Levy: O naši organizaciji: v francoščini se imenuje Reporters sans frontieres, kar pomeni novinarji brez meja, čeprav je včasih stanje ravno nasprotno - meje brez novinarjev. Organizacija je bila ustanovljena leta 1985... Naše poslanstvo je zaščita novinarjev in poročanje o kršitvah medijske svobode v svetu. Močno se opiramo na 19. člen Deklaracije o človekovih pravicah, ki zahteva nekaj zelo preprostega - zato ga je najbrž tako težko spoštovati. Člen pravi, da ima vsakdo pravico do svobode govora in izražanja mnenja. Ta člen ni nekaj abstraktnega, zapisan je v številnih mednarodnih konvencijah, ki jih je podpisala večina držav na svetu. Vendar mnoge države svojih obvez ne spoštujejo, in to je tudi razlog našega obstoja.

Kako delujemo? Poskušal vam bom razložiti, kako se spopadamo s temi problemi. Najprej pa moram pojasniti, da smo mednarodna in ne francoska organizacija. Pogosto nas ljudje enačijo s Francijo ali, kar je še huje, s francosko vlado. Še zdaleč nismo predstavniki francoske vlade ali Evropske skupnosti. Do njih smo zelo kritični in našo vlado večkrat napadamo, posebno zaradi njene politike do Afrike ali do nekdanje Jugoslavije. Zato imamo v skoraj vseh evropskih državah podružnice, ki so neodvisne, vendar delajo za nas. V Istanbulu imamo podružnico za Turčijo, ker je ta država poseben primer, če govorimo o svobodi medijev. Posebne urade imamo tudi v Latinski Ameriki. V nekatere države kratko malo ne moremo iti, na primer na Kitajsko in v Jugoslavijo. V Miloševićevo Jugoslavijo nimam vstopa, ker sem na nekakšni črni listi. Na svetu in celo v Evropi so še vedno države, ki jih moti naše raziskovanje, že celo naša navzočnost. Zato imamo dopisnike, v vsaki državi enega ali dva. V Rusiji, ki je zelo velika, imamo tri, in to še vedno ni dovolj. To so lokalni novinarji in bojevniki za človekove pravice ali pa oboje hkrati. Pošiljajo nam poročila. Naše delo je v bistvu klasično novinarsko delo. Dobivamo poročila vseh mednarodnih agencij, spremljamo medije, beremo poročila drugih organizacij, kot so Amnesty International, Article 19, kanadski Odbor za zaščito novinarjev in ameriški Odbor za zaščito novinarjev. Delujemo skupaj in včasih o posebnih problemih izdajamo tudi skupna poročila. Včasih se tudi ne strinjamo, toda to je druga zgodba.

Končni rezultat našega dela je ta knjiga. Zelo dolgočasna knjiga, ki ni preveč zanimiva za branje. Je samo spisek kršitev medijske svobode in v njej lahko najdete vse države, ki medijske svobode ne spoštujejo, celo Francijo, Španijo in Nemčijo. Primeri so opisani na kratko, podana so samo dejstva. Izdajamo tudi mesečno publikacijo, to je ta bilten s karikaturami. Za nekatere države, kot je na primer Turčija, izdelujemo posebna poročila. Sam sem pred kratkim dokončal poročilo o kršitvah medijske svobode v Turčiji. Dan za dnem spremljamo in raziskujemo kršitve svobode medijev po vsem svetu. Katere so te kršitve? Spisek je zelo dolg. Najhuje je seveda, če je novinar ubit. Temu sledijo aretacije, mučenja in prepovedi časopisov. V Beogradu je zapiranje časopisov postalo prava moda. Cenzurirajo jih ali pa nanje pritiskajo finančno. Na Hrvaškem so na primer proti Feral Tribunu sprožili številne sodne postopke, da bi časopis finančno uničili. Ko smo o teh kršitvah obveščeni, napišemo protestno pismo vladi ali pa na primer gospodu Franju Tuđmanu ter to pismo naslovimo tudi na Evropsko skupnost in druge nevladne organizacije.

Je vse to sploh smiselno? Mogoče smo naivni, mogoče smo idealisti, vendar je naše poslanstvo pomembno. Tesno sodelujemo s Svetom Evrope in z Evropsko komisijo. Smo posvetovalni organ in priskrbimo jim podatke o državah, s katerimi imamo opravka. Zadnji tak primer je Ukrajina, ki je postala članica Sveta Evrope leta 1996, sedaj pa ji grozi izključitev, ker smo z drugimi organizacijami za človekove pravice izdelali številna poročila, ki dokazujejo, da oblasti v Ukrajini ne spoštujejo svojih obvez v Svetu Evrope. Sedaj imajo še dva ali tri tedne časa pred glasovanjem in poskušajo na hitro vse urediti, spremeniti medijsko zakonodajo in tako naprej.

(...) Čibej: Kakšni so vaši odnosi z drugimi mednarodnimi organizacijami, ki delujejo na tem področju? Vaši podatki se kar precej razlikujejo od njihovih. Po vaših podatkih je bilo lani ubitih 19 novinarjev, druge organizacije pa so jih zabeležile več kot 30. Kako opredelite, kdo je novinar?

Levy: To je dobro vprašanje. Imeli smo dolge in vroče debate o tem, kdo je novinar in kdo ne. V nekaterih državah status novinarja ni jasno opredeljen. Na Kitajskem na primer so vsi pisatelji, vsi so intelektualci. Naš prvi kriterij je, da ta oseba dela za medij, ne pa za tiskovni urad ali informacijski center. Prav zaradi tega prihaja do razlik, kajti nekatere organizacije kot novinarja obravnavajo tudi človeka, ki občasno napiše kak članek, sicer pa dela kot aktivist za človekove pravice. Za nas to niso novinarji, njihove primere lahko obravnava na primer Amnesty International. Strogo se držimo tega, da smo organizacija, ki dejansko brani novinarje in novinarstvo. Pri tem ne gre za elitizem, novinarji so ljudje kot vsi drugi, toda moramo biti precizni.

Čibej: Ali niste imeli težav z opredelitvijo dveh novinarjev s Kosova?

Levy: To je zanimiv primer. Mogoče ste slišali zanj, ker ni daleč od Slovenije. Direktor albanskega Informacijskega centra v Prištini Enver Maloku je bil umorjen. Ne vem, kdo ga je ubil niti zakaj ga je ubil. Vsi naši albanski dopisniki so nas prosili, naj damo izjavo in obvestimo javnost o tej hudi kršitvi svobode medijev. Seveda osebno obžalujem, da je prišlo do tega umora, toda če pogledate natančneje - kaj je dejansko albanski Informacijski center? Resda tam posredujejo informacije, toda ali so pravi medij, ali opravljajo delo neodvisnih novinarjev? Vem, da so blizu stranki Ibrahima Rugove, mislim celo, da so nekakšen tiskovni urad te stranke, zato so za nas orodje politike in ne novinarji. Amnesty International je podala izjavo o tem primeru, toda za nas ni bil novinar.

(...) Levy: Tudi v državah, kakršna je Francija, so določene teme, ki so bolj občutljive. Raziskovali smo izgone ljudi, ki v pridejo v državo brez vseh osebnih dokumentov. Francija ima tako kot vse zahodne države velike težave z nezakonitim priseljevanjem. Kot stara kolonialistična sila ima precej predsodkov do priseljencev, ki prihajajo iz Afrike, še posebno iz severne Afrike. Mediji posvečajo tej temi posebno pozornost in opazili smo, da policija fotografom, ki to spremljajo, pogosto zapleni posnete filme. Opazili smo, da se to dogaja le, če pokrivajo izgone ilegalnih priseljencev, ne pa tudi, če spremljajo njihovo vsakdanje življenje. Poleg tega policija ni tako nasilna z novinarji iz tiskanih medijev, ampak predvsem s fotografi in televizijskimi snemalci. Sklepali smo, da ima navodila, naj nadzira podobe, ki prihajajo v javnost, saj je javnost za to najbolj občutljiva. Slike ob izgonih pa so pretresljive. Posnetki kažejo podobe prestrašenih priseljencev, ki se bojijo vrniti v domovino in se zato upirajo izgonu. Vse je kazalo, da je bilo policiji ukazano, naj preprečuje širjenje teh podob, in domneve smo tudi raziskali. Pisali smo francoskemu notranjemu ministru in odgovoril nam je, da se fotografi ne vedejo kot fotografi, ampak poskušajo pomagati nezakonitim priseljencem, kar je popolnoma noro. Odločili smo se, da objavimo obsežno poročilo, in nastal je velik škandal. V našo pisarno so prihajali novinarji, fotografi in snemalci, nam prinašali fotografije, mi pa smo zapisovali njihova pričanja. Tako smo izdelali obsežen dosje in povzročil je škandal na vseh ravneh oblasti. Lahko rečem, da od takrat naprej tovrstnih kršitev nismo več zasledili.