V zahodnoevropskih državah imajo že nekajdesetletno tradicijo podeljevanja subvencij tiskanim medijem. V tekstu povzemam študijo Evropskega inštituta za medije iz leta 1997, ki jo je napisal pravni strokovnjak nevladne organizacije Article 19 Evan Ruth. Gre za pregled zakonske ureditve v Avstriji, Franciji, na Norveškem in Švedskem, na kratko pa tudi na Nizozemskem in v Nemčiji. Omenjene države so se za subvencije odločile, da bi odgovorile na vse večji problem »smrti časopisov« v zadnjih dvajsetih letih, ko so elektronski mediji postajali vse pomembnejši, stroški so se povečevali, vse večja pa je postajala lastniška koncentracija medijev. V vseh državah zagotavljajo, da je namen subvencij zagotoviti raznovrstnost in pluralnost v demokratični družbi.

Leta 1995 je bilo v Avstriji 16 dnevnih časopisov, od tega so bili trije strankarski, in 50 regionalnih ter lokalnih časopisov. Časopise lahko razdelimo na tri skupine: resne regionalne dnevnike z monopolom v njihovi regiji, resne nacionalne časopise (Der Standard, Die Presse in Salzburger Nachtrichten) ter urbane tabloide (Neue Kronen Zeitung). Ta je tudi najbolj bran nacionalni dnevnik. V poznih osemdesetih letih je prišlo v avstrijske medije veliko tujega kapitala, kar je še povečalo medijsko koncentracijo. Najbolj bran tabloid Neue Kronen Zeitung skupaj s Kurierjem, oba pripadata istemu medijskemu koncernu, obvladuje več kot 50 odstotkov medijskega trga.

Leta 1975 je bila z zveznim zakonom o subvencijah tiskanim medijem uvedena podpora medijem, ki morajo zadovoljevati nekatere kriterije.

• Ponujati morajo politične, gospodarske ali splošno-kulturne informacije, ki niso zgolj lokalnega pomena.
• Ne smejo biti le izgovor za oglaševanje.
• Ne smejo biti v službi interesnih skupin.
• Imeti morajo distribucijo in pomembnost v vsaj eni zvezni deželi.
• Tiskani morajo biti v Avstriji, kjer morajo tudi izhajati.
• Izhajati morajo vsaj petdesetkrat na leto.
• Naprodaj morajo biti v prosti prodaji ali pa imeti naročnino.
• Izhajati morajo vsaj šest mesecev.
• Zadovoljevati morajo minimalne distribucijske standarde in imeti redno zaposlena vsaj dva novinarja.

Časopisi nenemško govorečih etničnih skupin dobijo subvencije, tudi če ne izpolnjujejo omenjenih pogojev. O subvencijah odloča zvezna vlada. Na njene odločitve se je možno pritožiti posebni komisiji, sestavljeni iz članov, ki jih določi vlada, in tistimi, ki jih izbere Avstrijsko združenje tiskarjev in založnikov. Podpora posameznemu časopisu ne sme presegati pet odstotkov razpoložljivih sredstev za dnevnike in 0,8 odstotka vseh sredstev za tedenske časopise. Od leta 1975 do 1994 sta bili za te namene porabljeni dve milijardi avstrijskih šilingov. 4,3 odstotke vseh sredstev pa je namenjeno tudi podpori neprofitnim organizacijam, ki spodbujajo izobraževanje mladih novinarjev.

Ker so se negativni trendi nadaljevali, so leta 1985 sprejeli še posebne, selektivne subvencije, namenjene časopisom v finančnih težavah. To so večinoma manjši časopisi in časopisi političnih strank. Pogoji za pridobitev subvencije v tem primeru so naslednji:

• časopis vpliva na oblikovanje javnega mnenja v vsaj eni zvezni deželi, njegova naklada pa se mora gibati med 1 in 15 odstotki medijskega trga v deželi;
• v časopisu morajo delati redno zaposleni novinarji;
• časopis ne sme biti monopolist na svojem tržišču, ne sme pa tudi presegati 15-odstotne naklade v deželi oziroma petodstotno naklado v celotni Avstriji;
• časopis se ne opira predvsem na oglase in ne sme imeti tesnih povezav z oglaševalci; in
• cena časopisa mora biti primerljiva s ceno podobnih časopisov.

Od sredine osemdesetih let pa v Avstriji poznajo tudi posredne subvencije – gre za finančna sredstva, s katerimi so založniške hiše zgradile tiskarne ter nove stroje in opremo. Med letoma 1984 in 1997 so za to porabili milijardo šilingov. Poleg tega avstrijski mediji plačujejo le deset namesto 20-odstotni davek na dodano vrednost. Zadnja ugodnost zadeva omejitev oglaševanja na televiziji, ki je pripomogla k temu, da so tiskani mediji ohranili svoje oglaševalske deleže.

Natančnejšo analizo gospodarskega položaja avstrijskih medijev je težko narediti zaradi nedostopnosti natančnejših podatkov. Skupno predstavljajo subvencije v povprečju le okrog dva odstotka letnih prihodkov avstrijskih tiskanih medijev. Nekateri strokovnjaki mislijo, da je pri »revnejših medijih« delež subvencij 20-odstoten, medtem ko »zdravi časopisi« subvencij sploh ne potrebujejo. Drugi strokovnjaki so prepričani, da delež subvencij manjših in srednje velikih časopisov dosega do 36 odstotkov in da brez teh sredstev ti časopisi ne bi preživeli, kar še posebej velja za strankarska glasila. Po njihovem mnenju so vladne dotacije na majhnem avstrijskem trgu nujne, toda drugi opozarjajo na slabosti veljavnega sistema. Tako subvencije menda koristijo predvsem tistim nacionalnim in regionalnim časopisov, ki prevladujejo na svojih trgih, s tem pa so le še »zacementirali« svoj prevladujoči položaj.

V Franciji se je v zadnjih letih močno zmanjšala naklada in število časopisov, tako da sedaj dnevno prodajo tri milijone izvodov. Tiskane medije lahko razdelimo v tri kategorije: nespecializirane nacionalne dnevne časopise, splošno-informativne lokalne dnevnike in specializirane splošno-informativne revije. Leta 1994 je bilo v Franciji 11 nacionalnih, 58 regionalnih dnevnikov in pet glavnih političnih tednikov.

Francozi poznajo dualni sistem subvencij. Za posredne subvencije je zadolžena leta 1950 ustanovljena Commision Paritaire des Publications et Agences de Presse, medtem ko neposredne subvencije ureja leta 1973 ustanovljena Fonds d’aide aux quotidiens a faible capacite publicitaire. Pogoji za pridobitev posrednih subvencij so naslednji:

• časopis mora prispevati k izobraževanju, poučevanju, informiranju in razvedrilu javnosti;
• časopis mora spoštovati svoje obveznosti iz medijskega zakona;
• izhajati mora najmanj enkrat na štiri mesece;
• distribucija časopisa mora brezplačna, imeti pa mora tržno ceno;
• vsaj tretjina časopisa mora biti namenjena uredniškim vsebinam; in
• ne sme biti brošura, katalog ali kaj podobnega.

Večina posrednih subvencij je namenjena dnevnim časopisom, ki ponujajo splošne in politične informacije ter imajo naklado, manjšo od 150.000 izvodov, tehtajo manj kakor 100 gramov in jim oglaševanje prinaša manj kot 20 odstotkov prihodkov. Ti mediji imajo še nekatere ugodnosti.

• Ne potrebujejo posebnega davka.
• Časopisi, ki imajo večinoma politične informacije, so delno oproščeni plačevanja davka pri investicijah. Pogoj je, da gre za naložbe v opremo ali pripomočke, ki so potrebni za vsakodnevno izhajanje časopisa.
• Časopisi so deležni tudi nekaterih davčnih olajšav oziroma plačujejo znižano stopnjo DDV za nekatere proizvode in storitve.
• Ti mediji imajo tudi znižane poštne tarife in 50-odstotni popust na telefonske storitve.
• Imajo tudi posebne popuste za transportne storitve.

Neposredne subvencije so namenjene tistih časopisom, katerih preživetje je ogroženo zaradi majhnih oglaševalskih prihodkov. Višino subvencije določijo glede na število prodanih izvodov v prejšnjem letu in glede na delež oglaševalskih prihodkov časopisa, vendar subvencija ne sme presegati šestih odstotkov povprečne cene nacionalnega dnevnika.

Pogoji za neposredne subvencije so naslednji:

• časopis mora izhajati v francoščini;
• ponujati mora splošno-informativne vsebine;
• izhajati mora vsaj petkrat na teden;
• mora biti nacionalni dnevnik;
• tiskan mora biti na časopisnem papirju;
• prodana naklada v povprečju ne sme presegati 150.000 izvodov, tiskanih pa ne sme bit več kakor 250.000 izvodov;
• oglaševanju ne sme biti namenjeno več kot dve tretjini časopisa;
• prodajna cena časopisa se mora gibati med 90 in 130 odstotki povprečne cene podobnih nacionalnih dnevnikov.

Za lokalne dnevne časopise veljajo podobna pravila, le da prodana naklada ne sme presegati 60.000, tiskana naklada pa 70.000 izvodov. Drugi pogoj je, da nimajo prevladujočega položaja na svojem trgu.

Finančna sredstva za subvencije se zbirajo iz davka na oglaševalske prihodke javnih in zasebnih televizij, vendar je bilo v letu 1994 za subvencije dnevnikom porabljeno le 19,2 milijona francoskih frankov od skupno razpoložljivih 75 milijonov.

Najbolj učinkovita podpora v finančnem smislu je po oceni strokovnjakov nižja stopnja davkov za spodbude pri naložbah in popusti pri poštnih in telefonskih storitvah. Preračunano so bile te ugodnosti v obdobju 1985 do 1989 letno »vredne« približno pet milijard frankov. Leta 1993 so v Franciji uvedli tudi poseben sklad za pomoč založniškim hišam. Tako lahko nacionalni in lokalni časopisi prosijo za subvencijo, ki znaša največ štiri milijone frankov letno.

Večina strokovnjakov ocenjuje, da francoski sistem subvencij ni uspel zagotoviti učinkovito finančno okolje za tiskane medije in tudi ne demokratično »tržnico« idej. Kritiki sitemu očitajo, da spodbuja mešetarjenje med državo in tiskom, subvencije so v vse večje breme javnim financam, ne dajejo pa jasnih rezultatov. Po mnenju kritikov gre za neorganiziran sistem, katerega med seboj nepovezani ukrepi ne prinašajo rezultatov v smeri raznovrstnosti medijskega trga, naklade dnevnikov pa še vedno padajo.

Norveška ima najvišjo stopnjo časopisne bralne kulture na svetu. 4,4 milijona prebivalcev lahko izbira med 212 časopisi, od katerih jih 84 izhaja štirikrat ali večkrat na teden. 93 odstotkov odraslih Norvežanov bere vsaj en časopis dnevno. Za Norveško je značilna regionalna, mnenjska in politična raznovrstnost časopisov, zelo pomembni pa so lokalni časopisi.

Tisk lahko razvrstimo v štiri skupine. Na nacionalnem nivoju obstajajo dnevni tabloidi, dnevniki z močno povezavo s političnimi strankami, finančni časniki in nekaj manjših revij. Regionalni časopisi pokrivajo določeno območje, poleg tega pa obstajajo še manjši časopisi, ki so »številka dve« v regiji. Na lokalni ravni ima ponavadi en časnik monopol na trgu, poleg tega pa na trgu med seboj tekmuje še nekaj manjših časopisov. Četrto skupino časopisov predstavljajo »ne-dnevni« lokalni časopisi z majhno naklado. Za subvencije lahko kandidirajo mediji, ki prinašajo splošno-informativno vsebino. Eden od pogojev je tudi ta, da urednik spoštuje uredniški kodeks Združenja urednikov in Združenja norveških založnikov. Časopisi, ki svojim delničarjem delijo dividende, ne morejo dobiti subvencij.

Do leta 1980 je kar 80 odstotkov časopisov dobivalo vladne subvencije, potem pa so sistem popolnoma spremenili. Pogoj za pridobitev subvencije je bila naklada, manjša od 6000 izvodov, kar je izločilo 45 subvencioniranih časopisov. Za tednike velja omejitev 1000 izvodov. V letu 1995 je bilo neposrednih subvencij za 270 milijonov norveških kron. Istega leta so uvedli pomoč tudi za novonastajajoče časopise, ki pa dobijo denar retroaktivno po letu dni izhajanja.

Poleg neposrednih subvencij je norveški tisk deležen tudi ugodnosti pri poštnih storitvah, časopisi pa tudi niso obdavčeni, kar letno državi »odvzame« 890 milijonov kron. Poleg tega obstaja tudi sklad, ki ponuja poceni kredite z državno garancijo za prenovo časopisov in nakup opreme. Državne ustanove morajo v časopisih objavljati oglase za prosta delovna mesta, plačujejo pa jih po enaki ceni kot za komercialne oglase. Zadnja ugodnost se nanaša na časopise, ki izhajajo v manjšinskem jeziku saami, in ki imajo posebno finančno podporo.

Subvencije so leta 1990 predstavljale povprečno 1,7 odstotka prihodkov. Pri manjših časopisih je ta odstotek znašal med 11,7 in 15, pri nekaterih pa celo več kot pol letnih prihodkov.

Strokovnjaki ocenjujejo, da bi brez subvencij izginilo od 20 do 40 časopisov, čeprav bi bil tudi brez njih medijski trg še vedno zelo močan. Nekateri menijo, da bi ukinitev subvencij povzročila bolj zdravo konkurenco in boljši finančni položaj časopisov. Po njihovem mnenju se precenjuje pomen, ki ga imajo subvencije za ohranjanje raznovrstnosti. Od leta 1982 naprej je kljub subvencijam namreč propadlo 18 manjših časopisov in mnogi mislijo, da je za njihov obstoj bolj kakor subvencije pomemben oglaševalski prihodek.

Na Švedskem je obstajajo nacionalni jutranji dnevni časopisi, ki imajo večinoma redne naročnike in predstavljajo 25 odstotkov tržišča, četrtino tržišča zasedajo nacionalni popoldanski in večerni časopisi, ki pa se prodajajo le v kolportaži. Skoraj 50 odstotkov bralcev pa kupuje lokalne jutranjike. Preostanek tržišča predstavljajo lokalni, regionalni in nacionalni »ne-dnevni« časopisi.

Na Švedskem skoraj vsi berejo časopise, večinoma so to lokalni in regionalni časniki, medtem ko nacionalne berejo kot dopolnilo lokalnim. Pomemben vidik subvencioniranja je tudi dejstvo, da je tisk tradicionalno vezan na politične stranke, saj skoraj vsi prek uredniških strani izkazujejo svojo politično orientacijo.

Subvencije medijem ureja poseben zakon, ki so ga sprejeli leta 1971, podporo pa namenja medijem, ki pokrivajo manj kot 50 odstotkov gospodinjstev. Na Švedskem poznajo tudi širok spekter posrednih subvencij, za vse oblike državne podpore tiskanim medijem pa je zadolžen tiskovni svet za subvencije. Pogoji za pridobitev subvencije so naslednji:

• časopis mora imeti splošno-informativno vsebino;
• prodajati se mora večinoma na Švedskem; in
• izhajati mora v švedščini.

Jutranjiki morajo zadostiti še naslednjim pogojem:

• imeti morajo vsaj 2000 naročnikov;
• vsaj 70 odstotkov naklade predstavljajo naročniki;
• ne smejo pokrivati več kot 40 odstotkov gospodinjstev;
• imeti morajo pomemben delež uredniških vsebin;
• imeti morajo »normalno ceno« (ne sme biti nižja od tiste, ki jo določi tiskovni svet za subvencije).

Časopisi, k izhajajo le enkrat ali dvakrat na teden, pa dobijo subvencijo, če imajo več kakor 2000 naročnikov in če vsaj polovico naklade predstavljajo naročniki. Ne smejo pokrivati več kot četrtino gospodinjstev, imeti morajo tudi uredniške vsebine in njihova cena ne sme biti nižja od tiste, ki jo določi tiskovni svet.

Subvencije lahko dobijo tudi časopisi z višjo naklado, če imajo podobne težave kot njihovi šibkejši konkurenti.

Takšne subvencije so na Švedskem ustavile »umiranje« časopisov, niso pa uspeli spodbuditi nastajanja novih, zato so posebne subvencije za te namene ukinili. Na Švedskem poznajo tudi t. i. razvojne spodbude, ki so namenjene časopisom, ki potrebujejo naložbe in skupne distribucijske sheme. Vlada finančno podpira tudi tiste časopise, ki imajo skupno distribucijo z vsaj še enim medijem.

Posredne subvencije na Švedskem poznajo v obliki posebnih poštnih tarif pri razpošiljanju časopisov, kar se nanaša predvsem na tednike. Časopisi so obdavčeni tudi po nižji davčni stopnji, ki je od standardnih 25 odstotkov znižana na šest odstotkov davka na prihodke od prodaje. Velja pa tudi pravilo, da morajo biti oglasi javnih in državnih ustanov v vseh časopisih objavljeni v enaki obliki. Država garantira tudi za posojila, za katere prosijo mediji.

Na Švedskem velja splošno prepričanje, da so bile državne subvencije uspešne, saj so preprečile propad časopisov in povzročile pozitivne strukturne spremembe. Nekateri kritiki sicer menijo, da so subvencije zmanjšale konkurenco med tiskanimi in ostalimi mediji, saj bi bilo smiselno podpirati le en močan lokalni tiskani medij, ne pa več manjših, ki tekmujejo med seboj.

V Nemčiji so časopisi in revije s 25 do 30-odstotnim deležem uredniških vsebin deležni ugodnejših poštnih tarif, vsi časopisi lahko uporabljajo tudi distribucijske usluge zvezne pošte. Časopisi in revije, ki prispevajo k boljšemu poznavanju političnega sistema in k državljanski vzgoji, lahko zaprosijo za naložbena posojila, s katerimi lahko povečajo produktivnost predvsem z nakupom ali nadgradnjo opreme.

Na Nizozemskem državni tiskovni sklad odobrava posojila ali subvencije časopisom oziroma političnim revijam, ki se znajdejo v finančnih težavah. Sklad pomaga tudi tistim časopisom, ki prispevajo k raznovrstnosti na tržišču. Zakon o medijih dovoljuje tudi prelivanje dela oglaševalskih sredstev elektronskih medijev k tiskanim medijem. Javne lokalne in regionalne radijske postaje pa ne smejo imeti oglasov, razen če se obvežejo, da bodo oglaševalske prihodke prepustili lokalnim in regionalnim tiskanim medijem.

Kljub prizadevanjem, da bi s subvencijami preprečili trend »umiranja časopisov«, se ta proces nadaljuje. Veliko komentatorjev se strinja, da so subvencije le poskus, da bi preprečili neizogibno. V kar nekaj primerih se je pokazalo, da so subvencije okrepile tiste medije, ki so že prej prevladovali na trgu. Nekateri strokovnjaki tudi trdijo, da subvencije časopisom odvzemajo sposobnost, da postanejo ekonomsko močnejši in da uporabljajo nove medijske tehnologije.

Skrb zbujajoče je tudi vprašanje vpliva države na medije s subvencijami. Nihče sicer ne trdi, da so neposreden instrument za pritisk na tisk, vendar pa je nekaj pomislekov, ali ni bila v nekaterih primerih dodelitev sredstev v Avstriji, Franciji in na Švedskem politično motivirana.

Čeprav je nekaj znamenj, da se subvencije zmanjšujejo, pa še vedno ostajajo pomemben del podpore medijem. Kritiki mislijo, da pomenijo subvencije proračunsko breme in da nimajo pozitivnih dolgoročnih učinkov. Njihov argument je, da bo časopis, ki se ne bo prilagodil trgu, propadel z ali brez subvencije. Kljub temu in težki zagotovitvi nevtralnosti ter pravične razdelitve pomoči se zdi, da se bodo subvencije v zahodni Evropi obdržale.

Manjšinski mediji – televizija, radio, časopisi, revije, spletne strani – so zelo povezani s skupnostmi, za katere delujejo, namreč z nacionalnimi in etničnimi manjšinami. Igrajo veliko vlogo pri preživetju manjšin, saj prek njih manjšine izražajo svoja stališča v svojem jeziku. Ti mediji prav tako do neke mere zagotavljajo, da se kulturna tradicija ne bo ohranjala le na folklorni ravni, ter da se bodo jeziki manjšin razvijali v skladu s potrebami moderne družbe. Manjšinski mediji imajo malo bralcev, poslušalcev in gledalcev, zato se z dobičkom ne morejo okoristiti. Lahko pa računajo na prostovoljne aktivnosti, ki izvirajo iz občutka pripadnosti isti skupnosti z enakimi vrednotami in podobnimi interesi. Novinarji, zaposleni v manjšinskih medijih, pogosto poudarjajo, da ne bi bilo nobene potrebe po dodeljevanju posebnih vladnih nadomestil, če bi bili obravnavani enakovredno z njihovimi kolegi v večinskih medijih.

Toda realnost na področju evropskih medijev je pokazala, da večina manjšinskih medijev ne more preživeti brez vladne podpore. Struktura manjšinskih medijev v vzhodni in srednji Evropi se je, enako kakor v večinskih medijih, korenito spremenila. Manjšinski mediji so bili (v nasprotju z ostalimi mediji) močno odvisni od vladne zakonodajalske politike in finančne podpore iz državnega proračuna. Demokratične spremembe po letu 1989 so prinesle nove predloge vladnih subvencij za manjšinske medije, toda manjšinske skupnosti so lahko precej aktivno sodelovale pri sprejemanju odločitev, kako razporediti sredstva.

Od leta 1989 je vlada Tadeusza Mazowieckega na Poljskem uveljavljala princip kulturnega pluralizma, kjer so tisk manjšin ne le dopuščali, temveč ga celo podprli. Takratni časopisi in revije niso več nadzorovali ali cenzurirali. Mnogi izmed njih so bili osnovani ali objavljeni pod nadzorstvom komunistične vlade v petdesetih letih (med njimi so bili beloruska Niwa –1956, ukrajinska Nasze Slowo – 1956, slovaški Život – 1958, litvanska Ausra – 1960, židovski Folk-Sztyme – 1946). Cenzura je bila odpravljena, pogoje za pridobitev dovoljenja je zamenjala preprosta registracija časopisov, kar je povzročilo spontan in velik porast števila časopisov, na primer ukrajinskih revij Lystok Myrjan, Holka, Osnowy, Swiczado ali nemških časopisov Westzeitung, Orthodox Fos in Protestant Ewangarda. Finančna podpora, ki jo je dodelilo ministrstvo za kulturo, je nekaterim manjšinskim skupinam (na primer romski in rusinski skupini) omogočila, da so svoj tisk objavile prvič po drugi svetovni vojni. Dva romska časopisa – mesečnik Rrom Po Drom, objavljen v poljščini in romščini, ter Pheniben-Dialog, ki izhaja na četrt leta v poljščini, je postavila na noge romska organizacija na Poljskem, medtem ko so Rusini začeli z objavljanjem treh dnevnikov: Besido, Watro in Zahorodo.

Vladne subvencije za tisk manjšinskih skupin je usklajeval in razporejal urad za nacionalno kulturo manjšin, ki je deloval v okviru ministrstva za kulturo in umetnost. Do 1994 je urad užival večje pristojnosti kakor mu je dovoljeval njegov formalni status. Manjšinski periodični tisk je bil še posebej zavarovan, saj so ga obravnavali kakor surogat kulturnih institucij. Leta 1994 se je vladna politika do manjšinskih skupnosti nekoliko spremenila. Urad ni več podpiral manjšinskih skupnosti na splošno, temveč se je odločil za podporo manjšinskih kultur. Pred kratkim je urad za nacionalno kulturo manjšin v okviru ministrstva za kulturo in nacionalno dediščino poskrbel za kritje 30–40 manjšinskih periodičnih časopisov (hkrati financira še vsaj en dnevnik za vsako manjšino registrirano pri kulturnem ministrstvu), od tega večinoma mesečnike in časopise, ki izhajajo na četrt leta. Leta 1998 je urad subvencioniral 33 manjšinskih periodičnih časopisov, od tega jih je bilo 20 objavljenih v jeziku manjšin. Vladna podpora za manjšinski tisk in neperiodične publikacije leta 1998 je znašala 134,732.800 tolarjev. Beloruske in ukrajinske manjšine so bile dobile najvišje subvencije, denarna pomoč romski skupini pa je bila precej nižja.

Del vladnih subvencij, ki bi omogočile vstop Romov v medije v okviru vladnega programa za romsko skupnost v provinci Malopolska, bo predvidoma na voljo med 2001–2003. Omenjeni program je najobsežnejši vladni program pod vodstvom oddelka za nacionalne manjšine v okviru ministrstva za notranje zadeve in administracijo. Mediji niso posebej omenjeni v programu projekta, toda iz proračuna bo šel denar za številne aktivnosti, ki so neposredno vezane na medije. Vsota, ki je predvidoma namenjena temam s področja medijev, znaša 28,313.600 tolarjev in predstavlja 76 odstotkov denarja, namenjenega produkciji televizijskih programov o romski skupnosti (ampak ne od romske skupnosti) na državni televiziji.

V proračunu, namenjenemu kategorijam, ki so v povezavi z mediji, izobraževanje novinarjev v romski skupnosti ali produkcija televizijskih in radijskih programov za romske novinarje v romskem jeziku nista niti omenjena.

Pri uradu za nacionalno kulturo manjšin, ki deluje v okviru ministrstva za kulturno in nacionalno dediščino, ni jasnih pravili, po katerih bi se dodeljevala sredstva za manjšinski tisk ali za uvajanje novih medijskih projektov manjšin. Urad žal nima jasno začrtanega postopka, po katerem bi izbiral projekte in jim dodeljeval finančno podporo, predstavniki manjšin pa pri takih odločitvah ne morejo sodelovati. Samovoljnost pri dodeljevanju subvencij je povzročila, da so manjšinski založniki postali odvisni od okusa in preferenc vladnih uslužbencev, ki jim ni treba dosledno upoštevati legalnih postopkov dodeljevanja denarne pomoči manjšinskemu tisku iz državnega proračuna.

Proti koncu devetdesetih je končno število aktivnih časopisov na Poljskem nihalo med 3500 in 4500, od tega je bilo 53–55 etničnih in religioznih manjšin registriranih v Katalogu poljskega tiska. Etnične manjšine same objavljajo, sodelujejo pri objavi ali produkciji 40 časopisov, medtem ko ministrstvo za kulturo nacionalne dediščine finančno podpira 30–35, kar je skupno en odstotek od vseh časopisov na Poljskem. Če to primerjamo z odstotkom manjšinske populacije, ki se giblje med 3–4 odstotki, lahko sklepamo, da so etnične manjšine na Poljskem v javnosti zastopane podpovprečno.

Leta 1994 je češka vlada sprejela listino v zvezi s politiko nacionalnih manjšin, ki so jo poimenovali Koncept vladnega pristopa k vprašanju nacionalnih manjšin v Češki republiki. Omenjeni dokument nima pravne moči, a vseeno določa vladno politiko do manjšin. Listina priznava šest področij, kjer so pravice nacionalnih in etničnih manjšin zagotovljene. Eno izmed njih je podajanje informacij v materinem jeziku.

Koncept, čeprav ni pravnomočen, določa osnovne poteze medijske politike, ki zadeva nacionalne manjšine. Prvič, objava periodičnega tiska v jeziku manjšin je zagotovljena s finančno pomočjo iz državnega proračuna; in drugič, pripadnikom nacionalnih manjšin bo zagotovljen ustrezen dostop do oddajanja na češkem radiu in televiziji. Prvi vidik medijske politike nalaga obveznost vladi, da se vključi v sofinanciranje manjšinskega tiska, medtem ko drugi vidik odločitev o tem, kako interpretirati »ustrezen dostop manjšinski predstavnikov« in kako ga prevesti v finančno pomoč, prepušča v roke češkemu radiu in televiziji. Ta vladni koncept je hkrati tudi določil osnovno institucionalno strukturo – izvršna oblast pripade v pristojnost posameznim ministrstvom in svetovalcem, funkcije usklajevanja pa izvaja svet za nacionalne manjšine v okviru vlade Češke republike.

Svet za nacionalne manjšine, ustanovljen maja 1994, vodi vladni pooblaščenec za človekove pravice. Sestavljen je iz predstavnikov sedmih nacionalnih manjšin (Slovaške, Romunije, Poljske, Nemčije, Madžarske, Ukrajine in Grčije) in vladnih uslužbencev. Svet daje priporočila za denarno pomoč manjšinskemu tisku, ki ga objavljajo manjšinski založniki.

Subvencije za objavo manjšinskih periodičnih časopisov se dodeljujejo neposredno iz državnega proračuna. Ta program je omogočil amandma k vladni resoluciji 771/1997 (Principi ekonomskega jamstva za objavo nacionalnega manjšinskega tiska), kjer je začrtan proces financiranja časopisov nacionalnih manjšin s strani vlade. Prošnjo za subvencioniranje publikacij nacionalnih manjšin iz državnega proračuna lahko predloži le združenje civilnih predstavnikov nacionalnih manjšin. Založnik lahko za subvencije zaprosi le v primeru, da je časopis že registriran pri ministrstvu za kulturo in da je na voljo v splošni prodaji. Razpis za subvencioniranje vlada objavi v državnih medijih. Prošnje sprejema svet za nacionalne manjšine vlade Češke republike. Nato jih pregleda ministrstvo za finance, ki nato svetu poda osnutek predvidenih dotacij iz državnega proračuna. Svet za nacionalne manjšine se na podlagi vsakega posameznega primera odloči, koliko bo v končni fazi znašala denarna pomoč manjšinskim založnikom. Subvencije potem izplača ministrstvo za kulturo. Glede na Principe ekonomskega jamstva za objavo nacionalnega manjšinskega tiska, mora svet pri dodeljevanju subvencij upoštevati različne kriterije usklajevanja: statistično število manjšinskih skupin (podatki so iz Cenzusa za leto 1991); specifičnost situacije za vsako manjšino posebej, njen položaj v sedanjem obdobju in bližnji preteklosti ter možnosti za prejemanje finančne podpore od zunaj; in podatke o nakladi in proračun za posamezni časopis.

Leta 2000 je češka vlada financirala 15 manjšinskih časopisov, kar je znašalo 150 milijonov tolarjev. Subvencijo iz državnega proračuna so prejeli štirje romunski, štirje poljski, trije slovaški časopisi, dva nemška, madžarski in ukrajinski. Češki model odločitev o dodeljevanju državnih subvencij manjšinskemu tisku ne zagotavlja neodvisnosti manjšinskega tiska od manjšinskih predstavnikov v svetu. Prav tako ne nudi možnosti novim projektom, da bi vstopili v sistem tekmovanja za subvencije z že uveljavljenim manjšinskim tiskom. Tako se torej vsako leto znova ustvarja status quo, ki ne daje nobenih možnosti za spremembe v strukturi manjšinskih medijev.

Do leta 1989 je bil manjšinski tisk Slovaške (takratne Češkoslovaške) v rokah komunistične vlade. Leta od 1989–1991 so bila manjšinam izjemno naklonjena. Manjšinski tisk ni bil več cenzuriran, ministrstvo za kulturo je razvilo politiko, v okviru katere so se iz vladnega proračuna financirale kulturne aktivnosti manjšin. Vendar v obdobju med 1994–1998, v času vlade Vladimirja Mečiarja, ni bilo več tako. Predstavniki nacionalnih manjšinskih skupin so takrat vladno politiko financiranja ostro obsodili. Še več, ti neuspehi so pripeljali do tega, da je kritično stališče izrazila tudi Evropska unija, saj je zaščita nacionalnih manjšin poglavitni politični kriterij za pristop k EU. V tem obdobju je Mečiarjeva vlada sistematično zniževala subvencije namenjene tisku in kulturnim aktivnostim nacionalnih manjšin. Sredstva so prihajala z zamudo in bila porazdeljena na nepošten način. Nekaj sredstev je šlo za projekte, ki niso bili v nobeni povezavi s kulturnim razvojem manjšin. Kot primer lahko navedemo financiranje dnevnika takratne vladajoče stranke HZDS (Gibanje za demokratično Slovaško) – Slovenska Republika.

Leta 1998 je ministrski predsednik Mikulaš Dzurinda sestavil novo vlado v skladu s parlamentarnimi volitvami istega leta. Stranka madžarske koalicije (SMK) je tako prišla v vlado, s čimer se je politiki za nacionalne manjšine prioriteta močno povečala. Pri ministrstvu za kulturo je bil osnovan oddelek za kulturo manjšin, mesto vladnega predstavnika Slovaške republike za človekove pravice in pravice manjšin ter regionalni razvoj. Iz vladnega poročila je bilo razvidno, da so osnovali in razglasili objektivni in transparentni sistem razdeljevanja finančnih sredstev namenjenih manjšinam. Ministrstvo za kulturo je izdelalo poseben načrt za kritje projektov, ki jih je predhodno ocenila komisija strokovnjakov. Tako je bila odločitev o distribuciji subvencij periodičnega in neperiodičnega manjšinskega tiska v rokah komisije strokovnjakov in njene podkomisije.

Člani teh komisij so izključni predstavniki manjšinskih skupin. Njihovo delovanje je določeno s kodeksom odobrenim od ministrstva za kulturo. Komisijo strokovnjakov sestavlja 19 članov, od tega pet predstavnikov madžarske manjšine, trije predstavniki romske manjšine, dva predstavnika češke manjšine in po en predstavnik rusinske, ukrajinske, nemške, hrvaške, bolgarske, poljske, židovske, moravske in ruske manjšine. Ne glede na število predstavnikov ima vsaka manjšina pravico do enega veljavnega volilnega glasu. Komisija strokovnjakov določa pravila za distribucijo subvencij na podlagi kriterijev ministrstva za kulturo. Projekte potem nadalje ocenjujejo podkomisije (za vsako manjšino je ena). Za razliko od češkega modela dodeljevanja sredstev, po katerem je pomoč porazdeljena na celotni manjšinski tisk, so na Slovaškem subvencije dodeljene vsaki posamezni manjšini posebej. Podkomisije nato poročajo o možnem nadaljnjem izboru finančnih sredstev komisiji strokovnjakov, ki odobri nakazilo denarne podpore za projekte manjšinskega tiska.

V lanskem letu je bilo tako financiranih 39 periodičnih časopisov, kar je znašalo skupno 81.488.250 tolarjev. Subvencije so dobili pet romunskih časopisov, devetnajst madžarskih, trije ukrajinski časopisi, pet rusinskih časopisov, pet čeških, nemški časopis, moravski časopis, bolgarski, poljski in židovski časopis.

Čeprav se je število časopisov, ki so bili subvencionirani, povečalo, pa je celotni znesek finančne pomoči v lanskem letu dejansko nižji, kar je poslabšalo položaj časopisov, katerih nizka izdaja kroji njihov (ne)uspeh na medijskem tržišču. Četudi so odločitve o razdeljevanju subvencij manjšinskemu tisku tako rekoč svobodne, pa proračunske restrikcije po mnenju nekaterih strokovnjakov ne ponujajo stabilne prihodnosti potrebam manjšin na področju medijskega udejstvovanja.

Za konec naj povemo, da je pri subvencioniranju manjšinskih medijev iz državnega proračuna na Poljskem, v Češki republiki in na Slovaškem zaznati podobnosti kakor tudi razlike. V vseh treh primerih je za izvajanje politike financiranja bolj ali manj odgovorno ministrstvo za kulturo. Brez te denarne pomoči manjšinski tisk ne bi mogel obstati na medijskem trgu. Bistvene razlike opazimo pri vsotah subvencij, namenjenih posameznim časopisom iz posameznih manjšin. Slovaški model pri tem ponuja veliko večjo fleksibilnost, kajti vsaka manjšina ima svojega predstavnika, ki o tem odloča, medtem ko se na Češkem te odločitve sprejemajo v ozkem krogu predstavnikov manjšin, slovaški model pa manjšinskih predstavnikov pri sprejemanju teh odločitev sploh ne vključuje. Na podlagi tega lahko slovaški model označimo kot »odprt«, a omejen glede na proračun, češki model kot »vključujoč«, toda zaprt, za poljskega pa lahko rečemo, da je »izključujoč«, saj dejansko izključuje predstavnike manjšin pri sprejemanju odločitev o subvencioniranju manjšinskih medijev.

V času političnih sprememb na Madžarskem so bili tisk, radio in televizija privatizirani. Kljub temu je država pri tem še igrala bolj ali manj izrazito vlogo, saj jih je financirala in imela določene sektorje še vedno v lasti. V tem članku želim razčleniti takratno delovanje države ter se osredotočiti na današnjo vladno politiko v odnosu do medijev. Tiskovni trg na Madžarskem nikoli ni deloval popolnoma svobodno. Zaradi majhnega števila občinstva in slabega oglaševanja je samo peščica političnih časopisov prinašala dobiček. Državna denarna pomoč je bila vedno predpogoj za obstoj večine časopisja. Subvencioniranje ima na Madžarskem precej dolgo tradicijo, saj je vlada namenjala sredstva že v času socializma, čemur so bile naklonjene tudi demokratično izvoljene vlade v devetdesetih letih.

Vendar Madžarska še vedno nima ustanovljenega svojega tiskovnega sklada. Po mnenju mnogih analitikov je dejstvo, da Madžarska še nima institucionaliziranega mehanizma za finančno pomoč medijem, precejšnja ovira, kajti časopisi zaenkrat sredstva dobivajo le na podlagi političnih zaslug. Čeprav so vse demokratične vlade v devetdesetih do neke mere podprle časopisje (seveda iz čisto političnih nagibov), bom tukaj obravnaval razvoj dogodkov od časa, ko je desna, konservativna koalicija pod vodstvom ministrskega predsednika Viktorja Orbana poleti leta 1998 prevzela kabinet.


izpis