Ko so letos junija v Mladini objavili družbeno angažiran oglas, si v uredništvu Poročila skupine za spremljanje nestrpnosti prav gotovo nismo mislili, da bo proglas »Ciganček« sprožil takó žolčno debato in dve kazenski ovadbi zaradi domnevnega širjenja nestrpnosti. Prepričani smo bili le v eno: da bo »Ciganček« dobil svoje mesto na naslovnici četrte številke Poročila, kjer v ospredje postavljamo obravnavo problemov Romov na področju šolstva, dostopa do medijev in medijskega diskurza, mehanizmov vključevanja in izključevanja ter politične korektnosti.

Avtorji oglasa, ki so na Mladininem razpisu za družbeno angažirane oglase prejeli tretjo nagrado, so pri kazanju ogledala družbi spretno obrnili ponarodelo grožnjo, s katero starši strašijo poredne otroke, češ da jih bodo vzeli Cigani, če ne bodo pridni. Plakat je s tem, ko je ustvaril nov »predsodek«, pokazal na njegovo neverjetno moč in z njo poskušal hkrati senzibilizirati širšo javnost. Odzivi so potrdili le prvo, nikakor pa ne drugega. Ponarodelo reklo in otroška pesmica sta postala žaljiva in nestrpna šele sedaj, ko sta naslavljala nekoga drugega. Tako subverziven obrat nehote sproža nove asociacije, povezane z »ljudskimi modrostmi«. Recimo tisto o mački, ki ji stopiš na rep. Mar ta ravno tako ne ilustrira odziva na plakat? In na primer dejstva, da so se na sporočilo plakata najprej odzvali pri Slovenski nacionalni stranki, tisti stranki, ki je v parlamentarno proceduro vložila zakon o Romih? Ta naj bi ukinil člen ustave, ki govori o posebnih pravicah Romov. »Tukaj smo mi doma in ne moremo dajati posebnih pravic prednikom Cigana Andreja, ki so ga 1691 v Kranju rablji obesili, je zamisel sns – ob pojasnilu, da je 970 Ciganov na Dolenjsko prišlo skupaj s kasarnami Jugoslovanske ljudske armade, in pripombi, naj drugi poslanci Cigane vzamejo kar k sebi domov – razložil njen prvak Zmago Jelinčič.«1 Tudi v Stranki slovenskega naroda, ki je vložila kazensko ovadbo proti avtorjem oglasa, trdijo, »da je javno izpostaviti trditev, da je slovenski narod slab in ničvreden, širjenje narodnega oziroma rasnega sovraštva in nestrpnosti do Slovencev«2 in posredno tudi do Romov. Podobno meni Marko Aš, ki je prav tako vložil kazensko ovadbo. Trdi, da je oglas usmerjen proti njemu kot »Slovencu, ki kot da nekaj slabega hočem otrokom oziroma otroku, ki je predstavljen na plakatu.«3

Tovrstni odzivi na plakat so še eden od tipičnih preobratov, na katere že ves čas opozarjamo v Poročilih in jih analiziramo. Tisti, ki širijo predsodke in so nestrpni, nestrpnosti obdolžijo tiste, ki na nestrpnost opozorijo. Vendar tega ne gre tako zlahka zavreči kot neumnost. Ti očitki in izjave nenazadnje kažejo na to, da se v javnem diskurzu v koncepte strpnosti in nestrpnosti lahko vpisuje tako rekoč vse, zato so razprave o nestrpnosti in njene analize še kako pomembne in potrebne.

V četrti številki Poročila skupine za spremljanje nestrpnosti so poleg že omenjenega tematskega sklopa o Romih v sklopu Akutno zbrane štiri analize nestrpnih praks in diskurzov, ki so zaznamovali leto od izida prejšnje številke: izključevalna socialna politika in diskurz trenutne vladne koalicije, zakon o registraciji istospolnih partnerskih zvez in nestrpen diskurz, ki se vzpostavlja v odnosu do kulture, še posebej manjšinske in alternativne. Članki, zbrani v sklopih Koncepti in Širitev obzorij, pa tokrat širijo osnovni namen publikacije. Z njo ne želimo zgolj opozarjati na diskriminatorne prakse in jih analizirati, pač pa koncepte nestrpnosti, tolerance, sovraštva, diskriminacije, izključevanja, identitet in razmerij moči tudi teoretsko prevprašati.

1 Jože Poglajn, »Pravice Romov ostanejo«, Delo, 26. 1. 2005.
2 Siniša Gačič, »Plakatna afera, drugič«, Mladina, 8. 8. 2005.
3 Siniša Gačič, »Užaljena substanca«, Mladina, 1. 8. 2005.