V prejšnji številki Medijske preže objavljena analiza Judaha Passowa, večkrat nagrajenega londonskega fotografa, v kateri je podrobneje razčlenil tudi svoje videnje grafične podobe časopisa Delo in uporabe fotografije v njem, je po naši oceni povsem korektna, dobrodošla, pravilna in potrebna. V njej avtor namreč očitno primerja Delo z britanskimi »broadsheet« časopisi - v Sloveniji je Delo edini časopis tega formata - ki so vsi po vrsti, nekateri (kot Guardian) pa še prav posebno, v vrhu svetovnih medijev po oblikovalski zasnovi in podobi, ki je lahko za slovenski prostor velik vzor in ideal. Toda po drugi strani je analiza Passowa narejena »per se« in je povsem izvzeta iz konteksta, tako da je po svoje tudi skorajda neuporabna. Avtor namreč ponuja - recimo temu - »idealni model«, kakršnemu naj se Delo približa, pozabljajoč pri tem bistveno, na kar sem opozarjal že v svojem članku »Upoštevati, ne pa prenašati« v prejšnji številki Medijske preže: angleških vzorov ne moremo in ne smemo mehanično prenašati na slovenska tla, ker so zgodovinski, kulturni, politični, gospodarski in družbeni konteksti Velike Britanije in Slovenije skrajno različni, zato bi takojšnja transplantacija vzorov prinesla slovenskim medijem in Delu še posebno veliko splošno škodo.

Upoštevati namreč moramo, da Delo vsak dan nastaja v določenih okoliščinah, mimo katerih ne moremo. Časopis, denimo, izdelujemo na podedovani način s pokrivanjem »vsega« in s tem z dokaj nasilnim »tlačenjem« čim večjega števila člankov in informacij v časopis (drugače kot, denimo, pri britanskih medijih, kjer vso energijo posvetijo ducatu zgodb, ki dnevno zaznamujejo časopis), ker so pač takšna - še vedno - tudi pričakovanja javnosti in drugih, od katerih smo kot časopis in podjetje usodno odvisni; drugič, imamo podedovani način delitve časopisa na redakcijski in oglasni del, kar mnogokrat narekuje nestalno paginacijo časopisa. To je sicer treba nujno preseči (ker navsezadnje tudi gospodarstvo in drugi temeljni oglaševalci že dihajo drugače kot še pred nekaj leti), vendar spet ne čez noč, ker lahko to povzroči preveliko ekonomsko škodo podjetju. In navsezadnje gre tudi za navade, »šolo« slovenskih novinarjev, ki so pač navajeni takšnega načina izdelovanja člankov in posnemanja fotografij, kot ga vidimo danes, pri čemer bo ravno proces »prenove« novinarjev po mojem trajal najdlje. In še bi se našla množica okoliščin (iz prej omenjenih kontekstov, od zgodovinskega do družbenega), ki bi pojasnile, zakaj so slovenski časopisi danes takšni, kot so. In da jih ni mogoče spremeniti čez noč, s prevračanjem na glavo (ali noge, kakor hočete).

Toda to ne pomeni, da se k temu modelu in idealu britanskega oblikovanja časopisa ne gre približevati. Delo je tu tudi prvo, ki je začelo zelo resno razmišljati v tej smeri; navsezadnje imamo od 1. aprila zaposlenega likovnega (art) urednika, čigar glavna naloga je grafičnooblikovna prenova časopisa. Poleg tega sem se sam, kot sem že pisal, udeležil izobraževanja pri londonskem Guardianu, ki mi je - v enem stavku povedano - dalo celotno vedenje o tem, kako naj bo sodoben časopis videti uredniško in grafično, prenovi časopisa pa so namenjene tudi nekatere druge aktivnosti. Prav zato, ker idealnih vzorov ne moremo takoj in zdaj prenesti na naša tla, smo se prenove Delove podobe lotili postopno, načrtno in logično, v treh fazah: prvič, z uveljavitvijo grafičnih sprememb znotraj obstoječega »sistema«, torej predvsem z izločanjem odvečnih grafičnih elementov s strani, s povečanjem pisave in poudarjanjem nekaterih dosedanjih značilnih »lepot« časopisa (horizontalnega preloma v nadstropjih, denimo); drugič, s poenotenjem grafične podobe celotnega časopisa in v tem okviru predvsem z uveljavitvijo novega načina »sobivanja« člankov in oglasov; in tretjič, šele v tej prerazporejeni shemi časopisa so mogoče temeljite vsebinske spremembe v smeri, kot jo je opisoval Passow, torej z izločanjem odvečnih vsebinskih elementov s strani (manj člankov na strani, zato pa so poudarjeni, večje in uporabnejše fotografije, iskanje središčnih točk in simetrije na straneh, sprememba količine stolpcev itd.), s pogojem seveda, da bo »šolanje« nove generacije novinarjev in urednikov teklo v tej smeri. Pa še v tem primeru ne moremo jamčiti uspeha; odpori so lahko prehudi, je pa res, da je velika tudi naša odgovornost, ki nam nalaga, da moramo ustvariti sodoben časopis za nov milenij.

Zgodba o vsebinsko-grafičnem redizajnu Dela torej še zdaleč ni tako preprosta, kot je mogoče soditi, če se na stvari gleda »z Lune« in se jih primerja z (obstoječim ali namišljenim) idealnim modelom.