»Več kot samo ogledalo medijski industriji, Columbia Journalism Review je njena slaba vest.«

Tako legenda ameriškega novinarstva Walter Cronkite ocenjuje ugledno revijo Columbia Journalism Review s področja novinarstva in medijev, ki z dolgoletno tradicijo izhaja na vrhunski novinarski šoli Columbia School of Journalism v New Yorku. V številki se na vsaka dva meseca uredniki v sodelovanju s študenti novinarstva ter vodilnimi medijskimi osebnostmi, strokovnjaki in praktiki, lotijo najbolj kontroverznih vprašanj v ameriškem medijskem prostoru.

Februarska številka z naslovom Divja vožnja v zgodovino (A Wild Ride Into History) je posvečena kritični analizi lanskoletnih predsedniških volitev v Združenih državah Amerike, pri čemer avtorji posameznih člankov obdelajo posamezne vidike predvolilne kampanje in predstavitve kandidatov, napake ameriških medijev pri napovedovanju volilnih rezultatov ter novinarsko pokrivanje zapletov pri štetju glasov na Floridi. Jim Lehrer iz Public Broadcasting Service, voditelj treh predvolilnih televizijskih soočenj, v prispevku o predvolilnih debatah samokritično komentira: »Hoteli so, da moderator opravi umazano delo …(predvolilna debata) vsekakor razkriva veliko o njih, ne glede na to, kako slaba so moderatorjeva vprašanja in kako omejujoč je format. To je odlična vaja v demokratičnem procesu.« Za ponazoritev: prvo televizijsko soočenje je spremljalo 46,5 milijona gledalcev, sledita drugo in tretje s 37,6 in 37,7 milijona gledalcev, medtem ko je imela ameriška nadaljevanka West Wing o zakulisju predsednikove ekipe in aktivnosti v Beli hiši ob premiernem predvajanju 25 milijonov gledalcev.

Prispevka o »dolgi noči« in »veliki napaki« s kirurško natančnostjo secirata dogajanje v vodilnih ameriških medijskih hišah. Posebej za revijo o dogajanju na predvečer razglasitve volilnih rezultatov pričajo ugledni novinarji tiskanih, elektronskih in internetnih medijev. Dodane so tudi kritične ocene ameriške javnosti: v anketi mreže CNN je 79 % Američanov izjavilo, da se televizijske mreže niso odzvale profesionalno in odgovorno. Na to predsednik CBS News Andrew Heyward odgovarja: »Lahko smo tako dobri, kot so dobre informacije, ki jih dobimo iz kredibilnih virov. V tem primeru informacije niso bile dobre, in mi tudi ne.«

Zakaj naj bi zgodovinarji novinarskega pokrivanja predsedniške tekme 2000 shranili naslednje slike: poljub Ala Gora in njegove žene Tiper na demokratski konvenciji, poljub Georgea Busha in Oprah; šepetanje Busha in Dicka Cheneya o novinarju The New York Times; kartoteka o Bushevi aretaciji v Kennebukportu idr.? Takšna vprašanja poskuša argumentirati avtorica prispevka o dvopolnosti ameriških predvolilnih kampanj – po njenem mnenju je v poročanju ameriških medijev očitno prevladal koncept »karakterja« nad konceptom »politike«.

Zanimiv je tudi sklep te tematske številke, kjer so ugotovitve na podlagi številnih pogovorov z novinarji in političnimi analitiki strnjene v deset priporočil za spremljanje ameriške predvolilne politične debate v prihodnje. Revija priporoča novinarjem, naj razširijo svojo agendo od vnaprej pripravljenih dogodkov in tem; bolje naj pogledajo v preteklost in preverijo, kaj so kandidati izjavili ali naredili; razmislijo o racionalni delitvi novinarskih zadolžitev in pokrivanja predvolilnih dogodkov; spremljajo sporočila kandidatov do zadnjega trenutka volitev; uporabijo svojo strokovno specializacijo; so pozorni za protislovja v izjavah kandidatov; poskušajo spremeniti format predvolilnih soočenj; vztrajajo na svoji pravici do dostopa do kandidatov in informacij; igrajo ostro igro v odnosu do kandidata (npr. če ni pripravljen odgovarjati na vprašanja, ki zanimajo določenega novinarja in medijsko hišo, pogovora z njim ne bodo predvajali); in poskrbijo za to, da bodo politiki tudi po izvolitvi držali svoje obljube in ostali odgovorni svojim volivcem.

Tudi decembrska številka z naslovom Novice v času denarja (News in the Age of Money) je načela aktualna vprašanja, kako se je razvijalo finančno-ekonomsko novinarstvo in kako nova ekonomija vpliva na medijske vsebine. Za študente in strokovnjake medijskega prava je zanimiva oktobrska številka z naslovom Pravniki: naša pomoč in ovira (Lawyers: Helping Us, Hurting Us), ki govori o dilemah, izkušnjah in trendih pri zagotavljanju in omejevanju pravic medijev in novinarjev za opravljanje njihovega dela. Obe tematski številki se odlikujeta po osebnih pričevanjih in posredovanih izkušnjah specializiranih novinarjev in strokovnjakov na obravnavanih področjih, ki navajajo tudi številne primere iz svoje prakse. V lanskem letu so v reviji obdelali še problematiko novih medijev (julij/avgust), samocenzure (maj/junij), kritike (marec/april) in športnega novinarstva (januar/februar).

Posebno dragocena je februarska številka, ker poleg vodilnih zgodb v vsaki številki prinaša tudi recenzije najnovejših knjig s področja medijev in novinarstva, mnenjske prispevke za aktualno diskusijo in poglobljene članke o temah, ki so v običajnem medijskem prostoru podcenjene – na primer o lokalnih televizijskih postajah in o življenju v ameriških zaporih. Hkrati v elektronski verziji ponuja uporabnikom – raziskovalcem, novinarjem, študentom – možnost povezav na posebne baze o lastništvu medijev, vire za pomoč pri poročanju o kriminalu, celotne dokumente na aktualne teme in spletno stran za iskanje zaposlitve.

Po raziskavah Columbia Journalism Review prebirajo večinoma medijski profesionalci, predvsem novinarji pri tiskanih medijih in tisti, ki pokrivajo politično tematiko. Gotovo pa njena branost ni omejena na ameriški prostor, saj je lahko uporabna tako za praktike kot tudi akademike na področju medijev in novinarstva, tudi v Sloveniji.

Poleg tiskane verzije je revija na razpolago tudi v elektronski obliki na naslovu www.cjr.org

Čilenska politična pisateljica Alejandra Matus, zdaj novinarka El Nuevo Herald v Miamiju, piše, da ni imela v mislih tega, kar se je pozneje zgodilo, ko je aprila 1999 končala s pisanjem knjige Črna knjiga čilenske resnice. Preprosta novinarka, ki je rada sedela ob robu ceste in opazovala, kako je tekel svet okrog nje, je v šestmesečni raziskavi zapisala svoje izsledke in ugotovitve neke nepomembne, majhne priče. Potopila se je v zgodovino čilenskega pravosodnega sistema. Naredila je vse, kar je mogla, da je uspešno in zgovorno napisala knjigo s šestimi poglavji z nesporno ugotovitvijo: čilenski pravosodni sistem ni bil nikoli neodvisen, kdor koli je že bil na oblasti. »Moje delo je v očeh čilenskih sodišč zločin proti nacionalni varnosti,« je zapisala Matusova. Od izida knjige je minil komaj en dan, ko so se agenti policije v civilu že pojavili na vratih založbe Editorial Planet, kjer je Alejandra Matus izdala knjigo. Vstopili so z majhnim listkom, ki jim je dajal dovoljenje za vstop v prostore založbe, brez pojasnil so zasegli izdajo in prepovedali ponatis. Alejandra Matos v svoji zgodbi za IPI Global Journalist piše, da so bili odmevi javnosti na ta dogodek številni, saj ljudje niso mogli verjeti, da po devetih letih demokracije oblasti lahko delujejo kot v času španske inkvizicije. Vendar ji javna podpora ni pomagala, oblasti so jo obtožile kršitve nacionalne varnosti. Grozilo ji je pet let zapora. Odločila se je, da zapusti državo. Njen boj se je pričel s tožbo, ki jo je pred Organizacijo ameriških držav (Inter-American Commission on Human Rights) vložila proti državi Čile. V rekordnem času je dobila politični azil. Številnim organizacijam je poslala pisma s svojo zgodbo in protestirala proti čilenski vladi. Oblast ji je ugovarjala na vsako dejstvo, vendar Alejandra zatrjuje, da njen boj še ni končan: »Če bo knjiga ostala na policijski knjižni polici, bo moje delo obsojeno na neuspeh. Moj molk je njihova zmagovalna karta.«

Visoko ceno za resnico je plačal srbski novinar Miroslav Filipović, ki je bil med vlado bivšega predsednika Miloševića, zdaj obtoženca pred haaškim sodiščem za vojne zločine, zaprt zaradi razglašanja resnice o bivšem predsedniku in njegovem režimu. Ko je Miloševićeva oblast oslabela, je poskušal prikriti slabotnost svojega režima in resnični položaj države skrbno prikriti očem in ušesom javnosti. »Novinarji, ki so poskušali svobodno in brez dlake na jeziku pisati o problemih Jugoslavije, so bili najbolj priljubljene tarče njegovih napadov,« je zapisal Filipovič, novinar beograjskega Danasa in francoske tiskovne agencije. Potem ko obtoževanje, da so tuji plačanci in Natovi služabniki, ni uničilo svobodnega duha resnicoljubnih novinarjev, se je odločil, da jim dokaže, da misli resno. Izbral je Miroslava Filipovića. Filipović je v članku Cena resnice zapisal, da je bil izbran prav zato, ker je pisal o občutljivih rečeh in izzival oblast, poleg tega pa si Milošević ni upal tvegati in aretirati kakšnega znanega beograjskega novinarja. Osmega maja lani ga je osem agentov srbske nacionalne varnostne službe aretiralo in ga odpeljalo v štab v Kraljevo, sledila je nezakonita preiskava njegovega stanovanja. Policija ga je zasliševala eno noč in en dan. Obtožili so ga vohunjenja in razširjanja neresničnih informacij ter ga maja 2000 za sedem let poslali v celico štiri krat štiri metre, ki jo je delil skupaj s tremi kosovskimi Albanci. Filipović pravi, da je res napisal tri članke, s katerimi je oblasti stopil na krvav žulj. Zadnji je bil najbolj kritičen do oblasti; v njem je poročal o zlobnih in ostudnih dejanjih posameznikov v jugoslovanski vojski. Ko je pisal članek, je vedel, v kaj se podaja. Vedel je, da se bo z njim izpostavil, celo pričakoval je, da ga bodo sodno preganjali, vendar pa, kot piše, je vedel tudi, da je vse resnica. Sojenje je bilo od začetka politično, Miloševič pa ni pričakoval, da bo po zaslugi številnih nevladnih organizacij in novinarjev aretacija postala svetovno znana. Teden po nastopu Vojislava Koštunice na oblast, oktobra 2000, je postal prvi pomiloščeni politični jetnik. »Sprejeli so me kot borca za svobodo govora v Srbiji, po zlomu Miloševićeve oblasti sem stal na strani pravice in svobode. Zdaj je lovec postal žrtev, vloge so se zamenjale,« je zapisal Miroslav Filipović.

Na »črno« nedeljo, 27. avgusta 2000 je zagorelo v eni od najbolj sodobnih moskovskih znamenj, na televizijskem stolpu Ostankino. Požar je zahteval tri smrtne žrtve, med njimi 24-letne upravljavke dvigala, ki je pol leta pred tragično nesrečo za televizijsko mrežo TNT izjavila, da je ponosna na svoje delo: »Naša dvigala so edinstvena, njihova hitrost je sedem metrov na sekundo. Nihče nima hitrejših.« Na dan požara je okrog 15 milijonov gledalcev v Moskvi in njeni regiji gledalo črne zaslone svojih televizijskih sprejemnikov. Za tiste Ruse, ki so odvisni od televizijskih informacij in zabave, je nesreča pomenila močno spremembo. Posebej zaskrbljeni so bili upokojenci. Edini, ki so, grdo rečeno, imeli kaj od tega, so bili časopisi, saj se je naklada zaradi izpada številnih informacijskih programov močno povečala.

Nesreča je prav tako kot lanska avgustovska tragedija podmornice Kursk pokazala na posledice ideološkega sesutja. Producent moskovske televizijske postaje TNT Jurij Novoselov je v članku Ko jasni zasloni postanejo črni zapisal, da je nesreča pokazala, da glavno mesto nima rezervnih oddajnih zmogljivosti. Odsotnost televizije v srcu Rusije je preprosto zlobna prerokba, je Novoselov v članku navedel besede Eduarda Sagalayeva, direktorja Russian Broadcasters Association, ki je napovedal, da lahko zaradi tega nastanejo nepričakovane reakcije, posebej med psihično labilnimi ljudmi. Zlom moskovskega televizijskega stolpa je torej po pisanju novinarjev in strokovne javnosti simbol psihičnega in fizičnega uničenja države. Tudi predsednik Putin je menda požar označil kot »kondicijo naših vitalnih namestitev in splošno stanje v naši deželi«. Brez oddajanja so ostale številne postaje, med njimi tudi te, ki so v lasti države (RTR, tudi ORT). Medtem ko bo prenova Ostankina stala okrog 60 milijonov dolarjev, pa si moskovski tiskani mediji manejo roke. Izvestja je prodala 20 do 30 % več izvodov, Segodnja 10 %, veliko novih bralcev pa je pridobil tudi Kommersant.

Nick Ut je Pulitzerjev nagrajenec leta 1972. Fotograf Associated Press je letos znova obiskal Saigon ob 25. obletnici vietnamske vojne. Na to deželo ga bo za vedno spominjal dogodek pred slabimi tremi desetletji. Dogodek, v katerem je posnel nagrajeno fotografijo prestrašenih otrok. Devetletna deklica s fotografije Kim Phuc (fotografija je objavljena ob članku na sredini revije IPI Global Journalist), ki jo je Nick Ut ujel v fotografski objektiv, je preživela napad na njeno vas, čeprav je bila ob tem hudo ranjena. Ognjeni zublji so zajeli otroški hrbet, fotografu pa je grozo nedolžnega otroka uspelo posneti. Deklici in njeni družini je pomagal in jih s službenim kombijem peljal v bolnišnico, fotografija pa je spremenila življenje zdaj že odrasle 37-letne ženske, kar je spletlo posebno nit med njo in fotografom. Nekatere fotografije, objavljene v IPI Global Journalist, so iz novega Vietnama, med njimi tudi fotografija deklice, ki brezskrbno teče po potki v vas, v kateri so nekoč ameriški vojaki izvedli pokol nad več sto vaščani. Nick Ut pravi, da je bil zelo vesel konca vojne, saj mu ni bilo več treba gledati ljudi, umirajočih tik pred njegovim fotografskim aparatom. »Danes delam vse, fotografiram »small« in »big« zgodbe, delam vsakdanje fotografije, do fotografij Monike Lewinsky in Hollywooda,« pravi Nick Ut.