Ko se je v začet­ku leta 1992 za­če­la voj­na v bih, je »be­gun­ski val … pre­pla­vil tako mo­ral­ne dolž­no­sti kot zmož­no­sti eko­nom­sko iz­čr­pa­ne Slo­ve­ni­je …« (Delo, 28. 4. 1992). Celo ug­led­ni in­te­lek­tual­ci levičar­ske pro­ve­nien­ce so opo­zar­ja­li, da smo z bo­san­ski­mi be­gun­ci »po­stav­lje­ni … pred iz­bi­ro med člo­ve­ko­ljub­jem in od­go­vor­nost­jo do last­ne de­že­le (da ne bi po­sta­li ‘od­la­ga­liš­če os­tan­kov et­nič­ne­ga čiš­če­nja’)« (Delo, 30. 3. 1993). Be­gun­ci iz bih da so na­mreč »pov­zro­ča­li vse več ne­re­da«, »mo­ti­li na­va­de lo­kal­ne­ga pre­bi­vals­tva«, pov­zro­ča­li »na­raš­ča­nje na­cio­nal­nih na­pe­to­sti«, bili »po­ten­cial­ni sto­ril­ci kaz­ni­vih de­janj«, če ne ome­njam tega, da je nji­ho­vo zdravs­tve­no sta­nje »že hudo na­če­to«, da uteg­ne­jo »iz­bruh­ni­ti manj­še epi­de­mi­je« in da gre pri njih za »dru­gač­no ci­vi­li­za­cij­sko in kul­tur­no ra­ven ter ve­denj­ski vzo­rec«.

Se vam zdi vse to ne­ka­ko zna­no? Ka­kor da bi bra­li vče­rajš­nji ča­so­pis, kaj­ne? In ven­dar so bile vse te oz­na­ke za­pi­sa­ne pred do­bri­mi os­mi­mi leti, ko smo za­če­li pri­prav­lja­ti 1. iz­da­jo Re­to­ri­ke be­gun­ske po­li­ti­ke v Slo­ve­ni­ji (v knjižni ob­li­ki je si­cer izš­la še­le leta 1998). In, da ne bo po­mo­te, za­pi­sa­ne so bile o bo­san­skih be­gun­cih, ne o ile­gal­nih pre­bežni­kih, pri­bež­ni­kih, ile­gal­cih, mi­gran­tih, emi­gran­tih, imi­gran­tih, azi­lan­tih, ile­gal­cih in tuj­cih, ki da­nes »pri­ti­ska­jo na na­še meje«. Pri vsem tem sil­nem na­po­ru za slo­ven­ske držav­ne meje pa je priš­lo tudi do za­ni­mi­ve preo­braz­be in pre­de­la­ve zgo­do­vi­ne: bo­san­ski be­gun­ci, za ka­te­re so me­di­ji in ne­ka­te­re držav­ne us­ta­no­ve pred os­mi­mi leti upo­rab­lja­le po­vsem ena­ke (glej zgo­raj!) disk­va­li­fi­ka­ci­je, ka­kr­šne da­nes upo­rab­lja­jo za t. i. ile­gal­ne pre­stop­ni­ke slo­ven­ske držav­ne meje, so ne­na­do­ma po­sta­li »na­ši«. »Na­ši«, saj smo na­vse­zad­nje ne­koč ži­ve­li v isti dr­ža­vi (pred os­mi­mi leti je bil v rabi prav nas­pro­ten »ar­gu­ment«: če­tu­di smo nekoč ži­ve­li v skup­ni dr­ža­vi jih ni­smo dolž­ni spre­je­ti), celo tako zelo »na­ši«, da me­di­ji poi­me­no­va­nja »be­gu­nec« za t. i. ile­gal­ne pre­stop­ni­ke slo­ven­ske dr­žav­ne meje sko­raj ne upo­rab­lja­jo, pa če­prav us­tre­za­jo tako opre­de­li­tvam kon­ven­ci­je zn, ki ure­ja sta­tus be­gun­cev, ka­kor opre­de­li­tvam že­nev­ske kon­ven­ci­je! »Be­gun­ci« so ne­na­do­ma (p)os­ta­li le bo­san­ski be­gun­ci, ti­sti, ki so beža­li pred voj­no v bih. Be­se­de ima­jo pač svo­jo te­žo in be­gun­ci so lah­ko le ti­sti, ki pred čim be­ži­jo. Pred čim otip­lji­vo ned­voum­nim, kar je za Slo­ven­ce bila voj­na v bih, če ne za­ra­di dru­ge­ga za­ra­di geo­graf­ske bli­ži­ne. Be­gun­ci ima­jo tudi ne­ka­te­re neod­tuj­lji­ve pra­vi­ce, pra­vi­ce, ki jim jih za­go­tav­lja­jo med­na­rod­no pra­vo in med­na­rod­ne kon­ven­ci­je, tudi tega so se Slo­ven­ci v dol­gih le­tih me­dij­skih raz­prav o bo­san­skih be­gun­cih nau­či­li (slo­ven­ska dr­ža­va pa, v zako­nu o azi­lu, pri­ročno pri­kro­ji­la mal­ce po svo­je).

Be­gu­nec je skrat­ka be­se­da, ki je sko­raj preob­lože­na s po­me­nom in je (zato) ni mo­go­če po­de­lje­va­ti ko­mur­ko­li. Še zla­sti ne nez­na­nim, ne­po­vab­lje­nim priš­le­kom, »sre­pih po­gle­dov« in »nez­na­nih na­me­nov«, ki se blat­ni in uma­za­ni pla­zi­jo pre­ko na­ših meja. Ti so - za­ni­mi­vo, kako neu­smi­lje­no na­tanč­na je lah­ko vča­sih sa­mo­ni­kla ljud­ska re­to­ri­ka! - lah­ko le pre­bežni­ki, ljud­je, ki so iz nez­na­nih raz­lo­gov pre­beža­li v Slo­ve­ni­jo, pot pa na­me­ra­va­jo (oz. so na­me­ra­va­li) na­da­lje­va­ti, naj­po­go­ste­je na Za­hod. Pre­bežni­ki je to­rej po­sta­la oz­na­ka za ka­te­go­ri­jo lju­di, ki se je na slo­ven­skem ozem­lju znaš­la tako rekoč slu­čaj­no, ne­ka­ko po po­mo­ti, in še to tako, da je z ile­gal­nim pre­ho­dom meje kr­ši­la slo­ven­ske za­ko­ne. Da tudi pre­bežni­ki pred nečim beži­jo, prav ka­kor be­gun­ci, Slo­ven­ci očit­no no­če­jo vi­de­ti, saj so si za ene­ga od poi­me­no­vanj za­nje iz­bra­li izraz, ki pou­dar­ja pred­vsem na­ključ­nost, ne­stal­nost in krat­ko­roč­nost nji­ho­ve­ga bi­va­nja v Slo­ve­ni­ji. Izraz pri­bežni­ki se prav zato ni pri­jel, saj pre­več ned­voum­no im­pli­ci­ra, da je kdo kam pribežal, da je pri­šel na svoj cilj, in ima to­rej na­men tam tudi os­ta­ti.

In če izraz pre­bežni­ki še ohra­nja vsaj mi­ni­mal­no po­ve­za­vo z uso­do in položa­jem teh lju­di, ki po­ve­či­ni be­ži­jo pred po­li­tič­no in eko­nom­sko ne­go­to­vost­jo v svo­ji dr­ža­vi, jih poi­me­no­va­nje ile­gal­ci že v ce­lo­ti in po­vsem uvrš­ča v kri­mi­nal­no pod­zem­lje. Ile­ga­lec je pač pred­vsem nek­do, ki je za­gre­šil ne­le­gal­no, to je pro­ti­prav­no, de­ja­nje. Ki je to­rej tako ali dru­ga­če kr­šil za­kon. Poi­me­no­va­nje ile­ga­lec pa z niči­mer več ne alu­di­ra na to, da gre za člo­ve­ka, ki pred (ne)čim be­ži. Ti­sti, ki vidi ile­gal­ce, vidi le lju­di, ki so kr­ši­li za­kon in jih je tre­ba temu pri­mer­no tudi obrav­na­va­ti. S pri­si­lo in po­seb­ni­mi sreds­tvi.

Mal­ce ne­na­vad­no pri vsem tem je le, da se je za poi­me­no­va­nje lju­di, ki so ile­gal­no pre­sto­pi­li slo­ven­sko držav­no mejo, uve­lja­vil tudi izraz tuj­ci. Se­ve­da so tuj­ci, prav ka­kor so tuj­ci vsi, ki so z ve­ljav­nim ne­slo­ven­skim pot­nim li­stom po­vsem le­gal­no pre­sto­pi­li slo­ven­sko držav­no mejo. Tuj­ci - kot po­vsem prav­na ka­te­go­ri­ja - so ved­no bili, so in bodo. In tuj­ci so tako ti­sti, ki ima­jo pot­ni list, ka­kor tudi ti­sti, ki ga ni­ma­jo. če tako splo­šno in - vsaj do se­daj - nev­tral­no poi­me­no­va­nje ne­na­do­ma zač­ne­mo upo­rab­lja­ti pred­vsem za lju­di, ki so ile­gal­no pre­sto­pi­li slo­ven­sko dr­žav­no mejo, po­tem to pač ned­voum­no ka­že na te­melj­no ne­la­god­je in am­bi­va­lent­ni od­nos, ki ga ima­jo Slo­ven­ci do tuj­cev sploh. Do­kler pri­ha­ja­jo z ve­ljav­ni­mi pot­ni­mi li­sti, na po­čit­ni­ce, je to, kaj­pak, spre­jem­lji­vo. Temu Slo­ven­ci po­no­sno pra­vi­jo tra­di­cio­nal­no slo­ven­sko go­sto­ljub­je. Ko pa se tuj­ci v že­lji, da bi priš­li na Za­hod, v Slo­ve­ni­jo pri­pla­zi­jo po kak­šni blat­ni gra­pi, tra­di­cio­nal­no slo­ven­sko go­sto­ljub­je pokaže svo­jo dru­go plat: ne­strp­nost in od­por. S tuj­ko se temu pra­vi kse­no­fo­bi­ja. Se­ve­da pa se Slo­ven­ci temu izra­zu izo­gi­ba­jo. Be­se­de ima­jo na­mreč, ka­kor smo vi­de­li v pri­me­ru rabe izra­za be­gu­nec, vča­sih kar pre­ve­li­ko te­žo.

Ima­jo pa tudi svo­jo zgo­do­vi­no in svoj po­men, ne gle­de na ti­ste­ga, ki smo jim ga volj­ni pri­pi­sa­ti sami. V Re­pub­li­ki Slo­ve­ni­ji, ki je boj­da prav­na in so­cial­na dr­ža­va, pa tudi pod­pi­sni­ca (vseh?) med­na­rod­nih spo­ra­zu­mov o vars­tvu člo­ve­ko­vih pra­vic in kon­ven­cij o be­gun­cih, smo tako pred ča­som do­bi­li Cen­ter za od­stra­nje­va­nje tuj­cev. če vam pri pre­bi­ra­nju teh šti­rih be­sed ni hi­po­ma bu­šni­la kri v gla­vo od sra­mu, am­pak se vam vse zdi po­vsem sa­mou­mev­no, lepo in prav, naj po­ja­snim: po­na­va­di od­stra­nju­je­mo mr­čes, ne­sna­go, od­pad­ke in sme­ti, pa sneg, ma­de­že, lu­pi­ne, pec­lje, peč­ke, in se­ve­da tu­mor­je in dru­ge neu­po­rab­ne »dele« člo­veš­ke­ga te­le­sa. Od­stra­nju­je­mo skrat­ka ne­kaj, kar nam ni le od­več in v na­po­to, tem­več se ti­ste­ga ho­če­mo tudi do­konč­no in de­fi­ni­tiv­no zne­bi­ti. Ga tako re­koč zbri­sa­ti z ob­lič­ja Zem­lje. V druž­bah, ki se ima­jo ali ho­če­jo ve­lja­ti za »ci­vi­li­zi­ra­ne«, lju­di po­na­va­di ne »od­stra­nju­je­jo«. Ne­ka­ko neo­ku­sno je, vsaj od kon­ca 2. sve­tov­ne voj­ne na­prej pa tudi démodé - če vam že kak­šen te­melj­nej­ši in bolj ra­cio­na­len raz­log ne pri­de na mi­sel. Se­ve­da se z »od­stra­nje­va­njem« lju­di uk­var­ja­jo raz­ne or­ga­ni­zi­ra­ne kri­mi­nal­ne združ­be, to pa vla­de, vsaj v ve­či­ni pri­me­rov, niso ali vsaj ne bi ho­te­le biti. Ne­za­že­le­ne tuj­ce po­na­va­di »iz­že­ne­jo«, kar je tudi si­cer uve­ljav­ljen ter­min, ki im­pli­ci­ra pri­sil­ni od­hod z ozem­lja dr­ža­ve. Na­vse­zad­nje bi jih lah­ko tudi vr­ni­li. Ali pa kaj tret­je­ga. Med­tem ko bi jih bilo po »od­stra­ni­tvi« pri­mer­ne­je is­ka­ti v za­boj­ni­kih za sme­ti, od­pla­kah ali celo ka­kih bolj pro­sto leb­de­čih za­vrž­kih …

Se­ve­da, slo­ven­ska dr­ža­va ne­za­že­le­nih tuj­cev ne »od­stra­nju­je« na tako ab­so­lu­ten in to­ta­len na­čin. In, kaj­pa­da, ver­jet­no gre le za manj­šo ne­rod­nost pri iz­bi­ri in upo­ra­bi be­sed. Am­pak, prav to je ti­sto, na kar bi rad opo­zo­ril: ko dr­žav­ni tr­gov­ci z be­se­da­mi »pri­de­jo na okus«, ko be­sed­no ek­vi­li­bri­sti­ko in ven­tri­lok­vi­sti­ko vza­me­jo za ne­kaj sa­mou­mev­ne­ga in na­rav­ne­ga, za ne­kaj, kar ni le nji­ho­va služ­ba, tem­več ti­sto, kar pač poč­ne­jo (»in če­sar nih­če ne poč­ne tako do­bro kot oni«), za kar so to­rej po­kli­ca­ni, po­sta­ne be­se­dam last­ni po­men od­vi­sen le še od nji­ho­ve že­lje in vo­lje. Vse dru­go so ne­rod­no­sti, nes­po­ra­zu­mi in pod­ti­ka­nja. Pa ven­dar, če jim kljub vse­mu le po­pu­sti­mo še za ko­rak in do­pu­sti­mo, da gre v pri­me­ru »od­stra­nje­va­nja tuj­cev« res samo za ne­rod­nost ali nes­po­ra­zum: kaj nam go­vor­če­va »ne­rod­nost« pri iz­bi­ri be­sed prav­za­prav ne pove več o tem, kar je go­vo­rec de­jan­sko imel v mi­slih in kar je v re­sni­ci ho­tel po­ve­da­ti, ka­kor pa be­se­de, ki bi jih skrb­no teh­tal? Ali nam (ne)spo­ra­zum ne pove še vsaj tega, kako je po­ve­da­no tudi še mo­go­če ra­zu­me­ti?

Pa pri od­stra­nje­va­nju tuj­cev, se bo­jim, ne gre za ni­ka­kr­šno ne­rod­nost in nes­po­ra­zum, tem­več za očit­no vse bolj »glo­bal­no«, nes­por­no pa glo­bo­ko pre­pri­ča­nje, da vsi le ni­smo ena­ki. Do­kaz za to pri­ha­ja z na­vi­dez­no po­vsem dru­ge­ga po­droč­ja: pri is­ka­nju re­ši­tev, kam z maš­čo­ba­mi, ki na­sta­ne­jo pri pre­de­la­vi klav­niš­kih od­pad­kov po­ten­cial­no »no­rih krav« v me­sno-kost­no moko, je v za­čet­ku leta nek­do po­vsem re­sno pred­la­gal, da bi jo upo­ra­bi­li pri proi­zvod­nji mila za manj raz­vi­te dr­ža­ve … Da ne bo po­mo­te: to je bilo pred­lo­že­no pri nas, v Slo­ve­ni­ji. In to je ino­va­tiv­no. Ne­ka­te­re dr­ža­ve eu so na­mreč pro­sto­du­šno pred­la­ga­le, da bi meso krav, oku­že­nih z bse, krat­ko malo iz­vo­zi­li v dr­ža­ve, ki tr­pi­jo la­ko­to … To bi, brž­čas, uteg­ni­lo ime­ti tudi ne­ka­te­re bla­go­dej­ne de­mo­graf­ske učin­ke.

Smo to­rej še ved­no (in ved­no bolj) »mi« in »dru­gi«. Tuj­ci. In prav zato smo se od­lo­či­li za 2. iz­da­jo te knji­ge.

Ljub­lja­na, 10. sep­tem­ber 2001 Igor Ž. Ža­gar