Mitja Velikonja
Titostalgija
Študija nostalgije po Josipu Brozu
Skodelica kave, drugič
Odpravim se na kavo v moji službi najbližji bar, času ustrezno imenovan Amerika. Zraven dobim vrečko s servirnim sladkorjem, na njej pa znani obraz; pogledam v šop podobnih v posodici na mizi, tudi tam je povsod isti. Če bi se ravnal po imenu bara, bi na njej moral biti denimo George W. Bush ali kakšen drug John Wayne, Michael Jordan ali pa vsaj Beyonce. Za evropsko državo bi se spodobilo, da bi bil na njej upodobljen denimo kateri od očetov evropskega združevanja[1], Robert Schuman ali Jean Monnet. V končno samostojni Sloveniji bi lahko pričakoval kakšnega od danes zelo (samo)hvaljenih osamosvojiteljev, Lojzeta Peterleta, Janeza Janšo ali Jožeta Pučnika, po katerem so nedavno brez javne debate poimenovali osrednje slovensko letališče. Kot pripadnik definitivno kulturnega naroda bi tam moral ugledati recimo Primoža Trubarja, Jožeta Plečnika, Franceta Prešerna in še koga; kot Srednjeevropejec presvitlega Franca Jožefa ali njegovo Sissi. Če bi bila Slovenija res katoliška, bi me tam moral razsvetliti denimo Tomaž Hren ali nedavno rehabilitirani Gregorij Rožman. Če ni, naj bi bili vsaj alpski narod, a o kremenitih Avsenikih, Jakobu Aljažu, Bojanu Križaju ali o nanovo na nacionalki namnoženih zvezdnikih v irhovkah ne duha ne sluha. Slovenci da so tisočletje sanjali o neodvisnosti, pa na servirnem sladkorju ni slika kakšnega partizanskega komandanta ali generala Rudolfa Maistra. Po mračnih desetletjih komunizma da preživljamo postsocialistično tranzicijo, a me na njej ne navdušuje slika nobenega ta hip dežurnega disidentskega novorevijaša. Tudi prav, a če naj bi izbor meril bolj na politično levico, bi tam morali biti recimo Kidrič, Kardelj, Kučan. Niet! Naš novi naravni milje naj bi bil Zahod, pa manjka slika kakšne vidne javne osebnosti ali sodobne pop ikone iz tega dela sveta. Kje so recimo Elvis, Marilyn, Maradona, Kennedy, abba, Bruce Lee, Sid & Nancy, dalajlama, Michael Jackson, princesa Diana, David Beckham? Pa tudi kakšne druge estradne zvezde iz našega slovenskega okolja ni na njej.

Na vrečki sladkorja je Jakčev portret Josipa Broza iz leta 1943.

Tako kot je nekoga drugega ob skodelici kave stresel stari spomin, sem trznil tudi sam, in verjetno še marsikdo, ko naleti na kaj podobnega iz namnožene produkcije nostalgičnih vsebin, - Zakaj ravno Broz? Sprašujemo se vsakdo po svoje: iz radovednosti, začudenja, zgražanja, nelagodja, vzhičenosti, obsojanja, slavljenja. Nove dušebrižnike zanima, kaj je šlo narobe, da je tako; drugim se zdi samoumevno, Tito, seveda, kdo pa drug; enim je to zabavno, drugim skrb zbujajoče, tretji ga kratko malo ignorirajo, četrti imajo to za nekaj minljivega, peti za trajno obstojnega, nekateri ga morda niti ne prepoznajo; eni bi ga radi zbrisali iz svojega in kolektivnega spomina, za druge je to oddaljen dobrotnik, za nekatere nevaren recidiv, spet za četrte pač še ena izmed pomembnih zgodovinskih osebnosti, ki so tako ali drugače zaznamovale prejšnje stoletje, za tujce pa prvovrstna politična atrakcija. Kot kulturologa, ki je več kot pol življenja preživel v Jugoslaviji, z generacijo, ki, kakor so nekoč trpko upesnili Ekatarina Velika, nismo znali da je vatra greh[2], in ki tudi osebno, od blizu pozna dobre in slabe plati obeh držav in sistemov, njune dosežke in zablode, me zanima vse to in še več. Zakaj, kako, kje, s kakšnim namenom, komu pripisati to nenavadno prisotnost njegove podobe, imena, vrednot, simbolike in navsezadnje vizije v vsakdanji kulturi, v medijskem in javnem življenju, celo v oglaševanju v raznih delih nekdanje Jugoslavije? Od kod torej ta zagonetni neotitoizem, kje poganjajo mladi titovci, oni, ki to jemljejo zares, in drugi, zgolj vikendaško? Najmanj, kar lahko rečemo o tej delikatni temi, je, da je zanimiva. Fenomen je zaradi njegove širine in kompleksnosti težko definirati, še teže pa razložiti – zato ga bom umestil in obravnaval kot del svoje širše študije o postsocialističnih nostalgijah, tem nepričakovanem pojavu, ki je presenetil tako rekoč vsakogar, ki preživlja tranzicijsko obdobje v nekdanjih socialističnih družbah, še bolj pa zunanje opazovalce. Imenoval ga bom »titostalgija«, torej nostalgija po Josipu Brozu Titu (1892–1980).

A to ni še ena knjiga o Titu, ampak knjiga po Titu. Ni me zanimal njegov življenjepis, dokazane, pripisane ali izmišljene biografske epizode; nisem brskal po arhivih nevemkakšnih tajnih služb in državnih ustanov ali zasebnih zbirk, se zanašal na ekskluzivna mnenja njegovih nekdanjih pribočnikov in služabnikov, ki nenadoma vejo vso resnico o njem; ne grem se zgodovinskega forenzika, ki razkriva nepomembne podatke, od kod njegov psevdonim ali kateri je njegov pravi rojstni dan, »knjigovodjo«, ki zapisuje obskurne anekdote iz njegovega življenja, ali »rumenega« raziskovalca, ki bi parazitiral na razkrivanju žgečkljivih podrobnosti iz njegovega ljubezenskega življenja ali, denimo, njegovega kulinaričnega okusa. Vsega tega je več kot dovolj v raznih bolj ali manj naklonjenih življenjepisih, zgodovinskih knjigah, pravcati »titologiji«, kot se je razvijala že za njegovega življenja; žal pa še veliko več v pogrošnem tisku, v dnevnopolitičnih diskvalifikacijah in senzacionalističnih kvazištudijah, povsod s podrobnimi opisi in čudenjem, a tako rekoč brez kakršne koli refleksije, da ne rečem resne znanstvene valorizacije[3].

Skratka, ne sprašujem se, kdo je Tito v resnici bil, kakšna je njegova zgodovinska vloga ali kako so ga častili/črtili v njegovem času – to si lahko vsakdo prebere v visokotiražnih slavospevih, pravcatih žitijah, ki so mu jih desetletja pisali in risali tirtejski umetniki in politični kimavci[4] ali pa njegovi zakrknjeni nasprotniki. Zanima me ravno nasprotno: kaj, pri kom nekaj pomeni tu in zdaj, zakaj danes v javnosti kljub vsemu vztraja njegova dokaj pozitivna podoba, zakaj je čislan pri tako različnih skupinah ljudi, da o njem nastaja nova množičnokulturna produkcija, zakaj njegovo ime še danes »prodaja«, karkoli že. Se pravi ne Broz pred letom 1980 – deček s Sotle oziroma iz zagorskega zakotja, kavarn in mehaničnih delavnic pred prvo svetovno morijo, vojaščino in dramatično rusko izkušnjo, pollegalnim medvojnim časom, vodenjem jugoslovanskih komunistov in partizanov, ostrim krmarjenjem med ekstremi hladnovojnih blokov, dosmrtnim predsedovanjem drugi Jugoslaviji, živahno zunanjepolitično dejavnostjo, smrtjo in pogrebom, ki je združil takratni svetovni politični vrh – ne ta. Skratka, ne obremenjujem z gostilniškimi ali kolumnističnimi binarizmi, ali je bil bad guy ali good guy: ker tudi sicer raziskujem pojave nostalgičnega vrenja, se sprašujem, zakaj ga imajo nekateri še vedno – ali po povsem nanovo, kar je še posebno zanimivo – za drugega, zakaj ga vidijo v lepi luči. Na kratko, zakaj navdihuje ljudi še danes. V tej študiji ne gledam nazaj, čez rame, ampak okoli sebe. Ne zanima me stari titoizem, pač pa tisti novi; ne Broz prej in potem, ampak le after, njegovo »posmrtno življenje«, »življenje po življenju«; torej ne mrtvi Broz, ampak še danes »živi« Tito; ne »neznani«, ampak oni »znani«, in to vsem - tisti Broz, čigar označevalce še danes vidimo na ulicah, na zidovih mest, na stojnicah s spominki, v časopisih, na novih svečanostih ob dnevu njegovega rojstva in dnevu njegove smrti, v olepšanih spominih in prepričanju ljudi širom po nekdaj Titovi Jugoslaviji.

1 V pričujoči knjigi ideološki diskurz navajam v poševnem tisku, nekateri izrazi so ohranjeni v originalnem, srbskem/hrvaškem/bosanskem jeziku; citati iz znanstvene literature ali mnenja raziskovalcev so »v narekovajih«.
2 Idemo, album Dum Dum, Beograd, 1991.
3 A že uvodoma bi rad opozoril na dva novejša sijajna zbornika, ki na interdisciplinarno svež in teoretsko-kritičen način, hkrati pa živopisno analizirata nekdanjo in sedanjo percepcijo Broza: prvega sta uredili Kristi Mathiesen Hjemdahl in Nevena Škrbić Alempijević (2006), drugega pa Radonja Leposavić (2004). Dragocena je tudi Kuljićeva sociološko-zgodovinska študija (2005), ki opisuje Brozov način delovanja in vladanja, torej politični profil, v kontekstu takratnih zgodovinskih okoliščin.
4 Teh nočem niti omenjati, zanimivejši je seznam umetnikov, ki so ga opisovali in upodabljali: od neznanih ljudskih avtorjev do velikih imen svojega časa, kot so Vladimir Nazor, Miroslav Krleža, Božidar Jakac, Boris Kalin, France Bevk, Vojin Bakić, Safet Zec in seveda Antun Augustinčić (njegov znani kip medvojnega Broza v dolgem vojaškem plašču, globoko razmišljajočega s sklenjenimi rokami na hrbtu v hoji, je bil neštetokrat reproduciran v raznih velikostih in materialih). Glej recimo knjigo Z. Mutavdžića Tito in umetniki, DZS, Ljubljana, 1961.

nazaj