Začnimo z zamorci. Kje živijo? Za morjem? Smo za njih tudi mi zamorci? Mogoče, sicer pa ni važno. Važno je, da so črni. Važno je, da so daleč. Nadaljujmo s Slovenci. Narod brez zgodovine, vedno podložni tujčevi peti, benevolentno prepuščeni viharjem svetovnega toka, vedno v iskanju najboljšega gospodarja: ker sami ne zmoremo, ker sami ne znamo. Oh, to prekletstvo majhnega naroda! Če si majhen si vedno kriv. Tako vsaj pravi mit o slovenskem hlapčevstvu. O Slovencih kot hlapcih veliko beremo in še več slišimo. Teze o »slovenski podložni naravi« se brez prestanka že več kot stoletje in pol širijo tako v levi, desni, srednji, pa tudi v spodnji in zgornji publicistiki. Najverjetneje zaradi univerzalnosti. Priležejo se vsem sistemom in režimom. Uporabne so kot izgovor, primerne za bojno geslo, največkrat pa se jih servira skupaj z občutkom brezupa. Najbolj tragični so kritiki slovenskega hlapčevstva, ki ga pravzaprav vedno znova ponovno izumljajo, namesto da bi zapustili začarani krog in kritizirali celotno shemo razmišljanja o gospodarjih in hlapcih. In ravno v tej, lahko bi rekli navidezni dihotomiji je problem. Prepričanje o slovenski podložnosti je, če gledamo iz širše zgodovinske perspektive, posledica nacionalizma, imperializma in rasizma 19. in zgodnjega 20. stoletja. Vse skupaj pa ne bi šlo nikamor brez kapitalističnega plesa. Ko se je v 19. počasi formiral slovenski nacionalizem, ki je v nekaj desetletjih naredil velikanske korake, je nad njim bdela avreola dobrega cesarja. V habsburški monarhiji so se narodi delili na »zgodovinske«; tiste ki so imeli priznano »historično-politično individualnost« zaradi srednjeveške državnosti in »nezgodovinske«, narode drugega reda, ki niso imeli dokazane stare države.[1] Argument historičnega prava je imel v državi, ki je nastala kot družinska posest, veliko ceno. Kljub neprestanim poskusom iskanja lastne »slavne« zgodovine so se Slovenci lahko naslonili le na naravnopravni princip. V času historicizma in socialnega darvinizma so manjšim narodom brez zgodovinske podlage prerokovali propad.[2] Zmagali naj bi »sposobnejši«, z »močjo kulture« in vse bolj ko se je približevala prva svetovna vojna tudi z »močjo rase«.

In kakšno zvezo imajo s tem zamorci? Več, kot je videti na prvi pogled. Imperialistična in ekspanzionistična logika večjega, močnejšega, boljšega in seveda »kulturnejšega«, ki mora prevladati nad »nekulturo«, je pestila tako »divja ljudstva« v daljnih deželah kot Slovence. Nacionalizmi večjih narodov so radi opletali z besedo kultura, ki so dobrodušno ponujali manjšim narodom. Seveda v obliki brezpogojne kapitulacije in asimilacije. Nosilci slovenskega nacionalizma so »kulturtregerstvu« Nemcev in Italijanov dosledno in argumentirano nasprotovali. Leta 1861 so se v Bleiweisovih Novicah pritoževali, da si je »nemška in ponemčena gospoda v glavo vbila, da je njena slavna naloga, nemški jezik in nemško kulturo vse do sinjega morja razprostraniti; vse druge narodne življe so deržali ti odpadniki za mertvo tvarinao, ktero bo še le nemški element oživil in počlovečil«.[3] Slovenski voditelji so dobro razumeli brezobzirnost imperialističnega in kulturnega vsiljevanja v Evropi. So zato bolje razumeli kolonialno izkoriščanje v daljnih deželah? So zato simpatizirali s trpljenjem čezmorskih ljudstev? Odgovor je preprost: niti ne.

Podoba divjaka in zamorca v slovenski javnosti 19. in zgodnjega 20. stoletja je bila v sozvočju s podobami v tedanji Evropi. Novice iz daljnih krajev so prihajale do slovenskih žurnalistov iz velikih evropskih centrov, predvsem iz cesarskega Dunaja. Kljub temu so imeli Slovenci tudi svoje obveščevalce. Misijonar Ignacij Knoblehar (1819–1858), ki je med leti 1847 in 1857 potoval in deloval v Južnem Sudanu, je bil rojen v Škocjanu na Dolenjskem.[4] O njegovih pustolovščinah v »črni« Afriki je leta 1850 v Ljubljani izšla knjiga z naslovom Potovanje po Beli reki. V uvodu je urednik Vinko Fereri Klun poudaril, da je Knobleharjevo »serce že dalj časa gorečo željo redilo, nevernim divjakam božjo besedo oznanovati in jih tako na pot spoznanja in omikanja pripeljati«.[5] Glavna naloga misijonarskega dela naj bi bila »nas z notranjimi deželami Afrike soznaniti in kupčevanje s sužnimi odpraviti«.[6] Raziskovanje, misijonarstvo in abolicija so tesno povezani. Najprej raziskati, potem prinesti Kristusov nauk in šele potem izkoreniniti suženjstvo. »Kar kupčevanje s sužnimi tiče,« trdi urednik, »so si Evropejci že zlo prizadevali, mu konec storiti. Pa vse prizadevanje je omagalo. Sužništvo se ne da ne s silo ne s postavami odpraviti. To se da samo s podučenjem in prepričanjem doseči. In to je težavni namen misionarjev.« Knoblehar naj bi nameraval »fantičev raznih zamorskih narodov nakupiti, v Hartumu seminiše napraviti, v katerim bi se ubogi mladeniči bogočastja in omikanja, raznih rokodelstev, kakor tudi kmetijstva, poljodelstva i. t. d. učili. Ko bi se tako omikali, bi šli k svojim rodovom nazaj, bi učili svoje rojake in bi bili stvarniki njih dušne in telesne sreče.«[7]

Tako preprosto naj bi bilo to. Malo znano je, da so se Knobleharjevega projekta udeležili tudi abolicionistični navdušenci v domovini. Katoliški časopis Zgodnja Danica je sprožil obsežno akcijo za odkup Knobleharjevih otrok. Za 50 goldinarjev je bilo mogoče kupiti lastnega »kerščenika« in mu dati poljubno ime (na primer: Stanislav Kostka Ljubljanski, Luka Kranjski, Alojz Latinski, Maksimiljan Celjski). Otroke so pripeljali na Kranjsko, kjer naj bi jih izobrazili za misijonarko delo v domovini.[8] Dogajalo pa se je, da se ti ljudje po koncu šolanja niso zavedli svoje vzvišene misijonarske naloge in niso želeli nazaj v domovino. Svojeglavost v slovenskem okolju ni bila sprejeta z naklonjenostjo. Leta 1874 je časopis Slovenski narod poročal o zamorcu, »ki po ljubljanskih krčmah goreče predivo žre, kozarce grize in iz svojega afrikanskega jezika trideset čevljev dolgo vrv spleta. /…/ Ta zamorec je gospod Janez Jeran Kranjski, ki ga je naš pobožni gospod Luka Jeran v Afriki kupil, da bi se v Ljubljani izšolal in se kot katoliški misionar vrnil v Afriki črne duše past./…/ Krstil ga je Slovencem na čast za Janeza Kranjskega. A sedaj ta noče več slišati ne za gospoda Luka Jerana, ne za Afriko in se od mesta do mesta potepa.«[9] A ker so bili zamorci že na videz tako drugačni, so bili tudi eksotični in zanimivi. Etnografski opisi čezmorskih ljudstev so bili hvaležna tema za polnjenje časopisnih strani. Starosta slovenskega novinarstva Janez Bleiweis je v Kmetijskih in rokodelskih novicah rad poučeval o življenju povsem drugačnih ljudstev. Še zlasti so bile zanimivi običaji, ki jih civiliziran evropski človek ne počne. Leta 1854 so novice poročale, da »stanovniki v zahodnih afrikanskih deželah in otočani južnega morja lakirajo svojo černo kožo kakor mi marsiktero hišno orodje. Is pesek različnih palm si napravljajo olje, in s tim oljem si mažejo kožo, da je leposvetla in voljna, in da jih mergolinci tako radi ne pikajo. Hotentoti, Kafri in druge ljudstva južne Afrike namesti vode in olja rabijo loj in mast, s ktero se mažejo in čez to potresajo neko rumeno ali rudečo zemljo in v prah zdrobljene posušene zeliša. Naj večji mojstri v tem so Hotentoti; oni se s sajami, ovčjim lojem in z mnogo drugo svinjarijo pridno mažejo, da se svetijo kakor bron. Ko so se Holandci med Hotentote naselili, so dale čedne Holandkinje hotentotske dekleta, ki so jih v službo vzele, do čistega umiti; ali kmalu so se prepričale , da koža Hotentotk je gerda in nečedna, če ni namazana, kakor naše škornjice, če niso očejene in namazane.«[10] Več kot šestdeset let pozneje je liberalni Slovenski narod v podobnem stilu poročal o nenavadnih afriških frizurah: »Potovalci po osrednji Afriki pripovedujejo, da žive tamkaj plemena, pri katerih nosijo moški čez meter visoke frizure. Tako pripoveduje neki potovalec v svojem ravnokar izdanem delu 'Divjačina in Divjaki' o možeh iz rodu Meshukulumbve v Rodeziji, da imejo poldrugi meter visoke frizure. Frizure si napravijo na ta način, da si namažejo lase z ilovico in maščobo, in jih dvignejo v zrak ter povežejo v šop. Sprva povzroča takšna frizura precejšnje bolečine, ker vlečejo lasje vso kožo skupaj, da nastane okrog glave nekakšen krožen lok. Po konci strleči šop okrase še z ranimi školjkinimi lupinami ter z umetno napravljenimi koščenimi iglami. Ker se tako napravlje stolp drži toliko časa skupaj, da sam od sebe razpade, je umevno, da se zarede v njem mnogoštevilne živalice, ki popolnoma svobodno kraljujejo v svojem gnezdu.«[11] Poanta obeh novic je, ne glede na veliko časovno razliko nastanka, zelo podobna: oblačilna in telesna kultura zamorskih ljudstev je lahko zgolj nesnažna in odurna.

Umazanost je zgolj eden izmed stereotipov, ki so jih slovenski časopisi pridno prenašali iz tujega tiska. Zapacani zamorci morajo biti tudi divji. Pogoste so bile kratke novice, ki so poudarjale njihovo divjaštvo. Na primer: »V Afriki je republiko Liberijo nagloma napadla četa divjih paganskih zamorcev, posekala 350 ljudi, potem spekla in požrla. Grozno djanje! Slišati je, da hoče Anglija temu konec storiti.«[12] Ali pa: »Zamorci so ropali kakor najbesnejši banditje. 50 zamorcev so postrelili vojaki na mestu ker so ropali imetje mrtvecev. Pri nekem zamorcu so našli 23 odrezanih prstov s prstani. Nekega zamorca so zalotili, ko je hotel neki bogati gospej odgrizniti ušesi z dragocenimi uhani.«[13] Če že ne morijo, pa vsej kradejo: »Zamorci – kolesarji. Iz Salisburyja poročajo, da se sambesijski zamorci kolesarijo iz rudokopov v svoje kraale. Zamorci, na pol nagi, so zelo komični na kolesih, ker so oprtani s koški in zabojčki. Seveda si koles ne kupijo, nego jih nakradejo.«[14] Ni nenavadno, da je bila beseda zamorec uporabna kot psovka v različnih variantah, še zlasti v političnem boju. Ko so se pri časopisu Slovenski gospodar leta 1910 zgražali nad ravnanjem štajerskih Nemcev, so zapisali, da so »kričali tamkaj kakor zamorci, psovali kakor pouličnjaki ter napadali kakor tolovaji«.[15] Popularna je bila tudi krilatica »Zamorcev ne bomo umivali«, ki je pomenila podobno kot reklo Sizifovo delo. Konservativni Štajerski gospodar je na primer leta 1923 označil proglas nasprotne Samostojne kmečke stranke za »brezuspešno pranje samostojnih zamorcev«.[16]

Zamorce in njihovo »divjost« so si lahko Slovenci ogledali tudi v živo. Potujoči cirkusi in menažerije (razstave eksotičnih živali) so imeli pogosto s seboj kakšnega črnega člana, ki so ga našemili čim bolj eksotično. Včasih pa je prišla na obisk kar cela folklorna skupina, kot na primer 26. februarja 1880 v Gorici, ko so nastopali pripadniki ljudstva Zulu, popularno imenovani Culukafri: »Zulu-kafri so pretekli ponedeljek producirali v tukajšnjem gledališči. Videli in žalibog tudi slišali smo 5 divjakov, temne, skoro črne kože, okoli glave in pasu, pa pod koleni ovite z neko kožuhovino, sicer pa čisto nage. Možje so lepega, zalitega života in jeklenih udov, samo nekako okorne glave, zlasti debelo moleče ustnice kaze njihovo telesno lepoto. Peli so neke vojne pesmi, seveda v nikomur razumljivem zuluškem jeziku, metali jatagane v tarčo in omagavali se. Vse je bilo divje in za omikanca malo mikavno. Po končani produkciji so se razšli po gledališči, da jih je lahko vsak ob blizu ogledal in potipal.«[17] V omikanem dunajskem Pratru so večkrat organizirali tematske parke »eksotičnih ljudstev«, kjer so si lahko »kulturni« Dunajčani v živo ogledali »divjake« kot živali v živalskih vrtovih: »Afrikanci na Dunaji. Nek dunajski podjetnik si je naročil družbo afrikanskih zamorcev, ki naj bi dajali predstave v Pratru. V družbi, ki šteje 35 oseb, je tudi 14 žensk in 5 otrok. Tri ženske imajo v desno stran nosa zabodeno zaponko iz koralne perle, kar znači, da one še niso ljubile.«[18]

Divjost in umazanost gre lepo skupaj z animalično pohoto. Ker je v tem času po Evropi strašil splošen strah pred spolnostjo, je eksotika »črnih« pogosto simbolizirala skrito erotiko »belih«. »Z zamorcem pobegnila. V mestu Smecno na Češkem se je kazal več dnij atlet in magik Jirauch. S seboj je imel zamorca, starega 29 let, krepkega in lepo raslega. V Nemčiji je bil zamorec krščen in dali so mu ime Fran Butterbrod. S tem zamorcem je začela ljubimkati atletova žena in je naposled z njim zbežala. S seboj sta ponesla tudi ves atletov denar, kar moža menda še najbolj jezi.«[19] Čeprav se je moška evropska javnost na vse pretege upirala enakopravnosti žensk, pa se je v isti sapi zgražala nad vrednostjo ženske v »črni« Afriki. V deželi Culukafrov, »ki še ni deležna blagodejnih dobrot civilizacije«, je poročal Slovenski narod oktobra 1910, »se gleda pri sklepanju edinole na to, kakšno kupčijo napravi mož, oziroma starši od hiše odhajujoče neveste. Mož, ki hoče dobiti v svojo hišo družico, jo mora kupiti.« In kakšna je cena? »Navadno se suče cena za kafersko gospodično od dveh do desetih krav. Možje iz rodu Mismi a dajo za ženo mnogokrat tudi 20 govedi; reven mož dobi dekleta seveda že za eno svinjo.« Revnejši so se zato domislili nakupovanje neveste na obroke. »Mož vzame dekleta, za katerega jamči oče, da je rabljivo. Mož plačuje za ženo v določenem času, zato pa postane last šele po tem, ko so vsi obroki plačani. Kdor se hoče svoje žene iznebiti, mu ni treba drugega nič storiti, kakor da z obroki zaostane.« [20] Bralci, ki so se muzali ob branju te novice, najverjetneje niso pomislili, da je bila takratna slovenska navada poročnih dot sumljivo podobna »zamorskim« kupčijam. Z eno razliko. Pri nas je plačal doto nevestin oče, pri Culukafrih pa ubogi ženin.

O zaostali zamorski inteligenci v slovenskih časopisih niso dvomili. Po mnenju novičarjev pri Novicah so zamorci nepoboljšljivi naivneži in notorični bedaki. Leta 1898 so Novice pisale o tem, »kakih sredstev se poslužujejo omikanci v Kongu, da drže zamorce v strahu. Časih skrije omikanec v žepu električno baterijo, katero tako napelje, da dobi zamorec hud električen udarec, ako mu seže v roko. Drugič si užge omikanec s pomočjo solnčnega stekla svojo smotko in zamorec veruje, da je mož z solncem v zvezi. So pač še otroci.«[21] V »Svobodni državi Kongo«, ki je bila dejansko zasebna last belgijskega kralja Leopolda II., so nosilci kulture omikano sekali roke in pobili na milijone ljudi«.[22] Res, pravi omikanci. Je pa naivnost, ki naj bi bila lastna divjakom, ustvarjala ozračje pristne radovednosti: »Radovedni divjaki. Če zagledajo divjaki bledokožce, so v začetku proti njim, če že ne sovražni, vendar sila nezaupljivi. Še-le s časom se privadijo nanje in se jim približajo. Takrat prikažejo silno radovednost in naravnost naivno obnašanje proti njim. Bledokožca otipavajo od nog do glave.« Kaj vse se lahko zgodi civiliziranemu Evropejcu v Afriki! »V Kamerunu so hodili gledat divjaki tudi v celih trumah nekega Angleža, ki je imel navado, da je vsak večer na provizoričnem napravljenem drogu telovadil. Silno so ga občudovali, kljub temu pa so ga zvali opica.«[23] Kdo bi jim zameril.

Na začetku 20. stoletja so časopisi ugotavljali, da so kulturna prizadevanja velikih sil v Afriki obrodila določene sadove. »Kultura zamorcev v novejšem času precej napreduje. Krožniki, sklede, kozarci, žlice, noži, svetilke, ure, dežniki, milo itd so tudi pri njih že nekaj navadnega. Tudi hrano imajo boljšo, kot so jo imeli.« In kaj je glavno gonilo napredka? Meso in ženski lišp: »Včasih so bili zamorci vegetarijanci, sedaj pa so povsod na javnih trgih mesarji, ki prodajajo govedino. Zlasti pa se kaže baje civilizacija zamorcev v ženski obleki. Zamorci izdajo mnogo denarja, da nakupijo svojim soprogam, hčeram in ljubicam vedno novih živopisanih robcev.«[24] Povečala se je tudi pismenost. Seveda se ne more primerjati z evropskimi razmerami. Culukafri so použili dovolj kulture, da so si omislili lasten časopis. Za dobro vsebino, pa so po mnenju Slovenskega naroda še vedno premalo brihtni: »Urednik tega lista postavlja uvodne članke na konec lista, ker jih po njegovem mnenju itak nihče ne čita. Zato je prva stran prenapolnjena z različnimi inserati, ki pa so navadno originalni. Tako npr. le inserat: 'Oženiti se želi'. Mlad Kafr naznanja vsem dekletom, da želi nositi zakonski jarm, Od svoje izvoljenke zahteva, da mora biti najmanj 15 pestij visoka, mora znati kuhinjsko umetnost, ker se je inserent že naveličal tolčenih koruznih storžev in presnega kruha. Star je kakih 25-35 let, za gotovo ne ve, toda to nima pomena, ker je lep in ima močne brke; v ušesih nosi zlate uhane, ima 135 funtov šterlingov denarja in novo obleko.«[25]

Ne glede na ukoreninjene stereotipe so slovenski časopisi v določenih trenutkih stopili na zamorsko stran. Linčanje temnopoltih na jugu ZDA je v devetdesetih letih 19. stoletja dosegalo grozljive razsežnosti. Konservativne Novice so se, kljub ukoreninjenim predsodkom o zamorcih, zgražale nad očitnimi krivicami v deželi svobodnih in pogumnih. »Enakopravnost pred ameriško sodnijo. Lansko poletje je nekaj dečkov kradlo sadje na vrtu generala Flaglerja, zapovednika topništva Zjed. držav, njegova hči pa je na te dečke ustrelila z nabito puško. Zamorček imenom Ernest Greene, sin služabnika državne blagajne, je bil tako hudo zadet, da je kmalu nato umrl. Morilka se je sama ovadila in so jo proti varščini izpustili, Sodnik jo je pripoznal krivo, a ob jednem oproščeval umora: ta izrek pa je napravil veliko razburjenje med zamorci glavnega mesta! Dne 31. okt. je bila tožena uboja, 2. febr. pa obsojena na tri ure ječe in 500 dolarjev kazni! Seveda je nje oče takoj plačal kazen in hčerko odvel v ječo na tri ure. Take komedije se uganjajo v tej deželi s pravico! /…/ Lincoln je umrl, Amerikanci ga slave, ker je suženstvo odpravil, ali sami pa še to goje.«[26]

In danes? Temnopolti ljudje se kažejo na televiziji v dveh različicah. V dokumentarcih so zanimivi, eksotični, erotični, barviti. Običajno plešejo, pojejo, vmes pa se vrti belec, ki je ganjen do nezavesti. Kako so drugačni, kako so naravni! Pri novicah se pojavi druga slika. Goreče barake, mitraljezi in shirani otroci z muhami na obrazu. Obe podobi v popolnosti ustrezata rasistični podobi črnca. In obe sta bili tu že davno pred prvim televizorjem.