Vsekakor je čudno, ko človek nekaj prebere ali sliši, pa ima občutek, da je to nekje že slišal. V mislih nimam običajnega déjà vuja, ampak doživetje, ko se zavemo zgodovinskih stalnic. Na primer: stavki v promocijski brošuri za EU se mi zdijo sumljivo domači, ker me spominjajo na učbenik za spoznavanje družbe iz srede 80. let prejšnjega stoletja. Včasih se res »nič« ne spremeni. Takšna doživetja vedno delujejo malce strašljivo, najverjetneje zato, ker zmanjšajo pomen lastne sedanjosti, češ nič se ne spremeni, nekoč bom tudi jaz poniknil v dolgem trajanju časa. So pa trenutki, ko so takšna doživetja še posebno neprijetna. Pred kratkim sem naletel na senzacionalistično novico, da »kroži spisek najvplivnejših gejev«, ki so »močnejši od Kučana in Janše«. Ker sem velik firbec in me zanima slovenski sovražni govor, sem nemudoma skočil na rumeno spletno stran. Tam sem (sam sem si kriv) moral prebrati, da se vplivni slovenski geji »v veliki meri poznajo med seboj, si pomagajo, informirajo in se ščitijo ter tako tvorijo nevidno mrežo, ki je izjemno močna«. Berem in se čudim, vse se zdi tako znano. Po mnenju zaskrbljenega anonimusa se ti geji ne skrivajo samo na levici, ampak tudi v cerkvenih krogih. Mreža naj bi bila »mnogo bolj nevarna za družbo kot kakšen Kučanov ali Janšev klan«. Zarotniki naj bi delovali, kar je zanimivo, predvsem v korist slovenske desnice. Čeprav se nekateri člani skrivnostnega kulta med seboj ne marajo, »o usmerjenosti svojih sovražnikov molčijo kot grob«. In seveda, izdajalce »čaka neusmiljeno izobčenje in maščevalnost, ki je lahko izredno kruta«.[1] In potem me je prešinilo: na tak način so pred sto in več leti pisali slovenski časopisi o Judih! Groza. Ampak, kaj pa če je marsikaj res? Potem je še hujše, diskurz izključevanja rad uporablja stvari, ki so povsem resnične. Tako lažje ustvarja svojo poanto skrivne zarote.

Sodobni medijski diskurz o gejih ima veliko podobnosti s klasičnim antisemitizmom.[2] Pri obeh gre, na primer, za vprašanje psevdobiologije. Judi so fizično drugačni (nos, »judovska kri«), fizično so drugačni tudi geji (»suha veja«, »motnja«). Obojih na prvi pogled ne vidimo, lahko se skrijejo v družbi. Kljub temu so med seboj povezani na škodo »nas«. Oboji tajijo svojo naravo. Povezujejo se v mreže (ozadja, klane) in uničujejo družbo. Seveda, če svojo pripadnost odkrito izražajo, so še bolj nevarni. Obojim je pripisana nemorala, ki je nemorala na vseh nivojih. In najhuje: oboji so bogati. Bogati pa so zato, ker so obogateli na naš račun. Geji naj bi parazitirali kot oblikovalci, voditelji, pevci (klan evrovizija) in podobni »mutivode«, prav tako so v klasičnem antisemitizmu 19. stoletja Judi paraziti na plečih pridnega »srednjega stanu« (kot špekulanti, intelektualci, umetniki). Če pa slučajno geji niso bogati, so še bolj nevarni kot perverzneži, ki se sestajajo na javnih mestih in širijo aids. Podobno so bili v 19. stoletju revni judovski trgovci nevarni zaradi širjenja bolezni in (še huje) nelojalne konkurence do domačih trgovcev. Obstaja še ena skupna lastnost obeh diskurzov: dehumanizacija. To seveda ne pomeni, da so geji »novi« Judi, ali da so Judi samo simbol za vse izključene. Daleč od tega – a podobnost je presenetljiva.

Nikakršna skrivnost ni, da je bila slovenska javnost v 19. in prvi polovici 20. stoletja močno prežeta z antisemitizmom.[3] Danes je očitno drugače. Kaj nas to danes briga? Nimamo dovolj težav? Mogoče res, ampak slovenski antisemitizem ne moremo kar tako zavrniti kot nedolžno kurioziteto iz »narodove zgodovine«. Če gledamo na slovensko javnost iz širše zgodovinske perspektive, lahko opazimo dvoje. Antisemitizem je rastel vzporedno z vzpostavljanjem slovenske javnosti, ki je bila posledica splošne »časopisne revolucije« 19. stoletja. Antisemitizem pa ni bil samo antisemitizem v ožjem smislu (sovraštvo do Judov), imel je pomembno dodano vrednost: šlo je konstruiranje močnega medijskega diskurza ločevanja in izključevanja določene, nezaželene skupine ljudi. Če uporabim slovenski izraz, antisemitizem je oral ledino za medijske prakse izključevanja, ki so še vedno aktualne. Temu lahko rečemo diskurz, mentaliteta, ideologija, odvisno, na kakšen način razmišljamo. Judi kot simbol »vsega zla« so (vsaj v slovenskem primeru) svojo vlogo že opravili. Čeprav so (predvsem zaradi fizičnega uničenja v Evropi) v slovenski javnosti nehali igrati vlogo grešnih kozlov, to še ne pomeni, da je izginilo »vse zlo«. To »zlo« pa seveda rabi nove grešne kozle. Anatomija »zla«, ki ga je v dolgih letih razvoja vzpostavil slovenski antisemitizem, živi naprej. Družbene skupine, ki jim namenijo to vlogo, so običajno zelo nedoločljive (kot so bili nedoločljivi Judje 19. stoletja).

Je res, da včasih pri nas sploh ni bilo Judov? Odvisno od tega, kaj zajema »pri nas«. Ozemlje današnje Slovenije? Prekmurje očitno postavlja to tezo na laž. Ozemlje, ki je spadalo pod avstrijski del monarhije? Tudi tukaj so razlike med Štajersko in Goriško, kjer je bilo Judov več, in Kranjsko, kjer jih je bilo zares malo. Da ne govorimo o Trstu, ki je bil sedež močne judovske skupnosti.[4] Sicer pa je dejstvo, da Slovenija v državnopravnem smislu takrat ni obstajala. Ozemlje današnje Slovenije je bilo razdeljeno na dežele in vključeno v širši državni okvir habsburške monarhije. Judov pa je bilo v tej državi veliko.[5] Mentalni okvir slovenskih »narodnoprebudnih« intelektualcev se je vrtel nekje med »domačo grudo« in državnim centrom na Dunaju. Slovenski nacionalizem je bil soočen z dejstvom, da za sabo nima centra države. Narodni buditelji[6], ki so hoteli »nacionalizirati« slovensko prebivalstvo, so imeli velike težave, predvsem združitev različnih lokalizmov pod zastavo skupnih »kulturnih« značilnosti (jezik, običaji, »kri«). Slovenski nacionalisti so se zavedali, da so na periferiji. Zadevo so poskušali rešiti tako, da bi vzpostavili (vsaj simbolni) »lokalni« center, ki bi lažje prenašal napade iz »pravega« centra in bi se povezoval z zavezniškimi »lokalnimi« centri.[7] V 19. in začetku 20. stoletja je slovenski prostor, ki je imel vse lastnosti periferije, doživljal nenehne napade različnih modernizacijskih procesov, ki so prihajali »od zunaj« in spreminjali tisto, »kar je noter«.[8]

Poleg vse močnejše države je z veliko silo razdirala stare strukture in postavljala nove industrijska revolucija.[9] Ampak »slovenski prostor« je bilo potrebno šele izoblikovati: tako mentalno in ideološko kot politično. Modernizacija je vzpostavila tudi moderne nacionalizme.[10] Slovenski nacionalizem pri tem ni bil nikakršna izjema. Razvijal se je v okoliščinah večnacionalne države, ki je bila dovolj močna, da je nastajajoče narode držala skupaj, in premalo močna, da bi jih uničila oziroma uniformirala.[11] Tu pa so se pokazali zanimivi paradoksi. Slovenski nacionalizem je rodila modernizacija. Prav tako so slovenski nacionalisti poskušali zajahati tega konja in usmerjati modernizacijske procese v svojo smer, skratka v prihodnost, kjer bi imel svoj prostor tudi slovenski narod. Če so hoteli s tem svojim projektom uspeti na lokalni ravni, so morali vzpostaviti vez s segmentnimi lokalizmi, ki pa so se upirali modernizacijskim procesom (tako državnim intervencijam kot vplivom kapitalizma). Ker nacionalisti (vsaj večinoma) niso imeli za seboj države in ker niso imeli za seboj velikega kapitalističnega centra, je bila ta vez edina rešitev. Pa tudi najboljši način za prodor slovenske nacionalne zavesti med množice. Seveda je vseskozi vladalo veliko brezno med nacionalizmom kulturnopolitičnih elit in nacionalizmom ruralnih množic, ki je bil v bistvu zgolj preoblečeni (ali dopolnjeni) lokalizem.[12]

Modernizacija ni izumila sovraštva do Judov[13], mu je pa dala nove, dodatne vsebine. Pravzaprav je nemogoče natančno ločiti med tistimi elementi antisemitizma, ki so obstajali vsaj od srednjega veka dalje, in antisemitizmom, ki ga je prinesla modernizacija. Raziskovalci antisemitizma v nemškem in avstrijskem prostoru opozarjajo na konservativnost antisemitskih idej v drugi polovici 19. stoletja: nasprotovanje sekularizirani družbi, liberalni državi in močnemu, na denarju temelječemu gospodarstvu. Antisemitskih spisi v nemškem in avstrijskem prostoru so svarili pred napadi »judovstva« na tradicionalne oblike lastništva (v kmetijstvu in rokodelstvu), napadi »judovstva« na tradicionalne politične strukture in na »naravno drugačnost« Judov. Antisemitizem je bil tudi reakcija na emancipacijo Judov.[14] Prepričanje o »judovski krivdi«, ki ima nedvomno zelo stare korenine, je z »novimi« časi dobilo tudi novo razsežnost. Poslovni, kulturni in politični uspeh judovske elite v centru države, še zlasti v obdobju po dokončni emancipaciji 1867, je prav gotovo pridodal svoje k frustracijam »poražencev modernizacije«.[15]

Besedo antisemitizem naj bi leta 1879 spravil v obtok nemški radikalni publicist Wilhelm Marr.[16] A glavni dogodek, ki je razplamtel protijudovsko razpoloženje, se je zgodil že leta 1873, ko se je sesula dunajska borza.[17] Glede na nadpovprečno prisotnost Judov v trgovini in obrti, ni nenavadno, da so bili Judi močno zastopani med borznimi posredniki. Vsekakor dovolj, da so dobili splošno priznani status krivca za nastalo situacijo.[18]

 V osemdesetih in devetdesetih letih 19. stoletja je antisemitizem postajal pomembna politična sila. Na Dunaju sta se izoblikovali dve politični struji z antisemitskim programom. Krščansko-socialno gibanje z Karlom Luegerjem na čelu, za katerega je bil glavni sovražnik »judovski kapital«, največjo podporo pa je imel med srednjim slojem, ogroženim zaradi modernizacije, in delom duhovščine (geslo: liberalizem je enako judovstvo). Luegerjevo gibanje se je skoncentriralo na prevzem oblasti na Dunaju, kar mu je na prelomu v 20. stoletje tudi uspelo.[19] Nemško nacionalno gibanje pod vodstvom Georga von Schönererja je bilo za razliko od Krščanskih socialcev izrazito protikatoliško in protihabsburško. Največjo podporo je imelo pri nemškem prebivalstvu na mešanih nemško-slovanskih območjih, širilo pa je izrazito rasistično obliko antisemitizma (kar seveda ne pomeni, da rasni moment pri Luegerju ni bil prisoten).[20]

Zakaj je to pomembno za slovenski antisemitizem? Slovensko politično, gospodarsko in kulturno življenje se je odvijalo v senci dogajanj v centru države. Po mnenju Petra Vodopivca je bil slovenski antisemitizem v tem času »zmes tradicionalnega krščanskega antisemitizma, protijudovskih gesel avstrijskih krščanskih socialcev in strahu pred prehitro meščansko-kapitalistično preobrazbo slovenskega prostora, temeljil pa je tudi na prepričanju, da so Judje tesno povezani z nemškimi liberalci in nespravljivi nasprotniki slovanstva«.[21] Slovenski antisemitizem je zaznamovala trojna vloga Judov kot »Nemcev«, kot »kapitalistov« in kot »liberalcev«, ki se je v slovenskih časopisih pogosto združila v eno grozečo nevarnost. Rasistična šala o Judu je veljala za prav tako nedolžno kot šala o vremenu. In ravno ta »zabavnost« mogoče danes povzroča največji srh.

Da ne bo pomote: slovenski antisemitizem ni imel samo tradicionalnega in ekonomskega značaja, šlo je za rasizem v klasičnem smislu, za sovraštvo do druge rase, ki je drugačna »po naravi«. To dokazuje pogosto omenjanje »židovskega nosu.« Podoba judovskega zakrivljenega nosu je bila globoko zakoreninjena v imaginariju srednjeevropskega protijudovstva. Prepričanje, da imajo Judi značilen nos, je bilo del vsakdanjega »zdravega razuma«. Seveda ni potrebno iti pregloboko v psihoanalizo, da odkrijemo nazorno simboliko: judovski nosovi so ukrivljeni, zakrivljeni, krivi, ker so ukrivljeni, zakrivljeni in krivi Judi sami. Tako v smislu krivde kot v smislu zvitosti. Poglejmo nekaj izvirnih slovenskih primerov. Ko je Slovenec leta 1898 napadal graške Nemce in tržaške Italijane, jim je brez slabe vesti z govorjenjem o nosovih pripisoval tudi judovski rod: »Germanski in lahonski otročiči s svojimi ravnimi in krivimi nosovi so že uganjali burke z materjo Avstrijo in jih še uganjajo, da se že gnjusi slednjemu olikanemu človeku.«[22] Ko je isti časopis leta 1901 pisal o neki pomembni slovenski slovesnosti v Gorici, ni pozabil dodati, da »se pri tem impozantnem pojavu tresejo krivi židovski nosovi«.[23] Tudi katoliški nazorski nasprotniki se niso bali pisati o judovskih nosovih. Liberalni Slovenski narod je leta 1888 objavil šaljivi podlistek o preživljanju nedelje na cesarskem Dunaju. Dopisnik je bralce podučil, da na dunajski borzi »potomci Abrahamovi še vedno plešejo okoli zlatega teleta«. Seveda nimajo na sebi več svetopisemske obleke, »dandanes je vse v salonski opravi, a predrzno zakrivljeni nosovi, ob ušesih bingljajoči kodri, neprijetni žarki duh, cvileči krik in druge jednake specijalitete te pouče, da so to pristni potomci onih svojih prednikov«.[24]

Nekateri pisci pa so Jude kar naravnost označevali kot golazen, kot recimo neznani dopisnik Slovenca iz Trsta leta 1898: »Židovski praznik. Iz Trsta. V Trstu je bil zdaj nek židovski praznik, kakšen ne vem, a povedalo se mi je, da so imeli svoj praznik. V neki ulici se je prodajal sad cedre libanonske, kateri sad ne sme manjkati na nobeni judovski mizi o tem prazniku. Pri tej priliki kupovanja tega sadu pa sem imel priliko videti, koliko je grozno židovske golazni v Trstu. Naravnost rečem, mraz me je pretresal, ko sem zagledal te prikazni laziti po mestu v svojih črnih haljah. In tu v Trstu se čutijo te harpije prav domače, hodijo po mestu, kakor bi hoteli reči: tu je in bode vse naše!«[25] Po mnenju pisca v istem časopisu, ki je leta 1885 pisal uvodnik o denarju, Judi ostanejo Judi, tudi če se spreobrnejo v krščanstvo. »Oglejte si imena naših liberalcev prave krvi, zasledovati morete njihove korenine in koreninice gori do 'Jakobovih mlajših'. Las in obraz se spremenita, ostane mu značaj in kri izraelska. Do desetega kolena spoznava se židovska kri po njeni ljubezni in sovraštvu, po dejanji in nehanji. Če pogledaš na grebene posameznih 'petelinov' v bojnem taboru modernega liberalizma, moreš se prepričati, da so nekdaj lovili 'prepelice' po puščavi. Cela legija jo 'krščenih', kterim niti krst niti krščansko ime nista pregnala krvi židovskega liberalizma, to je, ljubezni do denarja in gospodstva. Židovska kri se pretaka v žilah liberalizma.«[26]

Čeprav se danes sliši nenavadno, so slovenski nacionalisti napadali Jude tudi zato, ker so jih obtoževali nemštva. Judi v monarhiji so v veliki večini uporabljali nemški jezik, še zlasti Judi, ki so pripadali višjim slojem. Mnogi so, še zlasti v zgodnejših obdobjih, sprejeli nemško nacionalno ideologijo, še zlasti v liberalni različici, po kateri bi lahko zadržali svoje judovstvo, a bili vseeno Nemci.[27] To je slovenskemu antisemitizmu dalo dodaten, nacionalno-ideološki argument. Prepričanje je prišlo do izraza še zlasti v zvezi z nemškim tiskom, kjer so imeli bili Judi v resnici veliko zastopani (na primer: Theodor Herzl je pisal za Neue Freie Presse).[28] Slovenski ideologi so izumili skovanko »židovski listi«, ki je pomenila v osnovi nemški časopis, običajno liberalne usmeritve, ki se je zavzemal za nemško kulturo in kjer naj bi imeli glavno vlogo ravno Judi. Izraz so množično uporabljali še zlasti v 70. letih 19. stoletja, ko so bili na oblasti nemški liberalci.[29] Glavni časopis nemških liberalcev je bil Neue Freie Presse, ki je postal pravi simbol nemškega židovskega lista. Dogajalo se je, da so slovenski časopisi Nemci in Jude kratko malo enačili. V začetku 80. let 19. stoletja so slovenski politiki sodelovali z vlado Eduarda von Taaffeja, ki je s pomočjo koalicije Slovanov in konservativcev potisnila nemške liberalce v opozicijo.[30] Nemško liberalno časopisje je vladi seveda ostro nasprotovalo. »Vsi nemški dunajski listi kriče, da je nemštvo v nevarnosti, da se nemški narod pod Taaffejem zatira v Avstriji,« je zapisal leta 1880 katoliški Slovenec, »da so narod, ki Avstrijo skupaj drži, ki jo je tolikokrat rešil iz sile in nadloge. Človek uže skoraj lastnim očem ne more verjeti, ko čitajoč te židovske liste vidi toliko zavijačo resnice, toliko licemerstvo in nepoštenost, ki se rodi iz same zavidnosti, nenasičene želje do gospodstva. Žalibog, da so ti listi mej Nemci toliko razširjeni in so tako rekoč nemški preroki, na katere nemško ljudstvo priseza.«[31]

Za slovenski javni prostor v zadnjih desetletjih habsburške monarhije je značilno, da sta imeli negativen odnos do Judov obe prevladujoči meščanski politični opciji: tako liberalna kot katoliška (»klerikalna«) struja. Antisemitizem na liberalni strani je olajševalo dejstvo, da po krizi leta 1873 slovenski tabor ni premogel glasnejših zagovornikov gospodarskega liberalizma. Večina politikov in gospodarstvenikov na Slovenskem se je (ne glede na nazorsko pripadnost) zavzemala za protekcionistično gospodarstvo.[32] V antisemitizmu je prednjačil katoliški politični tabor. Liberalni slovenski časopisi Judov naravnost niso povezovali z liberalizmom kot takim, ampak z nemško različico. Konservativna in katoliško usmerjena glasila pa so imela liberalizem (tako v gospodarskem kot v filozofskem in političnem smislu) za potuhnjeno iznajdbo Judov. Za najpomembnejšega teoretika in praktika slovenskega krščanskosocialnega gibanja Janeza Ev. Kreka je bil Karl Lueger pomemben političen vzor, še zlasti ga je fascinirala Luegerjeva govorniška in demagoška spretnost (nad čimer se je v delu Moj boj navduševal tudi Adolf Hitler).[33] »V našem času pa leze izmed narodnih bojev kot zmagovalec – žid na dan,« je zapisal Krek leta 1901, »Žid kraljuje v naši dobi: v zbornicah, na trgu, v tisku in na vseučiliščih.«[34]

Slovenski časopisi so se še zlasti bali, da se ne bi na Slovenskem naselil kak judovski trgovec.[35] Slovenski gospodar, štajerski konservativni časopis, je leta 1880 opozarjal, da so judovski »mešetarji« zagotovo goljufi. »Iz Dravskega polja. (Nekaj v svarilo.) V začetku meseca aprila klatil se je tukaj neki žid, ki je čul na ime Rudolf Lammel, ter je ponujal ure in drugo hišno spravo od Graške zaloge J. Jarosch kazaje predrzno njeno pooblastilo. Znal je govoriti, hvaliti in svojo poštenost dobro hliniti tako dolgo, da je marsikterega vjel, da si je kaj naročil in mu je izpeharil 'are' na naročeno reč po 4 do 10 fl. Ko pa potem nič ne dojde, popraša pri zalogi J. Jarosch eden takih, iz kterega je izžmel omenjeno svoto, kaj in kako? Pa glejte sloki judovski nos! Odgovorilo se mu je, da zaloga J. Jarosch na ovo 'aro' ne more nič poslati, ker je ni prejela. Kajti omenjeni Rudolf Lammel uže od meseca februarja ni več njeni pooblaščenec. No! To ga imate tedaj židovskega goljufa! Zapomnite si toraj čestiti bralci to ime in se ne dajte od njega, če se še kodi potika, in sploh od nobenega Abrahamovega poštenjaka vkanjati in pehariti.«[36]

V slovenskih časopisih poznega 19. stoletja je veljal splošen konsenz, da je judovski kapital veliko hujši od nejudovskega. »Rusija in druge države pa spoznajo zdaj, da na židovstvo se ni naslanjati,« je zapisal liberalni Slovenski narod avgusta 1887. »Ako je že kapital sam na sebi sebičen, brezobziren, nepatrijotski in v resnici breznaroden, je židovski kapital še posebe nevaren, ker nema lastnikov, ki bi vsaj od narave in po naravi mogli čutiti narodnost!«[37] Židovski kapital naj bi bil usmerjen vedno proti Slovanom in, po interpretaciji katoliškega Slovenca, tudi proti kristjanom na splošno: »Kar se lepe češke in moravske dežele tiče, je tudi v enakih nemilih okoliščinah. Zlasti v okrajih z nemškim prebivalstvom se židovstvo strahovito razširja, kajti židje so posebno spretni v zasramovanji in zaničevanji katoliške cerkve, kar fanatičnim Nemcem tem bolj ugaja, ker katoliško duhovščino kot glavni steber Slovanstva še posebno sovražijo ter se od zvitih Židov kar molče celo ob svoje premoženja pripraviti dajo, da le isto v nemško-liberalne, ne pa v slovansko-klerikalne roke preide.«[38] Seveda so Judi vedno negativni. Antisemitski diskurz jih obtožuje kontradiktornih »zločinov«. Obenem so kapitalisti in prekucniški socialisti. Poglejmo primer. Katoliški Slovenec je aprila 1889 zapisal, da so »Židovski skopuhi in bankirji so z lažmi in zvitostjo krščanskim narodom v potu obraza pridobljene milijarde izmikovali. In kdo je kmeta in obrtnika pritiral na rob propada? Semitska načela o prosti konkurenciji in razkosavanji so zakrivila sedanje pereče socijalno vprašanje, ko so delavci le beli sužnji v službi židovskega kapitala.« Po drugi strani pa so »Židje že itak po rodu v večini socijalisti, ker jim je prirojen revolucijonarni duh, s katerim hočejo doseči svetovno oblast. Kdo je na čelu socijalistiškemu gibanju? Žid Singer v nemškem državnem zboru in Žid Adler socijalistiškemu časnikarstvu v Avstriji. Žida sta bila socijalista Lassalle in Marx.«[39]

Zakaj ravno sodoben diskurz o gejih najbolj spominja na antisemitizem 19. stoletja, ne pa recimo na tedanji diskurz o (prav tako sovražnih) Nemcih in Italijanih? Nemci in Italijani so bili obravnavani kot močni nacionalni sovražniki, ki ogrožajo slovenske interese, in so (realno gledano) to brez sramu tudi počeli. Bili so utelešeni v političnih strankah in ostalih organizacijah, ki so se borile s slovenskimi skupinami. Konkretnemu nasprotniku lahko očitaš vso podlost tega sveta, veliko težje pa mu lahko odrečeš vlogo človeka. Pri Judih, ki so bili povsod in nikjer, pa je domišljija lahko poletela. Sodobno homofobijo odlikuje podobna mistifikacija. Ko se je v zadnjih letih razplamtela medijska vojna glede slovensko-hrvaške meje, se je lahko v slovenskih medijih o Hrvatih prebralo marsikaj negativnega: da so nehvaležni, ko imajo toliko morja, nam pa ne privoščijo niti Piranskega zaliva; da imajo do Slovencev »zgodovinski dolg«, ker je v času oblikovanja italijansko-jugoslovanske meje toliko Slovencev ostalo v Italiji – oni pa so zato dobili Istro. A nikomur ni padlo na pamet, da bi Hrvatom odrekal pravico, da so Hrvati in da se tudi opredeljujejo kot taki. Z geji je drugače. Na primer: oktobra 2009 je p. Branko v Družini ugotavljal, da je »homoseksualnost greh (napaka, nepravilnost, prestopek ...), ker gre proti božjim načrtom glede spolnosti in ljubezni med moškim in žensko«. Jasno mu je bilo, da »nezdravi seks čez čas pošlje po gobe celotno družbo«.40 Strah pred Nemci, Italijani in Hrvati je drugačen kot strah pred Judi in geji. Strah pred zunanjimi nasprotniki, ki nas ogrožajo, je veliko bolj konkreten. Strah pred Judi in geji, ki ogrožajo »od znotraj«, pa je globlji. V resnici gre za strah pred samim sabo, pa tudi za strah pred zapletenim, kaotičnim in neobvladljivim svetom, ki nas obdaja.