»Kaj naj diplomirani novinar ve o zgodovini, teoriji in praksi novinarstva, in v kakšnih razmerjih? Ekstremna mnenja o tem vprašanju so skoraj nedopustna. Študij novinarstva na univerzah ne more biti omejen samo na praktično urjenje. Po drugi strani pa naše študente izobražujemo predvsem za profesionalno delovanje, zato morajo obvladati temeljne veščine.«1 Omenjena vprašanja in dileme so skoraj stalnica v razmišljanjih in razpravah akademikov in raziskovalcev, učiteljev in trenerjev, ki se ukvarjajo s pripravo in izvedbo študijskih načrtov in izobraževalnih programov za študente novinarstva v različnih evropskih državah. Razlikujejo pa se odgovori in rešitve, ki jih ponujajo pod pritiskom vzpodbud, zahtev in tudi kritik svojega družbenega in medijskega okolja. Izoblikovala sta se dva ločljiva modela in pogleda na izobraževanje novinarjev: prvi tradicionalno razume novinarstvo kot akademsko disciplino znotraj komunikacijskih in medijskih študij oz. komunikologije, zato celoten študij novinarstva temelji na teoretski osnovi. Drugi daje prednost profesionalnemu razvoju in praktičnemu urjenju za delo v medijih, v izobraževalne programe pa uvršča le ključne vsebine, potrebne za razumevanje okolja, v katerem prihodnji novinar deluje. Z naraščajočimi zahtevami medijev pa se oba modela približujeta in pogosto tudi dopolnjujeta v svojih programih, hkrati pa so vse bolj intenzivne druge izobraževalne pobude: medijskih hiš, profesionalnih združenj, nevladnih organizacij idr., ki želijo izobraziti in izuriti novinarje glede na svoje potrebe, naravo dela in razpoložljive kapacitete. Nove države v vzhodni, srednji in jugovzhodni Evropi – tako tudi Slovenija – v procesu tranzicije izbirajo med obema modeloma, ki jih razumejo kot uveljavljene izobraževalne (medijske) sisteme evropskih držav, a se pri tem srečujejo s svojimi specifičnimi problemi, ki jih je treba sistemsko reševati. V tem članku nameravam osvetliti organizacijo in vsebino študija novinarstva kot tudi razvoj izobraževanja novinarjev in medijskih praktikov v primerjalni perspektivi. Pregledala sem obstoječe univerzitetne programe v štirih evropskih državah, zanimalo pa me je tudi, kakšna izobraževanja in praktična urjenja ponujajo same medijske inštitucije in profesionalna združenja. Države, ki sem jih izbrala za to primerjalno analizo – Avstrija, Francija, Bosna in Hercegovina ter Slovenija –, po mojem mnenju v zadostni meri odražajo nasprotja med različnimi modeli in pristopi. Hkrati je na podlagi takšnega opazovanja prepoznaven vzorec, kako se izobraževalni in praktični programi za novinarje in medijske praktike razvijajo. Pri tem so me vodila naslednja vprašanja:
Katero so tista nujna teoretična znanja in katere praktične veščine so potrebne za prihodnjega novinarja ali medijskega praktika?
Kako so v tem pogledu opazovane ustanove poskrbele za uravnotežene študijske programe?
Kako se v programih odzivajo na potrebe in zahteve medijev?
Kako se novinarji, medijske hiše in profesionalna združenja samoorganizirajo v izobraževanju in usposabljanju svojih kadrov?
Kaj se lahko vzhodne, srednje in jugovzhodne evropske države naučijo in prevzamejo od razvitih evropskih izobraževalnih sistemov?
Kaj morajo zahodni učitelji upoštevati, ko pridejo v to regijo?
Katera spoznanja in izkušnje enih in drugih lahko uporabi Slovenija?

V Avstriji programe novinarstva ponujajo v glavnem fakultete za družbene in politične vede, in sicer kot akademski, dodiplomski in podiplomski študij t. i. publicistike (Publizistik). Tako ima na primer študij publicistike Univerza na Dunaju – na Inštitutu za komunikacijske vede, Karl-Franzens-Univerza v Grazu – na Inštitutu za ekonomsko in družbeno zgodovino in Univerza v Salzburgu – na Inštitutu za komunikacijske vede. V teh študijskih programih prevladujejo teoretski predmeti in vsebine s področja komunikologije, zgodovine in prava. Ko se v višjih letnikih prihodnji novinarji razdelijo med tiskane in elektronske medije, so ti predstavljeni prek komunikoloških konceptov. V celotnem študiju novinarstva je relativno manj ur posvečeno praktičnemu urjenju v novinarskih veščinah, študentje pa lahko izbirajo le med omejenim številom izbirnih predmetov. Sodelovanja z medijskimi hišami ni veliko, le občasno uredniki gostujejo kot predavatelji ali pa študentje opravljajo prakso pri medijih, kar je prisotno predvsem na lokalni in regionalni ravni. Študij novinarstva je zaradi pomanjkanja praktičnega usposabljanja in s tem svoje nerelevantnosti pogosto tarča kritike s strani profesije.

Po drugi strani je zanimivo, da se avstrijske univerze v večji meri odzivajo na zahteve hitro rastočih profesij, kot so odnosi z javnostmi, odnosi z mediji, marketing, in na teh področjih ponujajo kar nekaj predmetov, programov in tudi projektov. Hkrati prepoznavajo pomen in vpliv novih tehnologij, tako da jih vključujejo v redne akademske in raziskovalne aktivnosti. Pri tem so manjše, regionalne šole bolj odzivne in pravzaprav vodijo pri uvajanju novih programov – šola v St. Poeltnu na primer ponuja programe s področja telekomunikacij in medijev, simulacije novinarskih tehnik in medijskega menedžmenta. Izstopa predvsem Donavska Univerza v Kremsu, ki organizira izobraževanje in usposabljanje v okviru svojega Mednarodnega novinarskega središča, in sicer v praktično usmerjenih programih novinarstva, odnosov z javnostmi in komunikacijskega upravljanja.

Poleg univerzitetnega študija novinarstva so si avstrijski novinarji tudi sami organizirali osnovno in dodatno usposabljanje, in sicer v okviru t. i. Kuratorija za usposabljanje novinarjev v Salzburgu. Gre za privatno združenje, katerega člani so Zveza avstrijskih časopisnih založnikov, Zveza avstrijskih založnikov periodičnega tiska in Sindikat avstrijskih novinarjev. Pri pripravi predmetnikov za različne oblike usposabljanja – od treh tednov do devet mesecev – sodeluje strokovni odbor, ki ga sestavljajo novinarji, uredniki, založniki ter strokovnjaki iz dunajske in salzburške univerze. Zaenkrat je to v Avstriji edina oblika profesionalnega usposabljanja, kajti avstrijske medijske hiše še ne organizirajo tečajev ali celo novinarskih šol kot na primer njihovi kolegi v Nemčiji (RTL – novinarska šola v Kölnu, Burda – novinarska šola v Münchnu, Axel Springer – novinarska šola v Hamburgu).

Priznani in uspešni programi novinarstva v Franciji predstavljajo kombinacijo komponent osnovnega teoretskega znanja in praktičnih veščin. Za to je najboljši primer dvoletni podiplomski program na vodilni novinarski šoli v Lillu (Ecole Superieure de Journalisme de Lille – ESJ). Študentje se vpišejo v to šolo z različno izobrazbo in diplomami (iz prava, ekonomije, političnih ved, jezikov idr.). V prvem letu razvijajo svoje znanje in razumevanje zgodovine, aktualnih problemov, francoščine in angleščine; ter hkrati poslušajo o medijih, medijskem pravu, ekonomiji medijev in profesionalni etiki. Nadaljujejo z vsebinami in praktičnim urjenjem na področju profesionalnih tehnik zbiranja informacij, lokalnih virov informacij, novinarskih žanrov, novinarskega pisanja in urednikovanja; seznanjajo pa se tudi s fotografijo, radiem, televizijo in novimi mediji. Na tej točki se študentje odločijo za tematsko koncentracijo: mednarodno dogajanje, šport, družbena dogajanja, gospodarstvo in finance.

V drugem letniku se prihodnji novinarji v svojem študiju še ukvarjajo z aktualnimi problemi, medijskimi podjetji, mediji in sodstvom, mediji in politiko, a večino njihovega dela predstavljajo praktične novinarske zadolžitve. Skozi celo leto potekajo intenzivni programski sklopi, v okviru katerih se študentje specializirajo za agencijske, tiskane, elektronske in nove medije, v dodatnem programu pa se lahko tehnično usposabljajo tudi za uporabo Beta kamere. Delo študentov poteka v realnih delovnih pogojih, s strogim spoštovanjem rokov za oddajo novinarskih zgodb in standardov novinarskega poročanja. Pod vodstvom profesionalnih novinarjev in urednikov iz vodilnih francoskih medijev, študentje pripravljajo prave novinarske in medijske produkte – vsakodnevne radijske in televizijske informativne oddaje, izdajajo svojo verzijo uglednih francoskih časopisov in revij (L’Exprec, Leelle, Nouvel Explorateur idr.). Zaradi takšnega intenzivnega urjenja v tesnem sodelovanju z medijskimi hišami, diploma šole v Lillu dejansko predstavlja profesionalno licenco za novinarsko delo – medijske hiše dajejo prednost pri zaposlovanju diplomantom iz te šole, saj mislijo, da so že izdelani novinarji in ne potrebujejo posebnega uvajanja.

ESJ skrbi tudi za specializacijo in dodatno usposabljanje za že zaposlene novinarje in medijske praktike. Podobne programe za praktično usposabljanje ponuja tudi Center za formiranje in izpopolnjevanje v novinarstvu (Centre de Formation et de Perfectionnement au Journalisme) v Parizu. Zanimiva je ugotovitev, da je med novinarskimi šolami, ki jih priznava francoska Konvencija nacionalnih novinarjev, kar nekaj tistih, ki so usmerjena v praktično urjenje, medtem ko je akademskih institucij malo. Celo najstarejšega univerzitetnega inštituta za informacijsko in komunikacijsko raziskovanje, Institut Français de Presse v Parizu, ne najdemo med njimi.

Z vsestransko obnovo v povojni Bosni in Hercegovini tudi obstoječi izobraževalni sistem in študij novinarstva doživlja vsestransko prenovo, saj preprosto ne odgovarja več novim družbenim in medijskim potrebam. Najstarejša univerzitetna ustanova, ki ponuja študij novinarstva oz. žurnalistike po germanskem vzoru, je Fakulteta političnih ved Univerze v Sarajevu. Njene konceptualne pomanjkljivosti ilustrira vzdevek »partijska novinarska šola« (v komunističnem in po-komunističnem obdobju), sicer pa so v programu v večji meri zastopane teoretske vsebine kot pa praktično novinarsko delo. Sodobnejši in bolj aplikativno orientiran je Oddelek za novinarstvo na Filozofski fakulteti Univerze v Tuzli, na katerem so si za vodilo postavili ustvariti novinarja. Zato na primer njihovi študentje pod strokovnim vodstvom, tudi tujih predavateljev, izdajajo časopis in pripravljajo radijski program. Oddelki za novinarstvo so bili ustanovljeni tudi na Pedagoški fakulteti Sveučilišča v Mostarju in na Filozofski fakulteti Univerze v Banja Luki, a so izvajani študijski programi novinarstva nizko kvalitetni in z malo relevance za realno medijsko okolje. Na Komunikološki fakulteti v Banja Luki, ki je edina privatna znanstveno-izobraževalna ustanova v Bosni in Hercegovini, poteka študij novinarstva v celoti na podlagi komunikologije.

Ob takšni razpršenosti in togosti izobraževalnih ustanov, ki jim za temeljito prenovo programov manjka sredstev in kadrov, se je pokazala potreba za ustanovitev novih šol novinarstva. Tovrstne vzpodbude za profesionalno usposabljanje, ki kopirajo frankofonski model, je v veliki meri podprla tudi mednarodna skupnost, vladne in nevladne organizacije iz tujine pa tudi svetovni mediji sami.

Visoka šola novinarstva na Media Plan Inštitutu v Sarajevu je začela z enoletnim podiplomskim programom pod pokroviteljstvom ESJ iz Lilla oktobra 2001. Podobno kot v partnerski francoski instituciji je študijski program sestavljen po naslednjih treh principih oz. vsebinskih sklopih:

1. Splošna medijska izobrazba: novinarska etika, novinarski kodeksi, kultura komuniciranja, Evropska medijska pokrajina, medijske pokrajine v jugovzhodni Evropi, medijsko pravo, mediji in politika, mediji in trg, mediji in kultura.
2. Praktična profesionalna izobrazba: viri in zbiranje informacij, preiskovalne metode v novinarstvu, preiskovalno novinarstvo, novi mediji, agencijsko poročanje, radio, televizija, tisk.
3. Tematska specializacija: mednarodni odnosi in evropske integracije, poročanje s konfliktnih in po-konfliktnih področij, poročanje o vladi, poročanje o kulturi, preiskovanje in poročanje o korupciji, poročanje o stanju človekovih pravic (zlasti otrok in mladoletnih), reševanje konfliktov – implementacija v novinarstvu.

V treh semestrih programa študentje novinarstva napredujejo od splošnega znanja in razumevanja medijskega okolja do profesionalne specializacije v veščinah enega od medijev in hkrati strokovne specializacije na enem od danih področij. Namesto diplomskega dela morajo študenti pripraviti zahtevnejši novinarski prispevek: serijo preiskovalnih novinarskih člankov; produkcijo radijskih prispevkov, kompleksnejše radijske oddaje ali razprave, produkcijo televizijske informativne oddaje, dokumentarnega programa ali razprave. S tem si pridobijo diplomo, priznano s strani Visoke šole za novinarstvo v Lillu, in s tem povsod drugod po Evropi. Novinarsko šolo v celoti finančno podpira francoska vlada in Evropska komisija, domače medijske in založniške hiše oz. drugi morebitni financerji pa zaenkrat ne kažejo nikakršnega interesa ali sploh zmožnosti, da bi se aktivno vključili. Zato je obstoj te šole najbrž dolgoročno problematičen.

Podobno neodvisna inštitucija Media Centar v Sarajevu – v sodelovanju z medijsko hišo BBC World Service in britansko vlado – ponuja t. i. program novinarskega usposabljanja BBC, ki obsega deset tednov tečaja o radijskem in televizijskem poročanju za mlade novinarje s celotnega območja Bosne in Hercegovine. Organizatorji in soustvarjalci sicer uspešnega programa pričakujejo, da bodo v srednjem roku lahko postali pravi center za usposabljanje radijskih in televizijskih novinarjev v celotni regiji.

V primerjalni perspektivi je Slovenija po eni strani primer uspešne splošno družbene tranzicije, po drugi pa se v posameznih segmentih – kot na primer na medijskem področju – še kažejo sive lise. Te ne zajemajo le nedorečene medijske regulacije, medijskega lastništva in privatizacije, temveč se kažejo tudi v pomanjkljivih praksah v novinarstvu, oglaševanju, odnosih z mediji in javni komunikaciji. Zato je utemeljeno razmišljanje o izobraževanju in usposabljanju novinarjev in medijskih praktikov, pri čemer lahko Slovenija koristno uporabi in integrira izkušnje obeh modelov, germanskega in frankofonskega.

Edina ustanova, na kateri je mogoče študirati novinarstvo, je Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani, in sicer v dodiplomskem in po novem tudi v podiplomskem univerzitetnem programu novinarstva v okviru Oddelka za medijske in komunikacijske študije. Program v precejšnji meri sledi germanskemu modelu oz. avstrijski tradiciji utemeljevanja študija novinarstva na komunikoloških znanjih, teorijah javnega mnenja, medijev in komuniciranja. Poleg tega se študentje novinarstva v praktičnem delu urijo v veščinah pisanja in poročanja v različnih žanrih, v višjih letnikih pa tudi v različnih medijih – tisk, radio, televizija. Precejšen poudarek je tudi na obvladovanju slovenskega knjižnega jezika, jezikovni kulturi in novinarski stilistiki.

Glavni očitek s strani slovenskih medijev, da diplomirani novinarji niso v zadostni meri izurjeni za svoje profesionalno delo, poskuša katedra za novinarstvo premostiti s pomočjo zunanjih sodelavcev – učiteljev veščinskih predmetov ter gostujočih predavateljev – uglednih slovenskih medijskih imen, novinarjev, urednikov in komentatorjev. Hkrati katedra redno gosti ameriške profesorje novinarstva v okviru Fulbrightovega programa in sodeluje z drugimi zainteresiranimi strokovnjaki iz tujine. V preteklih dveh letih je katedra v prizadevanjih za izboljšanje študija novinarstva intenzivno sodelovala z novinarsko šolo v Lillu in v okviru svojega rednega predmetnika pripravila naslednje projekte:

1. V študijskem letu 2000–2001 sta bila s študenti 2. letnika novinarstva uspešno izvedena enotedenska seminarja na temo intervjuja in reportaže, ki sta jih ločeno vodila profesionalna francoska novinarja in predavatelja iz Lilla.
2. Na podlagi pozitivne komunikacije in izkušenj v prvem letu sodelovanju je bil načrtovan in izveden obsežnejši preiskovalno-novinarski projekt na temo Odnos do imigrantov. V prvi fazi so zainteresirani študentje 4. letnika novinarstva in komunikologije z danimi kontakti, zbiranjem relevantnih informacij in materiala pripravili projektno delo in delovna poročila. Nadaljevali so z enotedensko delavnico o metodah preiskovalnega novinarstva in pisanju preiskovalnih novinarskih zgodb pod vodstvom novinarja-predavatelja iz Lilla. Hkrati pa so uredniško in novinarsko načrtovali raziskane teme za posebno številko študentskega časopisa Bonus. V zadnji fazi je skupaj s profesionalnimi uredniki ESJ v Lillu potekalo uredniško in oblikovalsko delo na posebni številki Bonusa.
   
3. Pod pokroviteljstvom Francoskega kulturnega inštituta in ESJ so se v okviru izbirnega predmeta Uredniško delovanje študentje novinarstva po vsebinskih sklopih (notranja in zunanja politika, kultura, šport, oblikovanje, fotoreporterstvo, uredniške odločitve, delo na terenu) spoznavali z novinarskim in uredniškim delom ter sami pripravili časopisno prilogo za mlade, Mlado Delo. Hkrati se je skupina mladih novinarskih navdušencev izkazala maja letos, v času svetovnega kongresa Mednarodnega tiskovnega inštituta v Ljubljani, ko so samostojno pripravljali in izdajali dnevno glasilo kongresa IPI Gazzette.

Zaenkrat trendi informacijske družbe še niso vidni v predmetniku študija novinarstva v Ljubljani, medtem ko je Univerza v Mariboru z letošnjim študijskim letom uvedla specializirani dodiplomski program multimedijskih (telekomunikacijskih) študij na Fakulteti za elektrotehniko. Vsebine spletnega novinarstva, vključno s praktičnim delom, lahko katedra za novinarstvo nadoknadi z vabilom strokovnjakom iz tega področja, da organizirajo tematske delavnice in seminarje.

Kljub temu da se slovenski mediji in novinarji zavedajo potreb po izobraženih in izurjenih novinarjih in da so zadržani, če ne celo kritični do obstoječega študija novinarstva, se v tem pogledu še niso samoorganizirali. Določena prizadevanja za sistematično izobraževanje in usposabljanje novinarjev znotraj lastne medijske hiše je zaznati v javnem zavodu RTV Slovenija, a do tega trenutka v Sloveniji formalno še ni bila ustanovljena neodvisna, profesionalno-izobraževalna inštitucija oz. novinarska šola. Na tem področju ostaja najbolj iniciativen in angažiran Mirovni inštitut v okviru svojega medijskega programa, v katerega se v večji ali manjši meri vključujejo medijski in novinarski akademiki, strokovnjaki ter medijski in novinarski praktiki.

Članek ne ponuja univerzalne rešitve, kako učinkovito prenoviti študijske in izobraževalne programe novinarstva. Zaradi specifične situacije in okolja namreč ni mogoče vseh postaviti pod skupni imenovalec. Prej sem želela opozoriti na podobnosti in razlike med različnimi državami, na pozitivne izkušnje in pomanjkljivosti, ki so lahko koristne in uporabne pri vsakem novem koraku in reformi študija novinarstva. Bistveno je, da študij novinarstva in izobraževanje novinarjev ne postane samo sebi namen, temveč, da edukatorji bolje prisluhnejo medijem samim, ki so pravzaprav največji delodajalci diplomiranih kadrov, lahko pa postanejo tudi najboljši odjemalci izobraževalnih storitev. Hkrati predstavljajo pomembne možne sponzorje in tudi glavni vir visoko usposobljenih, profesionalnih kadrov za praktično urjenje prihodnjih novinarjev. Zato je potrebno spodbujati tudi lastne izobraževalne iniciative medijskih hiš, novinarjev in profesionalnih združenj, ki lahko še uspešneje delujejo v sodelovanju in medsebojnem dopolnjevanju z obstoječimi institucionalnimi oblikami univerzitetnega študija novinarstva.

Študijsko leto, ki se je pravkar začelo, pomeni za Univerzo v Mariboru nov korak v smeri uvajanja tako imenovane popolne univerze (sintagma, katero je nadvse rad uporabljal prejšnji rektor dr. Ludvik Toplak). Maturanti so letos lahko na Fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko v Mariboru prvič vpisali študijski program Medijske komunikacije.

Na mariborski univerzi so nov študijski program utemeljili z naslednjimi besedami: »Z naglim razvojem medijev, kot so radio, televizija, časopis, internet, kabelska in satelitska komunikacija, mobilna telefonija itd., tako v družbenem kot tudi tehnološkem smislu, se pojavljajo nove zahteve po ustrezno strokovno usposobljenih kadrih. Ti ne morejo biti več le ozko specializirani za opravljanje posameznih opravil v medijski produkciji, saj je meja med tehničnimi opravili in kreiranjem vsebin z uporabo računalniško podprte produkcije danes že v dobri meri zabrisana. Uvedba digitalnih elektronskih medijev vnaša nove razsežnosti in perspektive razvoja teh medijev, kar bo še nadalje povečalo zahteve po multidisciplinarnih znanjih potrebnih strokovno usposobljenih kadrov.« Poleg tega v predstavitvenem materialu za študij medijskih komunikacij navajajo še razvoj interneta in globalizacijo trženja in poslovanja prek njega: »Tudi na tem področju se izkazuje potreba po usposobljenih kadrih, ki bodo znali promovirati podjetja in tržiti izdelke na tem novem tržišču,« omenjajo pa tudi potrebo po kadrih, ki bodo znali uspešno medijsko in gospodarsko promovirati Slovenijo – in tudi pri tem naj bi imel dodiplomski univerzitetni študijski program Medijsko komuniciranje pomembno vlogo.

Osnovni cilj novega programa, kot ga predstavlja Univerza v Mariboru, je torej vzgoja kakovostnega in strokovno podkovanega kadra s širokim interdisciplinarnim znanjem s področij radijske in televizijske produkcije, informatike in grafične komunikacije. Zato lahko sicer izrazim zadovoljstvo, da Maribor pridobiva novo študijsko izbiro, ki razširja dosedanjo ponudbo, toda pri tem ne morem ostati brez nekaterih pomislekov. Iz predstavitve je mogoče sklepati, da bo omenjeni študij oblikoval kader, ki bo svojo poklicno priložnost iskal tudi ali predvsem v medijih – elektronskih, tiskanih ipd. Govori o kadrih, ki bodo sposobni slediti razvoju medijske tehnologije in jo uporabljati pri ustvarjanju medijskih vsebin, torej o medijskem (tudi novinarskem kadru), ki bo znal uporabljati vso razpoložljivo tehnično infrastrukturo potrebno za pripravo in izvedbo radijskega in televizijskega programa oziroma časopisov, revij ipd. Razumeli bi lahko, da bo znal tako usposobljen delavec oziroma univerzitetni medijski komunikolog, kot se bo imenoval diplomant, ki bo končal študij po omenjenem študijskem programu, svoj prispevek napisati, posneti, ga tehnično obdelati, oblikovati, pripraviti za tisk, ga prebrati v eter itd. in bo torej v sebi združeval znanja novinarja, tonskega tehnika oziroma montažerja, informatika, režiserja, grafičnega oblikovalca, strokovnjaka za odnose z javnostmi oziroma vse raznolike poklice, ki danes tvorijo kadrovsko sestavo medijev. Gre torej za zelo ambiciozni pedagoški projekt. Toda zastavlja se vprašanje, ali si mediji res želijo in potrebujejo tako univerzalne delavce, če že dolgo vemo, da ravno delitev dela omogoča hitro in kakovostno opravljeno delo. Vendar več znanja nikoli ni odveč, če pripomore h kvalitetnejšemu delu. Toda ali je znanje, ki ga bo dobil študent medijskih komunikacij, resnično dovolj raznoliko, da mu bo dajalo osnove za kakovostno delo v medijih? Pogled v predmetnik študija mi poraja nekaj pomislekov. Študent bo spoznaval teorijo in zgodovino komuniciranja, uvedel se bo v množične medije, dobil nekaj znanja o telekomunikacijah in radiodifuziji, spoznaval medijske in programske zvrsti, se srečal z RTV-tehnologijo, preizkusil celo v režiji in realizaciji programa, se učil pravil pisanja za radio in televizijo, spoznal radijski in televizijski medij ipd. Poleg te izrazito strokovne vsebine pa bo lahko izbiral še med kreditno ovrednotenimi predmeti, kot so mediji in demokracija, matematika, estetika medijev, medkulturno komuniciranje in drugimi, s katerimi so snovalci programa dosegli predpisano kvoto za zadovoljitev kriterijem univerzitetnega programa. Diplomant bo torej seznanjen z različnimi oblikami medijev, poznal bo tehnologijo, ki jo ti uporabljajo, nekaj te bo lahko v času študija tudi praktično preizkusil, toda po mojem mnenju nekaj v tem seznamu manjka.

V predstavljenem predmetniku namreč ni ne duha ne sluha o disciplinah, ki naj pomagajo k oblikovanju razgledanega, kritično razmišljajočega človeka, novinarja, če hočete. Ni sociologije, filozofije, politologije, psihologije, da o antropologiji, mednarodnih odnosih ali zgodovini oziroma spoznavanju civilizacij ter novinarski etiki sploh ne govorimo.

Še najbolj zmoti dejstvo, da študijski program prihodnjih mariborskih komunikologov in medijskih delavcev oziroma novinarjev ne premore predmetov, kot so stilistika poročanja, slovenski jezik, kultura govornega izražanja in retorika – tistih predmetov, ki so obvezni program v izobraževanju prihodnjih novinarjev in komunikologov na ljubljanski univerzi.

Tudi vpogled v predmetnike tujih novinarskih šol pokaže prisotnost humanističnih in lingvističnih disciplin, ki pripomorejo h kakovostni izobrazbi kar najbolj avtonomnih in kritičnih ter vsestransko razgledanih medijskih osebnosti. Res je, Univerza v Mariboru še zmeraj nima filozofske fakultete, za katero si del akademske javnosti že dalj časa prizadeva in kot vse kaže je tudi še nekaj časa ne bo. Kako naj potem pričakujemo, da bodo te izrazito humanistične vsebine poučevali na Fakulteti za elektrotehniko, v okviru katere bodo poleg strokovnjakov za telekomunikacije, ki seveda kot izrazito tehnični kader tja sodijo, izobraževali še prihodnje medijske komunikologe, torej družboslovce, ki pa bodo ostali brez splošnega in specialističnega, družboslovnega znanja, »instrumentalnega znanja«, ki vključuje slovenščino in stilistiko, ter »refleksivnega« znanja, zlasti novinarske etike in zgodovine novinarstva.

Res, za kakovostno delo v medijih je za vsakega novinarja koristno poznati kar največ področij, ki ga sestavljajo, od poznavanja tehnike, telekomunikacij, zakonodaje, pravopisa, etike, raznovrstnih oblik novinarskega sporočanja. Najpomembnejši pa vendarle ostaja njegov odnos do tem, ki se jih s svojo žurnalistično radovednostjo loteva, jih odkriva in razkriva ter način, kako svoje izsledke in ugotovitve kar najbolj objektivno predstavi javnosti. Pri tem pa je še kako pomembno, koliko je družbeno realnost, ki ga obdaja sposoben kritično in skozi lasten vrednostni sistem ovrednotiti in ponuditi drugim v potrditev, polemiko ali zavrnitev. In če vemo, da večino novinarjev pri ustvarjanju lovijo roki že samo z odkrivanjem informacij in njihovim beleženjem, lahko slutimo težave, če bi od njih pričakovali, da bodo svoj prispevek »prisiljeni« še sami producirati. Nenazadnje delo montažerja, oblikovalca, režiserja in podobnih medijskih poklicnih profilov zahteva poleg znanj, ki jih sicer obljublja novi študijski program, tudi in predvsem talent, ki pa je – kot vemo – človeku prirojen in kamor prištevamo posluh, občutek za kompozicijo, ritem, vizualno percepcijo itd. In samo z ljudmi, ki imajo te vrline, lahko medij računa na kvalitetno oblikovane vsebine. Te pa od dobrih, razgledanih novinarjev.

Izobraževanje novinarjev bi moralo soditi med delovne obveznosti, mi je v neformalnem pogovoru izjavil poznavalec medijev. Pa tega ni – niti v največjih dnevnikih, kaj šele v manjših, lokalnih medijih. Zdi se, da lastniki, uprave, delodajalci na izobraževanje gledajo kot na posebno pravico, eno od orodij, s katerim nagrajujejo svoje zaposlene, kot na korenček, s katerim nagradijo pridnost, oziroma kot na palico, ko izobraževanja ne omogočijo.

Da so razmere resne in žalostne, kažejo tudi številne zavrnitve novinarjev, ki sem jih prosila, da bi napisali, kako gledajo na izobraževanje v svoji medijski hiši. Mnogi so bili pripravljeni o tem spregovoriti anonimno, na štiri oči, ker so se bali morebitnih posledic, če bi jasno in glasno povedali, kako slabo je poskrbljeno za izobraževanje, pa naj bo to dodiplomsko, podiplomsko ali dopolnilno.

Dejali so, denimo, da je medijska hiša sicer poskrbela za delno ali polno plačilo njihovega študija; da pa ravno zato ne bi radi o tem govorili, saj bi izpadlo, da se pritožujejo, če bi našteli, da je delno plačilo stroškov in morda kakšen dan dopusta, vse kar so dobili. Pri tem pa, pravijo, je to dejansko premalo. Zgodi se celo, da dobijo manj študijskega dopusta, kot je zapisano v kolektivni pogodbi za poklicne novinarje (KPPN), v podjetju pa svojo odločitev utemeljujejo s tem, da kolektivna pogodba pač ne velja. Kako naj novinar pravniku podjetja dopove, da pač velja in da naj mu torej dajo dneve, ki mu pripadajo? Tudi če poskuša, mu v pravni službi zabrusijo, da naj bo vesel, ker so mu dali več dni, kot bi mu pripadalo po kolektivni pogodbi za gospodarstvo, ki naj bi zanj kot za novinarja veljala. V drugih podjetjih naj bi to bilo drugače urejeno, predvsem pa spodbujano. Za primer naj navedem, da je v eni od organizacij, ki sodijo v državno upravo, popolnoma običajno, da zaposleni obiskujejo različna izobraževanja, tudi tista, ki ne sodijo v njihovo ozko področje. Ta čas so na službeni poti in dobijo dnevnice. Zadostuje, da zaprosijo nadrejenega, da jim dovoli odhod na seminar.

Kolegica, ki se je želela vpisati na podiplomsko izobraževanje, je svoje podjetje, javno RTV, zaprosila za financiranje ali vsaj sofinanciranje študija. (Njenega imena ne bom razkrila, prav tako dela, v katerem dela, saj je prosila, da tega ne storim.) Na oddelku za izobraževanje so ji odgovorili, da niso znanstveno-raziskovalni inštitut, da bi to počeli. Študij so ji nato plačali starši. V podjetju pa so ji pripravili pogodbo, po kateri ima sicer pravico do študijskega dopusta, a ga ne more nikoli izkoristiti, saj ni nikogar, ki bi jo lahko v tistem času nadomestil. S podpisom pogodbe se je obvezala, da bo magistrirala v določenem roku, a pravi, da ji to ne bo uspelo. Ne ve, kaj se bo zgodilo potem. Menda bo morala vračati denar za dneve, ko je bila na študijskem dopustu. Po pogodbi ji pripada deset dni za vsak izpit, sama si jih je vzela le štiri – vsega skupaj. Novinarji si morajo po njenih besedah tudi sami iskati »kanale« za dodatno izobraževanje, ki jih ponavadi prirejajo drugi, nekoč denimo Zavod za odprto družbo (OSI), zdaj pa medijski program v okviru Mirovnega inštituta. Pravi, da novinarji iz njene hiše redko dobijo ponudbe za seminarje ali druge oblike izobraževanja, res pa je da RTV organizira tečaje, kot je na primer poročanje z reportažnim vozilom. Njene besede zvenijo popolnoma drugače od tistih, ki jih je zapisal v svojem prispevku Janez Sajovic, pomočnik generalnega direktorja za organizacijo, kadre in informatiko.

V kolektivni pogodbi za poklicne novinarje je izobraževanje novinarjev omenjeno v 24. členu, kjer piše: novinar ima pravico najmanj vsaki dve leti izkoristiti študijski dopust za poklicno izobraževanje, na katero ga napoti organizacija. Če je izobraževanje organizirano izven novinarjevega delovnega časa (ob delu), mu pripada do pet delovnih dni za vsak izpit na VI. ali VII. stopnji izobraževanja, petnajst delovnih dni za diplomo na tej stopnji, deset delovnih dni za vsak izpit med podiplomskim študijem, petindvajset dni za magistrski izpit ali nalogo in petintrideset dni za doktorsko disertacijo. Obseg delovnega časa, namenjenega za izobraževanje, in povračilo stroškov, kot so prevoz, kotizacija, šolnina, stroški prehrane, bivanja in učnih pripomočkov, se določita s pogodbo glede na dolžino in vrsto izobraževanja. A spet lahko zapišem, da kaj nam vse to pomaga, če pravniki v podjetjih ali njihovi oddelki za izobraževanje kolektivne pogodbe ne upoštevajo, pa čeprav v pogodbi o zaposlitvi natančno piše: delavcu pripadajo pravice iz naslova izobraževanja v skladu z zakonom o delovnih razmerjih in kolektivno pogodbo. (Prav v slednjem je kleč, ki ga znajo izkoristiti pravniki v tistih podjetjih, kjer si ne prizadevajo za izobraževanje, kot se je zgodilo v primeru, ko so novinarju na podiplomskem izobraževanju namenili manj študijskega dopusta, ko bi mu pripadalo po KPPN.)

Tudi v tujini velja, kot so zapisali celo na spletnih straneh INMA (Mednarodne zveze za časopisni marketing), da poskušajo v časopisni industriji ignorirati profesionalno izobraževanje in razvoj zaposlenih. Nekateri bodo to sicer zanikali, a to je dejstvo, pišejo v INMA. Novinarjem svetujejo, naj si zato v pogodbah o zaposlitvi izborijo nadomestilo. Če delodajalcu ne morejo dopovedati, da je izobraževanje samo po sebi koristno in potrebno, naj mu omenijo, da je plačilo članarin, konferenc in delavnic pomembna ugodnost, za katero ni treba plačati davka.

V INMA opozarjajo, da si v mnogih časopisih prizadevajo, da bi izobraževanje pripravili kar v hiši. To je približno tako, pravijo, kot bi poskušali poiskati partnerja na družinskem srečanju. Po njihovem morajo novinarji na izobraževanje zunaj svoje hiše, celo zunaj novinarstva. Seznaniti se morajo z drugimi uredniki, drugimi časopisi, obiskati morajo druga mesta in druge države. Novinarjem tudi priporočajo, da si organizirajo čas za izobraževanje, da je torej izgovor, nimam časa, samo to, izgovor.

Z raziskavo, ki so jo letos pripravili na univerzi Princeton, financirali v Knightovi fundaciji v ZDA, predstavili pa na spletnih straneh medijskega inštituta Poynter, so Američani ugotovili, da se tudi tamkajšnji kolegi pritožujejo zaradi pomanjkanja izobraževanja. To jih pesti še bolj kot nizke plače (in te so marsikje res nizke, pogosto se gibljejo med trideset in petdeset tisoč dolarji na leto in so ponavadi bližje spodnji kot pa zgornji meji). Tudi Američani ugotavljajo, da medtem ko se v drugih panogah vse bolj zavedajo pomena izobraževanja, v novinarstvu, ki je po definiciji povezano z znanjem, s podajanjem informacij, zaostajajo za tem trendom. Medijske hiše capljajo za drugimi podjetji pri skrbi za izobraževanje novinarjev bodisi z izpopolnjevanjem znanja bodisi s pridobivanjem novih veščin. Ameriški novinarji hlepijo po znanju, ki je povezano z novinarskimi veščinami, kot so pisanje intervjujev, reportaž, analitičnih člankov in komentarjev, po tistem, ki je povezano s področji, ki jih pokrivajo, denimo gospodarstvo, šolstvo, politika, sodstvo, policija, zdravstvo in znanost, pa tudi po boljšem poznavanju prava in etike. V Združenju zdravstvenih novinarjev dnevno dobivajo klice novinarjev, ki pokrivajo zdravstvo. Pritožujejo se, da ne razumejo statističnih podatkov, da ne zmorejo interpretirati medicinskih raziskav in da imajo težave pri poročanju o tem kompleksnem in zapletenem področju.

Zdravstveni novinarji poročajo o številnih pomembnih političnih odločitvah, ki se tičejo prav vsakega državljana. Svojim bralcem so dolžni, da pravilno poročajo o raziskavah ali drugih zadevah. A kako naj to počnejo, ko jim pa vsakdanjem hlastanju za novimi in novimi zgodbami zmanjkuje časa, da bi jih razumeli in pravilno interpretirali, da bi torej presegli beleženje besed, ki jih izvedo na tiskovnih konferencah ali na izjavah za javnost? Pa to ne velja samo za medicinske novinarje, ampak tudi za vse druge.

Bob Giles, kurator Niemanove fundacije in avtor učbenika Newsroom Management pravi, da se to ne bo spremenilo, dokler se ne bodo v upravah medijskih hiš zavedli, da je ponujanje izobraževanja lahko prednost, ki v podjetje pritegne boljše kadre. Princetonova raziskava je pokazala, da dve tretjini ameriških novinarjev nima možnosti izobraževanja in da so novinarji najmanj zadovoljni prav v tem pogledu. »Ne razumem, kako v podjetjih ne dojamejo, koliko bi pridobili, če bi novinarjem omogočili izobraževanje. To bi vodilo do večjega zadovoljstva zaposlenih,« je izjavil Bob Giles.

Zanimivo je, da so v drugih podjetjih v zadnjem času za izobraževanje namenili več denarja, v povprečju za deset odstotkov, le v novinarstvu so se sredstva za izobraževanje zmanjšala. V Ameriškem združenju za izobraževanje in razvoj (ASTD), organizaciji, ki v Ameriki poskrbi za največ izobraževalnih seminarjev in delavnic, pravijo, da vsako leto ugotavljajo močno povezavo med vlaganjem v izobraževanje in dobrim položajem podjetij. »V podjetjih, ki so leta 2000 presegla tekmece, so tistega leta tudi več namenili za izobraževanje zaposlenih,« pravijo v ASTD. Samo v desetih odstotkih medijskih hiš denimo namenijo za izobraževanje toliko časa in denarja, kot ga rutinsko namenijo vsako leto v računovodskem podjetju Plante&Moran iz Michigana. To je šestdeset ur. Na seznamu stotih podjetij, za katere je najbolje delati, ki so ga objavili v reviji Fortune, je tudi borzna hiša Edward Jones iz St. Louisa, ki zaposlenim vsako leto zagotavlja 132 ur izobraževanja. Podjetje Xilinx iz San Joseja, v katerem izdelujejo računalniške čipe, zagotavlja zaposlenim 90 ur na leto. V novinarstvu pa je tako, da 63 odstotkov delodajalcev za izobraževanje nameni manj kot petsto dolarjev na leto, deset odstotkov pa celo nič. V povprečju novinarjem omogočijo štiri do pet dni na leto.

Po podatkih Mednarodnega centra za novinarje (ICJ) so francoski in nemški in japonski na boljšem od ameriških: za izobraževanje dobijo plačan dopust in ponavadi še dodatne štipendije. Izobraževanje navajajo v svojih življenjepisih, in sicer v razdelku posebnih nagrad in časti. Njihovi uredniki jih pri tem podpirajo.

Zanimivo je, da so ameriški novinarji možnosti za izobraževanje ocenjevali z C ali D in celo F, medtem ko so se njihovi delodajalci odločali za oceno A ali B. (V slovenskih ocenah bi to pomenilo, da so novinarji izobraževanje ocenjevali z sedem ali osem oziroma celo z negativno oceno, delodajalci pa z devet ali deset.)

Podobno raziskavo bi potrebovali tudi v Sloveniji. Za zdaj so podatki omejeni na izjave posameznih kadrovskih služb. Zbrali smo poročila kadrovske službe RTV Slovenija in Dela. A oba prispevka sta ostala na površju. Nista podala natančnih podatkov o urah, namenjenih za izobraževanje, niti o denarju. (Na Delu denimo tega podatka nimajo, ker tega pač ne spremljajo.) Ne vemo niti, kdo je pristojen, da novinarje pošlje na izobraževanje. Kadrovska služba, odgovorni urednik, urednik redakcije? (Za zdaj kaže, da je to prepuščeno posameznemu uredniku redakcije in ni sistematsko urejeno na ravni podjetja, kar lahko privede do tega, da uredniki enih redakcij novinarje pošiljajo na izobraževanje, uredniki drugih pa ne.) Poleg tega ne izvemo, katero izobraževanje je v interesu posamezne novinarske hiše in kdo odloča o tem. (Prav ta pogoj pa je odločilen za odločitev o financiranju izobraževanja.) Je denimo podiplomski študij na ISH v interesu katere od hiš?

Vsega tega ne vemo. Morda tudi zato ne, ker bi se potem pokazalo črno na belem, da razmere za izobraževanje v Sloveniji niso nič boljše od ameriških. Trenutno ostajajo samo osebne zgodbe, ki pa so na žalost vse prepogosto anonimne. Mar to ne priča ravno o tem, kako prisotna je samocenzura novinarjev, ki si ne upajo spregovoriti o napakah svojih medijskih hiš, ker se bojijo, da bodo padli v nemilost pri svojih nadrejenih ali pa da bodo celo ob službo? Iz njihovih besed bi lahko razbrali, da so v podjetjih zadovoljni, celo ponosni na svoje izobraževalske podvige. Prepričani so, da jih spodbujajo in omogočajo, ponosni so na interne izobraževalne projekte. Verjetno bi jih tudi oni, če bi imeli možnost, ocenili z devet ali deset, kot so storili v ZDA. Toda novinarji jim ne bi pritrdili. Skrbi za izobraževanje bi prisodili v povprečju nizko, če ne celo negativno oceno, podobno kot ameriški kolegi.

Nekaj svetlih izjem je svoje pozitivne izkušnje bodisi s financiranjem podiplomskega študija bodisi s spodbujanjem izobraževanja na različnih seminarjih in delavnicah predstavilo na naslednjih straneh. Morda se bodo njihova razmišljanja dotaknila tistih, ki pravijo, da je izobraževanje – še posebej tisto, ki ni v neposredni zvezi s področjem posameznega novinarja (denimo obisk evropskih ustanov v Bruslju, če novinar poroča o delu državnega zbora) – nepotrebno in mu zato ne namenjajo ne denarja ne službenega časa. Naj ponovim, izobraževanje je razdeljeno v različne sklope: lahko je povezano s poznavanjem vsebinskega področja (medicina, gospodarstvo, politika), s piljenjem novinarskih veščin (delavnice za boljše pisanje, jezikovni tečaji) ali s poglabljanjem profesionalnega znanja (denimo izobraževanje o novinarski etiki ali o pravu). Vsako bi moralo biti dobrodošlo.

Že leta, skoraj od začetka svoje novinarske poti, poslušam vedno isto trditev: novinarstvo je poklic, ki se ga najbolj naučiš v praksi. To je seveda res. Nobena fakulteta in dodatno izobraževanje novinarju ne more dati tistega, kar mu ponuja praksa in delo v uredništvu in na terenu. Toda, ali delo na terenu – brez teoretične podlage – zadostuje za dobro novinarstvo? Prepričan sem, da ne. Res je, da so na terenu nastali nekateri res dobri novinarski mački, je pa tudi res, da se je na terenu »naredilo« tudi veliko novinarskih cepcev, ki novinarstvu s svojim neznanjem delajo sramoto.

Po mojem mnenju je teorija v novinarskem poklicu prav tako pomembna kakor praksa, ker je teorija tista, ki daje novinarju kompas in mu omogoča razumeti, kaj je pravo novinarstvo in kaj zgolj prepisovanje vsakršnih neumnosti; kaj je novinarsko poročanje in kaj kvazizvezdniško postavljanje; kaj je javni nadzor nad oblastjo in kaj navadna korupcija. Celo FDV, ki ni ravno vrhunska fakulteta, je v tem smislu zelo koristna.

Podobno velja tudi za strokovne seminarje. Takšna vrsta izobraževanja je običajno zelo praktično usmerjena, toda tudi najbolj praktični seminarji imajo to čudežno lastnost, da spodbujajo samorefleksijo. Že to, da se na seminarju za kakšen dan (ali teden) izklopimo iz ubijalskega dnevnega ritma in pri tem spoznamo nove ljudi, koristi, ker je to kisik za možgane, ki v zatohli Sloveniji postanejo kmalu zaspani. Če pa pri tem pridobimo še kaj novega znanja, bo to še toliko bolj koristilo nam in našemu delu.

Moje izkušnje s seminarji, na katerih sem bil doslej, so naravnost odlične. V Londonu sem sodeloval pri pripravi kvalitetne revije, na Danskem, v Beogradu in v Sofiji sem se učil preiskovalnega novinarstva, v Rimu sem se ukvarjal z geostrateškimi vprašanji, ki so mi prišla prav pri pokrivanju obrambnega področja ... Nekateri seminarji so bili tudi dolgočasni, prav povsod pa sem spoznal veliko ljudi, ki so mi pomagali širiti obzorje. Z nekaterimi kolegi s seminarjev sem še danes v rednem stiku, kar je koristno ne le s človeškega, ampak tudi s profesionalnega zornega kota.

Vendar imam srečo, da sem doslej delal v novinarskih hišah, ki so bile dodatnemu izobraževanju naklonjene (če ne bi bile, pri njih niti ne bi delal). Ne le da so mi takšno izobraževanje v službi dovolili, ampak so mi ga pogosto tudi sami uredili in podprli, časovno (s prostimi dnevi) in tudi finančno (še nikoli nisem bil zaradi kakšnega seminarja na izgubi).

In ta naklonjenost izobraževanju se pozna v znanju novinarjev kot tudi – prepričan sem – v uspešnosti njihovih podjetij, kajti vsako znanje se prej ali slej izkaže v kakovosti novinarskih izdelkov, to pa prinaša občinstvo in s tem denar. Znanje se, skratka, splača.

Nenehno izobraževanje, dopolnjevanje in osveževanje znanja v novinarskih poklicih je samoumevna nuja, že zaradi narave dela. Novinar mora biti na tekočem s tematiko, ki jo obdeluje, in že to zahteva stalno izobraževanje. Drugi paket izobraževanja se nanaša na tehnologijo obdelave informacij. Tudi tu je samoumevno obvladovanje novosti v vsebinski in tehnološki pripravi ter obdelavi informacij in zato izobraževanje. Pri večjih spremembah (kot je na primer zamenjava redakcijskega sistema) podjetje organizira usposabljanje. Oboje štejemo v normalne zahteve za opravljanje novinarskega dela. V okvir rednega izpopolnjevanja štejemo tudi strokovne novinarske ekskurzije, ki jih novinarski del hiše samostojno pripravlja in izvaja (najmanj ena večja je vsako leto). Tretji paket se nanaša na druga dopolnilna znanja. (Pri nas recimo spodbujamo nadaljevanje študija in učenje tujih jezikov.)

V pogodbi o zaposlitvi piše: »Delavcu pripadajo pravice iz naslova izobraževanja v skladu z zakonom o delovnih razmerjih in kolektivno pogodbo.« (Mišljeni sta dve: splošna za gospodarstvo in novinarska. Vedno upoštevamo bolj ugodno za delavca. In to spoštujemo do pike.) Postopki odobritve so preprosti in urejeni z navodili. Pobudo za udeležbo pri izobraževanju, ki je v lastnem interesu, da delavec, formalno jo podpre nadrejeni. Udeležba pri izobraževanju, ki je v interesu podjetja (pobudo da nadrejeni), je delovna obveza. Plačilo šolnin in kotizacij v celotnem znesku ni problematično, če je izobraževanje v kakršni koli povezavi z dejavnostjo podjetja. Delavec in podjetje skleneta pogodbo o medsebojnih obvezah. Za izrabo študijskih dopustov se delavec dogovori z nadrejenim oziroma urednikom redakcije (zaradi organiziranja dela in odsotnosti). (Tihi predpogoj je, seveda, da gre za delavca z izkazanimi delovnimi rezultati.) Trenutno plačujemo posameznikom nekaj specializacij in magisterijev ter vrsto jezikovnih tečajev (ti so, kot kaže, med novinarji sedaj v modi). Potne stroške pri šolanju obravnavamo za vsak primer posebej, po prošnji. Kadar podjetje samo napoti delavca na izobraževanje, krije vse stroške. Na Delu je v letošnjem letu sedem novinarjev (in urednikov) prosilo za sofinanciranje podiplomskega študija. Letos in lani se ni nihče odločil za seminarje za boljše pisanje, za boljše poznavanje področja, ki ga pokrivajo, ali za delavnice iz prava ali etike. Ena novinarka je zaprosila za udeležbo na tečaju za vojne dopisnike. Res pa je, da vseh podatkov nimamo, ker novinarji tudi sami iščejo seminarje in delavnice in pri tem ne vpletajo kadrovske službe.

Večja ovira je njihova zaposlenost in pomanjkanje časa ali volje za udeležbo, kot pa kaj drugega. V zadnjih letih se je izoblikovala praksa, da je v interesu vsakega posameznika, da se ustrezno izobražuje in razvija znanje, sposobnosti in da je aktiven. Od tu dalje ima tudi ustrezno podporo podjetja, v skladu s poslovnimi cilji. Urednik redakcije se o morebitnem izobraževanju posvetuje z odgovornim urednikom ali pa odgovornemu uredniku prepusti odločitev. (Včasih novinarji neposredno naslovijo prošnjo na odgovornega urednika – če mislijo, da v svoji redakciji ne bodo dobili podpore, ali če gre za temo, ki ni povezana z uredništvom, in podobno.)

Honorarnim sodelavcem teh možnosti nismo omogočali, ker niso v delovnem razmerju. Po drugi strani je tudi res, da se težko odločimo za zaposlitev honorarnega sodelavca, ki nima potrebne izobrazbe. Torej je v njegovem interesu, da šolanje dokonča. Že itak malo zaposlujemo in delujemo v pogojih velike ponudbe na trgu dela.

Odločitev, ali je seminar, srečanje, posvet hkrati tudi službena pot, je odvisna od različnih dejavnikov. Če bo novinar poročal, potem je seveda na službeni poti. Če se bo na seminarju izobraževal (v to kategorijo sodijo seminarji, srečanja in posveti računovodij, pravnikov, inženirjev, kadrovskih delavcev ...), urednik in odgovorni urednik ocenita pomembnost izobraževanja za podjetje. Udeležba na seminarju, ki je v interesu podjetja (pobudo zanjo da nadrejeni), je delovna obveza. (V podjetju se odločijo, kdo se bo udeležil takšnega seminarja. Redno delo namreč ne sme trpeti, poslani delavec pa mora poročati in prenesti novice kolektivu ...). Če novinar želi na nek seminar, mora urednik oceniti, ali je znanje, ki ga bo tam pridobil, uporabna oziroma potrebna. Recimo da bi novinar želel na seminar za izobraževanje raziskovalnih novinarjev. Urednik se mora odločiti, ali novinar v tem uredništvu takšno izobraževanje potrebuje oziroma ali mora poznati delo in orodja raziskovalnih novinarjev (kar bi, na primer, lahko trdil urednik v Slovenskih novicah) ali pa je to zgolj želja delavca, ki si želi pridobiti dodatno znanje (kar bi, recimo, lahko trdila urednica Kulture ali Književnih listov). Tudi pridobivanje dodatnega znanja (primer so tečaji tujih jezikov) je v interesu podjetja.

Res pa je, da bo podjetje (na priporočilo urednika in s podporo odgovornega urednika) raje podprlo pridobivanje dodatnih znanj iz poklica ali pridobivanje znanj/veščin/izobrazbe za delavca, ki ga ceni in hoče obdržati ...

Prav v teh dneh razmišljam o tem, kako naj slavistom, lektoricam in korektorjem Financ pomagam, da bodo bolje razumeli, kaj novinarji, ki se ukvarjamo z gospodarstvom, pravzaprav pišemo. Če bodo bolje razumeli dokaj specialistične prispevke, bodo lahko s svojim izurjenim očesom opazili ne samo slovnične in slogovne pomanjkljivosti, temveč tudi druge vsebinske lapsuse ali napake. Na posebnem dvodnevnem seminarju, ki bo potekal čez kak mesec, bo odgovorni urednik poskušal slavistom poglobiti osnovne znanje o ekonomiji v novinarstvu – zato, da bodo jezikoslovci lahko deloma postali tudi revizorji časnika.

Podobno velja za fotografe, infografike, oblikovalce. Tudi ti morajo razumeti vsebino in uredniški koncept, da lahko bolje delajo. Če razumejo, za kaj gre, so bolj zadovoljni in to seveda izboljšuje časnik. Večina tega kadra je doslej obiskala približno dva izobraževalna seminarja.

Uredniški menedžment Financ svoje znanje o tem, kako pisati o gospodarstvu in ga tudi vizualno predstavljati, poglablja na posebnih izobraževanjih v okviru skupine DagensIndustri, švedskega časnika, ki je polovični lastnik Financ. Največ pozornosti pa na Financah namenjamo prenosu tega znanja in veščin na novinarje, ki so po izobrazbi navadno »fdvjevci« ali ekonomisti. Na enodnevnih ali dvodnevnih seminarjih, ki praviloma potekajo dvakrat ali trikrat na leto, »fdvjevce« učimo ekonomije, ekonomiste novinarstva oziroma obe skupini vseh potrebnih veščin – tako stroke, pisanja in vizualne časopisne komunikacije z bralci.

Za poglabljanje specialističnega znanja pa nekatere sodelavce želimo spodbuditi k magistrskemu ali doktorskemu študiju. Za zdaj imamo eno urednico – doktorico znanosti, pričakujemo pa, da bomo v kratkem med seboj imeli še tri magistre.

Na Financah se poskušamo zavedati tega, da ljudje niso premoženje našega podjetja, temveč predvsem obveznost podjetja. Če bomo menedžerji znali zadovoljiti svoje sodelavce, da bodo uživali pri svojem delu tudi zato, ker imajo na voljo razmere, da svoje delo dobro in strokovno opravljajo, bomo imeli dober časopis. In tak časopis se dobro prodaja. Kakega posebnega pravilnika o izobraževanju sodelavcev pa nimamo in ga tudi ne nameravamo imeti, saj se takšni pravilniki po navadi izrodijo v svoje nasprotje in nikakor ne morejo nadomestiti pozitivnega duha.

Izobraževanje kot pridobivanje potrebnih funkcionalnih znanj zelo cenim in vem, da ga RTV nujno potrebuje, ker imamo specifične potrebe na posameznih delovnih mestih, za katera ni mogoče pridobiti ustreznega znanja v šolah, fakultetah ali drugih ustanovah, ki se ukvarjajo z izobraževanjem. Prav zato smo se odločili, da se izobraževanja lotimo z vso resnostjo in mu že v tem koledarskem letu namenili še enkrat toliko sredstev kot v letu 2001.

Pripravljamo projekt izobraževalnega centra (oz. Akademija RTV), v okviru katerega naj bi v letu dni postavili vse potrebne pogoje za boljše izvajanje izobraževanja (nekaj izobraževanja za novinarje in tehnike je potekalo že doslej). Ideja je, da bi postavili izobraževalni center v našem domu v Planici, ki bi ga za ta namen preuredili. Trenutno je največji problem »dobiti« pravega vodjo tega projekta oziroma izobraževalnega centra. Potrebujemo nekoga z organizacijskim, ekonomskim, pedagoško-andragoškim in vodstvenim znanjem. Ker sem sam nekaj let izobraževal in vodil področje izobraževanja za informatiko in informacijske sisteme v IC Iskre Delte (med drugim imam tudi pedagoško-andragoško izobrazbo), se še toliko bolj zavedam, kako pomembna naloga je to.

Seveda na RTV izobražujemo tudi danes, vendar to (v vsebinskem smislu) ni tisto pravo. S samo prihodnjo vsebino izobraževanja se ukvarjamo že nekaj mesecev in trenutno smo v grobem definirali šest izobraževalnih sklopov (vsak naj bi imel od pet do deset tečajev) in vsebino posameznih tečajev v sklopu. Tako imamo v našem izobraževalnem katalogu že opisanih približno trideset tečajev. Opis tečaja vsebuje naziv tečaja, scenarij, trajanje, predavatelja …

Izobraževalni katalog s terminskim načrtom in prijavnicami bodo dobili vsi vodje, ki bodo predlagali svoje sodelavce za izobraževanje. Seveda bo imel vsak zaposleni možnost, da se s temami izobraževanja seznani (in vanj vključi) neposredno pri organizatorici izobraževanja. To naj bi bil eden od načinov, s katerim bi v prihodnosti lahko začeli z nekaterimi zaposlenimi načrtovati njihovo kariero.

Vsak udeleženec izobraževanja bo dobil potrdilo (certifikat) o uspešno opravljenem izobraževanju (več tečajev), kar bo osnova, da bo smel nastopati pred mikrofonom ali kamero. Enako bo veljalo tudi za tiste, ki jih ne morete slišati na radiu ali videti na televiziji (so za kamero, pred studiem …). Izobraževanje naj bi bilo stalno: po katalogu tečajev, ki ga bomo še dopolnjevali z novimi temami, in po letnem terminskem načrtu.

Izobraževalni sklopi naj bi bili (vsaj za enkrat) namenjeni naslednjim skupinam zaposlenih in naslednjim temam: novinarji (radijski in televizijski profili; teme bi bile predstavljanje, naslavljanje pomembnih oseb, komuniciranje …); izvedbeni kadri (režiserji, scenografi …); tehnika (snemalci, tonski delavci …); vodstvo (stil vodenja, delegiranje …); splošno (računalništvo, jeziki …); multimedia (šolanje na daljavo, interaktivna televizija, govorni portali …). Da bo samo novinarsko izobraževanje čim boljše, načrtujemo, da bomo postavili radijski in televizijski studio.

V samo izobraževanje poizkušamo pritegniti vrhunske predavatelje. Veseli smo, da nam je sodelovanje potrdila tudi Nuša Kneževič (prva skupina novinarjev je že opravila izobraževanje pri njej). Poleg tega bomo v izobraževanje vključili tudi zunanje priznane strokovnjake, še posebno te, ki nam jih »ponuja« EBU, katere članica je tudi RTV.

EBU že sedaj ponuja svoje izobraževanje in nekaj zaposlenih se je pri njih že izobraževalo (na RTV je doslej izobraževanje pri EBU organizirala služba za mednarodno sodelovanje, ki je seznanila urednike z razpisi). Sodelovanje z EBU, ki bo odslej potekalo v obe smeri, želimo še izboljšati in povečati njegov obseg. Pogoj za udeležbo pa je redno delovno razmerje in seveda dejstvo, da bo izobraževanje pripomoglo k izboljšanju kakovosti novinarjevega dela.

Šestintrideset novinarjev zdaj obiskuje tečaje tujih jezikov.

Podpiramo tudi formalno izobraževanje (šolanje). Veliko sredstev namenjamo štipendiranju za pridobitev univerzitetne izobrazbe in podiplomskemu študiju. Pri podiplomskem študiju (enako velja tudi za drugo šolanje) običajno RTV plača na začetku šolskega leta 50 odstotkov šolnine, preostanek pa, ko zaposleni prinese potrdilo o uspešno opravljenem letniku oziroma šolanju. Dopust za izobraževanje je seveda plačan (tako za izpite kot za zaključno nalogo). Z vsakim zaposlenim, ki se želi dodatno izobraževati, sklenemo posebno izobraževalno pogodbo, v kateri je opredeljeno: število dni študijskega dopusta, koliko let po končanem šolanju je dolžan biti zaposlen na RTV, do kdaj mora končati šolanje, v katerem primeru vrne šolnino (odhod drugam, ne opravi šolanja v roku) … Seveda spodbujamo in plačujemo šolnino za šolanje (redno zaposlenih delavcev), ki je v interesu RTV – torej za pridobitev znanja, ki ga RTV potrebuje. Če izobraževanje ni v interesu RTV, s pogodbo določimo drugačne pravice in dolžnosti obeh podpisnikov. V zadnjih letih pa je pri izobraževanju novinarjev vedno šlo za takšnega, ki je v interesu RTV.

Mislim, da za takšno izobraževanje ni potrebno zapisati veliko besed v kolektivnih pogodbah (KP imajo opredeljeno predvsem šolanje – pridobivanje formalne, ne pa funkcionalne izobrazbe), ampak predvsem dobra volja in želja zaposlenih po izobraževanju (izobrazbena struktura na RTV je slaba) in pa interes RTV, da takšno znanje potrebuje.

Trenutno na RTV sedem novinarjev končuje dodiplomski študij, pet pa se jih je odločilo za podiplomskega. V zadnjih letih nismo zavrnili niti ene prošnje novinarjev, ki so se želeli izobraževati.

Čim višja stopnja izobrazbe bi morala biti tako v interesu zaposlenih kot tudi delodajalca, ki lahko le na ta način sledi razvoju tehnologij in drži korak z razvitim svetom Takšno razmišljanje bi moralo seveda veljati tudi za javne zavode, kot je na primer RTV Slovenija, ki je v preteklosti vsaj glede na moje izkušnje vlagal v dodatno izobraževanje. Novinarjem, ki so to želeli, je omogočil nadaljevanje študija ob delu. Na RTV so tako pred dobrimi sedmimi leti objavljali interne razpise za magistrski in doktorski študij. Zaposlenim, ki so se odločili za nadaljevanje študija, so plačali šolnino in jim v skladu z zakonom in kolektivno pogodbo omogočili izkoriščanje študijskih dopustov. V notranjepolitični redakciji TV Slovenija tako ni bilo problemov z izkoriščanjem dopusta v času priprave na izpite, prav tako za pripravo magistrske naloge in zagovora. Odgovorni so z razumevanjem gledali na odobravanje študijskega dopusta. Po drugi strani pa so v oddelku, ki skrbi za dodatno izobraževanje zaposlenih, spremljali, ali so študijske obveznosti opravljene v dogovorjenem času. Med štipendistom in javnim zavodom so obstajali zdravi odnosi.

Še posebno pomembno je bilo, da je imel delodajalec razumevanje, če določene obveznosti štipendista niso bile opravljene v roku, ki je bil predviden v pogodbi o štipendiranju. Specifičnost študija ob delu je namreč, da zahteva prilagajanje med študijskimi in delovnimi obveznostmi, ki so ne glede na dodatni študij še vedno na prvem mestu. Opravljanje delovnih obveznosti, ko zaposleni oceni, da je to potrebno za njegovo nadaljnje uspešno opravljanje poklica, ima namreč prednost pred doslednim izpolnjevanjem študijskih obveznosti. Poročanje o ekskluzivni informaciji, ki jo ima novinar, seveda odtehta prestavitev opravljanja izpita za kakšen teden ali dva.

Običajno delodajalec v zameno za štipendiranje od zaposlenega zahteva zavezo, da bo določeno dobo zaposlen v podjetju ali javnem zavodu, ki mu financira dodatno izobraževanje. Pri tem je zelo pomembno, da zaposleni pri podpisu pogodbe temeljito premisli, ali denar, ki ga delodajalec nameni za njegovo izobraževanje, odtehta njegovo zavezo, da bo še dve leti po opravljenem študiju ostal zvest delodajalcu, ki ga štipendira. Dejstvo je, da lahko zaposleni v času opravljanja študija ali takoj po njem postane zanimiv tudi za druga podjetja, ki so mu pripravljena ponuditi boljše delovne pogoje. Financiranje študija s strani dosedanjega delodajalca pa mu to onemogoča. Zaposleni mora zato paziti, kakšna je vsebina pogodbe o štipendiranju: ali mora ob predčasni prekinitvi delovnega razmerja delodajalcu vrniti samo stroške študija ali tudi stroške delovnih dni, ki jih je porabil za študij. V prvem primeru ima namreč zaposleni večjo možnost, da pri boljši ponudbi za zaposlitev predčasno prekine delovno razmerje z delodajalcem, ki ga je štipendiral. V primeru plačila delovnih dni, ki jih je porabil za študij, pa vsota, ki jo mora zaposleni ali nov delodajalec plačati, postane tako velika, da v večini primerov onemogoči predčasno prekinitev delovnega razmerja in zaposlitev pri novem delodajalcu.

Zaposleni in delodajalec morata tako v vsakem konkretnem primeru financiranja dodatnega izobraževanja najti srednjo pot. Nenazadnje delodajalec od nezadovoljnega zaposlenega nima ničesar, prav tako pa se delodajalcu ne splača financirati dodatnega izobraževanja zaposlenih, če ne dobi povrnjenih vsaj osnovnih stroškov financiranja izobraževanja. Delitev tveganja je torej na obeh straneh, tako pri delodajalcu, ki mora imeti čim več izobraženih kadrov, kot pri zaposlenem, ki ve, da se s financiranjem njegovega izobraževanja za določeno časovno obdobje veže na sedanjega delodajalca.

Ena od zapovedi v novinarstvu je stalno izobraževanje, ki je še posebej pomembno pri pisanju strokovno zahtevnejših novinarskih prispevkov. Takšni so objavljeni na primer v poslovnem tedniku Gospodarski vestnik. Analitični, nasvetni in komentirani članki odsevajo novinarjevo strokovnost in razgledanost. Zato je jasno, da jih novinar s pomanjkljivim znanjem ne more suvereno pisati, pač pa lahko sproži kvečjemu nasproten učinek – dvom v strokovnost in verodostojnost novinarja in revije.

V našem uredništvu je izpopolnjevanje novinarjev še posebej pomembno zato, ker praviloma pišemo za visoko strokovno podkovane bralce. Gospodarski vestnik berejo večinoma v najvišjih poslovnih in akademskih krogih, kjer je znanje eden od glavnih dejavnikov za ohranitev vodilnega mesta v podjetju, panogi in stroki. To pa velja tudi za novinarje in urednike, ki v našem uredništvu spodbujajo strokovno izpopolnjevanje.

Recenzije knjig z vseh področij gospodarstva so eden od načinov osveževanja znanja po službeni dolžnosti. Druga možnost je obisk seminarjev, delavnic, okroglih miz in različnih konferenc, na katerih je udeležba novinarjev brezplačna. Če poleg tega upoštevamo še raznoliko ponudbo tovrstnega izobraževanja pri nas, se zdi, da so izpolnjeni temeljni pogoji za to, da smo novinarji na tekočem s ključnimi novostmi na področjih, ki jih spremljamo.

V našem uredništvu ima vsak novinar največji vpliv na to, kako pogosto in na kakšen način bo obogatil svoje znanje. Pri tem se mi zdi bistveno dvoje: posameznikove ambicije in predvsem spretnost pri organiziranju svojega časa. Ambicij in želja po nečem novem ne zmanjka, ampak se največkrat zalomi pri iskanju časa za izobraževanje. Čeprav ga vsem kronično primanjkuje, bi ga ostalo dovolj tudi za obisk seminarja ali dveh na mesec ob predpostavki, da bi novinar moral izpolniti le mesečno delovno obveznost, ki je pri nas določena kot spodnja meja objavljenih revialnih strani. Včasih pa se zgodi, da je – sploh mlajši del – novinarskega kolektiva tako obremenjen s članki, da nam ne preostane drugega, kot da obisk kakega seminarja ›preložimo‹ na ugodnejši čas.

Napačno bi bilo krivdo iskati izključno pri urednikih in njihovem razdeljevanju nalog, pač pa tudi na strani novinarjev, ki, kot do neke mere velja tudi zame, pogosto slabo upravljajo svoj čas. Ne gre pa prezreti dejstva, da se v Sloveniji čedalje bolj uveljavlja praksa vodstev tujih medijskih hiš, ki krčijo stroške tudi tako, da skušajo s čim manjšim številom novinarjev poleg redne številke revije ali časopisa izdajati razmeroma veliko rednih in občasnih prilog. V slednjih poleg krepitve svoje blagovne znamke vidijo, logično, tudi velike možnosti za priliv oglasnih prihodkov. Imam občutek, da se ob tem včasih pozablja na to, da novinarji ne moremo iz tedna v teden kar zamenjati področja, o katerem pišemo in pri tem skorajda po tekočem traku ustvarjati kakovostne in poglobljene članke.

Kolikor vem, se s podobno težavo srečujejo tudi v drugih medijskih hišah. Po eni strani je to razumljivo v času, ko se preživetje zaostruje zaradi velike medijske konkurence, stagnacije oglaševalskega trga in velikih (dragih) naporov za povečanje naklad in širjenje kroga bralcev, kar je magnet za oglaševalce.

Medijski program Mirovnega inštituta je že tretje leto član Mreže za profesionalizacijo medijev v jugovzhodni Evropi (SEENPM), ki se redno organizira seminarje, delavnice in konference, namenjene izobraževanju in medsebojnemu spoznavanju novinarjev iz regije.

Mrežo, ki združuje 17 medijskih centrov iz jugovzhodne Evrope (med desetimi državami sta tudi Madžarska in Slovenija), financirajo danska vlada in Zavod za odprto družbo iz Budimpešte ter švicarska vladna agencija za obnovo in razvoj.

Cilj seminarjev in delavnic je, da novinarji pridobijo koristna znanja, informacije in nasvete za nadaljnje poklicno udejstvovanje ter vzpostavijo stike s kolegi iz jugovzhodne Evrope. Znanje jim posredujejo predavatelji (nekdanji in sedanji novinarji) iz Danske novinarske šole ali iz drugih sorodnih institucij iz zahodne Evrope ali iz regije. Seminarji običajno trajajo teden dni. Namen izboraževanj je, da novinarji svoje znanje nadgradijo in da nova znanja uporabijo pri svojem delu. Če je snov dovolj koristna, naj bi jo novinarji prenesli tudi na sodelavce v redakcijah. Odzivi novinarjev po prihodu s teh seminarjev so v večini primerov zelo pozitivni. Kako pa novinar sploh odide na tovrstno poklicno izpopolnjevanje?

Iskanje primernih kandidatov za udeležbo na seminarju v okviru mreže SEENPM se začne, ko na naslov Mirovnega inštituta pride vabilo za določen profil novinarja. To pomeni, da mora kandidat ustrezati različnim razpisnim pogojem – od vrste medija do tem, ki jih pokriva, od izkušenj do zanimanja, da se seminarja sploh udeleži. Ko so torej vsi ti pogoji izpolnjeni, pride na vrsto najtežja naloga za novinarja, ki želi oditi na (brezplačno) izobraževanje: prepričati urednika, da bo korist od tega imel tudi on oziroma medij, za katerega novinar dela. Ponavadi se tukaj začnejo stvari zapletati, saj je relativno malo slovenskih medijev, pri katerih uredniki novinarje brez zadržkov podprejo. Priznati je treba, da nekateri uredniki zelo podpirajo svoje novinarje pri izobraževanju in hkrati cenijo tudi dejstvo, da jim finančno (vsaj pri projektu mreže SEENPM) ni treba ničesar prispevati (s predpostavko, da je menda denar tista ovira, zaradi katere slovenski mediji sami redko organizirajo izobraževanje za novinarje).

Nekateri uredniki pa so presenečeni: ne verjamejo, da je izobraževanje brezplačno, dvomijo v kakovost seminarja in se sprašujejo, če sedem dni le ni malo preveč za »dopust« zunaj sezone letnih dopustov. Ravno dejstvo, da je izobraževanje novinarjev razumljeno kot »dopust«, »zabava« in nekaj, kar sodi v »prosti čas«, bi moralo zaskrbeti tiste, ki jim je mar za kakovost novinarstva.

Izkušnje kažejo, da uredniki včasih niso preveč navdušeni nad izbiro novinarja, ki naj bi »potoval«, sami pa na elektronsko pošto zaradi prevelike zasedenosti niti ne odgovorijo in tako njihovih sugestij glede izbora pravega kandidata (pravočasno) najpogosteje niti ne dobimo. Urednike je težko dobiti tudi po telefonu, včasih pa zaradi hierarhične strukture medijev prispemo celo do glavnega in odgovornega urednika z vprašanjem, koga bi lahko njegov časopis »delegiral« za ta in ta seminar, on pa se sprašuje, zakaj mora o tem odločati.

Področni uredniki si namreč ne upajo predlagati nikogar ali pa izbira novinarja, ki naj bi se dodatno izobraževal, preprosto ni njihovo delo. Tako pridemo do vprašanja, kdo skrbi za izobraževanje novinarjev, ko ti končajo formalni študij in začnejo redno sodelovati/delati pri nekem mediju? Ali je to vprašanje sploh potrebno »sistemsko« urejati? Ali naj to počne vsak posamezni medij, Društvo novinarjev Slovenije, Fakulteta za družbene vede, nevladne organizacije ali kdo tretji?

Nekaj vsekakor drži: tisti novinarji, ki dejansko želijo vlagati v svoje izpopolnjevanje, si bodo že priborili udeležbo na različnih seminarjih (ne le na seminarjih mreže SEENPM, ki so tukaj vzeti samo kakor referenčni primer). Medijske hiše, vodstva in uredniki bi se morali bolj zavedati potrebe po nenehnem izpopolnjevanju novinarjev in jim pri tem pomagati, če ne finančno, pa vsaj tako, da jim ne otežujejo možnosti za (brezplačno) izobraževanje.