Media Watch

V tem eseju govorim o preoblikovanju televizijskega žurnalizma v popularno kulturo in ideološkem učinku tega preoblikovanja. Analiza je utemeljena na nekajtedenskem sistematičnem opazovanju slovenskih televizijskih novic (POP TV in TV SLO) v letu 1998. Televizijski dnevnik je bil pri nas še pred nekaj leti strogo ločen od drugih televizijskih žanrov tako po ikonografiji, retoriki, ideologiji kot izboru svojih osebnosti. Danes so novice in njihovi voditelji nepreklicno del lokalne scene show businessa. Novice kot posredovanje informacij in obveščanje je nadomestil model novic - stiliziranega razvedrila in družabne situacije. Novice o politiki in velikih možeh ob pomembnih dogodkih vedno bolj postajajo zgodbe o kaosu v družbi, komunikativno pa so se preoblikovale v mešanico zdravorazumskega kramljanja, družabnosti, fatalistične melodrame, vizualnega spektakla, v simulacijo tehnološke sofisticiranosti, superprofesionalnosti, v retorično simulacijo dramatskega konflikta in ... informiranja. V transformaciji novic iz posebnega realističnega političnega diskurza v del lokalne popularne kulture ima osrednjo vlogo spremenjena vloga bralca novic. Bralec je postal voditelj in blagovna znamka televizijske institucije. Na komercialni televiziji je načrtno konstruiran kot nacionalna persona, poštenjak in profesionalec/ka, ki mu/ji gre zaupati in je vir verodostojnosti, resničnosti in avtentičnosti novic. Spreminja se v pripovedovalca zgodb, ki neprestano išče resnico v dobro gledalcev. Njegova telegeničnost določa resničnost novic. Kakšen je političen učinek tega kramljajočega diskurza? Rezultate lahko strnemo v nekaj ugotovitev: 1. Informiranje je drugotnega pomena za gledalce zabavnih novic. Celotna ikonografska podoba novic, vizualna stilizacija, parasocialni odnos voditeljev z namišljenimi gledalci in zdravorazumske retorične figure definirajo priložnost kot družabno priložnost. Nič ni bolj dramatičnega, napetega in zabavnega kot resnične človeške drame v novicah. 2. Logika posameznih novic je redkokdaj logika argumenta kot ene od oblik utemeljevanja. Dogodki so upovedani tako, da je problem, dogodek upovedan kot moralna dilema. Glavna naloga novic je moralna sodba o svetu. Kdo je good guy, kdo je bad guy, kdo je zmagal? Te novice svet fatalistično moralizirajo, ne pa moralno tematizirajo. Nič drugače od drugih melodramatskih žanrov. 3. Dogodki so upovedani znotraj referenčnega okvira osebne izkušnje in zdravega razuma. Zdrav razum je seveda ideološki pogled, ki je vzpostavljen kot naraven. Temelji na predpostavki o temeljnih univerzalnih resnicah, ki jih ne moremo zanikati. 4. Voditelj je s kroženjem v drugih medijih vzpostavljen kot osebnost, ki mu gre verjeti in zaupati, ki za nas lahko interpretira svet. Njegova karizma in poštenost, ne verjetnost argumenta, sta vir naše vere v verodostojnosti novic. 5. Zabavne novice nadomeščajo obravnavo politike z obravnavo družbe. Tudi novica o politični korupciji je upovedana kot človeška zgodba o svetu razuzdane, pokvarjene politikeź. 6. To ne pomeni, da so realistične informativne novice manj ideološke. Prav nobenega razloga ni, zakaj bi bile novice o družbi (družinskem nasilju, družabnem življenju lokalne elite, malih ljudeh v izjemnih situacijah itd.) same po sebi politično manj relevantne in bolj trivialne od novic o superiorni sferi državne in strankarske politike. Zasebno je seveda politično. V resnici jih razlikuje le vrsta vrednostnih predpostavk in reprezentacij, na podlagi katerih je proizvedena posebna verzija dogodka. 7. Vse zgoraj našteto velja za obe televizijski instituciji, le da novice na nacionalni televiziji občasno počnejo vse zgoraj našteto, obenem pa se v svoji komunikativni dinamiki poljubno spreminjajo od informativnega žurnalizma k tabloidnemu žurnalizmu, tako kot se menjajo voditelji - z nejasno predstavo institucije o tem, kakšna shema novic naj bi ji rabila za zgled.