Dogodki v Banji Luki in Trebinju, ko so srbski demonstranti preprečili postavitev temeljnih kamnov za džamiji, so Bosno in Hercegovino spet vrnili nekaj let nazaj. Kot je na 45. novinarskem večeru dejala urednica sarajevskega tednika Dani Vildana Selimbegović, so doživeli šok, saj so se spomnili na začetek vojne leta 1992. Razloge za ponovi izbruh nacionalnega sovraštva Selimbegovičeva vidi v neuresničevanju Daytonskega sporazuma, sprejetega pred petimi leti in pol. Najpomembnejše točke sporazuma – vrnitev zasebnega premoženja, poslovnih prostorov in beguncev – namreč še vedno niso uresničene. Če bi bilo to rešeno, gradnja džamije ne bi bila problem, je dejala glavna in odgovorna urednica sarajevskega tednika Dani. Ustanovitelj in urednik banjaluškega dnevnika Nezavisne novine Željko Kopanja je ocenil, da bo leto 2001 ostalo zapisano kot žalostno leto za BiH. Sam ni verjel, da bi bilo to, kar se je zgodilo v Banji Luki, mogoče. Po njegovem mnenju so bile neredi organizirani, kar dokazujejo tudi letaki s pozivi na demonstracije, ki so se pojavili noč pred tem. V ozadju so bili nedvomno Srbska demokratska stranka, begunci, ljudje iz drugih mest v BiH in tudi policijski krogi iz Srbije. Tudi po njegovem mnenju čas in življenje zahtevata vsebinske spremembe Daytonskega sporazuma, s katerimi bi povečali pristojnosti centralnih institucij v državi. Eden od razlogov,da postdaytonska Bosna ne deluje, je tudi v tem, da država nima izvirnih prihodkov, ampak jih dobiva iz entitet, ki denar izplačujeta po svoji volji. V BiH nacionalne stranke še vedno prevladujejo, le bošnjaška Stranka demokratske akcije je v urbanih središčih izgubila nekaj vpliva. Kot je pojasnila Selimbegovićeva, še vedno prevladuje sistem, ki deluje že deset let: nacionalne stranke imajo svoje mafije, ki trgujejo med seboj. Tem strankam zato enotna država ni v interesu, še posebej ker se iz takšnih umazanih poslov tudi financirajo. Vildana Selimbegovič je dejala, da Dani in drugi neodvisni mediji brez podpore mednarodne skupnosti ne bi mogli preživeti. Tržišče in kupna moč prebivalstva sta namreč premajhna. Dani imajo na primer povprečno le 22.000 tisoč prodanih izvodov. Časopis stane dve nemški marki, kar 1,27 marke pa odpade na stroške, kar ne zagotavlja normalnega poslovanja. Večina njihovih bralcev je upokojencev z majhnimi pokojninami, ki se znajdejo tako, da jih več bere en izvod. V povprečju en izvod Danov prebere od šest do deset bralcev. Sicer pa v BiH obstaja kar 364 elektronskih in 117 tiskanih medijev. Novinarski poklic je v Bosni še vedno smrtno nevaren. Željko Kopanja je bil pred dvema letoma žrtev atentata, v katerem je izgubil obe nogi, vendar se je v službo vrnil že po dveh tednih! Bal se je namreč samopomilovanja in tega, da bi se predal gostilni. Atentat se je zgodil po tem, ko so Nezavisne novine začele kot prvi medij v Republiki srbski raziskovati zločine srbskih paravojaških enot nad Bošnjaki. Po Kopanjinem prepričanju je bil namen atentata prekiniti serijo člankov na to temo, vendar jim to ni uspelo. Tudi Dani so in še preživljajo težke čase. Leta 1997 so objavili tekste o zločinih bošnjaških vojakov nad srbskimi civilisti v Sarajevu. Poleg bombe pred uredništvom časopisa in nasilnega vstopa v njihove prostore so novinarjem in njihovim sorodnikom grozili s smrtjo. Selimbegovićevo pa je lani sedem mesecev varovalo celo oboroženo spremstvo. »Vsak človek ima življenjsko poslanstvo,« je Kopanja pojasnil svoje vztrajanje v novinarskem poklicu. Najbolj enostavno bi bilo delati od osmih do treh in se ne zanimati za to, kar se dogaja. Ustanovitelj Nezavisnih novin je kljub vsemu optimist, saj meni, da bo BiH nekoč postala normalna država. Upanje med drugim vidi tudi v tem, da so se politične razmere na Hrvaškem in v Srbiji spremenile. Po Kopanjinem mnenju je prihodnost bosanskih medijev v delovanju medijskega trga. Sedaj se namreč mediji, ki so blizu nacionalnim strankam, financirajo tako, da sklenejo enoletno pogodbo o reklamiranju državnih firm v svojem mediju. Za tuja vlaganja pa bosanski mediji niso atraktivni. »Na nas se ne da zaslužiti,« se je pošalila Vildana Selimbegovič. Pošalil pa se je tudi njen kolega, ko je dejal, da so Nezavisne novine edina delujoča institucija v Bosni, saj imajo dopisništva tudi v Mostarju, Tuzli in Sarajevu.

Gašper Lubej