N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
o   e d i c i j i
s e z n a m
 
Marko Zajc, Janez Polajnar
Naši in vaši
 
Tanja Petrović
Dolga pot domov
 
Brankica Petković, Marko Prpič, Neva Nahtigal, Sandra Bašić-Hrvatin
Spremljanje in vrednotenje medijev
 
Mitja Velikonja
Titostalgija
 
Sandra Bašić-Hrvatin, Brankica Petković
In temu pravite medijski trg?
 
Brankica Petković, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič, Marko Prpič, Roman Kuhar
Mediji za državljane
 
Mitja Velikonja
Evroza
 
Jernej Rovšek
Zasebno in javno v medijih
 
Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić, Brankica Petković
Medijsko lastništvo
 
Roman Kuhar
Medijske podobe homoseksualnosti
 
Dragan Petrovec
Mediji in nasilje
 
Majda Hrženjak, Ksenija H. Vidmar, Zalka Drglin, Valerija Vendramin, Jerca Legan
Njena (re)kreacija
 
Gojko Bervar
Svoboda neodgovornosti
 
Sandra Bašić-Hrvatin
Državni ali javni servis
 
Marjeta Doupona Horvat, Jef Verschueren, Igor Ž. Žagar
Pragmatika legitimizacije - ponatis
 
Sandra Bašić-Hrvatin, Marko Milosavljević
Medijska politika v Sloveniji v devetdesetih
 
Breda Luthar, Tonči Kuzmanić, Srečo Dragoš, Mitja Velikonja, Sandra Bašić-Hrvatin, Lenart J. Kučić
Mit o zmagi levice
 
Matevž Krivic, Simona Zatler
Svoboda tiska in pravice posameznika
 
Karmen Erjavec, Sandra Bašić-Hrvatin, Barbara Kelbl
Mi o Romih
 
Tonči Kuzmanić
Bitja s pol strešice
 
Darren Purcell
Slovenska država na internetu
 
Breda Luthar
Politika teletabloidov
 
Marjeta Doupona Horvat, Jef Verschueren, Igor Ž. Žagar
Pragmatika legitimizacije
 
u r e d n i š t v o
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Mitja Velikonja
Titostalgija
Študija nostalgije po Josipu Brozu
Skodelica kave, drugič
Odpravim se na kavo v moji službi najbližji bar, času ustrezno imenovan Amerika. Zraven dobim vrečko s servirnim sladkorjem, na njej pa znani obraz; pogledam v šop podobnih v posodici na mizi, tudi tam je povsod isti. Če bi se ravnal po imenu bara, bi na njej moral biti denimo George W. Bush ali kakšen drug John Wayne, Michael Jordan ali pa vsaj Beyonce. Za evropsko državo bi se spodobilo, da bi bil na njej upodobljen denimo kateri od očetov evropskega združevanja[1], Robert Schuman ali Jean Monnet. V končno samostojni Sloveniji bi lahko pričakoval kakšnega od danes zelo (samo)hvaljenih osamosvojiteljev, Lojzeta Peterleta, Janeza Janšo ali Jožeta Pučnika, po katerem so nedavno brez javne debate poimenovali osrednje slovensko letališče. Kot pripadnik definitivno kulturnega naroda bi tam moral ugledati recimo Primoža Trubarja, Jožeta Plečnika, Franceta Prešerna in še koga; kot Srednjeevropejec presvitlega Franca Jožefa ali njegovo Sissi. Če bi bila Slovenija res katoliška, bi me tam moral razsvetliti denimo Tomaž Hren ali nedavno rehabilitirani Gregorij Rožman. Če ni, naj bi bili vsaj alpski narod, a o kremenitih Avsenikih, Jakobu Aljažu, Bojanu Križaju ali o nanovo na nacionalki namnoženih zvezdnikih v irhovkah ne duha ne sluha. Slovenci da so tisočletje sanjali o neodvisnosti, pa na servirnem sladkorju ni slika kakšnega partizanskega komandanta ali generala Rudolfa Maistra. Po mračnih desetletjih komunizma da preživljamo postsocialistično tranzicijo, a me na njej ne navdušuje slika nobenega ta hip dežurnega disidentskega novorevijaša. Tudi prav, a če naj bi izbor meril bolj na politično levico, bi tam morali biti recimo Kidrič, Kardelj, Kučan. Niet! Naš novi naravni milje naj bi bil Zahod, pa manjka slika kakšne vidne javne osebnosti ali sodobne pop ikone iz tega dela sveta. Kje so recimo Elvis, Marilyn, Maradona, Kennedy, abba, Bruce Lee, Sid & Nancy, dalajlama, Michael Jackson, princesa Diana, David Beckham? Pa tudi kakšne druge estradne zvezde iz našega slovenskega okolja ni na njej.

Na vrečki sladkorja je Jakčev portret Josipa Broza iz leta 1943.

Tako kot je nekoga drugega ob skodelici kave stresel stari spomin, sem trznil tudi sam, in verjetno še marsikdo, ko naleti na kaj podobnega iz namnožene produkcije nostalgičnih vsebin, - Zakaj ravno Broz? Sprašujemo se vsakdo po svoje: iz radovednosti, začudenja, zgražanja, nelagodja, vzhičenosti, obsojanja, slavljenja. Nove dušebrižnike zanima, kaj je šlo narobe, da je tako; drugim se zdi samoumevno, Tito, seveda, kdo pa drug; enim je to zabavno, drugim skrb zbujajoče, tretji ga kratko malo ignorirajo, četrti imajo to za nekaj minljivega, peti za trajno obstojnega, nekateri ga morda niti ne prepoznajo; eni bi ga radi zbrisali iz svojega in kolektivnega spomina, za druge je to oddaljen dobrotnik, za nekatere nevaren recidiv, spet za četrte pač še ena izmed pomembnih zgodovinskih osebnosti, ki so tako ali drugače zaznamovale prejšnje stoletje, za tujce pa prvovrstna politična atrakcija. Kot kulturologa, ki je več kot pol življenja preživel v Jugoslaviji, z generacijo, ki, kakor so nekoč trpko upesnili Ekatarina Velika, nismo znali da je vatra greh[2], in ki tudi osebno, od blizu pozna dobre in slabe plati obeh držav in sistemov, njune dosežke in zablode, me zanima vse to in še več. Zakaj, kako, kje, s kakšnim namenom, komu pripisati to nenavadno prisotnost njegove podobe, imena, vrednot, simbolike in navsezadnje vizije v vsakdanji kulturi, v medijskem in javnem življenju, celo v oglaševanju v raznih delih nekdanje Jugoslavije? Od kod torej ta zagonetni neotitoizem, kje poganjajo mladi titovci, oni, ki to jemljejo zares, in drugi, zgolj vikendaško? Najmanj, kar lahko rečemo o tej delikatni temi, je, da je zanimiva. Fenomen je zaradi njegove širine in kompleksnosti težko definirati, še teže pa razložiti – zato ga bom umestil in obravnaval kot del svoje širše študije o postsocialističnih nostalgijah, tem nepričakovanem pojavu, ki je presenetil tako rekoč vsakogar, ki preživlja tranzicijsko obdobje v nekdanjih socialističnih družbah, še bolj pa zunanje opazovalce. Imenoval ga bom »titostalgija«, torej nostalgija po Josipu Brozu Titu (1892–1980).

A to ni še ena knjiga o Titu, ampak knjiga po Titu. Ni me zanimal njegov življenjepis, dokazane, pripisane ali izmišljene biografske epizode; nisem brskal po arhivih nevemkakšnih tajnih služb in državnih ustanov ali zasebnih zbirk, se zanašal na ekskluzivna mnenja njegovih nekdanjih pribočnikov in služabnikov, ki nenadoma vejo vso resnico o njem; ne grem se zgodovinskega forenzika, ki razkriva nepomembne podatke, od kod njegov psevdonim ali kateri je njegov pravi rojstni dan, »knjigovodjo«, ki zapisuje obskurne anekdote iz njegovega življenja, ali »rumenega« raziskovalca, ki bi parazitiral na razkrivanju žgečkljivih podrobnosti iz njegovega ljubezenskega življenja ali, denimo, njegovega kulinaričnega okusa. Vsega tega je več kot dovolj v raznih bolj ali manj naklonjenih življenjepisih, zgodovinskih knjigah, pravcati »titologiji«, kot se je razvijala že za njegovega življenja; žal pa še veliko več v pogrošnem tisku, v dnevnopolitičnih diskvalifikacijah in senzacionalističnih kvazištudijah, povsod s podrobnimi opisi in čudenjem, a tako rekoč brez kakršne koli refleksije, da ne rečem resne znanstvene valorizacije[3].

Skratka, ne sprašujem se, kdo je Tito v resnici bil, kakšna je njegova zgodovinska vloga ali kako so ga častili/črtili v njegovem času – to si lahko vsakdo prebere v visokotiražnih slavospevih, pravcatih žitijah, ki so mu jih desetletja pisali in risali tirtejski umetniki in politični kimavci[4] ali pa njegovi zakrknjeni nasprotniki. Zanima me ravno nasprotno: kaj, pri kom nekaj pomeni tu in zdaj, zakaj danes v javnosti kljub vsemu vztraja njegova dokaj pozitivna podoba, zakaj je čislan pri tako različnih skupinah ljudi, da o njem nastaja nova množičnokulturna produkcija, zakaj njegovo ime še danes »prodaja«, karkoli že. Se pravi ne Broz pred letom 1980 – deček s Sotle oziroma iz zagorskega zakotja, kavarn in mehaničnih delavnic pred prvo svetovno morijo, vojaščino in dramatično rusko izkušnjo, pollegalnim medvojnim časom, vodenjem jugoslovanskih komunistov in partizanov, ostrim krmarjenjem med ekstremi hladnovojnih blokov, dosmrtnim predsedovanjem drugi Jugoslaviji, živahno zunanjepolitično dejavnostjo, smrtjo in pogrebom, ki je združil takratni svetovni politični vrh – ne ta. Skratka, ne obremenjujem z gostilniškimi ali kolumnističnimi binarizmi, ali je bil bad guy ali good guy: ker tudi sicer raziskujem pojave nostalgičnega vrenja, se sprašujem, zakaj ga imajo nekateri še vedno – ali po povsem nanovo, kar je še posebno zanimivo – za drugega, zakaj ga vidijo v lepi luči. Na kratko, zakaj navdihuje ljudi še danes. V tej študiji ne gledam nazaj, čez rame, ampak okoli sebe. Ne zanima me stari titoizem, pač pa tisti novi; ne Broz prej in potem, ampak le after, njegovo »posmrtno življenje«, »življenje po življenju«; torej ne mrtvi Broz, ampak še danes »živi« Tito; ne »neznani«, ampak oni »znani«, in to vsem - tisti Broz, čigar označevalce še danes vidimo na ulicah, na zidovih mest, na stojnicah s spominki, v časopisih, na novih svečanostih ob dnevu njegovega rojstva in dnevu njegove smrti, v olepšanih spominih in prepričanju ljudi širom po nekdaj Titovi Jugoslaviji.

1 V pričujoči knjigi ideološki diskurz navajam v poševnem tisku, nekateri izrazi so ohranjeni v originalnem, srbskem/hrvaškem/bosanskem jeziku; citati iz znanstvene literature ali mnenja raziskovalcev so »v narekovajih«.
2 Idemo, album Dum Dum, Beograd, 1991.
3 A že uvodoma bi rad opozoril na dva novejša sijajna zbornika, ki na interdisciplinarno svež in teoretsko-kritičen način, hkrati pa živopisno analizirata nekdanjo in sedanjo percepcijo Broza: prvega sta uredili Kristi Mathiesen Hjemdahl in Nevena Škrbić Alempijević (2006), drugega pa Radonja Leposavić (2004). Dragocena je tudi Kuljićeva sociološko-zgodovinska študija (2005), ki opisuje Brozov način delovanja in vladanja, torej politični profil, v kontekstu takratnih zgodovinskih okoliščin.
4 Teh nočem niti omenjati, zanimivejši je seznam umetnikov, ki so ga opisovali in upodabljali: od neznanih ljudskih avtorjev do velikih imen svojega časa, kot so Vladimir Nazor, Miroslav Krleža, Božidar Jakac, Boris Kalin, France Bevk, Vojin Bakić, Safet Zec in seveda Antun Augustinčić (njegov znani kip medvojnega Broza v dolgem vojaškem plašču, globoko razmišljajočega s sklenjenimi rokami na hrbtu v hoji, je bil neštetokrat reproduciran v raznih velikostih in materialih). Glej recimo knjigo Z. Mutavdžića Tito in umetniki, DZS, Ljubljana, 1961.

izpis

/edicija/seznam/20/mediawatch20.pdf (2665 kb)

download Acrobat reader

 S O R O D N E   T E M E

mediji v vzhodni in jugovzhodni Evropi

Medijska preža
Zrinjka Peruško
Kaj je bilo narobe z reformami medijev v postsocialistični Evropi?*
Snežana Trpevska
Razdrobljenost trga v jugovzhodni Evropi in degradacija profesionalnega novinarstva*
Jovanka Matić
Novinarji kot gibalo reform medijev*
Tarik Jusić
Bosna in Hercegovina: Med stagnacijo in tranzicijo*
Judit Bayer
Nauki medijskih reform v srednji in vzhodni Evropi: Vsaka družba ima tak medijski sistem, kot si ga zasluži*
Brankica Petković
Zakaj primerjati reforme medijskih sistemov?
Saša Banjanac Lubej
Grški vstop na televizijski trg v Sloveniji: Nafta, ladjedelništvo, šport in mediji
Biljana Žikić
S skuterji do televizije:TV Pink Si – TV3 Pink – TV3 Medias
Rastko Močnik
Kaj je vse pomenil izraz »civilna družba«?
Lucio Magri
Revolucija na Zahodu*
Gojko Bervar
Morda smo imeli srečo: nauk posnemanja modelov samoregulacije v državah nekdanje Jugoslavije
Nikolai Jeffs, Andrej Pavlišič
Komunikacijski modeli mirovnih gibanj v bivši Jugoslaviji: avtentični in spregledani
Tanja Petrović
Tako evropsko
Goran Ivanović
Hrvaška televizija in očitki korupcije
Snježana Milivojević
Srbija: Prvo in zadnje poročilo o medijih in korupciji
Ana Frank
Turčija: Mediji kot žrtev zgodovinskih notranjepolitičnih bojev
Goran Ivanović
Ali je WAZ izgubil sapo na Balkanu?
Janez Polajnar
Vse dobro o mrtvih ljudeh, vse slabo o mrtvih državah
[1]
Goran Ivanović
»Krezubi trozubac« danes: kje so pristale tri nekdanje mladinske radijske postaje iz Ljubljane, Zagreba in Beograda?
Zoran Pusić
O sodbah, pričah in krivcih
[1]
Sandra Bašić-Hrvatin
Kronika napadov na hrvaške novinarje
Jovana Mihajlović Trbovc
»Jugosfera« pod televizijo Pink: od pozabe problematične preteklosti do povezovanja v potrošništvu in zabavi
Ines Kuburović
Slovenski mediji o volitvah v Bosni in Hercegovini: Utrjevanje podobe brezperspektivne države
Saša Banjanac Lubej
Maltretiranje bralcev z resnico
Tanja Petrović
Strokovnjaki brez spomina: Slovenija in »zahodni Balkan«
Ivan Čolović
Kaj bi Srbija v Evropi?[1]
Marko Zajc, Janez Polajnar
»Noseč to zapadno kulturo doli na slovanski jug«
Andrej Stopar
Rusija: »V tem primeru ste nas prehiteli!«
Gordan Malić
Hrvaška: Sodni dan neodvisnega časopisnega založništva
Stipe Ćurković
Hrvaška: Mediji, javnost in študentska zasedba fakultet
Kaja Jakopič
Hrvaška: Novinarji kot tarče
Saša Banjanac Lubej
Odgovornost novinarjev v vojni v nekdanji Jugoslaviji – Lustracija, sojenje ali pozaba
Viktor Ivančić
Hrvaška in Slovenija: Nacionalistična jugonostalgija
Sanja Prelević
Fikser – desna roka tujemu novinarju
Saša Panić
Feral Tribune: Ugasnil forum kritične javnosti
Saša Panić
Na silo izgnani s tako imenovanega medijskega trga
Predrag Lucić
Laku moć, voljena Hrvatska
Viktor Ivančić
1996: Kako je bil obrekovan Feral Tribune
Senad Pećanin
Bosna in Hercegovina: Klientelizem in mediji
Snežana Trpevska
Makedonija: Največje televizijske postaje v službi političnih obračunov
Milka Tadić Mijović
Črna gora: Mediji brez distance do vladajočih krogov
Lana Zdravković
Ante Gavranović: Medijska obratnica – Novi čitatelji traže drugačije novine
Boris Čibej
Demokratične čistke
Neva Nahtigal, Nena Skopljanac, Martina Valdetara
Desetletje za vključitev Romov (2005–2015)
Brankica Petković
Raznovrstnost tiskovnih svetov v Evropi
Lana Zdravković
O televiziji v srednji in vzhodni Evropi
Lana Zdravković
Link, revija za razvoj elektronskih medijev
Ksenja Hahonina
Ukrajina Oranžni preobrat
Toni Gabrić
ZaMirZINE
Saša Bojc
Poročilo Mednarodnega tiskovnega inštituta (IPI)
Dušan Rebolj
Mrtvi ilegalci in preplašeni ostali
Regionalna konferenca o koncentraciji lastništva v medijih
Mojca Planšak
FM@dia Forum 2004
Saša Banjanac Lubej
Dopisniki kot bojevniki za nove slovenske trge
Sanja Prelević
O Črni gori črno …
Vlasta Jeseničnik
Rusija: Laž in resnica o Beslanu
Ksenja Hahonina
Rusija: Od Nord Osta do Beslana
Ksenja Hahonina
Rusija: Primer informacijskega boja – poročanje o številu prebivalcev Čečenije
Sandra Bašić-Hrvatin
Kako WAZ pritiska na novinarje v jugovzhodni Evropi?
Boris Čibej
Rusija: Ponarejeni intervjuji in črni novinarski PR1
Dušan Rebolj
Tuji lastniki medijev v srednji in vzhodni Evropi
Saša Bojc
Regulacija medijskega lastništva v državah vzhodne Evrope
Petar Luković
Srbija: Polemika o soočenju s pretklostjo – Kdo bi še kopal po dreku?
Veran Matić
Srbija: Mediji in »zdravljenje« družbe – nerealna pričakovanja
Beata Klimkiewicz
Poljska
Od liberalizacije do stroge regulacije
Velislava Popova
WAZ osvojil bolgarski časopisni trg
Boris Rašeta
Štirinajst časopisov in distribucijska hiša
Dragan Novaković
WAZ v Beogradu
Petar Luković
Srbija - Povedati fašistu, da je fašist
Snježana Milivojević
Srbija - Molk ne zabriše preteklosti
Aleksandra Maček
Makedonija - Mediji kot "varuhi nacije"
Saša Banjanac Lubej
Hrvaška, Srbija - Konec ilegalnega uvoza tiska
Jasmina Popović
Ko novinarji čistijo stranišča
Zoya Dimitrova
Bolgarija - Preiskovalni novinarji, združite se
Gašper Lubej
Makedonija
Profesionalizem zamenjala etnična lojalnost
Ranko Vujović
Črna gora
Kako medije izmakniti državnem nadzoru
Goran Ivanović
Hrvaška
Nevihta nad Latinico
Tamara Spaić
Seksgate na srbski način
Ahmed Burić
Čigavo je Oslobođenje?
Lucija Bošnik
Novinarji, sodobni gladiatorji
Beata Klimkiewicz
Biti državen ali ne?
Peter Bajomi-Lazar
Cena za državno podporo
Kaja Jakopič, Saša Banjanac Lubej
V etru Nove Evrope
Jan Moláček, Petr Kopecky
Svet in generalni direktor – generatorja krize
Danail Danov
Upor na nacionalnem radiu
Damir Matković
HRT ostaja gospodar medijskega prostora
Peter Bajomi-Lazar
Državna televizija na kolenih
Tadej Labernik
Ukinitev sedanje Radiotelevizije BiH
Ahmed Burić
Reformo diktira mednarodna skupnost
Saša Andonovski
Predlog medijskega zakona kot skrivnost
Denis Latin
Soočenja okrog konkretnih problemov
Snježana Milivojević
Bila je to najbolj umazana kampanja doslej
Milan Milošević
Napovedi so bile točne
Beata Klimkiewicz
Neškodljiva parodija
Gordana Suša
Skozi gozd do nove televizije Srbija
Laszlo Seres, Barbara Bizjak
So javni mediji sredstvo vladanja?
Lucija Bošnik
Načrtno potiskanje v kaos
Snježana Milivojević
Kako uničiti javnost
Sandra Bašić-Hrvatin
Dosje o represiji
Ognjen Tvrtković
Analiza pisanja beograjske Politike
Remzi Lani
Pismo koordinatorju Pakta stabilnosti
Boris Rašeta
Kaj bo z državnimi mediji na Hrvaškem?
Beata Klimkiewicz
Medijski imperij Radio Maryja
Arturas Mankevicius
Ugled in uspeh gresta skupaj
Boris Rašeta
Brutalna akumulacija kapitala
Tatjana Mandić
Nadzorovanje in kaznovanje novinarjev
Gabor Holmai
Državni uradniki morajo prenesti kritiko
Senad Pećanin
Skrivanje za zasebnimi tožbami
Zlatan Karabegović
Razkrivanje nepravilnosti je brez odmeva
Sandra Bašić-Hrvatin
The Baltic Media Monitor
Hrvaške parlamentarne volitve 2000 - monitoring televizije
Dragan Bisenić
Kriza neodvisnega novinarstva v Srbiji
Vladan Mićunović
»Jeklena« kontrola državnih medijev
Miklós Sükösd
Največ tujega lastništva
Petio Zekov
Waz narekuje pravila bolgarskega časopisnega trga
Milan Šmid
Preizkusni poligon za deregulacijo medijev
German Filkov
Elektronski »bum« v makedonskih medijih
Alexandre Lévy
Smrt neodvisnega informiranja v Srbiji
Dragiša Drašković
Slovenija v očeh srbskih medijev
Brankica Petković
Komu vasi lepo gorijo?
Snježana Milivojević
Politično življenje Srbije v informativnih medijih
Sandra Bašić-Hrvatin
Hard-Core politika in X-rated mediji
Sandra Bašić-Hrvatin
»No Story, Sorry.«
Brankica Petković
Šola profesionalne solidarnosti
Sandra Bašić-Hrvatin
Republika
Veran Matić
Moč in smisel mreže sorodnih medijev
Edicija MediaWatch
Mitja Velikonja
Titostalgija
Novinarski večeri
22.10.2003
Ilinka Todorovski, Aleksander Stanković, Bruno Lopandić
Hrvaška in Slovenija v medijskem ogledalu
29.05.2003
Snježana Milivojević, Dejan Anastasijević
Srbski mediji po atentatu
19.06.2000
Jacek Žakowski, Tomaž Gerden
Vzhodno od "raja"?
18.04.2000
Veton Surroi, Jurij Gustinčič
Kosovo: so se za to borili?
17.02.2000
Velibor Čović, Uroš Lipušček
Dober večer, gospod predsednik
23.04.1999
Anna Zarkova, Mojca Širok
Kaj hoče ženska
10.11.1998
Senad Pećanin, Jani Sever
Politika z drugačnimi sredstvi
30.01.1998
Milka Tadić, Blerim Shala, Blanka Doberšek
Smrt velike Srbije
14.05.1997
Aleksandar Tijanić, Mišo Alkalaj
Novinarstvo in nacionalni interes