Zagovorniki dekriminalizacije imajo morda plemenit cilj, ko skušajo po drugačni poti priti do zmanjšanja uporabe in zlorabe konoplje, vendar zaenkrat ne kaže, da bi bili njihovi argumenti bolj uspešni kot argumenti zagovornikov prepovedi. Celo sami pravijo, da trgovina vedno najde prosto pot. Vprašanje je le, kdo jo nadzira. Morda je tukaj na potezi etika, ki zahteva absolutno prepoved škodljivega (zla). (Kateri »lobi« bo imel koristi?, Družina, 28. 4. 2002)

Porekla njunih staršev (Katančevi so Hrvati, Zahovičevi pa bosanski neortodoksni muslimani) ne povedo veliko: oba se imata in tudi sta največja Slovenca, v katerih govorici ni slutiti niti primesi jezika staršev. (Zlatko went home, Delo, Sobotna priloga, 8. 6. 2002)

Koprski policisti so v soboto popoldne v enem od piranskih hotelov prijeli domnevna roparja z bencinske črpalke na ljubljanskem Barju. Že dan pred aretacijo te dvojice, menda sta brata, so policisti prijeli tudi njunega prevoznika. /.../ Sicer pa sta domnevna roparja, ki sta državljana Slovenije, imata pa "korenine" v eni od bivših republik skupne države, znana tudi tujim policijam. Menda naj bi ju izgnali iz kar nekaj držav. /.../ Kakor je poročal Delov kronist, je klic na pomoč prišel v četrtek s Petrolove črpalke Barje 1 ob južni obvoznici oziroma na koncu Ceste dveh cesarjev, kjer sta se ob 2:52, kot je posnela nadzorna kamera, pojavila neznanca precej neurejenega videza in zavila naravnost v prodajalno. (Z Barja odšla v Piran, Delo, 15. 4. 2002)

Chengdu premore zdaj že vsaj pet milijonov prebivalcev ali več, še vedno je pobraten z Ljubljano, zdaj tja romajo zastopniki nove oblasti z ljubljansko županjo Viko Potočnik na čelu. /.../ Ljubljana seveda ni Chengdu, po ulicah ne teče gnojnica in v lekarnah, hvalabogu, ne prodajajo posušenih močeradov in ščurkov ali tabletk iz ženskih las, ki so menda imenitne proti gripi. Mesti nista kulturološko primerljivi, vendar je povsod po svetu temeljni genetski vzorec oblasti nezgrešljiv: oblast teži k blišču, želi si biti obsijana z žarometi, če je dovolj žarnic in elektrike, pa je - če je zelo dobre volje - pripravljena dati javno razsvetljavo tudi kaki zakotni ulici. (Podgana iz Chengduja, Delo, 2. 4. 2002)

Ja, seveda, tako imenovanega romskega vprašanja sploh ne bi bilo, če bi bili Romi povsem normalni državljani, davkoplačevalci in kreditojemalci. A očitno niso. V mnogih občinah, od Grosupljega do Kočevja, se potrudijo, da to nikoli ne bi bili, in povsem normalne socialne probleme poskušajo reševati na državni ravni na nekakšen kvazi ustavni način. (Kdo izgublja verodostojnost, Delo, 5. 6. 2002)

Na 14-letnika, ki sta v soboto okoli 20. ure hodila po Adamič-Lundrovem nabrežju, se je spravila četverica hrabrih. /.../ Hrabra četverica jo je potem še bolj hrabro pobrisala v noč, otroka pa sta si zapomnila, da je bil eden star približno 17 let, visok kakih 180 cm, kratko pristriženih temnih las, oblečen v belo jakno in temne hlače, govoril pa jugo slovenščino, eden od preostale trojice pa je bil visok približno 170 cm, star 17 let, kratkih svetlih in ob straneh zabritih las, oblečen v temno jakno. (Hrabra četverica, Slovenske novice, 10. 4. 2002)

Turek z nemškim potnim listom je bil že leta zaposlen v domačem nogometnem klubu Arminia, lepo hišo in drage avtomobile pa mu je omogočal denar iz podzemlja. /.../ Naključni znanec je mimogrede vprašal novinarja Andreasa Binderja, ali bi se za dosti denarja poročil z dekletom iz Litve. Binder, ki je že nekaj časa raziskoval dogajanje v svojem mestu, je takoj posumil, da gre za organizirano bando, in sprejel ponudbo. Dvanajstega novembra se je prvič sestal s Harkanom Kurtulom in izvedel podrobnosti. Poročil naj bi se z lepo Asto, ki je pripotovala v Nemčijo s turističnim vizumom, delala kot prostitutka in bila vedno v nevarnosti, da jo dobijo in pošljejo domov. Turek mu je obljubil 10.200 evrov (neobdavčenih), nobenih obveznosti in nobenega tveganja. /.../ Konec meseca so se sestali posredniki in oba kandidata za poroko in se pogovorili o podrobnostih. Zgodilo naj bi se še leta 2001, sredi decembra pa so pri Turku med rutinsko kontrolo vozil našli skrito orožje, naredili so še hišno preiskavo in našli nekaj ur in avtoradiov. /.../ Nekaj dni pred božičem je Turek pripeljal lepo Asto v novinarjevo stanovanje, da bi se »bolje spoznala«. /.../ Ko pridejo dekleta v Nemčijo, jim odvzamejo potne liste in jih pošljejo v tajne javne hiše in seks klube. Zvodniki, kakršen je Turek Harkan Kurtul, skrbijo zanje, jih osamijo in pazijo, da razen strank ne spoznajo nikogar. (Z lažno poroko v mrežo trgovcev z belim blagom, Slovenske novice, 21. 3. 2002)

Klub študentov občine Koper je pred nekaj tedni razpisal fotografski natečaj s temo Provokacija. /.../ Zato se mi zdi zanimivo, da se nekatere očitno prenapete študentske glave niso odločile razpisati fotografskega natečaja na katerokoli pozitivno temo, morda o tem, kako se počutijo na letovanju otroci na Debelem rtiču ali kaj odslikavajo ulice obmorskih mest. Ampak provokacija! Nekaj, kar je že v svojem bistvu slabo in sprevrženo. »Izzivanje, draženje, spodbujanje koga k zanj škodljivim dejanjem in izjavam,« je zapisano o provokaciji v leksikonu! Vse to je v soboto, 6. aprila, doživelo svoj odsev v zažigu strunjanskega križa. (Kulturni terorizem, Družina, 14. 4. 2002)

Če namreč sodim po medijih, potem je s slovensko vojsko res nekaj narobe. Vsak brije norce iz nje tako, kot jih nikdar ni iz tujih armad, ki so se šopirile pri nas. Zdaj je vsakdo lahko oporečnik in raje vodi starčke lulat, kot da bi bil vojak. V očeh javnosti je slovenski vojak vse bolj prismuknjeno bitje, in to razkraja še tisto malo volje in domovinske zavesti, kar je fante kljub vsemu prinesejo s seboj v kasarne. /.../ Tako sta v moji četi Šiptar Rama in Rom Lajos šepala, Makedonec Trajče pa z mrakom kot vešča v luč butal ob drevesa: imel je kurjo slepoto. /.../ Hercegovec Ivan je imel dve levi nogi in je hodil desno bočno. /.../ Kadar v družbi nanese beseda na vojaščino, se »starim« borcem raztegnejo usta. /.../ Pri takšnih pogovorih obmolknejo tisti, ki niso bili pri vojakih, predvsem pa ženske. In ravno pri tem me je obšlo spoznanje, zakaj je naborniška vojska potrebna. Zato, ker je to edini čas, ko fantom ne komandirajo babnice. To še posebno velja za Slovence in še zlasti danes. Najprej jim ukazuje mama, potem »šica« v vrtcu, pa učiteljica, potem žena (zakonska ali ne), v službi šefinja, v bolnišnici zdravnica, na sodišču pa sodnica ... Celo duhovnikom v tipično moški katoliški strukturi ni dosti bolje. /.../ Jasno, ko jih obvladuje kup tercialk. In zdaj bomo fantom vzeli še vojaški predah. In jih čisto pobabili. To je zločin! Temu se je treba upreti. (Armada odrešitve, Mag, 22. 5. 2002)


Nežnejši spol ni vselej tako občutljiv, kot si utegnejo misliti moški. Krepak in možat zaščitnik je marsikdaj zadnja stvar, ki jo kaka ženščina potrebuje, saj zna zase prav dobro poskrbeti. Nesramna babura, ki je v Celestinovi ulici v Celju naskočila enainsedemdesetletno starko N. K., je sicer imela težje delo, kot je pričakovala, a je z babico opravila brez pomoči. /.../ A gospa je očitno boljšega zdravja, kot je pričakovala tatica, zlasti pa se ji ni ljubilo še enkrat po nakupih, zato se je krčevito oklenila vrečke ter tulila in zmerjala lopovsko deklino. /.../ Morda še agresivnejše je bilo ženšče, ki je v Mariboru pred sodiščem v Sodni ulici napadlo petinšestdesetletnega sprehajalca I. M. iz Miklavža. (Samostojne ženske, Mag, 22. 5. 2002)

Domžalski policisti so v soboto na Ljubljanski cesti zgrabili tatico, romunsko državljanko. V ovadbi so zapisali, da se je 23-letna C. C. skupaj z rojakinjo potikala po Domžalah. Pri eni od stanovanjskih hiš sta Romunki zavili s ceste do vrat, in kar lep čas je C. C. pritiskala na zvonec. Nihče se ni oglasil, dekleti sta šli nazaj na cesto, predrznica pa je potem sama zavila okrog hiše na dvorišče in pri zadnjih vratih spet trkala, dokler se ni prepričala, da res ni nikogar doma. /.../ Osumljenka se je nato znašla pred preiskovalno sodnico, ki jo je po zaslišanju sicer izpustila na prostost, vendar je morala Romunka plačati 400 dolarjev varščine v tolarski protivrednosti, kar naj bi jamčilo, da bo tatica ostala v Sloveniji do sodne obravnave. (Ključ pod lončkom, Delo, 12. 4. 2002)

Tisto sredo, 10. aprila letos, je švicarsko zunanje ministrstvo odpoklicalo svojega veleposlanika v Nemčiji Thomasa Borerja-Fieldinga. Vzrok so govorice o seksualnem škandalu z napol Iranko, napol Nemko, 34-letno Džamilo Rowe. /.../ Še pred enim tednom je bil svet za diplomata in njegovo ženo še urejen, potem pa je počilo. V nemški reviji Bunte je 34-letna pol Iranka in pol Nemka Džamila Rowe objavila svoja seksualna doživetja z veleposlanikom, sledili so ji drugi časopisi. /.../ Berlinska družba in nemška diplomacija ne moreta razumeti ravnanja švicarskih kolegov. Džamila nima za svoje obtožbe nobenih dokazov, je samo beseda proti besedi, in vsi so prepričani, da je hotela striptizeta s svojimi izpovedmi le pritegniti pozornost in si nabrati nekaj denarja. (Striptizeta zakuhala diplomatski škandal, Slovenske novice, 16. 4. 2002)

A zdaj se je v godljo vmešala Evropa. Neka nizozemska evrobojevnica za raznorazne pravice marginalcev nam je zagrozila, da bomo označeni kot hudi ksenofobi, ker ne maramo travestitov in ker smo zavrnili zakon o biomedicinski pomoči pri zanositvi tistih žensk, ki ne marajo moških /.../ Če bi razburjeni Nizozemki ksenofobijo v primeru »sester« še lahko priznali, pa je pri »biomedicinkah« položaj obrnjen. Biomedicinke zganjajo ksenofobijo do moških, ki so v Sloveniji vse bolj marginalna skupina. (Ksenofobi, Mag, 13. 3. 2002)

Nikoli nisem povsem razumel skrajno ambicioznih žensk. Docela jasne so mi bile denimo feministke, ki so bile zmeraj agresivne in nedostopne, vendar teh nikoli nisem imel za ženske. Bile so strašljivo odločne, ubogi moški pa so se morali zaradi njih pred prijatelji izgovarjati podobno kot Denis Thatcher: »Ni dvoma, da v naši družini jaz nosim hlače, vendar jih žal tudi likam ...« (Dnevi ekshibicionistov, Mag, 8. 5. 2002)

Rusinja Ana Kurnikova spada med najbolj zaposlene teniške igralke. /.../ Trenutno se pripravlja na tožbo proti ameriškemu Penthouseu. V junijski številki namreč objavljajo njene fotografije zgoraj brez, vendar je pravni zastopnik tenisačice že zanikal, da bi bila na slikah res ona. /.../ Že dolgo tudi pri reviji Playboy nagovarjajo prelestno Rusinjo, da za njihove bralce (in predvsem gledalce) odvrže krpice z božanskega telesca. Akcija Penthousea - sveža in naravna Ana na floridski plaži med silikonskimi grdobami - jih menda ne moti, saj gre po njihovem mnenju za nekakovostne posnetke, katerih verodostojnost ni zagotovljena. (Niso njene?, Slovenske novice, 3. 5. 2002)

Marsikdaj se pripeti celo, da prestopnik in mož postave zamenjata vlogi, in namesto da bi se s strokovnimi prijemi važil policist, je sam žrtev spretnega in predrznega kriminalca. Gostišče Svinjak v Lescah očitno obiskujejo ljudje, ki se obnašajo imenu lokala primerno. A celo svinje so večinoma bolj olikane od pijanih in nasilnih prascev, ki gredo na živce tako gostom kot osebju lokala. Dejanje, ki mu strokovno pravijo kaljenje javnega reda in miru, običajno policiste privlači kot med muhe. (Udarci, Mag, 27. 3. 2002)