo rebalansa ni oblikovalo po črnogledi varianti – tej namreč, da hiša tega denarja ne bo videla, nasprotno optimistično pričakuje, da ga bo vrnila država, saj je izpadel zaradi napake njenih predstavnikov. Za vsak primer pa jo RTV tudi toži – kar je oblastna stran takoj izkoristila za odgovor, da bo najprej počakala razsodbo sodišča, potem pa bo videla, kako naprej. Tudi ta oblast se je že naučila, da so sodišča počasna in vsaj z majhno mero te tradicionalne počasnosti sodišč se bo s težavo ukvarjala prihodnja vlada.
Svetnika Jančič in Caserman sta tudi na tej seji neumorna. Peter Jančič si je natančneje ogledal predlog rebalansa in ne razume, kako je mogoče, da je ob domnevno varčevalno naravnanem finančnem načrtu neverjetno narasel obseg. Finančnica Anica Žgajnar nas razsvetli, da je to še eno darilo sedanje oblasti – s sprejtjem zakona o preprečevanju zamud pri plačilih je treba že letos plačati tisto, kar bi sicer plačali januarja prihodnje leto. Ker je torej RTV plačala januarja letos nekatere račune iz prejšnjega leta, zdaj pa bo morala plačati vse letošnje, ki jih je sicer nameravala plačati prihodnjega januarja, plačuje tako rekoč za dve leti – lansko in letošnje.

Vodstvo od nas, svetnikov, na tej seji pričakuje, naj mu pomagamo z nasveti pri prenovi informativnega programa, kar je podobno, kot če bi zdravniški konzilij spraševal ljudi na ulici, kako naj zdravijo tropsko mrzlico. Tako pademo v spisek lepih želja, ki sicer ni nič slabši od predlaganih sklepov, ki jih na koncu vseeno spremenimo v enega samega – da smo se namreč seznanili z načrti in da bomo vsebinsko o njih govorili, ko bomo načrte tudi videli.

Italijani so se samovoljno usedli na dva naša kanala in zdaj imajo ljudje ob meji motnje namesto programa. Ker sosedje na to uho ne slišijo, smo ojačali moč našega oddajanja. Zdaj so jezni oni. Naše vladne službe bodo maja šle na Nanos in ugotovile, kaj za kaj gre. Ni povsem jasno, zakaj jim je za pot na Nanos potrebnih nekaj mesecev. Najbrž zaradi strašaaanske oddaljenosti od Ljubljane. Morda bi pa lahko uporabili falcona.