N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
december 2011
maj 2011
december 2010
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
maj 2008
december 2007
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
uvodnik
analize medijskega poročanja
poskus prevzema nacionalne tv
odziv
programska zasnova časopisa
zdravniki in novinarji
novinarski sindikat
novinarji na reklamnih panojih
izobraževanje novinarjev
internet
reguliranje elektronskih medijev
novo v zbirki mediawatch
foto
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Boris Čibej
Krivi so uredniki
»Zaposlenost« medijev
Nedavna vrnitev medijskega artista Joeya Skaggsa na ›prizorišče zločina‹ (v Slovenijo, kjer se je delno odvijala njegova predzadnja medijska potegavščina Biopeep) je pokazala vsaj dve značilnosti medijskega pokrivanja »dogodkov«. Ti dve značilnosti, ki seveda nista nič specifično slovenskega, bi lahko z delovnima naslovoma poimenovali »uredniško strukturirana realnost poročanja« in »zaplankanost medijev«.

Ko so se novinarji - med njimi tudi tisti, ki so o proslulem neetičnem genetskem projektu Biopeep poročali - zbirali na novinarskem večeru v ljubljanskem [kucu, je bilo za njih eno ključnih, a nikoli povsem neposredno zastavljenih vprašanj: »Kako bi lahko Skaggs razložil, zakaj slovenski novinarji niso nasedli njegovi potegavščini? Kako to, da so o celotni potegavščini poročali dokaj profesionalno in že po prvih vesteh namignili, da gre za morebiten nateg?« Priznam, da sem se kot nekdo, ki je bil pri tem projektu malce več kot nedolžen opazovalec, še kakšen teden pred tem tudi sam spraševal nekaj podobnega.

Ko pa sem si med pripravljanjem na že 13. mednarodni novinarski večer še enkrat pregledal »press clippinge«, sem se zavedel, kako napačno je takšno vprašanje zastavljeno. Podobnemu »ideološkemu« triku o profesionalnosti novinarskega poročanja bi nasedli, če bi hvalili novinarja, ki bi v povsem »korektnem«, »objektivnem« prispevku spregovoril o anonimnem internetskem sporočilu, ki govori o čudnih spolnih igricah visokega slovenskega politika. Čeprav bi novinar v prispevku še tako prepričljivo ovrgel vse insinuacije v anonimki, katere absurdnost bi z zgovornim molkom o vsej zadevi komentiral tudi dotični politik, bi priokus ostal podoben kot pri zgodbi o domnevnem neetičnem genetskem raziskovanju na Institutu Jožef Stefan: če vse tako kaže, da gre zgolj za potegavščino, zakaj o tem potem sploh poročati? In v tem je Skaggsova potegavščina uspela.

Vprašanje je torej treba postaviti v drugem registru, kot je ta o profesionalnosti novinarskega poročanja. Novinarji so namreč imeli prav: po naročilu svojega urednika so o »nedogodku« poročali povsem profesionalno, kolikor so pač v pomanjkanju časa to lahko storili. Za to, da je potegavščina uspela, so bili krivi predvsem uredniki (=informacijski menedžerji), ki so novinarje poslali pokrivat ta »nedogodek« in se potem tudi odločili, da ta ›nedogodek‹ uvrstijo med najpomembnejše dogodke minulega dneva. @al pa zaslepljenost v novinarski srenji, ki je bila celo ponosna na svoje poročanje o nedogodku, kaže le na to, da postaja koncept zabaviščno zastavljene realnosti tržno usmerjenega urednika postaja prava realnost tudi za novinarje same. Sami novinarji, ki se hvalijo s profesionalnostjo svojega dela, ne vidijo elementarnejše »neprofesionalnosti«, ki sega onstran bebavo pozitivističnega koncepta objektivnosti (ali poročanja o »obeh« straneh) in ki zadeva izbor, montažo in vrstni red informacij. S tem pa pridemo do druge značilnosti poročanja o Biopeepu. »Nikoli ne bi poročali o tem, če ne bi bilo zraven Jožefa Stefana,« je zagodrnjal Joey Skaggs, ko sva pred njegovim nastopom pregledovala še zadnje televizijske posnetke. In prav je imel. Že če bi v raci nastopil kakšen italijanski ali avstrijski znanstveni institut, se »nedogodek« ne bi znašel na straneh slovenskih časopisov in med prvimi, udarnimi novicami na televiziji. Sicer pa si ta fenomen »zaplankanosti«, ki včasih meji že na ksenofobijo, rasizem in šovinizem, poglejmo na drugem primeru, ki je konec marca skorajda postal novica dneva.

Tridesetega marca 1998 se je pri Logatcu zaletel tovornjak. Nesreča kot nesreča, bi rekli. Nesreča s precejšnjim številom ranjenih (tudi huje) skoraj vedno pride med najpomembnejše vesti minulega dneva. Novinarji (bolje: uredniki oziroma voditelji) jo večinoma tudi zapakirajo v običajne litanije o izumiranju slovenskega naroda in podobne ideološke floskule. Vsaka nesreča namreč za medije ni pomembna le zaradi individualnih žrtev, temveč tudi (in predvsem) zaradi najedanja (že tako ogrožene) nacionalne substance.

Toda ta nesreča je bila nekaj posebnega. Tovornjak z mariborsko registracijo je namreč imel zadaj posebej predelan bunker, v katerem so se skrivali tuji državljani, domnevni Kitajci, ki so hoteli čez slovensko ozemlje prebegniti na tako opevani Zahod. In kakšna so bila poročila o tej nesreči? Naslovi so dovolj zgovorni: »V prometni nesreči odkrili ilegalce« (Dnevnik, 31. 3.), »V pločevini ukleščeni Kitajci« (Slovenske novice, 31. 3.), »Trinajst Kitajcev je imelo smolo« (Delo, 31. 3.). Toda najbolj ksenofobičen je bil tistega predzadnjega marca POP TV. Glavni fokus celotnega poročila o nesreči se je vrtel okrog tega, koliko bo takšna nesreča stala uboge slovenske davkoplačevalce. Spet katastrofa na slovenskih cestah torej. Če že ne poginejo ubogi Slovenci, potem se pa gredo zaletavat ilegalni tujci, za zdravljenje katerih morajo spet plačati ubogi Slovenci, že tako ali tako pod težkim finančnim bremenom, ki ga za naš proračun predstavljajo vsi ti ilegalni tujci.

Bi takšna televizija res poročala o neetičnih genetskih poskusih, ki se dogajajo zunaj slovenskih meja?

izpis

Tonči Kuzmanić

»Hitler je dobro reševal problem brezposelnosti.«
Nočna kronika Nedela: od ogroženosti identitete do identitete ogroženosti
Študija z naslovom Nočna kronika Nedela: od ogroženosti identitete do identitete ogroženosti je poskus analitične preiskave rubrike Nočna kronika v tedniku Nedelo, ki se občasno pojavlja tudi v posebej za to priložnost podčrtani obliki Delove nočne kronike čez teden. Nočna kronika je rubrika, ki se od jeseni 1995 pojavlja vsako nedeljo v Nedelu. Študija je nastala po dveletni analitični preiskavi rubrike, o kateri sklepam, da je v Sloveniji »eden najbolj sistematičnih in konstantnih virov medijsko (in zatorej javno) izražene nestrpnosti do tujcev in nasploh do drugačnih«. Študija je del raziskovalnega poročila Politični ekstremizem in nasilje proti tujcem in drugačnim (izvajalec: Mirovni inštitut) in je v celoti objavljena v zadnji številki Časopisa za kritiko znanosti. Razlogov za natančno preiskavo omenjene rubrike v obdobju med 5. 11. 1995 in 13. 8. 1997 je bilo več: poleg raziskovalne radovednosti je odločala metodičnost načina (ekstremen, skrajnosten) prikaz in neskončna lahkotnost, s katero avtor M. S. podaja tedensko skrajno občutljivo materijo v Nočni kroniki. Poleg tega pa je tu tudi dejstvo, da najmočnejša slovenska medijska hiša Delo stotisočeri bralski množici promptno in brebrižno servira ustrezne količine mačističnega, ksenofobičnega in rasističnega berila. Nočna kronika je eden najbolj sistematičnih in konstantnih virov medijsko (in zatorej javno) izražene »nestrpnosti do tujcev« in nasploh do drugačnih (tudi do žensk) na Slovenskem, o kateri pa se, žal, v novinarskih, pravniških, kaj šele v znanstvenih družboslovnih in humanističnih krogih za zdaj bolj malo preudarja.

Običajno je, da se časopisne rubrike, kot je Nočna kronika, ukvarjajo s temačno, bolj ali manj »kriminalno« platjo nekega vsakdanjika. Obrat »običajne« nočne kronike na način M. S.-ja v Nedelu sestoji iz treh komplementarnih elementov ali korakov. Prvič, iz razširitve tematike Nočne kronike na vse plati (socialna, ekonomska, politična, kulturna...) javnega življenja. Drugič, iz značilnega simbolnega obrata: nočna kronika Nedela se namreč ne začenja več »običajno« z umori, nesrečami, krajami in posilstvi, pač pa z vseobsežnim nečrnokroniškim komentiranjem izstopajočih političnih, kulturnih, socialnih in siceršnjih dogodkov in pojavov, katerim se - to pa je verjetno še ostanek starega razumevanja kronike (»kontinuiteta«) - umetno pristavljajo telegrafsko predstavljena policijska poročila o kriminaliteti. Izginjanje nočne kronike v tradicionalnem pomenu besede čedalje bolj nadomešča nočnokronična kriminalizacija celotnega slovenskega postsocialističnega vsakdanjika.

S tretjim revolucionarno-inovativnim elementom Nočne kronike, ki je odločilnega analitičnega (tako formalnega kot tudi vsebinskega) pomena, se praviloma srečamo že v prvih stavkih posamezne kolumne. To je vprašanje vpeljave »subjekta izjavljanja«, to so »pivci«, oz. statusa te kolektivitete prvega dela Nočne kronike.

Projekta sem se lotil izhajajoč iz hipoteze, ki je skozi delo pri raziskavi samo pridobivala veljavo oz. se je empirično potrjevala: namreč da gre za najbolj izrazito kolektivno zavedno in nadvse javno ustvarjanje, ki - četudi zgolj kot simptom - z vso močjo svojega primitivizma in prepotentnosti neskončno natančno priča o nekem žalostnem in obžalovanja vrednem liku »duha naroda« v nekem postsocialističnem in povojnem obdobju tukajšnje zgodovine.

Oglejmo si konkretne rasistične elemente v ožjem pomenu besede, ki se ponavljajo pri prvem pivskem možu in posamezne značilne načine njihovega funkcioniranja. Začnemo lahko s sklicevanjem na biološke oz. genetske značilnosti drugih na eksplicitni ravni. Ko se, denimo, pivci in »M. S. skupaj z njimi« sprašujejo, zakaj begunci nočejo domov, odgovarjajo povsem nedvomno: »Med pivci je zakoreninjena misel, da nočejo, da jim je tu čisto lepo, jadikujo pa pač iz navade, v genih imajo to. Pa mnogi jim nasedajo, pomoč sem, pomoč tja...« Sklicevanje na kri, raso in barvo pa se lahko nanaša tudi na Slovence. Po izbruhu krize v Albaniji M. S. komentira: »Vsi so prepričani, da si naša oblast spet mane roke, ker se bodo spet napolnili begunski centri s prišleki iz Albanije in se bodo prodajala državljanstva in plemenitila slovenska kri«. V tem istem kontekstu naš avtor z zaskrbljenostjo opazuje pritakanja »tujerodnih«, med njimi tudi »Azijatov«. »Tudi Kitajcev je že kar precej in vedno več, pa kaj hočemo, če smo kulturna in možganska greznica, zakaj ne bi bili še rasna. Narodna zavest in pripadnost je tako ali tako že sramota in nekakšna motnja v komunikaciji. Pravijo, da je zadnja ovira padla s posvojitvijo hokejskega zamorca...«

Zamorcev pa je v M. S.-jevem opusu kar lepo število. Ko se huduje nad »državljanstvi«, kar je klasična pivska tema, zajedljivo pravi, da »te dni bodo Zairci po zgledu Slovencev začeli deliti državljanstvo Tutsijem in Hutujcem po osem kovačev in da bosta odslej tam mir in bratstvo«.

Ne glede na to, kateri so tisti drugi z oznakami »južnjaki«, »Balkanci«, »oni od spodaj«..., jih pivci označujejo za »robo«, »jato«, »krdelo« ali »pasmo«. »Skrbi nas«, pravi nekje avtor, »identiteta Kosovcev in nasilje Srbov, sami pa si vlačimo ›na dom‹ vsemogočo robo«. Ko pivski avtor govori o miru v Sarajevu, pravi, da se pivci »hahljajo«, ker se le-ti pač ne morejo zmeniti in doseči mir. »Takšne so pač te pasme«, pravijo pivci in značilno pristavljajo, »pa ne, da bi bila naša kaj boljša, vsaj vodstvena«. Če pa se pojavi kakšna »svinjarija,... zlasti še nedokazljiva svinjarija, menijo pivci, dregneš, pa najdeš bitje s pol strešice, kakšen gnojen ostanek partije ali že česa, v glavnem kakšen balkanski stvorček«.

Tako kot »druge« spravi v »krdelo«, »jato«, »pasmo«, ali pa iz njih naredi »balkanske stvorčke«, »bitja s pol strešice«, tudi domačega politika dehumanizira ali »poživali«. Predsedniku države se zgodi tole: v kontekstu kandidacijskega postopka za predsednika Republike Slovenije prvi med pivci pravi, da njegovi sotrpini »že iščejo kanidate za očeta (naroda, op. T. K.), eni po Fužinah in Štepanjcu, drugi, radikalnejši pa so se odpravili v zoo«.

Navsezadnje je v ustvarjalnosti M. S.-ja prisoten tudi vrhovni guru, ki ga pivci celo ljubkovalno imenujejo z Adi. »Nekateri (pivci, op. T. K.) so se spomnili obletnice Adijevega (Adolfa Hitlerja, op. T. K.) rojstva in smrti in menili, da je dobro reševal probleme brezposelnosti«.

izpis

Edo Pajk

Medijski stereotipi
Nestrpnost v slovenskem tisku
V Remedii, zavodu za preučevanje medijev, založništvo in raziskave v ustanavljanju, smo v obdobju od 1. do 31. marca 1998 spremljali nekatere tiskane medije. Zanimali so nas pojavi neposredno in posredno izražene rasne, nacionalne, verske, spolne in druge nestrpnosti in z njo povezanih stereotipov. V tekstu opozarjamo samo na nekatere najpogostejše ali najostrejše.

Delo
Pri dnevniku Delo pojave nestrpnosti največkrat opazimo v kroniki. Običajno gre za poudarjanje neslovenske narodnostni storilke ali storilca kaznivega dejanja in povezovanje tuje narodnosti storilca ali storilke s kaznivim dejanjem. Na ta način se krepi stereotip o kriminaliteti med slovenskimi državljankami in državljani drugih (predvsem južnoslovanskih) narodnosti, kar povečuje nestrpnost do pripadnic in pripadnikov te skupine. S tem je povezan tudi problem razkrivanja identitete obdolženk in obdolžencev, saj MNZ medijem v mnogih primerih namesto nevtralnih začetnic imena in priimka posreduje rojstno ime in začetnico priimka obdolženca, kar je po ugotovitvah mnogih ustanov (tudi slovenskega ombudsmana) kršitev človekovih pravic. Verjetnost, da bodo znanci obdolženca po takšnem opisu prepoznali in da bo imel, še preden se mu dokaže krivda, težave, seveda strmo naraste, zato bi morali na mnz tovrstne podatke uskladiti s pravnimi normami in ponovno preiti k označevanju obdolžencev zgolj z začetnicami imena in priimka. Zastavlja se tudi vprašanje, zakaj so na mnz takšno spremembo sploh uvedli in ali morda v ozadju ni bila želja, da bi se z imenom lahko razkrila tudi nacionalna pripadnost obdolženke oz. obdolženca. Nekaj primerov: Avtor članka »V Posavju se srečujejo z organiziranim kriminalom« (16. 3., stran 7) povezuje kazniva dejanja z narodnostjo storilcev: »Prebežnikom je nudilo pomoč 24 oseb, med njimi samo trije Slovenci.«

V članku »Prvi korak k razbitju izsiljevalske skupine« (19. 3., stran 8) avtor zapiše: »Aretirani so bili ›južnjaki‹, menda Črnogorci...« Tu se (resda v narekovaju) pojavi celo zaničljiv izraz za ljudi iz nekdanje Jugoslavije. Narekovaji seveda prav nič ne zmanjšajo nesprejemljivosti takšnega poimenovanja.

Družina
Družina je katoliški in politično konservativen časopis. Opozorili bi na nekatere formulacije, pri katerih ne gre zgolj za zagovarjanje svojih stališč in za polemiko z nasprotnimi stališči, ampak za izključevanje vseh, ki razmišljajo drugače. Tarča napada je tako lahko kar postmoderna družba v Sloveniji nasploh: »S sodobno, kleno, jedrnato in v tradiciji ukoreninjeno besedo mora sodobni teolog odgovarjati na izzive medijsko manipulirane, apatične in individualistično usmerjene postmoderne družbe, ki smo ji priče v Sloveniji.« (Družina 12, str. 1) V ozadju polemik o problematiki gozdov vidi Družina zaroto in namerno zavajanje javnosti: »Vsakemu dobromislečemu človeku... se je lahko utrnila misel, da večkrat vse skupaj meji na gonjo, ki hoče zakriti življenjsko veliko pomembnejše probleme in vprašanja naše države.« (isto, str. 13) V tej gonji naj bi sodelovali kar vsi mediji: »Vsa slovenska javna glasila so pri tej gonji izdatno sodelovala, nekatera pa so se pri tem še posebej izkazala.« (isto, str. 14) Isti avtor, Alojz Rebula, v 18. številki k temu doda še eksplicitni evropocentrični rasizem: »Na katero ladjo naj se mladi Slovenec varneje vkrca, kakor na to (cerkev, op. a.)? (...) Na kakšen orientalski splav, pijan od azijatske iracionalnosti?« (Družina 18, str. 24)

Mag
Ena od značilnosti Maga je, da se osebnosti, ki jim je Mag naklonjen, nikoli ne znajdejo v satiričnih rubrikah. Ob navidezni odprtosti (erotične fotografije, moda, znanost, ipd.) propagira poleg točno določnih političnih tudi jasno izražene (skrajno konservativne) kulturne vrednote. V svoji deveti letošnji številki Mag komentira tudi afero Strelnikoff. »Genocidnosti in nestrpnosti v naši državi kot da ni videti konca«, ugotavlja v komentarju z naslovom »Podganotvorci«. Potem ko provokaciji skupine Strelnikoff nalepi etiketo genocidnosti, pa se jim postavi v bran pred morebitnimi pogromi: »Če je njihovo dejanje ›pokrito‹ s pojmom umetniške svobode, šteje pa le to, kar narediš fizično, potem si nekdo lahko privošči nagovoriti labilne fanatike in skrajne desničarje, naj te ljudi kratko malo pobijejo. (...) Držo tolerance do njih bom zagovarjal tudi, ko bodo gorele trgovine, kjer bodo prodajali sporne cedeje.« (Mag 9, str. 41) Toda ali s tem labilnih fanatikov ne nagovarja ravno sam Mag?

izpis

 S O R O D N E   T E M E

sovražni govor in medijski diskurz

Medijska preža
Renata Šribar
Ženski vstop: Vstajništvo in spol v medijih
Melita Zajc
Ne le nevarnosti, glejmo raje prednosti novih prostorov javne komunikacije
Jernej Rovšek
Najbolje, da je odziv takojšen in tam, kjer je bila sovražnost izrečena
Lija Mihelič
Z dvotirno obravnavo nad sovražni govor na spletu
Kaja Jakopič
Profesionalni razpihovalci sovražnega govora na spletu
Renata Šribar
Premalo in preveč spola
Ekskrementi
Renata Šribar
»Diskretne« medijske diskriminacije in prisilni androcentrizmi
Iztok Šori, Veronika Bajt
Novi digitalni mediji, seksualnost in migracije
Ekskrementi
Janez Polajnar
Corruptio optimi pessima ali kako je končalo prvo slovensko gledališče
Lija Mihelič, Miha Glavač
Prijavitelji dojemajo govor kot kazniv v zelo širokem obsegu
Sonja Merljak Zdovc
Spletni komentarji: kako pregnati sovražni govor?
Jernej Rovšek
Splet ne more biti izjema
Danijela Tamše
Bosanski delavec ni več prikazan kot tat služb, je pa zreduciran na nemočno žrtev
Tanja Petrović
Tako evropsko
Roman Kuhar
S sovražnim govorom je križ
Veronika Bajt
Onkraj metodološkega rasizma in privilegija koncepta belskosti
Renata Šribar
Regresija javnega diskurza o spolih, spolni usmerjenosti, starševstvu in družini
Renata Šribar
Portretiranje »levih« političark in potentnost desne politike
Ekskrementi
Eva Vrtačič
(Kulturni) Boj na računalnik
Marko Zajc
Zakaj sodobna homofobija spominja na nekdanji antisemitizem?
Viktor Ivančić
Prodor v odlagališče demonov
Ekskrementi
Mitja Velikonja
»TU JE SLO!« »JEBI GA I MI SMO TU« – (Anti)balkanski grafiti in street art slovenske urbane krajine
[1]
Tomaž Pušnik
Konstrukcija Balkana skozi vic v Sloveniji
Jernej Rovšek
Ali je sovražni govor sploh mogoče omejiti?
Sonja Merljak Zdovc
Samoregulacija spletnih medijev: kodeks, moderiranje in celostna registracija uporabnikov
Vesna Kobal
Čakajoč na »pravega«: reprezentacija samskih žensk v reviji Cosmopolitan
Suzana Oreški
Reprezentacije norosti: Privabljanje gledalcev z omalovaževanjem podobe ljudi, potisnjenih na rob
Suzana Oreški
Diskurzi družbenih avtoritet o duševnem zdravju – ovira vključujočim družbenim praksam
Špela Mihevc
So situacije z mediji, ki bi jih želeli spremeniti
Ekskrementi
Marko Zajc
»Tista neverjetna glupost«
Sonja Merljak Zdovc
Mednarodna nagrada za pogum v novinarstvu Claudii Julieti Duque in Vicky Ntetema
Ekskrementi
Andreja Trdina
Spet doma: zamolčevanje razrednih razlik v konstrukciji slovenske običajnosti
Andrej Motl
Sovražni govor v slovenskih medijih na spletu
Renata Šribar
Globalni monitoring medijev: komaj vsaka peta intervjuvana ekspertna oseba ženskega spola
Andrej Motl
Rasizem na internetu
Gorazd Kovačič
Otroške sanje vrhunskih športnikov in slovenska nacija
Brankica Petković
Slovenija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja 200.000 ljudi
Claire Frachon
Francija: Boljša medijska zastopanost legitimna težnja milijonov ljudi
Ekskrementi
Lana Zdravković
Ljudje niso edine živali, ki se smejijo!
Marko Zajc
»Zamorcev ne bomo umivali«
Suzana Oreški
Hendikep kot parodija – Primer razvedrilne oddaje As ti tud not padu?
Renata Šribar
Spol kot spotika Mladine
Roman Kuhar
V imenu družine potvarjajo podatke
Andraž Teršek
Pasti in spodrsljaji svobode izražanja[1]
Saša Banjanac Lubej
Odgovornost novinarjev v vojni v nekdanji Jugoslaviji – Lustracija, sojenje ali pozaba
Ekskrementi
Viktor Ivančić
Hrvaška in Slovenija: Nacionalistična jugonostalgija
Gojko Bervar
Islam in mediji
Gojko Bervar
Muslimanska skupnost ne obstaja, obstajajo muslimanske skupnosti
Nina A. Vobič
Razprava o gradnji džamije in konstrukti o slovenski kulturni podobi
Vesna Vravnik
Lezbična seksualnost prikazana s fotografijami, gejevska zakrita v karikaturah
Marko Zajc, Janez Polajnar
»Za mastne dohodke lastne«
Ekskrementi
Gorazd Kovačič
Slovenski mediji o Kosovu – skozi prizmo velikih sil
Enisa Brizani
Zakaj RKC na spletni strani ne uprablja izraza Rom, temveč Cigan?
Taja Kramberger
Afera Dreyfus in tiskani mediji
Tanja Petrović
Spomin, izkušnja in raba jezika: primer Jugoslovanske ljudske armade
Robert Bobnič
Nezdrava mitologija tv-oddaje Na zdravje!
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Hvala za trud, toda ostanimo raje pri dejstvih
Ekskrementi
Nena Močnik
Mitološke koncepcije v zahodni Evropi živečih Turkov
Nina A. Vobič
Nelagodje, ko bo »komunistični drugi« postal središče sveta
Lana Zdravković
O pravici, ki jo hočemo uveljaviti
Ana Podvršič
Romi v Grosuplju: Romano Čačipe – Namišljene podobe
Tina Cigler
Romi v Novem mestu: Spregledani pozitivni premiki
Ekskrementi
Renata Šribar
Vloga medijev pri (ne)enakih možnostih žensk za politično participacijo v Sloveniji
Nina Djordjević
Medijske reprezentacije kosovske krize v letu 1999
Jurij Popov
O prostituciji in trgovini z ljudmi površno in senzacionalistično
Julija Sardelić, Miro Samardžija, Ksenija H. Vidmar
Medijski spektakel o družini Strojan
Lev Centrih
»Cigo iz Ambrusa«, dojenčkov smeh, vrtnice iz srčka in »jedi govna«
Eva Batista, Tea Golob
Medijska podoba centra za tujce – Utiranje poti za kulturni rasizem
Andrea Kosenjak
Podoba Balkancev v slovenskih medijih – Umazani, brezzobi, zli
Roman Kuhar
Kako je začela izhajati »revija, kjer je vse prav«?
Ekskrementi
Renata Šribar
Predvolilni primer medijske spolne diskriminacije
Nataša Čebular
Politizacija v medijih: primer džamije
Emina Zejnić
Lokalne volitve – Medijsko sprenevedanje
Brankica Petković
Romi v medijih – priložnost za ozaveščanje o diskriminaciji
Ekskrementi
Ksenija H. Vidmar
Multikulturna Evropa?
Bashy Quraishy
Danska, kako pogrešam tvojo humanost
Anne Knudsen
Danska: Karikature v luči priseljenske politike
Nika Susman
Francija: dvojna merila boja proti cenzuri
Sonja Merljak
O samocenzuri, cenzuri in ustrahovanju
Admir Baltić
Kaplja čez rob
Gojko Bervar
Evropske mule, karikatura in kodeks
Neva Nahtigal
Ni samo regulacija
Ekskrementi
Aldo Milohnić, Eva Metlikovič
Narisani izbrisani
Tonči Kuzmanić
Razkosanje žensk ali l'homme n'existe pas
Lilijana Burcar
»Razočarane feministke, razočarane ženske, razočarani moški«
Kaja Jakopič
Boj proti sovraštvu na medmrežju ali boj z mlini na veter
Alenka Bezjak
Medijske reprezentacije Afrike
Ekskrementi
Gojko Bervar
Mediji in manjšine, Slovenija in Velika Britanija
Renata Šribar
Političarke in medijski stereotipi
Majda Hrženjak
»Materinstvo in kariera« kot oglasna priloga
Lilijana Burcar
Seks v mačo cityju
Ekskrementi
Dušan Rebolj
Mrtvi ilegalci in preplašeni ostali
Gorazd Kovačič
Srce v breznu, amnezija in rasizem
Alenka Kotnik
Mediji o Bršljinu: Učitelj domnevno nasilen, Romi zagotovo
Tanja Taštanoska
Pravica do imena, do jezika in do medija
Iztok Šori
Medijska percepcija smrti Olene Popik
Marko Savić
Globalizacija in nacionalizmi v športu1
Živa Humer, Mojca Sušnik
Politika enakih možnosti žensk in moških brez medijske pozornosti
Zlatko Skrbiš
Avstralija: Zaliv Guantanamo in politika avstralske pripadnosti1
Ciril Oberstar
Teorija bistvenih stranskih proizvodov razprave – Primer izbrisanih
Maks Kaš
Proizvodnja javnega jezika – Mi o Romih
Ignacio Ramonet
Za svobodne medije*
Ekskrementi
Brankica Petković
Medijski linč – Domnevni posiljevalec osumljen, obtožen in obsojen
Urška Mlinarič
O silhueti džamije in trpljenju Slovencev
Gorazd Kovačič
Izbrisani prikazani kot problem, ne kot oškodovanci
Lea Širok
Medijska slika odstopa italijanskega poslanca v slovenskem parlamentu
Matej Kovačič
Zmago Jelinčič na RGL
Nataša Velikonja
Spopad stališč kot medijski konstrukt
Ekskrementi
Matevž Krivic
Mediji o izbrisanih
Mojca Pajnik
Polarizacija prostitucije: biznis ali javna nemorala
Jasminka Dedić
Hrvaška: Tisk o diskriminaciji Romov
Gorazd Kovačič
Nato: »Zaustavite levico!«
Alenka Kotnik
Islam: Bav bav Alah(1)
Tonči Kuzmanić
Nato: Leninismo, blanquismo e natoismo – senza gusto!
Mojca Pajnik
Islam: Spektakularno o džamiji
Simona Zavratnik Zimic
Islam: Človekove pravice kot ljubiteljska dejavnost
Renata Šribar
Pornografija: Po protipornografskemu ukrepu medijskega inšpektorja
Mojca Pajnik
Pornografija: Ženske med spolnostjo in pornografijo
Brankica Petković
Romi: Lahko je nič ne vedeti o Romih
Lucija Bošnik
Islam v zahodnih medijih
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Brankica Petković
Boj med politiko vključevanja in zavračanja Romov
Roman Kuhar
Homoseksualnost brez obraza
Antipoezija v reviji Maturant&ka
Tonči Kuzmanić
Cannibalismo con gusto ali nacionalna pojedina à la Jelinčič (kulinarična analiza)
Roman Kuhar
Moč besed Borisa Ježa
Špela Šebenik
Protiglobalizacijsko gibanje – medijski konstrukt
Dušan Rebolj
Pritožbe zoper diskriminacijsko poročanje
Peter Stankovič
Nacionalistična prisvojitev nogometnega preporoda v Sloveniji
Roman Kuhar
Pedri, čefurji, pa še rdeče oblečeni
Lea Širok
Italijani in italijanska manjšina v slovenskih medijih
Simona Zavratnik Zimic
(Nove) etnične manjšine v Sloveniji?
Georgios N. Papadakis
Grčija
Mediji brez manjšin
Maria Yaneva
Bolgarija
Romi osovraženi tudi ko so bogati
Gordana Vilović
Hrvaška
Manjšine in novinarska etika
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Lucija Bošnik
Svetovni mediji o 11. septembru in vojni v Afganistanu
Gorazd Kovačič
Za Nato z vsemi sredstvi
Marta Gregorčič
Poročanje Dela o nenasilju v Münchnu
Borut Osonkar
Spontana ideologija novinarstva
Denis Mancevič, Marjana Grčman, Živa Pogačnik
Vojna medijskega spektakla
Lucija Bošnik
Novinarji proti Miloševiću
Polona Movrin
Domneva nedolžnosti v medijih
Alenka Kotnik
Romi v medijih še vedno le kot problem
Majda Hrženjak
Konzervativnost kljub navidezni sodobnosti
Vesna Leskošek
Legalizacija ali dekriminalizacija prostitucije
Matej Kos
Drugačna vizija Pohorja ne dobi medijske pozornosti
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Gorazd Kovačič
Razcvet natoskepticizma v vodilnih medijih
Alenka Kotnik
"Skrajneži" v slovenskih medijih
Roman Kuhar
Geji in lezbijke vam želijo lep dan
Gašper Malej
Legitimiziranje antikulturnega diskurza dr. Ruglja
Nevenka Dobljekar
Položaj žensk v medijih
Sabina Mihelj
Podobe žensk v medijih
Roman Kuhar
Misice kot piščančje horde?
Alenka Kotnik
Otroci in mladostniki v medijih
Igor Ž. Žagar
Kolumnisti sami izbirajo teme
Tanja Keršmanc
Vsaka zavrnitev objave še ni cenzura
Saša Bojc
Slovenski negativni junak Slobodan Milošević
Matthew A. Killmeier
Mobiliziranje ameriške javnosti
Karina Cunder
Vzpon ekološkega novinarstva
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Alenka Kotnik
V slogu očitne agitacije
Mojca Sušnik
»Že tako je malo pravih Slovencev!«
Simon Delakorda
Gola telesa in prazne epruvete
Srečo Dragoš
Umetna oploditev v katoliških medijih
Majda Hrženjak
Legitimiziranje neenakosti
Saša Banjanac Lubej
Sabina Obolnar, Slovenka
Peter Jančič
Zlorabljen medijski interes
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Roman Kuhar
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela – Drugič
Barbara Vodopivec
Tajnice, čistilke, gospodinje…
Dejan Pušenjak
Katarza slovenskih medijev
Alenka Kotnik
Sovražna retorika medijev
Roman Kuhar
V obljubljeni deželi ksenofobije
Bojan Veselinovič
Radijski spot pripravilo uredništvo
Tanja Gerkšič
Ekskrementi
Nikolai Jeffs
Podoba Afrike v slovenskih medijih
Suzana Tratnik
Tabloidna metaforika v črni kroniki Dela
Marjan Ogrinc
Mediji ignorirajo rock
Ekskrementi
Edo Pajk
Ekskrementi
Sebastian Reinfeldt
Mi proti njim
Barbara Kelbl
Rome spet kriminalizirajo
Gregor Belušič
O beguncih površno in brezčutno
Miha Ceglar
Kdo je vandal?
Vine Bešter
Na strani gledalcev
Tonči Kuzmanić
To je mentalni rasizem!
Edo Pajk
Ekskrementi
»Čefurska golazen…«
Edo Pajk
Ekskrementi
Edo Pajk
Ekskrementi
Tonči Kuzmanić
Slovenska košarka ali košarka v Sloveniji
Tonči Kuzmanić
Strah in sovražnost v primeru »Veso«
Boris Čibej
Krivi so uredniki
Tonči Kuzmanić
»Hitler je dobro reševal problem brezposelnosti.«
Edo Pajk
Medijski stereotipi
Retorika begunske politike v Sloveniji
Edicija MediaWatch
Tanja Petrović
Dolga pot domov
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
Roman Kuhar
Medijske podobe homoseksualnosti
Majda Hrženjak, Ksenija H. Vidmar, Zalka Drglin, Valerija Vendramin, Jerca Legan
Njena (re)kreacija
Marjeta Doupona Horvat, Jef Verschueren, Igor Ž. Žagar
Pragmatika legitimizacije - ponatis
Karmen Erjavec, Sandra Bašić-Hrvatin, Barbara Kelbl
Mi o Romih
Tonči Kuzmanić
Bitja s pol strešice
Marjeta Doupona Horvat, Jef Verschueren, Igor Ž. Žagar
Pragmatika legitimizacije
Spremljanje nestrpnosti
2004
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
2003
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
Gorazd Kovačič
2002
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
2001
Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti
Novinarski večeri
05.03.2003
Bashy Quraishy, Christian Moe, Uroš Slak, Ahmed Pašić
O džamijah v Sloveniji
16.10.2001
Melika Salihbeg Bosnawi
Živeti in razumeti islam
13.09.2001
Sanja Sarnavka, Tatjana Božić, Roman Kuhar
Ženske in mediji
27.03.2000
Andreas Unterberger, Ignac Golob
Naš sosed Haider
28.02.2000
Predrag Lucić, Tonči Kuzmanić, Petar Luković
Jezik gneva in sovraštva
22.05.1999
Orhan Galjus, Jožek Horvat, Marjan Dora
Če se rodiš cigan
Omizja
12.10.2006
Brankica Petković, Marko Prpič, Rajko Gerič, Darja Zgonc, Jože Vogrinc, Tomaž Perovič, Roman Kuhar, Jani Sever, Ahmed Pašić, Mitja Blažič, Ksenija H. Vidmar, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Lou Lichtenberg, Granville Williams, Božo Zorko, Branko Grims, Rina Klinar
Mediji za državljane
24.04.2006
Judit Takacs, Miha Lobnik, Brane Mozetič
Pluralizacija medijev ali kje je prostor za gejevske in lezbične medije?
21.03.2006
Admir Baltić, Ahmed Pašić, Beatriz Bedrija Tomšič Čerkez, Ilinka Todorovski, Ervin Hladnik Milharčič
Omizje o islamu in muslimanih v medijih
18.09.2003
Suzana Tratnik, Tatjana Pirc, Katarina Stojanović, Jani Sever, Gorazd Suhadolnik, Miha Lobnik, Marko Milosavljević, Roman Kuhar
Mediji in homoseksualnost