Media Watch

Ko se je v začetku leta 1992 začela vojna v bih, je »begunski val … preplavil tako moralne dolžnosti kot zmožnosti ekonomsko izčrpane Slovenije …« (Delo, 28. 4. 1992). Celo ugledni intelektualci levičarske provenience so opozarjali, da smo z bosanskimi begunci »postavljeni … pred izbiro med človekoljubjem in odgovornostjo do lastne dežele (da ne bi postali ‘odlagališče ostankov etničnega čiščenja’)« (Delo, 30. 3. 1993). Begunci iz bih da so namreč »povzročali vse več nereda«, »motili navade lokalnega prebivalstva«, povzročali »naraščanje nacionalnih napetosti«, bili »potencialni storilci kaznivih dejanj«, če ne omenjam tega, da je njihovo zdravstveno stanje »že hudo načeto«, da utegnejo »izbruhniti manjše epidemije« in da gre pri njih za »drugačno civilizacijsko in kulturno raven ter vedenjski vzorec«. Se vam zdi vse to nekako znano? Kakor da bi brali včerajšnji časopis, kajne? In vendar so bile vse te oznake zapisane pred dobrimi osmimi leti, ko smo začeli pripravljati 1. izdajo Retorike begunske politike v Sloveniji (v knjižni obliki je sicer izšla šele leta 1998). In, da ne bo pomote, zapisane so bile o bosanskih beguncih, ne o ilegalnih prebežnikih, pribežnikih, ilegalcih, migrantih, emigrantih, imigrantih, azilantih, ilegalcih in tujcih, ki danes »pritiskajo na naše meje«. Pri vsem tem silnem naporu za slovenske državne meje pa je prišlo tudi do zanimive preobrazbe in predelave zgodovine: bosanski begunci, za katere so mediji in nekatere državne ustanove pred osmimi leti uporabljale povsem enake (glej zgoraj!) diskvalifikacije, kakršne danes uporabljajo za t. i. ilegalne prestopnike slovenske državne meje, so nenadoma postali »naši«. »Naši«, saj smo navsezadnje nekoč živeli v isti državi (pred osmimi leti je bil v rabi prav nasproten »argument«: četudi smo nekoč živeli v skupni državi jih nismo dolžni sprejeti), celo tako zelo »naši«, da mediji poimenovanja »begunec« za t. i. ilegalne prestopnike slovenske državne meje skoraj ne uporabljajo, pa čeprav ustrezajo tako opredelitvam konvencije zn, ki ureja status beguncev, kakor opredelitvam ženevske konvencije! »Begunci« so nenadoma (p)ostali le bosanski begunci, tisti, ki so bežali pred vojno v bih. Besede imajo pač svojo težo in begunci so lahko le tisti, ki pred čim bežijo. Pred čim otipljivo nedvoumnim, kar je za Slovence bila vojna v bih, če ne zaradi drugega zaradi geografske bližine. Begunci imajo tudi nekatere neodtujljive pravice, pravice, ki jim jih zagotavljajo mednarodno pravo in mednarodne konvencije, tudi tega so se Slovenci v dolgih letih medijskih razprav o bosanskih beguncih naučili (slovenska država pa, v zakonu o azilu, priročno prikrojila malce po svoje). Begunec je skratka beseda, ki je skoraj preobložena s pomenom in je (zato) ni mogoče podeljevati komurkoli. Še zlasti ne neznanim, nepovabljenim prišlekom, »srepih pogledov« in »neznanih namenov«, ki se blatni in umazani plazijo preko naših meja. Ti so - zanimivo, kako neusmiljeno natančna je lahko včasih samonikla ljudska retorika! - lahko le prebežniki, ljudje, ki so iz neznanih razlogov prebežali v Slovenijo, pot pa nameravajo (oz. so nameravali) nadaljevati, najpogosteje na Zahod. Prebežniki je torej postala oznaka za kategorijo ljudi, ki se je na slovenskem ozemlju znašla tako rekoč slučajno, nekako po pomoti, in še to tako, da je z ilegalnim prehodom meje kršila slovenske zakone. Da tudi prebežniki pred nečim bežijo, prav kakor begunci, Slovenci očitno nočejo videti, saj so si za enega od poimenovanj zanje izbrali izraz, ki poudarja predvsem naključnost, nestalnost in kratkoročnost njihovega bivanja v Sloveniji. Izraz pribežniki se prav zato ni prijel, saj preveč nedvoumno implicira, da je kdo kam pribežal, da je prišel na svoj cilj, in ima torej namen tam tudi ostati. In če izraz prebežniki še ohranja vsaj minimalno povezavo z usodo in položajem teh ljudi, ki povečini bežijo pred politično in ekonomsko negotovostjo v svoji državi, jih poimenovanje ilegalci že v celoti in povsem uvršča v kriminalno podzemlje. Ilegalec je pač predvsem nekdo, ki je zagrešil nelegalno, to je protipravno, dejanje. Ki je torej tako ali drugače kršil zakon. Poimenovanje ilegalec pa z ničimer več ne aludira na to, da gre za človeka, ki pred (ne)čim beži. Tisti, ki vidi ilegalce, vidi le ljudi, ki so kršili zakon in jih je treba temu primerno tudi obravnavati. S prisilo in posebnimi sredstvi. Malce nenavadno pri vsem tem je le, da se je za poimenovanje ljudi, ki so ilegalno prestopili slovensko državno mejo, uveljavil tudi izraz tujci. Seveda so tujci, prav kakor so tujci vsi, ki so z veljavnim neslovenskim potnim listom povsem legalno prestopili slovensko državno mejo. Tujci - kot povsem pravna kategorija - so vedno bili, so in bodo. In tujci so tako tisti, ki imajo potni list, kakor tudi tisti, ki ga nimajo. če tako splošno in - vsaj do sedaj - nevtralno poimenovanje nenadoma začnemo uporabljati predvsem za ljudi, ki so ilegalno prestopili slovensko državno mejo, potem to pač nedvoumno kaže na temeljno nelagodje in ambivalentni odnos, ki ga imajo Slovenci do tujcev sploh. Dokler prihajajo z veljavnimi potnimi listi, na počitnice, je to, kajpak, sprejemljivo. Temu Slovenci ponosno pravijo tradicionalno slovensko gostoljubje. Ko pa se tujci v želji, da bi prišli na Zahod, v Slovenijo priplazijo po kakšni blatni grapi, tradicionalno slovensko gostoljubje pokaže svojo drugo plat: nestrpnost in odpor. S tujko se temu pravi ksenofobija. Seveda pa se Slovenci temu izrazu izogibajo. Besede imajo namreč, kakor smo videli v primeru rabe izraza begunec, včasih kar preveliko težo. Imajo pa tudi svojo zgodovino in svoj pomen, ne glede na tistega, ki smo jim ga voljni pripisati sami. V Republiki Sloveniji, ki je bojda pravna in socialna država, pa tudi podpisnica (vseh?) mednarodnih sporazumov o varstvu človekovih pravic in konvencij o beguncih, smo tako pred časom dobili Center za odstranjevanje tujcev. če vam pri prebiranju teh štirih besed ni hipoma bušnila kri v glavo od sramu, ampak se vam vse zdi povsem samoumevno, lepo in prav, naj pojasnim: ponavadi odstranjujemo mrčes, nesnago, odpadke in smeti, pa sneg, madeže, lupine, peclje, pečke, in seveda tumorje in druge neuporabne »dele« človeškega telesa. Odstranjujemo skratka nekaj, kar nam ni le odveč in v napoto, temveč se tistega hočemo tudi dokončno in definitivno znebiti. Ga tako rekoč zbrisati z obličja Zemlje. V družbah, ki se imajo ali hočejo veljati za »civilizirane«, ljudi ponavadi ne »odstranjujejo«. Nekako neokusno je, vsaj od konca 2. svetovne vojne naprej pa tudi démodé - če vam že kakšen temeljnejši in bolj racionalen razlog ne pride na misel. Seveda se z »odstranjevanjem« ljudi ukvarjajo razne organizirane kriminalne združbe, to pa vlade, vsaj v večini primerov, niso ali vsaj ne bi hotele biti. Nezaželene tujce ponavadi »izženejo«, kar je tudi sicer uveljavljen termin, ki implicira prisilni odhod z ozemlja države. Navsezadnje bi jih lahko tudi vrnili. Ali pa kaj tretjega. Medtem ko bi jih bilo po »odstranitvi« primerneje iskati v zabojnikih za smeti, odplakah ali celo kakih bolj prosto lebdečih zavržkih … Seveda, slovenska država nezaželenih tujcev ne »odstranjuje« na tako absoluten in totalen način. In, kajpada, verjetno gre le za manjšo nerodnost pri izbiri in uporabi besed. Ampak, prav to je tisto, na kar bi rad opozoril: ko državni trgovci z besedami »pridejo na okus«, ko besedno ekvilibristiko in ventrilokvistiko vzamejo za nekaj samoumevnega in naravnega, za nekaj, kar ni le njihova služba, temveč tisto, kar pač počnejo (»in česar nihče ne počne tako dobro kot oni«), za kar so torej poklicani, postane besedam lastni pomen odvisen le še od njihove želje in volje. Vse drugo so nerodnosti, nesporazumi in podtikanja. Pa vendar, če jim kljub vsemu le popustimo še za korak in dopustimo, da gre v primeru »odstranjevanja tujcev« res samo za nerodnost ali nesporazum: kaj nam govorčeva »nerodnost« pri izbiri besed pravzaprav ne pove več o tem, kar je govorec dejansko imel v mislih in kar je v resnici hotel povedati, kakor pa besede, ki bi jih skrbno tehtal? Ali nam (ne)sporazum ne pove še vsaj tega, kako je povedano tudi še mogoče razumeti? Pa pri odstranjevanju tujcev, se bojim, ne gre za nikakršno nerodnost in nesporazum, temveč za očitno vse bolj »globalno«, nesporno pa globoko prepričanje, da vsi le nismo enaki. Dokaz za to prihaja z navidezno povsem drugega področja: pri iskanju rešitev, kam z maščobami, ki nastanejo pri predelavi klavniških odpadkov potencialno »norih krav« v mesno-kostno moko, je v začetku leta nekdo povsem resno predlagal, da bi jo uporabili pri proizvodnji mila za manj razvite države … Da ne bo pomote: to je bilo predloženo pri nas, v Sloveniji. In to je inovativno. Nekatere države eu so namreč prostodušno predlagale, da bi meso krav, okuženih z bse, kratko malo izvozili v države, ki trpijo lakoto … To bi, bržčas, utegnilo imeti tudi nekatere blagodejne demografske učinke. Smo torej še vedno (in vedno bolj) »mi« in »drugi«. Tujci. In prav zato smo se odločili za 2. izdajo te knjige.

Ljubljana, 10. september 2001 Igor Ž. Žagar