Media Watch

Vsebino te knjige je mogoče razdeliti na tri vsebinske sklope. V prvem predstavljam uveljavljanje ene od pomembnih človekovih pravic, ki je bila v Sloveniji dolgo zanemarjena – pravice dostopa do informacij javnega značaja. Ta pravica je bila dolgo le deklaracija v 39. členu Ustave RS iz leta 1991, brez pravih možnosti uresničevanja v praksi, ker ni bilo zakona, ki bi predpisal vsebino in način uveljavljanja te pravice. Večletno prizadevanje varuha je pripeljalo do sprejema zakona o dostopu do informacij javnega značaja (ZDIJZ) v letu 2003. To pa ni pomenilo konca težav pri uveljavljanju te pomembne državljanske in politične pravice. Pri seznanjanju javnosti s to pravico in z načini njenega uveljavljanja smo šele na začetku, predvsem pa je treba izboljšati mehanizme za njeno uveljavljanje. Novinarji so možnosti, ki jim jih ta zakon ponuja, spoznali šele po njegovi uveljavitvi. Pred tem so mislili, da jim zadošča pomanjkljiva določba zakona o medijih, ki ima sicer krajše roke, vendar ne omogoča uveljavljanje pravice dostopa do zahtevanih javnih informacij v formalnem upravnem in sodnem postopku. Za medije, ki sporočajo takšne informacije javnosti, bo ZDIJZ še bolj uporaben, ko bodo skrajšani roki za dostop in zagotovljen dovolj učinkovit in hiter pritožbeni postopek.

Drug del je posvečen pravici do zasebnosti in mehanizmom njenega varstva, kadar vanjo neupravičeno ali čezmerno posegajo mediji. Varstvu te pravice se daje večji poudarek v konkurenci s pravico do svobode izražanja šele v zadnjem času. To dokazujejo nekatere odločitve Sodišča za človekove pravice Sveta Evrope, predvsem sodba v zadevi monaške princese Caroline. Posebni del širše pravice do zasebnosti je varstvo osebnih podatkov, ki dobiva tudi v besedilu evropske ustavne listine vlogo posebne človekove pravice. V Sloveniji je varstvo osebnih podatkov zanemarjeno področje tako glede zakonske ureditve kot mehanizmov za njegovo varovanje. Od načela, da je na tem področju prepovedano vse, kar ni izrecno (z zakonom) dovoljeno, moramo preiti na bolj elastično zakonsko in nadzorno ureditev. V mislih imam ureditev, ki bi omogočala tehtanje med to pravico in drugimi legitimnimi pravicami, med katerimi sta tudi pravica do izražanja in pravica dostopa do informacij javnega značaja.

V tretjem delu poskušam prikazati mehanizme samoregulacije in samonadzora novinarskega dela ter ponovno oživiti predlog za ustanovitev tiskovnega sveta v Sloveniji. Mehanizmov medijske odgovornosti, kot jih imenuje Claude-Jean Bertrand, je v svetu zelo veliko. Na novinarskih dnevih v Ankaranu novembra 2004 jih je sam naštel osemdeset in pri tem poudaril, da spisek še ni dokončen. Podrobneje predstavljam le tiste modele medijske odgovornosti, ki so bližji načinu dela, ki ga najbolje poznam: neformalnemu in izvensodnemu (ombudsmanskemu) varstvu pravic posameznikov. To so zlasti tiskovni sveti in medijski ombudsmani. Prvi so kolektivni in večpartitno sestavljeni organi, ki poleg predstavnikov novinarskih združenj običajno vključujejo tudi predstavnike javnosti oz. civilne družbe. Tiskovni ombudsmani pa so monokratični organi, kar pomeni, da jih pooseblja nosilec funkcije in sodijo med tako imenovane neprave ali kvazi ombudsmane zasebnega sektorja. Menim, da potrebuje Slovenija tiskovni svet kot organ samoregulacije in samonadzora, ki bi vključeval tudi predstavnike javnosti. Drugače kakor obstoječe novinarsko častno razsodišče (NČR), bi takšen tiskovni svet obravnaval tudi ravnanje medijev, ne le posameznih novinarjev. V Sloveniji so doslej novinarske organizacije, društvo in sindikat, brez prepričljivih razlogov nasprotovale ustanovitvi takšnega tiskovnega sveta. Bojijo se, da bi se po predstavnikih javnosti v obravnavo njihovega dela "vtihotapila" politika. Obdobje po novinarski stavki jeseni 2004 povečuje možnosti, da bi tudi pri nas dobili takšen organ, če bo v vrstah novinarjev prevladalo spoznanje, da je, ob vseh napetostih v razmerju do politike in lastnikov, tudi zanje bolje, če imajo v javnosti zaveznika.