Beseda ni konj, beseda je buldožer. Če brcne beseda, boli bolj, kot če brcne konj. Če pa je beseda peta, ima še večjo moč. »Kdor poje, zlo ne misli.« Kdor poje, sploh ne misli, ampak čuti. Pa vendar je pomembno, kaj poje. Ni nenavadno, da imajo uspešne ideologije vedno na voljo dovolj pesmi. Za ideologijo ni lepšega kot človek, ki čuti besede, razume pa jih samo toliko, kot je treba. Ali pa sploh ne. Melodija da besedi moč. Beseda dobi dodatno moč šele takrat, ko se zaradi melodije izgubi njen pomen. Kaj to pomeni? Nogometaši, ki postrojeni mrmrajo besedilo himne, gotovo ne vedo, kaj natančno besede pomenijo. Dobro pa vedo, kaj pomeni himna. Zato se peta beseda tako zelo razlikuje od zapisane in govorjene. V nasprotju s splošnim prepričanjem ideologije ne potrebujejo nujno masterminda v ozadju ali dobro organizirane klike, ki bi z agitpropom predpisovala ideološke vsebine. Ideologije v veliki meri nastajajo spontano, kot imaginarno razmerje med indviduumi in njihovimi realnimi eksistenčnimi pogoji, če mi je dovoljeno povzeti Althusserja.[1] Je kaj bolj spontanega kot zabavna pesem?

Ravno zaradi zabavne slovenske pesmi je bilo v začetku jeseni 2010 slišati veliko hrupa. Trinajstega septembra se je odvijal prvi »slovenski glasbeni kongres«. Slovenski glasbeniki so med drugim izrazili nestrinjanje z novim predlogom zakona o medijih, ki določa, da mora biti »najmanj 15 odstotkov vse predvajane glasbe v času med 6. in 20. uro vsakega radijskega ali televizijskega programa slovenska glasba oziroma glasbena produkcija slovenskih ustvarjalcev in poustvarjalcev«. Veljavni zakon določa najmanj 20 odstotkov dnevne predvajane glasbe, za programe Radiotelevizije Slovenija pa 40 odstotkov »slovenske« glasbe«. Slovenski glasbeniki so zahtevali, da »mora najmanj 50 odstotkov vse predvajane glasbe v času med 6. in 20. uro vsakega radijskega ali televizijskega programa zasedati slovenska glasba oz. avtorska glasbena produkcija slovenskih ustvarjalcev in poustvarjalcev«.[2] Javna razprava, ki je sledila, je bila navita in barvita. Kaj je slovenska glasba? Kaj sploh so slovenske pesmi? Je glasbenikom res samo do denarja od avtorskih pravic, ali jih iskreno skrbi za slovensko identiteto (ki ji brez slovenske pesmi živeti ni)?

Za nekoga, ki vsaj od daleč pozna zgodovino slovenskega nacionalizma, pa debelina glasbenih denarnic pri tej razpravi ni najbolj zanimiva. Zanimivo je predvsem priseganje na pomen pesmi za slovenski narod, ki je staro vsaj toliko kot slovenska narodna zavest, če ne starejše. Ko so v 19. stoletju rodoljubi počasi gnetli slovenstvo iz lokalne »kuriozitete« v popularno politično gibanje s konkretnimi nacionalnimi zahtevami, so imeli nemalo težav. Gibanje je slonelo na jeziku in naravnem pravu, ne pa na tradiciji srednjeveške državnosti. Zedinjena Slovenija je bila resda revolucionaren naravnopraven koncept, vendar je ni bilo mogoče najti na nobenem zemljevidu. Narodni delavci so si pri konstruiranju ideološke preteklosti pomagali kakor so vedeli in znali: pridno so izumljali izvirne tradicije, se spogledovali z avtohtonističnimi teorijami in se dobesedno oplajali z idejo slovanske in jugoslovanske povezanosti. Slavna zgodovina Čehov, Rusov, Hrvatov in Srbov je na nek način postala tudi slavna zgodovina Slovencev: saj smo vendar vsi Slovani bratje! O sestrah je bilo bolj malo govora. Seveda so imeli takrat Slovenci za sabo prav toliko preteklosti kot ostali, a mitologija se ne meri v časovnih enotah. Slovenski preporoditelji so koprneli po junaškem mitu, po preteklosti, ki jo lahko zagrabiš. Karantanci so bili za to najbolj pripravni, a kaj, ko so prehitro propadli in imeli drugo ime, celjski grofi pa se tudi niso ponašali s praslovenstvom. Kaj ostane, ko ni dovolj slavne zgodovine? Oziroma, kako narediti zgodovino slavno? Preprosto: narodovo glorijo lahko dobesedno »izpojemo« iz naših ust. Tako preteklo kot sedanjo in prihodnjo. V pesmi se vse poveže.

»Vobče pa je videti, da skladateljem tudi ni bilo toliko do dobrega besedila kolikor do tega, da so sploh uveljavljali svojo glasbeno potenco, zlasti ker so se zaporedoma ustanavljali pevski zbori, ki jim je bilo treba napevov, lahkih, melodioznih, takih, da so 'šli v uho',« je leta 1922 potožil književnik Anton Funtek: »Samo nekaj domorodnih ocvirkov, pa je bilo ustreženo vsem – skladateljem, pevcem in poslušalcem.«[3] Funtek je imel v mislih »narodne« pesmi, ki so nastale v drugi polovici 19. stoletja. Nekatere so še danes dobro znane, nekatere pa so že davno utonile v pozabo. Funtka, ki je bil pomemben slovenski književnik od osemdesetih let 19. stoletja dalje, narodnjaštvo ni motilo. Tudi sam je prispeval več literarnih umotvorov v zakladnico slovenskega duha. Motilo ga je pozerstvo, frazerstvo in »stupidnost šušmarskih besedil«. Sicer pa Funtek o teh stvareh ni govoril brez izkušenj. V zgodovino slovenske glasbe se je zapisal kot človek, ki je napisal libreto za prvo slovensko opero Teharski plemiči skladatelja Benjamina Ipavca (prvič uprizorjena 10. decembra 1892 v Ljubljani).[4] Čeprav je užival spoštovanje kot profesor na ljubljanskem učiteljišču in urednik Ljubljanskega zvona (1891–94), pa je kot pesnik in dramatik spadal v drugo ligo. Zastopal je formalistično pesniško šolo Josipa Cimpermana, ki je zagovarjal mnenje, da je treba verze »piliti in zopet piliti, da dobimo naposled lep kristal«.[5] Po mnenju književnega zgodovinarja Ivana Grafenauerja se je Funtek kot »odličen formalen talent naučil mojstrsko obvladovati jezikovno in metrično obliko«, čeprav se njegove pesmi »ne odlikujejo po posebni čustveni globini in izrednem idejnem bogastvu«.[6] Dejansko je imel Funtek tudi malo smole. Po letu 1895 se je pojavila generacija slovenskih modernistov, ki je odklanjala »Cimpermanovo obrtno oblikomanijo«. Cimperman je bil namreč znan po »trdni, nezlomljivi možatosti«,[7] modernisti pa so stremeli k izrazu živega čustva.[8] Pesnike slovenske moderne slovenska literarna znanost veliko bolj ceni kot Funtka in njegove formalistične kolege.

Kakorkoli že, Anton Funtek je bil prava osebnost za kritiko besedil slovenskih pesmi: bil je glasbeno izobražen, odličen poznavalec literature in človek s posluhom za podrobnosti. Jasno mu je bilo, da se amaterski pevci praviloma ne menijo za besedilo. »Pojo ti pesem po stokrat, a je ne umejo, ali pa se sploh ne zavedajo, kolik nezmisel krožijo včasih.« Kot klasičen primer je izpostavil »krepko« pesem Hej Slovani: »Kadar prekipi narodna navdušenost do vrha, zazveni ta ponosna himna.«[9] Seveda Funtek v času Kraljevine SHS ni mogel vedeti, da bo pesem v prihodnosti dejansko postala državna himna. Pesem je imela v času Funtkovega pisanja na Slovenskem že dolgo zgodovino. V Ljubljani naj bi prvič zadonela v revolucionarnem letu 1848. Od tistih časov se ni umaknila iz pevskega sporeda slovenskih rodoljubov, še zlasti so jo radi prepevali zato, da so strašili in jezili lokalne Nemce. Na primer 24. maja 1903, ko se je v Ljubljani javna podpora Hrvatom sprevrgla v protinemške izgrede.[10] Izvirno češko besedilo je leta 1834 napisal panslavistični slovaški pesnik Samo Tomášik (1813–1887). Najstarejša komponenta pesmi je vsekakor melodija, ki jo je avtor prevzel iz poljske himne Ni še mrtva Poljska (Jeszcze Polska nie zgine¸ła, napisana 1787, avtor Jožef Wybicki).[11] Tako kot mnoge slovenske radovedneže v letih 1945–91 so tudi Funtka v slovenskem prevodu najbolj motile znamenite »steke« (v srbskem in hrvaškem prevodu ni tega nesmisla). »Prijatelj, ki si že tolikokrat pel to pesem,« je vprašal bralca Funtek: »Ali si kdaj razmišljal, kaj pomeni verz 'Grom in peklo, prazne vaše proti nam so steke?' /…/ Češko besedilo pravi: 'Hrom a peklo, marné vaše proti nám so jsou vzteky'. Beseda 'vztek' pomeni v slovenščini besnost, srd (cf. steklina, stekel pes).« Smisel tega verza naj bi bil: »Grom in peklo, izlivi vaše besnosti so prazni proti nam = nam ni nič do vašega obnemoglega srda.« Povedano preprosto: nič nam ne morete. »Ne vem, kdo je zagrešil klaverni prevod te pesmi; izvestno pa ni poznal češkega jezika,«[12] je zaključil Funtek.

Slovenski zbori so radi prepevali tudi hrvaške in srbske pesmi v izvirnem jeziku. Še zlasti je bila popularna pesem U boj iz opere Nikola Šubić Zrinski, ki jo je napisal hrvaški skladatelj Ivan pl. Zajc: »U boj, u boj! Mač iz toka, braćo, nek dušman zna kako mremo mi.« In kako so to razumeli na Slovenskem? Funtek je bralcem zaupal naslednjo anekdoto: »Ko je pred nekaj leti na ženskem učiteljišču ljubljanskem nanesla beseda na to opero, sem vprašal gojenko, kako umeje besede 'mač iz toka'. Pa se mi je odrezala, da so ji te besede pomenile 'mačč stoka' … Mislim, da je pri nas še dosti pevcev, ki mislijo pri teh besedah na stokajoče mačč.« Kljub nesporazumom zaradi neznanja drugih jezikov, so šle Funtku veliko bolj v nos »izvirne« pesmi, ki so jih zagrešili sami Slovenci. »Ali ta izgleda še nista najhujša; zaradi niju tudi ne bi bil spisan ta članek. Kar mi je potisnilo pero v roko, je tisto nedopustno šušmarstvo, tista neverjetna glupost, ki je tolikokrat oznaka naših starejših pesmi.« Funtka je bolelo srce (in uho) predvsem zato, ker se te pesmi »pojo od rodu do rodu«, zato imajo neverjetno dolgo življenje: »Zakaj neizpodbitna resnica je, da ni še nobena pesem, bodisi še tako lepa, obnarodela zaradi vsebine; ampak obnarodela je zgolj zaradi melodije, ki se ljudem omili, da jo pojo, kadarkoli je treba in tudi kadarkoli ni treba …«[13]

Pisci teh besedil so bili sicer »pošteni patrioti,« ki pa »žal niso bili pesniki. Zato je poglavitna vsebina njih popevanja domovina; /…/ Najbolj jih je seveda navduševala gorenjska stran: Triglav, planine, blejsko jezero. Te pesmi tvorijo skupino zase in so danes najbolj priljubljene, dasi so izmed vseh naših pesmi najslabše.« Kot primer je navedel Vilharjevo pesem Po jezeru, ki je še danes redna gostja slovenskih zborovskih ansamblov. Pa začnimo s prvo kitico: »Po jezeru bliz' Triglava čolnič plava sem ter tja. V čolnu glasno se prepeva, da odmeva od gore.« Racionalističnemu Funtku se je zdelo vse skupaj nesmiselno: »Iz verza 'v čolnu glasno se prepeva' bi sklepal normalen človek, da je zbrana v čolnu večja druščina, ki prepeva, in sicer tako glasno, da prihaja odmev od gorskih sten. Ali ta družba bi morala kričati na vse grlo, da bi zbudila odmev.« Seveda pa te družbe ni v čolnu, »to sklepaš iz naslednje kitice: 'Mile ptice po dolinah in planinah se bude; ker so čule pesem mojo, vsaka svojo žvrgole.' Torej vesla in sedi v čolnu samo ena oseba! /…/ Zdajci si se domislil nečesa, kar ni v nikakršni vzročni zvezi s tem: 'Tukaj slava vence vije, srce bije nam glasno.' Saj je irelevantno, kje jih vije, kako jih vije, kakšne jih vije in za koga jih vije. Dovolj je, da nam zato bije srce glasno. Nam? Torej je vendarle večja družba v čolnu? In so vsi molčali in prepeval je edino poet?«[15]

Na splošno so se zdele Funtku slovenske domovinske pesmi pomensko nedefinirane. V pesmi Domovina, ki jo je napisal učitelj Andrej Praprotnik (1827–1895),[16] lahko najdemo marsikaj: »visoke gore, zelene planine, mile trate in doline, bele cerkve /…/, toda pevec slovenski, ali si zasledil v vsem tem naivnem naštevanju le eno besedico, ki bi označevala slovensko domovino? Besedilo te pesmi lahko pojejo vsi drugi narodi – razen mogoče Eskimov in Samojedov, ali pa prebivavcev v osrednji Afriki.«[17] Funtka je še zlasti razjezilo nesmiselno ponavljanje in posiljene rime. Teh dveh komponent pa ne manjka v ponarodeli pesmi Slovenec sem. Jakob Gomilšek (1843–1906) jo je prvič objavil leta 1866 v časopisu Slovenski gospodar, uglasbil pa jo je Gustav Ipavec.[18] »Da je Slovenec,« je bil piker Funtek, »to ve Gomilšak prvič zato, ker mu je tako dejala mati, ko ga je dete pestovala, in drugič zato, ker mu to velita jasna pamet v glavi in blagi čut v srcu. Ako pa je ponosen Gomilšak in si ponosen ti, ki poješ njegove besede, so ti verzi, bogme, vse prej nego ponosni! V formalnem oziru je njih težka hiba, da nima refren 'Slovenec sem' sploh nikakršne rime (sčm – vém – smém tudi najbolj kosmatemu ušesu ne morejo zveneti kot stiki!); še bolj nedostatna pa je njih vsebina. Mati že je dejala: 'Slovenec sem' (iz česar bi se dalo celo sklepati, da je sama sebe označevala za Slovenca); ti pa si moral biti že tedaj, ko te je pestovala, čudovito bistra glavica, da si umel njene besede. Nadalje pomisli, da te je pestovala kot dete in ne morda kot desetletnega ali še starejšega dečka. Vrhu tega ti pravi jasna pamet v glavi (ne morda v petah!) in blagi čut v srcu (ne morda v prstih!), da si Slovenec, dasi niti ne veš, kateri blagi čut je to.«[19]

Funtek je vzel pod drobnogled še mnoge druge »popularne pesmi«. Njegova analiza slovenskih ponarodelih napevov je tako resna in globoka, da se upravičeno postavlja vprašanje, ali je kot kritik razumel preveč ali premalo. Mogoče pa je razumel premalo ravno zato, ker je vedel preveč. Pa smo spet pri spontanosti ideologije. In pri Funtkovi obsedenosti s formo. Funtek popularnih pesmi ni dobro razumel predvsem zato, ker jih je vzel preveč zares. Pri tem je zanimivo, da je Funtka ni motila prisotnost nacionalne ideologije. Motila ga je zgolj nesmiselnost nekaterih besedil. Bolelo ga je dejstvo, da ima ljudsko slovenstvo veliko »rajši« banalnost kot kvaliteto. Banalnost pa je, ne glede na »pravilno« idejno usmerjenost, še vedno samo banalnost. V tej točki pa se Funtek sreča z dilemami sedanjih slovenskih glasbenikov. Ne glede na obvezne kvote, ne glede na denar od avtorskih pravic, če je pesem kvalitetna, bo tudi ostala kvalitetna. Če je banalna, bo ostala banalna. Ne glede na popularnost.