Tokratni novinarski večer je potekal v Cankarjevem domu v obliki javne tribune ob zaključku mednarodne konference Perspektive medijske politike v jugovzhodni Evropi, ki jo je organiziral Mirovni inštitut. Nekateri udeleženci konference so razpravljali predvsem o tem, kateri elektronski mediji v JV Evropi bolje služijo javnosti, javni (državni) ali privatni. Strokovnjakinja za medije in nekdanja direktorica londonskega BBC World Training Centre Gwyneth Henderson je najprej poskušala definirati, katere medije lahko označimo kot javne. V teoriji je seveda veliko definicij, med drugim ta, da jih je potrebno definirati glede na njihovo vsebino. To pomeni, da lahko javnemu interesu služijo tudi zasebni mediji, kot sta na primer srbski B92 ali pa britanski Channel Four.

Razpravljavci so se večinoma strinjali, da se večina državnih medijev v JV Evropi še ni preoblikovala v javne servise, zato veliko zasebnih medijev pravzaprav bolje služi javnosti kot državni mediji, ki so velikokrat v službi aktualne oblasti.

Glavni in odgovorni urednik RTV B92 iz Beograda Veran Matić je tako povedal, da so tudi po političnih spremembah v Srbiji t.i. neodvisni mediji še vedno v velikih težavah predvsem zaradi slabe finančne situacije. Državna RTV Srbija se še ni preoblikovala v javni servis, prevladujejo pa zasebni elektronski mediji, kot je na primer TV Pink, ki si odrežejo večino oglaševalskega kolača. Po besedah generalnega direktorja Kanala 77 iz makedonskega Štipa Gorana Gavrilova se tudi makedonski državni mediji niso veliko spremenili. Zasebni mediji, ki željo imeti informativni program, se podobno kot v Srbiji srečujejo z veliko konkurenco, zato morajo finančno zahtevni informativni program dopolnjevati s komercialnimi vsebinami in oglasi.

Svetovalec sofijskega Centra za razvoj medijev Danail Danov je izpostavil problem, s katerim se srečuje večina elektronskih medijev v JV Evropi - vpletanjem politike. V Bolgariji sicer obstaja kar 230 radijskih postaj in 130 televizijskih, tako da ni mogoče govoriti o monopolu državnih medijev. Je pa poleg finančnih pritiskov glavni problem bolgarskih elektronskih medijev pomanjkljiva zakonodaja, ki omogoča vpletanje politike v medijsko sfero.

Za predsednico slovenskega sveta za radiodifuzijo in profesorico na ljubljanski Fakulteti za družbene vede Sandro Bašić Hrvatin so javni mediji tisti, ki so namenjeni javnosti, so ustanovljeni s strani javnosti in imajo tudi javni nadzor. Po njenem mnenju ni mogoče “uvažati” modelov urejanja medijske sfere, kot je na primer BBC, saj mediji nastajajo in delujejo v različnih okoljih. Hkrati je tudi zavrnila nekatere mnenja, da bi bil lahko slovenski model dobra referenca za medije v JV Evropi.

Beseda je tekla tudi o odgovornosti medijev za vojne konflikte v nekdanji Jugoslaviji. Tako je Veran Matić zagovarjal nujnost analize medijskega poročanja v zadnjih desetih letih in govoril o fenomenu, ko novinarji, ki so razpihovali govorico sovraštva, zdaj služijo novim oblastem. Od takšnih novinarjev ni mogoče pričakovati, da bodo sodelovali pri preobrazbi iz državnih v javne medije.