Medijska preža št. 2, pomlad 1998

Internet kot žurnalistični medij, na kratko

Današnji kaos v globalnem informacijskem prostoru je še posebno nepregleden v domeni informativnih medija na internetu. Razen obstoječih medijskih hiš s tiskano in elektronsko glavno dejavnostjo, kot sta CNN in Daily Telegraph, se je pojavila množica novih skupin avtorjev in celo posameznikov, ki s svojimi mediji uspešno figurirajo med elito interneta. Tale kratki zapis ponuja pregled in ilustracijo nekaterih pomembnih parametrov, ki vplivajo na razvoj in spremembe novinarskega dela, ki jih je povzročil internet.

Medijska specifika

Ko so bili oblikovani prvi televizijski programi, je večina ustvarjalcev prišla z radia in dobrih nekaj let smo lahko gledali samo lepo oblečene napovedovalce, ki pred mikrofonom berejo poročila s papirja. Enako pravilo počasnega odkrivanja medijske specifike velja tudi v današnji situaciji novega, digitalnega medija.

Zanimiv poizkus ustvarjanja dinamičnega in poglobljenega novinarstva, ki hoče opozoriti na specifiko medija, je projekt Netizen. Njegov avtor je Jon Katz, nastal pa je v okvirju Hotwireda, internetovske točke revije Wired. Ta projekt se sklicuje na volitve, ki so na položaj predsednika zda pripeljale mladega J.F.K., z očitno idejo, da bi z internetom dosegli tisto, kar je takrat za Kennedyja naredila TV. Težko je trditi, da je eksperiment na tem nivoju uspel in da je bil Clinton izvoljen samo zaradi surferjev, toda izdelek, ki je v celoti tudi arhiviran, ponuja visoko kvaliteten uvid v predvolilno leto. Jon Katz je pred kratkim o teh iskušnjah napisal zanimivo knjigo Media Rants z veliko stimulativnega gradiva na temo križanja med novinarstvom in novimi mediji. V tem trenutku je (kot vabo) mogoče treba omeniti centralno idejo g. Katza, to je koncept informiranega subjektivizma, s katerim odgovarja na »mit o novinarski objektivnosti« in »way new journalism«.

V slovenskem medijskem prostoru je najbolj svež primer takega projekta »Res Slovenica«, ki ga izdaja podjetje ReproMS in ureja Erika Repovž. Kombinacija med agencijskimi novicami in novinarskimi ter strokovnimi analizami se je pokazala kot uspešna, in kljub relativno kratkemu življenju se »Res Slovenica« lahko že zdaj pohvali z visokim številom bralcev, ki se vsak dan giblje okoli tisoč. Ta web magazin je zanimiv tudi zaradi svojega oblikovanja, ki favorizira programsko opremo podjetja Microsoft (na katero je izdajatelj magazina tesno vezan), kar nam daje predstavo ekonomiji medija, ki ga podjetniško-medijski mainstream za zdaj še vedno tretira kot marketinško sredstvo.

Kontrola produkcije in distribucije

Podobno časom t.i. ›kamkorder revolucije‹ (katere najbolj znani dosežek in vrhunec je verjetno primer Rodney King) živimo v trenutku odkrivanja medijske svobode, ki temelji na lastnini produkcijskih sredstev. Spet so aktualni priročniki ›DIY‹ (Do It Yourself) in spet se aktualizira vprašanje samoorganiziranja. Zahvaljujoč karakteristikam medija lahko številne interesne skupine (od ekstremno levih do ekstremno desnih) uspešno plasirajo svoje informacije in gradivo brez vpliva države ali korporacij. Zelo znan in razvpit je primer mehiških zapatistov, ki so skoraj izključno po tem kanalu emitirali novice o svojem boju in uspešno pridobili veliko pozitivnih mednarodnih političnih točk. Nam najbližji tovrstni primer je aktualno kosovsko žarišče, o katerem danes, razen iz uradnih srbskih medijev, lahko dobimo informacije tudi iz albanske revije Koha. Zelo nizek nujni tehnološki minimum omogoča ustvarjanje napredno oblikovane in prodorne internetovske revije, tako da lahko vsakdo, ki ima potrebo po plasiranju kakršnekoli vsebine, z do dvajsetkrat manjšo investicijo, kot bi bil tisk, doseže podoben ali celo večji efekt.

Najboljši primer, ki ilustrira način boja takšnih medijev proti državi, je nemški skrajno levi Radikal. Lani je ta sicer prepovedana revija začela izhajati na internetu in nemška država se je odločila onemogočiti nemškim uporabnikom dostop do nizozemskega strežnika, na katerem je bila revija locirana. Nato je samo v enem tednu po celemu svetu nastalo okoli petdeset »mirrorjev« ali ogledal, ki so v celoti prenesla vsebino inkriminirane revije in s tem popolnoma izničila poizkus pritiska.

Podobno kot Radikal je v kritičnih fazah protivladnih demonstracij, ko je bilo prepovedano njegovo oddajanje, beograjski radio B92 predvajal svoj radijski program po internetu in s tem ne samo premagal oviro lokalne blokade, temveč tudi široko internacionaliziral konkretno politično situacijo.

Za konec tega naštevanja, je treba še samo oblikovati nekaj vprašanj:

Ali hitrost prenosa in sprejemanja informacij nujno vpliva na obseg forme?
Ali globalnost distribucije nujno pomeni univerzalnost vsebine?
Ali interaktivnost eliminira avtoriteto?
Ali bodo uredniki sploh kdaj spali?

Ta vprašanja si mora zastaviti stroka, če hoče imeti težo, kakršno ima v tiskanih in elektronskih medijih.

http://www.hotwired.com/netizen/archive/
> Res Slovenica: http://www.res-slo.net/
> David Garcia and Geert Lovink »The abc of Tactical Media« (tekst je v celoti dosegljiv na: http://www.waag.org/tmn/frabc.html)
> Revija Koha: http://www.kohaditore.com/
> Radikal: http://www.xs4all.nl/ctank/radikal/mirror.html
> Radio B92: http://www.opennet.org

Joh Dokler
Brez komunikacije z bralci
Slovenski časopisi še vedno ne znajo izkoristiti interneta

Prah v ozračju medijskega dogajanja na internetu, ki so ga od samega začetka dvigali papirnate sestrične in bratranci, se je počasi začel polegati. Prenekateri poizkus prodora medijev na internet se je, vsaj finančno, pokazal za polomijo. Streznitev je prineslo spoznanje, da ima Web kljub preprostosti svojih gradnikov bolj kompleksne zakonitosti, kot je bilo sprva pričakovati. V Sloveniji so se stvari začele odvijati s primernim zamikom, iz česar bi lahko sklepali, da so se lokalne časopisne hiše izognile bolečim izkušnjam tistih, ki so se tega podviga lotili pred njimi. Toda žal to ne drži.

Ideje hipertekstovnih povezav med besedili, ki so se porodile že v zgodnjih šestdesetih letih, so s pojavom Weba pretrgale z linearnostjo podajanja vsebin, ki tako omogočajo hierarhično urejanje in preglednost velike količine podatkov. Povezave ponujajo bralcu različne poti skozi besedilo, hitrejši dostop do zanj relevantnih delov ali pač preskakovanje celotnih sklopov, ki so za posameznika nezanimivi. Veliko količino podatkov, ki jih je v elektronskem svetu preprosto in poceni hraniti, je tako, sicer s pogosto velikimi stroški obdelave, moč spraviti v pregledno celoto. Zanimivo je, da se tega bolj ali manj zavedajo izključno Web časopisi, ki jih ne plasirajo velike časopisne hiše. Te so se, kot kaže, odločile ponovno podati na naporno pot, ki so jo v preteklosti že prehodile. Razkorak med Web izdelki časopisnih hiš na eni in računalniško pismenih ponudnikov na drugi strani tako lepo kaže na pomanjkljivosti obojih.

Kot primer drugih si poglejmo RES Slovenico (http://www.res-slo.com/), ki se zakonitosti strukturiranja zaveda in tudi drži. RES Slo dosledno poudarja in plasira svoje prispevke, ki so hkrati edini v tem prostoru pripravljeni izključno za objavo na Webu in tako po svoji obliki in obsegu ustrezajo standardom, ki veljajo za ta medij. Problem Slovenice torej ne leži v nerazumevanju lastnega početja, temveč v njeni majhnosti oziroma dejstvu, da za njo ni velikega stroja, ki bi mu uspelo proizvesti zadostno količino prispevkov. Tega ne more prikriti niti z objavljanjem agencijskih novic.

Na drugi strani se lahko obrnemo na novinca, Dnevnik (http://www.dnevnik.si/), ki omenjeno mašinerijo brez dvoma premore. Kljub temu pa mu člankov dlje od delitve na nekaj seznamov v stilu »doma in po svetu« ne uspe urediti. Iz množice podatkov, ki so na voljo, ne zmore izluščiti tistih, ki se mu zdijo udarni, pomembni ali iz drugih razlogov vredni posebne pozornosti. To je ob dejstvu, da se pomembnosti tega početja v svoji papirni izvedbi zaveda, presenetljivo.

Dnevnik s svojimi napakami kaže hkrati še na dva ključna dejavnika, ki Web časopis naredita zanimiv in mu dajeta prednost pred papirnimi izvedbami. Na prvem mestu je tu komunikacija z obiskovalci, ki na Webu ni omejena na klasična pisma bralcev, temveč ponuja paleto novih možnosti. Zanimive rezultate lahko recimo prinese integracija bralcev v ustvarjanje delov časopisa. Lep primer tega je objavljena debata o vojni v Bosni, ki jo je pred leti na svojih straneh izvedel New York Times in iz katere so po koncu izluščili zanimive dele ter jih objavili kot samostojni del časopisa. Druga prednost Weba je dinamičnost, ki pomete s konceptom dnevne, tedenske ali mesečne izdaje. Časopis se prelevi v dinamični organizem, po katerem se vsebine selijo, pač glede na njihovo pomembnost.

Treba se dotakniti tudi za te čase bistvene teme - profitabilnosti tovrstnega početja. Izkušnje tujih medijev kažejo, da se prodaja papirnate izvedbe zaradi on-line izdaj ne spremeni opazno. Ostane torej vprašanje, kako finančno pokriti stroške izdelave oziroma projekt narediti dobičkonosen. Del teh stroškov se običajno lahko pokrije z oglaševanjem, vendar so tudi za ta segment začela veljati nova pravila, ki trenutno kažejo na manjše dobičke, kot jih poznamo v papirnatem svetu. Zato se kot primarni vir pojavi naročnina, v zameno za katero dobi naročnik več kot drugi obiskovalci. Ostro določena pravila in meje se trenutno še vzpostavljajo, bolj ali manj pa se vsi zgledujejo po ponudnikih pornografskih vsebin, ki v tem trenutku prednjačijo v mehanizmih za privabljanje kupcev.

V slovenskem prostoru se z izjemo RES Slovenice omenjene problematike ni lotil nihče. Dnevnik nam tako pod rubriko »Oglaševanje« ponuja cenik oglasov v papirni izdaji skupaj s telefonsko številko in naslovom vred, kar pa je za internet svojevrsten anahronizem. V lokalnem prostoru postane tako odgovor na vprašanje »Zakaj na internet?« očiten in se glasi »Ne vem«. V tej luči postane smiselna celo tako absurdna poteza, kot jo je naredilo podjetje Delo (http://www.delo.si/), ki na Webu ponuja svoj DeloFax.

In če sem se pred pisanjem odločil, da stanje predstavim z najlepše možne strani, mi na koncu ne preostane drugega, kot da končam z mnenjem, da je iz dobrih idej ducata časopisov, ki izhajajo v slovenskem delu interneta, moč sestaviti enega, ki bi bil za silo vreden tega imena.

izpis