S prehodom v pluralistično družbo smo v Sloveniji spoznali tudi pluralizem lastništva nad mediji. Ne glede na ugotovljeno nepreglednost lastništva je nedvomno, da medije imajo v lasti, jih ustanavljajo in zapirajo posamezniki, organizacije, podjetja, skladi, banke itn., ki jih vodijo različni interesi.

Izkušnje novinarjev v družbah, ki posledice uveljavljanja interesov kapitala in politike poznajo več desetletij, govorijo, da sta samoregulacija novinarskega poklica in močan sindikat nujna pogoja za avtonomnost novinarja in varstvo njegovih delavskih in profesionalnih pravic. Toda po številnih virih v nekaterih naših komercialnih medijih ni dovoljena in ni zaželjena sindikalna organiziranost.

V Sindikatu novinarjev Slovenije pravijo, da lahko samostojno organizacijo sindikata v posameznem mediju ustanovijo najmanj trije individualni člani. Ta pogoj v teh medijih zadovoljujejo, pa vendar. In zakaj se novinarji ne uprejo prepovedi delovanja sindikata? Razlog naj bi bil ta, da so jim zagotovljeni ustrezne delovne razmere, višina plače, ki ni manjša od tiste, zagotovljene v kolektivni pogodbi za poklicne novinarje, in urejeno delovno razmerje...

Ali je razlog tudi nezaupanje v zmožnost sindikata, da jim v težavah in sporih z delodajalcem zagotovi pomoč? Nekaj izkušenj o težavah med novinarji in delodajalci v obdobju po privatizaciji medijev že poznamo. Takšen je primer Republike, kjer je sindikalna organizacija delovala, zasebni lastnik pa je še nekaj let po zaprtju časopisa novinarjem dolžan osebne dohodke, ker sodni postopek za izterjavo dolgov še ni končan. Pri Slovencu je krovna sindikalna organizacija v imenu članov prevzela izterjavo zaostalih obveznosti do novinarjev.

V takih primerih sindikat zagotavlja pravno pomoč in sodeluje pri pogajanjih z delodajalci, Toda do sedaj so vedno ugotovili neurejeno poslovanje delodajalca (neurejene evidence. pogodbe o delu, odločbe o dopustih, način izplačevanja plač in honorarjev ipd.), hkrati pa so spoznali, da lahko zasebni lastnik prenese osnovna sredstva in vse, kar ima vrednost, na drugo podjetje in v stečajni masi za poravnavo obveznosti do novinarjev tako ne ostane nič. Znana sta tudi primera RGL in TV 3, kjer so novinarji prav tako potrebovali pomoč pri uveljavljanju delavskih pravic.

V Sindikatu novinarjev Slovenije se ponašajo s podatkom, da so v minulih nekaj letih dosegli nekoliko doslednejše izpolnjevanje določil kolektivne pogodbe za poklicne novinarje, v celoti pa jih spoštujeta dve največji medijski hiši v Sloveniji - Delo in RTV Slovenija (druga po stavki v letu 1996). Štiriintrideseti člen kolektivne pogodbe za poklicne novinarje, denimo, govori o tem, da delovanja sindikatov ni mogoče omejiti z odločitvami organov organizacije. Še več, direktor je dolžan omogočati nemoteno delovanje predstavnikov sindikatov tudi s podatki, potrebnimi za strokovno pomoč sindikatom. Ker je bila kolektivna pogodba podpisana leta 1991, je v imenu delodajalcev v komercialnih medijih ni podpisal nihče. Po tolmačenju sns pa naj bi pogodba ne glede na to veljala splošno - za vse poklicne novinarje v državi.

Tudi z nedavno enostransko odpovedjo kolektivne pogodbe s strani Združenja za tisk GZS (ki je posledica neuspelih poskusov Združenja za tisk, da se s Sindikatom novinarjem Slovenije dogovori o spremembah kolektivne pogodbe, ki naj bi pomenile zmanjšanje pravic novinarjev) naj ne bi prenehala njena veljavnost za tiskane medije. Pravniki trdijo, da je enostranska odpoved kolektivne pogodbe kršitev določila pogodbe, ki za takšne primere predvideva postopek pred komisijo za usklajevanje oz. pomirjanje. Tudi to priča o tem, da - čeprav je videti položaj v medijih precej umirjen in varen za sindikalne pravice novinarjev - lahko pridejo časi, ko novinarji potrebujejo dejaven in močan sindikat, ki bi jim zagotovil pravno in materialno varstvo.

Potrebe po lastni dejavnosti v sindikatu, novinarskem združenju, organizacijah za varstvo pravice do svobode izražanja in sorodnih podpornih organizacij novinarji večinoma spoznajo pozno, ko so v težavah, te organizacije pa so nemočne ali jih ni. Njihova nemoč lahko izhaja iz nemnožičnosti in neaktivnosti članstva, ali slabega, neizkušenega in neusposobljenega vodstva, ali česa tretjega. Ko osebno potrebujemo pomoč in podporo, nikoli ne razumemo te nemoči podpornih organizacij. Toda takrat je za spraševanje, kaj lahko novinarji naredijo, večinoma že prepozno. To vprašanje bi si namreč morali zastaviti, preden se znajdemo v težavah.