Nedavna vrnitev medijskega artista Joeya Skaggsa na ›prizorišče zločina‹ (v Slovenijo, kjer se je delno odvijala njegova predzadnja medijska potegavščina Biopeep) je pokazala vsaj dve značilnosti medijskega pokrivanja »dogodkov«. Ti dve značilnosti, ki seveda nista nič specifično slovenskega, bi lahko z delovnima naslovoma poimenovali »uredniško strukturirana realnost poročanja« in »zaplankanost medijev«.

Ko so se novinarji - med njimi tudi tisti, ki so o proslulem neetičnem genetskem projektu Biopeep poročali - zbirali na novinarskem večeru v ljubljanskem [kucu, je bilo za njih eno ključnih, a nikoli povsem neposredno zastavljenih vprašanj: »Kako bi lahko Skaggs razložil, zakaj slovenski novinarji niso nasedli njegovi potegavščini? Kako to, da so o celotni potegavščini poročali dokaj profesionalno in že po prvih vesteh namignili, da gre za morebiten nateg?« Priznam, da sem se kot nekdo, ki je bil pri tem projektu malce več kot nedolžen opazovalec, še kakšen teden pred tem tudi sam spraševal nekaj podobnega.

Ko pa sem si med pripravljanjem na že 13. mednarodni novinarski večer še enkrat pregledal »press clippinge«, sem se zavedel, kako napačno je takšno vprašanje zastavljeno. Podobnemu »ideološkemu« triku o profesionalnosti novinarskega poročanja bi nasedli, če bi hvalili novinarja, ki bi v povsem »korektnem«, »objektivnem« prispevku spregovoril o anonimnem internetskem sporočilu, ki govori o čudnih spolnih igricah visokega slovenskega politika. Čeprav bi novinar v prispevku še tako prepričljivo ovrgel vse insinuacije v anonimki, katere absurdnost bi z zgovornim molkom o vsej zadevi komentiral tudi dotični politik, bi priokus ostal podoben kot pri zgodbi o domnevnem neetičnem genetskem raziskovanju na Institutu Jožef Stefan: če vse tako kaže, da gre zgolj za potegavščino, zakaj o tem potem sploh poročati? In v tem je Skaggsova potegavščina uspela.

Vprašanje je torej treba postaviti v drugem registru, kot je ta o profesionalnosti novinarskega poročanja. Novinarji so namreč imeli prav: po naročilu svojega urednika so o »nedogodku« poročali povsem profesionalno, kolikor so pač v pomanjkanju časa to lahko storili. Za to, da je potegavščina uspela, so bili krivi predvsem uredniki (=informacijski menedžerji), ki so novinarje poslali pokrivat ta »nedogodek« in se potem tudi odločili, da ta ›nedogodek‹ uvrstijo med najpomembnejše dogodke minulega dneva. @al pa zaslepljenost v novinarski srenji, ki je bila celo ponosna na svoje poročanje o nedogodku, kaže le na to, da postaja koncept zabaviščno zastavljene realnosti tržno usmerjenega urednika postaja prava realnost tudi za novinarje same. Sami novinarji, ki se hvalijo s profesionalnostjo svojega dela, ne vidijo elementarnejše »neprofesionalnosti«, ki sega onstran bebavo pozitivističnega koncepta objektivnosti (ali poročanja o »obeh« straneh) in ki zadeva izbor, montažo in vrstni red informacij. S tem pa pridemo do druge značilnosti poročanja o Biopeepu. »Nikoli ne bi poročali o tem, če ne bi bilo zraven Jožefa Stefana,« je zagodrnjal Joey Skaggs, ko sva pred njegovim nastopom pregledovala še zadnje televizijske posnetke. In prav je imel. Že če bi v raci nastopil kakšen italijanski ali avstrijski znanstveni institut, se »nedogodek« ne bi znašel na straneh slovenskih časopisov in med prvimi, udarnimi novicami na televiziji. Sicer pa si ta fenomen »zaplankanosti«, ki včasih meji že na ksenofobijo, rasizem in šovinizem, poglejmo na drugem primeru, ki je konec marca skorajda postal novica dneva.

Tridesetega marca 1998 se je pri Logatcu zaletel tovornjak. Nesreča kot nesreča, bi rekli. Nesreča s precejšnjim številom ranjenih (tudi huje) skoraj vedno pride med najpomembnejše vesti minulega dneva. Novinarji (bolje: uredniki oziroma voditelji) jo večinoma tudi zapakirajo v običajne litanije o izumiranju slovenskega naroda in podobne ideološke floskule. Vsaka nesreča namreč za medije ni pomembna le zaradi individualnih žrtev, temveč tudi (in predvsem) zaradi najedanja (že tako ogrožene) nacionalne substance.

Toda ta nesreča je bila nekaj posebnega. Tovornjak z mariborsko registracijo je namreč imel zadaj posebej predelan bunker, v katerem so se skrivali tuji državljani, domnevni Kitajci, ki so hoteli čez slovensko ozemlje prebegniti na tako opevani Zahod. In kakšna so bila poročila o tej nesreči? Naslovi so dovolj zgovorni: »V prometni nesreči odkrili ilegalce« (Dnevnik, 31. 3.), »V pločevini ukleščeni Kitajci« (Slovenske novice, 31. 3.), »Trinajst Kitajcev je imelo smolo« (Delo, 31. 3.). Toda najbolj ksenofobičen je bil tistega predzadnjega marca POP TV. Glavni fokus celotnega poročila o nesreči se je vrtel okrog tega, koliko bo takšna nesreča stala uboge slovenske davkoplačevalce. Spet katastrofa na slovenskih cestah torej. Če že ne poginejo ubogi Slovenci, potem se pa gredo zaletavat ilegalni tujci, za zdravljenje katerih morajo spet plačati ubogi Slovenci, že tako ali tako pod težkim finančnim bremenom, ki ga za naš proračun predstavljajo vsi ti ilegalni tujci.

Bi takšna televizija res poročala o neetičnih genetskih poskusih, ki se dogajajo zunaj slovenskih meja?

Študija z naslovom Nočna kronika Nedela: od ogroženosti identitete do identitete ogroženosti je poskus analitične preiskave rubrike Nočna kronika v tedniku Nedelo, ki se občasno pojavlja tudi v posebej za to priložnost podčrtani obliki Delove nočne kronike čez teden. Nočna kronika je rubrika, ki se od jeseni 1995 pojavlja vsako nedeljo v Nedelu. Študija je nastala po dveletni analitični preiskavi rubrike, o kateri sklepam, da je v Sloveniji »eden najbolj sistematičnih in konstantnih virov medijsko (in zatorej javno) izražene nestrpnosti do tujcev in nasploh do drugačnih«. Študija je del raziskovalnega poročila Politični ekstremizem in nasilje proti tujcem in drugačnim (izvajalec: Mirovni inštitut) in je v celoti objavljena v zadnji številki Časopisa za kritiko znanosti. Razlogov za natančno preiskavo omenjene rubrike v obdobju med 5. 11. 1995 in 13. 8. 1997 je bilo več: poleg raziskovalne radovednosti je odločala metodičnost načina (ekstremen, skrajnosten) prikaz in neskončna lahkotnost, s katero avtor M. S. podaja tedensko skrajno občutljivo materijo v Nočni kroniki. Poleg tega pa je tu tudi dejstvo, da najmočnejša slovenska medijska hiša Delo stotisočeri bralski množici promptno in brebrižno servira ustrezne količine mačističnega, ksenofobičnega in rasističnega berila. Nočna kronika je eden najbolj sistematičnih in konstantnih virov medijsko (in zatorej javno) izražene »nestrpnosti do tujcev« in nasploh do drugačnih (tudi do žensk) na Slovenskem, o kateri pa se, žal, v novinarskih, pravniških, kaj šele v znanstvenih družboslovnih in humanističnih krogih za zdaj bolj malo preudarja.

Običajno je, da se časopisne rubrike, kot je Nočna kronika, ukvarjajo s temačno, bolj ali manj »kriminalno« platjo nekega vsakdanjika. Obrat »običajne« nočne kronike na način M. S.-ja v Nedelu sestoji iz treh komplementarnih elementov ali korakov. Prvič, iz razširitve tematike Nočne kronike na vse plati (socialna, ekonomska, politična, kulturna...) javnega življenja. Drugič, iz značilnega simbolnega obrata: nočna kronika Nedela se namreč ne začenja več »običajno« z umori, nesrečami, krajami in posilstvi, pač pa z vseobsežnim nečrnokroniškim komentiranjem izstopajočih političnih, kulturnih, socialnih in siceršnjih dogodkov in pojavov, katerim se - to pa je verjetno še ostanek starega razumevanja kronike (»kontinuiteta«) - umetno pristavljajo telegrafsko predstavljena policijska poročila o kriminaliteti. Izginjanje nočne kronike v tradicionalnem pomenu besede čedalje bolj nadomešča nočnokronična kriminalizacija celotnega slovenskega postsocialističnega vsakdanjika.

S tretjim revolucionarno-inovativnim elementom Nočne kronike, ki je odločilnega analitičnega (tako formalnega kot tudi vsebinskega) pomena, se praviloma srečamo že v prvih stavkih posamezne kolumne. To je vprašanje vpeljave »subjekta izjavljanja«, to so »pivci«, oz. statusa te kolektivitete prvega dela Nočne kronike.

Projekta sem se lotil izhajajoč iz hipoteze, ki je skozi delo pri raziskavi samo pridobivala veljavo oz. se je empirično potrjevala: namreč da gre za najbolj izrazito kolektivno zavedno in nadvse javno ustvarjanje, ki - četudi zgolj kot simptom - z vso močjo svojega primitivizma in prepotentnosti neskončno natančno priča o nekem žalostnem in obžalovanja vrednem liku »duha naroda« v nekem postsocialističnem in povojnem obdobju tukajšnje zgodovine.

Oglejmo si konkretne rasistične elemente v ožjem pomenu besede, ki se ponavljajo pri prvem pivskem možu in posamezne značilne načine njihovega funkcioniranja. Začnemo lahko s sklicevanjem na biološke oz. genetske značilnosti drugih na eksplicitni ravni. Ko se, denimo, pivci in »M. S. skupaj z njimi« sprašujejo, zakaj begunci nočejo domov, odgovarjajo povsem nedvomno: »Med pivci je zakoreninjena misel, da nočejo, da jim je tu čisto lepo, jadikujo pa pač iz navade, v genih imajo to. Pa mnogi jim nasedajo, pomoč sem, pomoč tja...« Sklicevanje na kri, raso in barvo pa se lahko nanaša tudi na Slovence. Po izbruhu krize v Albaniji M. S. komentira: »Vsi so prepričani, da si naša oblast spet mane roke, ker se bodo spet napolnili begunski centri s prišleki iz Albanije in se bodo prodajala državljanstva in plemenitila slovenska kri«. V tem istem kontekstu naš avtor z zaskrbljenostjo opazuje pritakanja »tujerodnih«, med njimi tudi »Azijatov«. »Tudi Kitajcev je že kar precej in vedno več, pa kaj hočemo, če smo kulturna in možganska greznica, zakaj ne bi bili še rasna. Narodna zavest in pripadnost je tako ali tako že sramota in nekakšna motnja v komunikaciji. Pravijo, da je zadnja ovira padla s posvojitvijo hokejskega zamorca...«

Zamorcev pa je v M. S.-jevem opusu kar lepo število. Ko se huduje nad »državljanstvi«, kar je klasična pivska tema, zajedljivo pravi, da »te dni bodo Zairci po zgledu Slovencev začeli deliti državljanstvo Tutsijem in Hutujcem po osem kovačev in da bosta odslej tam mir in bratstvo«.

Ne glede na to, kateri so tisti drugi z oznakami »južnjaki«, »Balkanci«, »oni od spodaj«..., jih pivci označujejo za »robo«, »jato«, »krdelo« ali »pasmo«. »Skrbi nas«, pravi nekje avtor, »identiteta Kosovcev in nasilje Srbov, sami pa si vlačimo ›na dom‹ vsemogočo robo«. Ko pivski avtor govori o miru v Sarajevu, pravi, da se pivci »hahljajo«, ker se le-ti pač ne morejo zmeniti in doseči mir. »Takšne so pač te pasme«, pravijo pivci in značilno pristavljajo, »pa ne, da bi bila naša kaj boljša, vsaj vodstvena«. Če pa se pojavi kakšna »svinjarija,... zlasti še nedokazljiva svinjarija, menijo pivci, dregneš, pa najdeš bitje s pol strešice, kakšen gnojen ostanek partije ali že česa, v glavnem kakšen balkanski stvorček«.

Tako kot »druge« spravi v »krdelo«, »jato«, »pasmo«, ali pa iz njih naredi »balkanske stvorčke«, »bitja s pol strešice«, tudi domačega politika dehumanizira ali »poživali«. Predsedniku države se zgodi tole: v kontekstu kandidacijskega postopka za predsednika Republike Slovenije prvi med pivci pravi, da njegovi sotrpini »že iščejo kanidate za očeta (naroda, op. T. K.), eni po Fužinah in Štepanjcu, drugi, radikalnejši pa so se odpravili v zoo«.

Navsezadnje je v ustvarjalnosti M. S.-ja prisoten tudi vrhovni guru, ki ga pivci celo ljubkovalno imenujejo z Adi. »Nekateri (pivci, op. T. K.) so se spomnili obletnice Adijevega (Adolfa Hitlerja, op. T. K.) rojstva in smrti in menili, da je dobro reševal probleme brezposelnosti«.

V Remedii, zavodu za preučevanje medijev, založništvo in raziskave v ustanavljanju, smo v obdobju od 1. do 31. marca 1998 spremljali nekatere tiskane medije. Zanimali so nas pojavi neposredno in posredno izražene rasne, nacionalne, verske, spolne in druge nestrpnosti in z njo povezanih stereotipov. V tekstu opozarjamo samo na nekatere najpogostejše ali najostrejše.

Pri dnevniku Delo pojave nestrpnosti največkrat opazimo v kroniki. Običajno gre za poudarjanje neslovenske narodnostni storilke ali storilca kaznivega dejanja in povezovanje tuje narodnosti storilca ali storilke s kaznivim dejanjem. Na ta način se krepi stereotip o kriminaliteti med slovenskimi državljankami in državljani drugih (predvsem južnoslovanskih) narodnosti, kar povečuje nestrpnost do pripadnic in pripadnikov te skupine. S tem je povezan tudi problem razkrivanja identitete obdolženk in obdolžencev, saj MNZ medijem v mnogih primerih namesto nevtralnih začetnic imena in priimka posreduje rojstno ime in začetnico priimka obdolženca, kar je po ugotovitvah mnogih ustanov (tudi slovenskega ombudsmana) kršitev človekovih pravic. Verjetnost, da bodo znanci obdolženca po takšnem opisu prepoznali in da bo imel, še preden se mu dokaže krivda, težave, seveda strmo naraste, zato bi morali na mnz tovrstne podatke uskladiti s pravnimi normami in ponovno preiti k označevanju obdolžencev zgolj z začetnicami imena in priimka. Zastavlja se tudi vprašanje, zakaj so na mnz takšno spremembo sploh uvedli in ali morda v ozadju ni bila želja, da bi se z imenom lahko razkrila tudi nacionalna pripadnost obdolženke oz. obdolženca. Nekaj primerov: Avtor članka »V Posavju se srečujejo z organiziranim kriminalom« (16. 3., stran 7) povezuje kazniva dejanja z narodnostjo storilcev: »Prebežnikom je nudilo pomoč 24 oseb, med njimi samo trije Slovenci.«

V članku »Prvi korak k razbitju izsiljevalske skupine« (19. 3., stran 8) avtor zapiše: »Aretirani so bili ›južnjaki‹, menda Črnogorci...« Tu se (resda v narekovaju) pojavi celo zaničljiv izraz za ljudi iz nekdanje Jugoslavije. Narekovaji seveda prav nič ne zmanjšajo nesprejemljivosti takšnega poimenovanja.

Družina je katoliški in politično konservativen časopis. Opozorili bi na nekatere formulacije, pri katerih ne gre zgolj za zagovarjanje svojih stališč in za polemiko z nasprotnimi stališči, ampak za izključevanje vseh, ki razmišljajo drugače. Tarča napada je tako lahko kar postmoderna družba v Sloveniji nasploh: »S sodobno, kleno, jedrnato in v tradiciji ukoreninjeno besedo mora sodobni teolog odgovarjati na izzive medijsko manipulirane, apatične in individualistično usmerjene postmoderne družbe, ki smo ji priče v Sloveniji.« (Družina 12, str. 1) V ozadju polemik o problematiki gozdov vidi Družina zaroto in namerno zavajanje javnosti: »Vsakemu dobromislečemu človeku... se je lahko utrnila misel, da večkrat vse skupaj meji na gonjo, ki hoče zakriti življenjsko veliko pomembnejše probleme in vprašanja naše države.« (isto, str. 13) V tej gonji naj bi sodelovali kar vsi mediji: »Vsa slovenska javna glasila so pri tej gonji izdatno sodelovala, nekatera pa so se pri tem še posebej izkazala.« (isto, str. 14) Isti avtor, Alojz Rebula, v 18. številki k temu doda še eksplicitni evropocentrični rasizem: »Na katero ladjo naj se mladi Slovenec varneje vkrca, kakor na to (cerkev, op. a.)? (...) Na kakšen orientalski splav, pijan od azijatske iracionalnosti?« (Družina 18, str. 24)

Ena od značilnosti Maga je, da se osebnosti, ki jim je Mag naklonjen, nikoli ne znajdejo v satiričnih rubrikah. Ob navidezni odprtosti (erotične fotografije, moda, znanost, ipd.) propagira poleg točno določnih političnih tudi jasno izražene (skrajno konservativne) kulturne vrednote. V svoji deveti letošnji številki Mag komentira tudi afero Strelnikoff. »Genocidnosti in nestrpnosti v naši državi kot da ni videti konca«, ugotavlja v komentarju z naslovom »Podganotvorci«. Potem ko provokaciji skupine Strelnikoff nalepi etiketo genocidnosti, pa se jim postavi v bran pred morebitnimi pogromi: »Če je njihovo dejanje ›pokrito‹ s pojmom umetniške svobode, šteje pa le to, kar narediš fizično, potem si nekdo lahko privošči nagovoriti labilne fanatike in skrajne desničarje, naj te ljudi kratko malo pobijejo. (...) Držo tolerance do njih bom zagovarjal tudi, ko bodo gorele trgovine, kjer bodo prodajali sporne cedeje.« (Mag 9, str. 41) Toda ali s tem labilnih fanatikov ne nagovarja ravno sam Mag?