N O V O S T I
O   M E D I A W A T C H
R E V I J A   M E D I J S K A   P R E Ž A
o   r e v i j i
s e z n a m
junij 2013
december 2012
junij 2012
december 2011
maj 2011
december 2010
maj 2010
december 2009
maj 2009
december 2008
maj 2008
december 2007
uvodnik
mediji in država
v medijih
cenzura
pravice novinarjev
država in film
mediji in politični klientelizem
manjšine in mediji
mediji in liberalizem
medijska industrija
splet
mediji in družba
analize medijskega poročanja
razprave
recenzije in prikazi
ekskrementi
fotografija
maj 2007
december 2006
maj 2006
november 2005
maj 2005
november 2004
marec / april 2004
oktober 2003
marec 2003
december 2002
poletje 2002
zima 2002
poletje / jesen 2001
pomlad 2001
zima 2001
poletje-jesen 2000
pomlad 2000
jesen 1999 / zima 2000
poletje 1999
pomlad 1999
zima 1999
poletje 1998
pomlad 1998
zima 1998
u r e d n i š t v o
E D I C I J A   M E D I A W A T C H
S P R E M L J A N J E   N E S T R P N O S T I
N O V I N A R S K I   V E Č E R I
O M I Z J A
M E D I J S K O   S O D E L O V A N J E
T E M E
A V T O R J I
P O V E Z A V E

Tonči Kuzmanić
Post-ideologije post-socializmov
Pripadniki nove družbe postsocializma, pri katerih imamo opraviti s post-ideologijo (navidezno ne-ideologijo), so praviloma »apolitični« in anti antisocialni – V pomenu starih kapitalističnih in socialističnih ideoloških položajev so to lahko levi, sredinski ali desni
Razumevanje tega, kar vsakokratni mediji množičnega javnega poneumljanja čebljajo, je praviloma odvisno od razumevanja širšega horizonta, konteksta, kar pomeni konteksta dominantne ideologije in posamičnih izstopajočih ideologemov, na katerih so posamični mediji, vsaj v neki določeni meri, nujno prisesani. Kolikor bolj so mediji prisesani na ideologeme in neko ideologijo, ali – to velja za sedanjost – kolikor bolj »vedo, da niso ideološki«, toliko bolj namreč učinkovito in množično poneumljajo tako podložnike kot sebe same. Namen tukajšnjega prispevka je vsebovan v poskusu razpiranja post-socialistične ne več zgolj-ideologije (to pomeni »vedeti, da nisi ideološki«, da si onstran, transcendentalen glede na ideologijo), se pravi nečesa, kar bom opredelil kot post-ideologija. Ko rečem post-ideologija, imam v mislih tisti še zmeraj ideološki položaj, v katerem ideologija postane eksplicitna ne le kolektivna, ampak naravnost individualna in individualizirana vednost, ki za sebe trdi in celo ve, da ni ideologija! Podobno kot današnji post-fašisti vedo, da niso fašisti in tudi negirajo to, da so fašisti, ali pa kot – če naj banaliziram – to velja za alkoholike, ki natanko vedo, da niso alkoholiki in, posledično, tudi negirajo to, da so alkoholiki. To velja tudi za post-ideologijo, s katero imamo opraviti najbolj takrat, ko se zadeve, ki jih analiziramo, preselijo iz neke zgolj-javnosti ideološkega delovanja (zunanjosti) v neke izrazite sobane notranje (absolutne) vednosti in ko se zdi, da jih v nobeni in nikakršni »zunanjosti« sploh več ni. Do tega pride kajpada najbolj popolno takrat, ko se ideologija dobesedno udejanji (inkarnira), ko postane vsakokratni del posameznikove notranjosti, ko zasede mesto »naše vednosti«, ali pa, kar je vrh udejanjitve, ko postane realnost sama in celo tisto, kar je »bolj realno od realnosti same«, se pravi Resnica. Da bi ta položaj post-ideologije (torej sovpadanje ideologije, vednosti in realnosti) razumeli, je ideologijo (ali posamični ideologem) kajpada treba zmoči »iztrgati« tako iz območja notranjosti njenih »lastnikov«, iz varne hiše vednosti, v katero se še najraje zabubi ter seveda iz »realnosti same«. Eno, drugo in tretje pa je možno samo pod pogojem, da se vsega tega lotimo z mišljenjem, da jih skušamo misliti. Kajpada, brez kakršnih koli odpustkov in, še bolj, brez kakršnega koli usmiljenja. Kdor misli, namreč nima in ne more imeti usmiljenja. Samo Bog je lahko zares usmiljen, saj je On Edini, ki mu je celo prepovedano misliti. Bog namreč ni zmožen mišljenja natanko za to, ker ga ne potrebuje, saj že vedno in vnaprej vse ve. Predmet tega zapisa so torej v zadnji instanci Bogu podobne postsocialistične množice in posamezniki, ki vnaprej vedo, da so onstran ideologije.

»Kapitalizem«, post-socializmi in globalizacija
O »post-socializmu« govorim predvsem zavoljo tega, ker bi rad časovno in prostorsko, kolikor se pač to da v krajšem prispevku, lokaliziral, zamejil to, o čemer sem namenjen govoriti. Skušal bom nekako »think and act localy«, pri čemer je localy dojeto ne le kot omejeno, v pomenu kar tako in že vnaprej »lokalno«, pač pa gre za metodični mišljenjski postopek lokalizacije in zamejevanja, ki šele omogoča »misliti konkretno« (lokalno). Še več, iz te – vedno zamejene, kajpada – »konkrecije« pa postane tudi možno postaviti meje tudi vseobjemajočim ideologemom domnevne (bojda celo smiselne in vrhunaravne) »Celote«. To seveda pomeni, da to lokalno moram najprej umestiti in zamejiti. Toda ne v domnevno apriori, in po naravi »obstoječo celoto« kar tako, pač pa v nič več in nič manj kot v ideologijo Celega in celo Enega. Gre potem takem za »to-naše« okolje, ki se – še vedno, čeprav brez kakršne koli resnejše utemeljitve in čedalje bolj potihoma (kar je značilen simptom) – po pomoti ima kar za nekakšen »Kapitalizem«. A s tovrstnimi par excellence ideološkimi demoni »našega časa« in njihovimi nosilci oz. z dnevnimi sanjami ter blodnjami le teh, se tukaj nameravam ukvarjati le toliko, kolikor je to nujno, da bi spregovoril o (post)ideologiji ravno te celote domnevnega »Kapitalizma«. Samo govorjenje ali, še pogosteje, momljanje, o domnevnem Kapitalizmu, v »katerem, da smo« dandanašnji v t. i. Srednji in Vzhodni Evropi, je seveda ena bistvenih sestavin tega, kar imenujem v naslovu kot post-ideologija in postsocializem. To momljanje – sedaj individualizirano, sprivatizirano in celo intimizirano – je namreč natanko tisto, kar je nekoč predstavljal vsakokratni zunanji obredni ritual. Obsežnejšo analitiko »kapitalistične plati« značilnega ritualnega day-dreaminga tukajšnjih podložnikov post-socialistične ideologije, ustreznih strokovnjakov in znanstvenikov, puščam za neko boljšo priložnost. Toda to, kar – vsaj načeloma – že izhodiščno moram postaviti[1], je vsebovano predvsem v tem, da – če sploh hočemo razumeti in misliti »današnji Zahod« (ki se mu ta »nova Evropa« še vedno tako slastno »približuje« in se mu bo še dolgo) – je le-to treba zmoči misliti ne več v kategorijah Kapitalizma (Eno, torej Ednina), pač pa bistveno drugače:
  • prvič, to moramo zmoči početi vsaj v kategorijah pluralnosti (torej »kapitalizmov«);
  • drugič, predvsem pa v kategorijah »post« (torej »post-kapitalizmov« (Drucker).[2]
A za mišljenje in izstop iz zahrbtnosti post-ideologije post-socializma ne zadošča ne zgolj »obrniti« Kapitalizem v tisto post, ne ednino in predvsem edinost Kapitalizma razcefrati vsaj (v prvem koraku) v množico post-kapitalizmov. Hkrati je potrebno tudi zmoči še nekaj dodatnega. Potrebno je zmoči
  • in to je tretjič, razlikovati še tole: zadevo post-kapitalizmov na Zahodu od post-socializmov na Vzhodu.
Za slednje je sicer značilno, da po eni plati nikakor ne bi radi postali post-kapitalizmi (ker se jim to zdi nekaj »manj« od vzvišene regulativne in vrhovne ideje, ki je Kapitalizem), da pa jim natanko to uspeva in sicer neskončno bolj, kot se tega zavedajo ali pa kot bi to hoteli.

Če hočemo torej prebiti nevidno mejo (post)ideologije post-socializma, nikakor in pod nobenim pogojem ne smemo govoriti/misliti o Enem Kapitalizmu. Saj je natanko to ena izmed ključnih formalnih (tudi jezikovnih, v pomenu gramatičnih) ritualnih osnov današnje vseobsegajoče post ideologije Enega-Kapitalizma in njene »naravnosti«, ki se prek »tranzicije« izteče v »globalizacijo«. Še več – in to je tukaj bistvenega pomena – natanko to ritualno nemišljenje (papagaliziranje na pamet brez pameti) v Enem kosu, je (nujna) skupna osnova tako t. i. desnice kot še bolj t. i. levice in »centra«, o čemer je treba šele začeti resno preudarjati. Vsi so namreč (torej levica in desnica, da o centru niti ne govorim) odločni, do ritualnosti pripeljani verniki Enega Kapitalizma,[3] pri čemer so »desni« in srednji eksplicitno za-Kapitalizem, drugi »levi« pa »kao-proti-Kapitalizmu«. Ta pro et contra ljubezenska, post-metafizična skupnost Kapitalizma, je tisto, kar tukaj predvsem skušam naskočiti, kajti veliki Bog-Oče, torej Kapitalizem, je – podobno kot v primeru »smrti Boga« – že dolgo tega v »tem, našem« delu sveta (Zahod) mrtev! To, kar je pri teh procesih intenzivnega ritualnega in magičnega ukvarjanja z mrličem najbolj zanimivo (in zahrbtno obenem), je predvsem to, da Vzhod – pa naj se še toliko meče na zobe – ne da ne zmore Kapitalizma obuditi iz nedolžnega spanca mrtvih (je pa res, da se na vso moč trudi doseči ravno to, torej nedosegljivo[4]), pač pa ravno s svojim današnjim »tekanjem« in »približevanjem« temu rajnkemu »Kapitalizmu« čedalje bolj neusmiljeno vzpostavlja – predvsem na »svojih ozemljih« – različne, neskončno bolj neusmiljene »dediče« rajnkega Kapitalizma, torej post-kapitalizme in ne – kot domnevajo njegovi post-ideologi – »Kapitalizem«. »Tam«, kjer je nekoč bil Bog-Oče, torej Kapitalizem, sedaj namreč »harajo in haračijo« njegovi sinovi in hčere, nadvse pa njegova visokost, Duh Sveti. Stari dobri Oče-Kapitalizem je namreč mrlič vsaj toliko časa, kolikor je »položaj kapitalista« (njegovo mesto v pomenu »topos) uspešno zasedla iz njega in njegovega antipoda (torej najemnega delavca, proletarca, če vam je ljubše) izhajajoča »sintetična« podobo Managerja. To pa pomeni nekako vsaj od velike svetovne krize v tridesetih in Druge svetovne vojne, intenzivno pa od šestdesetih let prejšnjega stoletja dalje.[5] Manager in kapitalist pa sta – razen v omenjenem ritualnem day-dreamingu »kapitalistov« današnjih novih elit in retardiranega družboslovja – vse prej kot eno in isto! Misliti managerja (management, post-kapitalizem …) – namreč pomeni zmoči misliti vsaj »istočasnost neistočasnosti« (Bloch) – nekakšno sintetično metamorfozo zadnjih nekaj ključnih, a vse prej kot premišljenih desetletij – kapitalista in delavcev v shizofrenem in radikalno novem »Enem« današnjega managerja. To je vsekakor nekaj, kar nikakor ni dostopno na osnovi ritualnega papagaliziranja dualnih shematik nedvomne vednosti iz prve polovice 19. stoletja, ki so – da ne bo pomote – tako prav prišle ne le takratni »levici«, pač pa tudi vsej »desnici«. Razumeti skupni boj »za in proti kapitalizmu«, ki gre prek liberalnega in konzervativnega »pro« in pa socialističnega, komunističnega in tudi tretje-potnega (fašizem, nacionalsocializem, frankizem …) »contra«, pomeni hkrati preskočiti oslovski most, na katerem se to »dvoje« blokovskih in samoblokiranih nerazumevanj tudi danes preriva ter nadvse plodno medsebojno omogoča, pogojuje in razmnožuje. Izstopiti iz tega pro & contra blodnjaka smisla, ki se vrti okoli varnega gravitacijskega središča Kapitalizma, je tisto, kar je predpostavka vsega današnjega mišljenja in delovanja.

Kakor koli že, to, kar je premagalo socializme v letih »žametnih revolucij«[6], niso več (ali vsaj ne predvsem) ne Kapitalizem in ne kapitalizmi. To je nekaj bistveno drugega in drugačnega in Novega, česar se sploh ne da zapopasti z (ne)mišljenjem starega, se pravi z analogijami iz XIX. in prve tretjine XX. stoletja. Kljub temu pa se – izključno zavoljo tega, kar bi rad še vedno ohranil odprto makro opredelitev »tega, kar je« v povezavi z rajnkim socializmom – tukaj zadovoljujem zgolj z nedoločeno, bolj ali manj, odprto oznako post-socializmi (na Vzhodu) in pa post-kapitalizmi (na Zahodu). Odprtost oznake post-socializem namreč metodično omogoča vsaj dvoje. Prvič to, da ohranimo vsaj ostanke spomina (vsakokratna današnja post-ideologija temelji nadvse na agresivnem brisanju in/ali redefiniranju spomina nasploh[7]!), da gre za nekaj, ker je prišlo za socializmom in iz njega. In drugič, da ustreznega imena tega Novega, po-socialističnega, pravzaprav sploh še ne premoremo. Sklicevanje na »Kapitalizem« je v tem pogledu zgolj ritualni ideološki obrat nazaj, ki s preteklimi formami (de ja vu) in nemišljenjem, ki poteka in se izraža skozi analogije, skuša pojasniti nekaj nadvse Novega in potem takem še zdaleč ne videnega. Reductio še-ne-nevidenega (post-socializem, post-kapitalizem) na že-videno (na Kapitalizem) torej berem na dva načina. Prvič, kot nemoč današnjega retardiranega in celo degeneriranega (lahko bi rekel tudi »reakcionarnega«, a to ima drugačne konotacije) družboslovja in, drugič, kot sestavni del same (post)ideologije Novega, ki se skuša prodati kot nekaj, kar da je – ker da je že od nekdaj – pravzaprav nekaj »večnega in naravnega, objektivnega in nujnega«. Drugi element, ki ga v zvezi s tem ravno tako moram vsaj omeniti na začetku, je globalizacija. Globalizacija je kajpada predvsem skupno, nekakšno makro ime za »vse-kar-je« (po domnevah same naturalizacijske ideologije) in kar je pravzaprav – na ravni makro označevalca, že nadomestilo oznako »Kapitalizem«. Je nekakšno skupno, predvsem pa »javno«, v pomenu medijsko, izpostavljeno in nadrejeno mnenje o tem »novem« (skupnost post-kapitalizmov/in post-socializmov). V tem globalizacijskem »Vse« je ravno pravšnja mera vsega mogočega in nemogočega, kot se vsakokratnim (post)ideologom to pač vzljubi. V njej je namreč objeto tako tisto, kar poteka v Los Angelesu kot v Darfurju, v Pretoriji in v Shangkhaju kot tudi v Kungoti Spodnji ter na Biševu. Več kot to o tem bojda »nujnem in naravnem procesu« (torej ideologemu« globalizacije) tukaj ne nameravam reči. »Zunanje« meje tukajšnjega prispevka (post-socializem in globalizacija) puščam nedorečene in odprte. Le ugotavljam, da so in da se bom skušal gibati znotraj njih. Pač zavoljo tega, da bi ne moral govoriti o vsem mogočem in vrhu vsega nemogočem, kar je ponavadi specialnost ravno vsakokratnih (post)ideologov globalizacije.

(Post)ideologije, ki je pravšnji predmet tega prispevka se bom lotil iz nekega drugega, tako rekoč »srednjega« zornega kota in naskočišča. Vanjo (v post-ideologijo) bom skušal vstopiti na tisti točki, kjer se post socializmi in globalizacija naravnost dotikata: to pa je točka t. i. »tranzicije«, pri čemer je tudi tukajšnji krajši premislek o tranziciji treba jemati zgolj kot vstopnico v tekst o post-ideologiji post-socializma.

»Tranzicija« in vrli družboslovci (od »politikov« do novinarjev)
»Tranzicija« je ena (naj)večjih mojstrovin (v pomenu posamičnih izdelkov, produktov, ideologemov) makro post-ideologije post-socializma (in post kapitalizma), s katero je nujno treba začeti razpravo o konkretni post-ideologiji in njenih novostih (in norostih). Še več, »tranzicija« je nedvomno in eksplicitno neposredni izdelek in prispevek družboslovja in družboslovcev. »Tranzicija« je dobesedno tisto nekaj, kar je nastalo v dobro urejenih laboratorijih družboslovnega nemišljenja. Natanko na strateški točki »tranzicije« je namreč nedvomno in dokončno postalo jasno, da so pri njej ključno kreativno-izdelovalno (poiesis) vlogo odigrali ravno družboslovci in družboslovje samo in ne ta ali ona skrita sila ali zarotniške enote kakšnih tajnih služb (teorija zarote). Še bolj natančno, družboslovje en gross je tukaj v igri, torej paradigma kot taka in ne le zgolj posamična družboslovna imena, kaj šele nekakšna manjšina izmed njih. Velikanska večina družboslovcev (ne glede na to, ali so »levi«, »srednji« ali »desni«) je pri kolektivni izdelavi ideologema »tranzicije« odigrala (in še vedno igra) ključno legitimacijsko vlogo same (post)ideologije, za katero tukaj gre. Torej tako glede tega samega ideologema (tranzicija kot parcialni ideologem) kot tudi postsocialistične post-ideologije v celoti, kot skupnega »organizma« različnih ideologemov združenih v mistično in ritualno Celoto »prehoda« (bojda v Kapitalizem). Konstrukcijska dela na ideologemu tranzicije so bila opravljena dokaj zgodaj in so – kot se za vsako ideologije sploh spodobi, saj je ona tisto, kar pred/hodi in ne tisto, kar sledi »realnosti« – pred-hodila vsem in vsakokratnim »dejanskim dogodkom«. Dogodkom tukaj seveda v pomenu post-socialistične managerske revolucije, ki je tako odločno pometla z anciene regime (socializem). Časovno gledano je bilo to delo inavguracije ideologema tranzicije opravljeno takoj ali pa istočasno z iznajdbo neokonzervativizmov (thatcherizem, reaganizem) in različnih neoliberalizmov (od tistega »tretje poti« naprej in nazaj) in sicer v podobi vrhunske znanstvene (tukaj v pomenu knowledge)[8] paradigme.

Drugače rečeno, samo če ideologijo ne razumemo na način, da je ona »odraz« nečesa že obstoječega, nam par excellence kreativna (poiesis), gradbena vloga vsakokratnega ideologema in ideologije[9] nasploh, lahko spolzi med prstmi. Ideologija (podobno velja za religijo in znanost!) ni nekaj, kar je zgolj povzetek ali refleks že obstoječega, nastalega, ona je samo mesto produkcije in sama produkcija novega, ki nastajanju tega novega dobesedno pred-hodi in to novo vzpostavlja. Govoriti o ideologiji namreč pomeni govoriti o avantgardi in ne o nečem, kar da je nekakšna retro-gardna sova, ki da na mesto dogodka pride šele po tem, ko se stvari že pripetijo. Ideologija ni v položaju vednosti, ki lahko spregovori šele po tem, ko se nekaj pripeti (za nazaj), ni v položaju policistov, ki na mesto dogodka pridejo, ko se je že vse zgodilo. Ideologija sama je tovarna novega (tudi nove, nastajajoče vednosti) in, nenazadnje, je tista, ki kreira dogodek, lahko (ne pa nujno) tudi zločin, ki ga post-festum potem raziskujejo policisti in vedneži drugih vrst. Drugače rečeno, ideologija ni vednost kar tako in še manj je vednost aposteriori, pač pa tisto, kar vsakokratno vednost ne le soustvarja in sooblikuje, pač pa je tudi nekaj, kar je moč opredeliti kot vednost apriori ali Absolutna vednost. Je torej vednost v tem pomenu, da je nekakšna vednost pred vednostjo, da je gotovost pred gotovostjo, da sebe in vse, kar je, že vedno apriori ve in sicer preden kar koli ve in še preden je kar koli tukaj, da bi sploh bilo moč vedeti (kot svoj objekt, predmet). Ideologije (to je dediščina, ki jo ideologija v času okoli Francoske revolucije – prej je ni bilo – prejme nase iz religije in znanosti!) so torej tisto, kar vam – brez česar koli »tukaj in zdaj« – že vedno zatrjujejo, da je natanko to, česar ni in kar ne more biti, pravzaprav že od vekomaj tukaj. Pa ne za to, ker je to nekaj tukaj, pač pa zato, ker je to nekaj Nujnega, Naravnega, torej za to, ker nekaj Mora biti. In ker mora biti, potem to tudi je. In to, kar je Nujno, Naravno in kar vedno apriori Mora-biti (in kar za to tudi je), je natanko ideologija.

Tranzicija dojeta v teh kontekstih funkcionira kot značilni pod-izdelek še vedno eksistirajoče in prastare Natural philosophy (zato govorim o retardiranosti in reakcionarnosti današnjega družboslovja, ki se elementarno ne zaveda in ne more zavedati lastnih korenin), se pravi kot nekakšna nujnost in »naravnina« (Naturdinge je Heglova oznaka). Naravnina v pomenu nečesa »Naravnega«, »Naturalnega«, »Nujnega«, razumevanje česar šele predpostavlja zapletene procese denaturalizacije, ne pa toliko čislane »dekonstrukcije«. Do tovrstne naravnine se bojda prihaja – to je implikacija tudi tranzicije –, podobno, kot do takih »pojavov«[10], kot so veter sneg, plimovanje, suša ... Tranzicija je seveda v tem kompleksu značilnega družboslovnega nemišljenja zapopadena kot vnaprejšnje Naravno-Eno, ki da je v sebi »neskončno kompleksno in razvejano« (običajen družboslovni tranzicijskih čvek), a je vendarle Eno in Naravno (kar je ključno[11]). Enost in naravnost tranzicije, kajpada ne vleče svoje homogenosti in konsistentnosti ter kohezivnosti toliko iz sebe same, pač pa iz najširšega nadrejenega konteksta nekakšne domnevne »Ene-Resnice-sveta«, ki pa je – kot sem omenil zgoraj- danes kajpada doma v opredelitvi »Globalizacije« ali natančneje globalizacije Enega, torej Kapitalizma. Ta »nevtralna«, nadrejena in v veliki meri celo nevprašljiva »Eno-st tranzicije«, ki jo današnji heroji družboslovne vednosti »nevtralno opazujejo« (merijo, analizirajo, o njej pišejo referate, štancajo reference in sploh jo izkoriščajo za svojo plodno in bogato znanstveno in strokovno eksistenco) in o njej na veliko ritualno govoričijo, je ključna lastnost tudi post-ideologije post-socializma. Na milijone znanstvenih člankov (nekaj manj knjig) je bilo o tem »fenomenu« (phainomenon, najpogosteje kar neo in post platonističen prijem) zapisanih v zadnjih četrt stoletja in sicer predvsem za to, da bi se čimbolj «objektivno opisalo« »pojav« (phainomenon), da bi, o tem – vedno na osnovi nevtralnega spoznanja znanstvenikov« – t. i. »politiki« lahko »ustrezno ukrepali«. In tako je – v tej dvojni žaloigri knowledge nemišljenja (Kuzmanić 2006) – vzpostavljena nezgrešljiva delitev dela post-kapitalističnega in post-socialističnega knowledge-gospostva, ki je za nobeno ceno ne smemo spregledati, ki pa je narejena iz dveh sestavin. Po eni strani torej načrtovalci-znanstveniki nenehno »nevtralno spoznavajo«, »objektivno opisujejo« (delajo nekakšne inventure »trenutnih položajev«…), t.i. »politiki« (beri neposredni inženirji socialnega gospostva) pa na teh »nevtralnih in objektivnih osnovah« nezmotljivo vodijo naš skupni čolniček »objektivne sreče« in sicer v najboljše možne vode izmed vseh razpoložljivih. Tega, da je današnja znanost, družboslovna predvsem[12], naravnost posrkana v sramotno zlo-delo gospodarstva-gospostva v imenu edine možnosti, torej Kapitalizma, tukaj ne nameravam podrobneje utemeljevati.

Toda to, na kar ni odvečno opozoriti – predvsem za to, ker je naravnost nujno za tematiko tukajšnjega teksta – je to, da je t. i. tranzicijo treba zapopasti že uvodoma vsaj kot »dvojni«, v sebi razcepljeni proces, če naj rečem še vedno v družboslovni latovščini. Namreč, kot vsaj hkratnost – kolikor jo zagrabim iz pozicije subjektov in ne »objektivno« in na par excellence ideološki način »zgolj objektov« – tistih, ki »tranzicirajo« in pa tistih, ki so »tranzicirani«, če naj rečem skrajno poenostavljeno in še nekoliko enigmatično. Se pravi kot gospodovalni spopad med tistimi, ki – v bojda nevtralnem in celo naravnem procesu, o katerem čebljajo globalizacijsko-tranzicijski znanstveniki – »tranzicirajo« in pat tistih, ki so žrtve (skrajno empirično oprijemljive, se pravi tisti, ki so »marginalizirani«, kot jim rečejo v omenjeni latovščini) tega »objektivnega« in »objektnega« dogajanja.

Najožje osrčje tega »dogajanja tranzicije« je seveda »privatizacija« – če se ustavim pri primeru vseh primerov v postsocializmih – torej na točki družbene lastnine v primeru rajnke Jugoslavije. Povsem konkretno in, ponovno, empirično skrajno zlahka preverljivo (kar si zabito-zapiti družboslovci šele mukoma začenjajo »raziskovati« - pa še to, le kolikor so »alternativni«) tukaj vedno in izključno velja naslednje: eni (tisti, ki tranzicirajo) prilaščajo lastnino (minulo delo celih generacij, ki so ustvarjale »družbeno lastnino«), drugi (tisti, ki so tranzicirani, objekti in žrtve tranzicije) pa so razlaščeni. Tranzicijsko – torej post-ideološko – se temu reče, da so »ob njihove privilegije« (kot to neutrudno ritualno trobijo objektivni znanstveniki po medijih množičnega poneumljanja). Da je tranzicija vsaj (ko rečem »vsaj« imam v mislih, da so zadeve dosti bolj »razslojene«, kot je to na tej točki sploh možno zapisati) na takšen način razcepljeni (»dvo-cepi«, torej dvojni – ne pa enojni!) »proces«, lahko namreč ne vidijo kvečjemu vrhunsko šolani (beri idiotizirani) »objektivni znanstveniki, pri katerih je njihova »objektivnost« in »znanstvenost vsebovana ravno v tem, da so vrhunsko preparirani točno za to, da bi tega »razcepljenega« (vsaj dvojnega!) »procesa tranzicije« sploh ne bili zmožni zaznati. Namesto tega oni z bolj ali manj absolutno gotovostjo »objektivno vidijo« in sproti ritualizirajo le zgoraj omenjeno »Eno tranzicijo« (kot En naravno se razširjajoči Kapitalizem), »zaznavajo objektivno-nujne in naravne procese«, ki da potekajo tako rekoč sami od sebe in za sebe. Ali pa »vsaj« (kar je kajpada isto) nujno in po »logiki« – če že ne po »zakonih narave« (ker bi to nekam zastarelo zvenelo) – ter po poteh »nujne zgodovinske zakonitosti«. Do pikice, skratka, tako kot je Eno funkcioniralo pri Parmenidesu, Platonu, Plotinu, Avguštinu ali Sv. Pavlu …, pri Heglu… Le da je v globoki preteklosti Eno še vedno imelo druga in drugačna (včasih težko razumljiva, Nous, denimo) imena ter – vsaj pri Platonu in Plotinu – nekoliko drugačne funkcije in tudi učinke. A v končni instanci je zmeraj bilo seveda v funkciji apriornega opravičevanja gospostva in, ko je to potrebno, tudi samo-gospostva.

Bojda lastninjenje, dejansko pa razlaščanje!
To, kar opredeljujem kot post-ideologija in sicer kot post-socialistična, je sicer povezano z lastnino, a iz nje niti slučajno ne izhaja. Nasprotno – in to je ključnega pomena za razumevanje post-socializma – post-socialistična ideologija je nekaj, kar je privatno lastnino (ne pa lastnino nasploh!!!) šele vzpostavljajoče in ne iz nje izhajajoče. Ideologija, kot nakazano, ni nikakršna »posledica« (tudi ne posledica lastnine ne) – kot bi to hoteli videti »materialisti« – pač pa je tisto, kar zadeve naravnost »poganja v tek« (vključno z zadevami lastnine). To, da »poganja v tek« kajpada ne pomeni, da »povzroča« na način »materialnega povzročanja«, saj tukaj ne gre za nobene in nikakršne naravnine, ki bi bile misljive na način »gibanja« v naravi in naravnega »povzročanja«, ki se – prej ali slej – znajdejo v razpravi o »prvem pozvročitelju«, gibalu ali Stvarniku, kot je to prvi uspešno pokazal Aristotel. Post socialistična post-ideologija ravno tako ne izhaja iz imeti-ne/imeti razcepa (kot se to pogostokrat dozdeva), ampak iz nekega vmesnika, ki ga bom ideološko imenoval kar s »proces lastninjenja«, v imenu katerega (v imenu post-ideologije in privatne lastnine – kar je neločljivo) izvaja in kar privatno lastnino (ne pa lastnino kot tako in nasploh!) šele kreativno vzpostavlja kot Edino Možno & Nujno. Saj lastnina v pomenu privatna lastnina ni nič »naravnega«, kot bi to radi dokazali današnji neo-naturalisti, ko o tem čvekajo kot o nečem Edinem, Nujnem in Naravnem ter od vekomaj obstoječem. To tudi ni nekaj, kar da izhaja iz kombinacije dela in »pridobivanja lastnine«, saj je to le drugi izraz za lastninjenje, pri čemer je tukaj ključno delo ravno ideološko delo, ki pa ga – v senci Marxa, delno tudi Hegla – sploh ni moč videti kot tisto »povzročujoče«.

To, kar je tukaj treba odpreti in razumeti je, skratka, ne lastnina nasploh, kot takšna (Proudhonova, pa tudi Marxova pozicija), pač pa nekaj bistveno bolj dinamičnega in analitično zahtevnega, kar imenujem »problem lastninjenja«, ki privatni lastnini vedno pred-hodi in ki je kot proces doma v procesih ideologije, ki so predmet tukajšnjega zapisa. To pa je nekaj, kar namreč sploh ni moč »odpreti« (kaj šele analizirati) iz Marxovske, Leninske, iz nikakršne Ricardovske in Lockejevske, in tudi ne iz nobene Heglovske ter nikakršne (polit)ekonomske ali managerske perspektive. Gre za zadevo namreč, ki sestoji najmanj iz dveh delov, od katerih je eden (ne slučajno tisti odločilni in Prvi) daleč najbolj skrit in zamolčan in na čemer zadeva ideologije (tudi post-socialistične post-ideologije) pravzaprav temelji kot na svoji hypokeimenon (ali »substanci«). Najprej (v pomenu Prvo in ne Eno, če rečem Aristotelovsko!) je tukaj ideološko delo par excellence, ki ga nikoli ne smemo spregledati zavoljo nobenega in nikakršnega »obdelovanja«, zavoljo še tako učinkovitega »dela duha« ali pa »realnega, materialnega dela« oz. česar podobnega, kar smo podedovali po Lockovo-Heglovsko nemišljenjskem Marxu, ne da bi resno premišljevali in celo bili zmožni resnega premisleka. Tudi v postsocializmu je (podobno kot v socializmu/komunizmu) bilo na sceni (in je še) najprej ravno to »ideološko delo«, ki zadnjih dvajset let – ne brez razloga – neutrudno ritualno razlaga eno in isto kozjo molitvico, ki gre nekako takole. Češ, da je privatna lastnina edina oblika lastnine, da so vse druge oblike lastnine bodisi »škodljive« (državna, skupna, javna …), da so ne-lastnine (družbena, kolektivna) ali pa – to je največ kar v svojih molitvicah dovolijo – da je to nekakšen contradictio in adiecto. Skratka – in natanko to je njihova ritualna mantra – reči lastnina in reči privatna lastnina, to je Eno in Isto. Rodovna oznaka Lastnina je v teh post-ideologijah isto kot je vrsta tega rodu, torej privatna lastnina. Rod in vrsta sta sovpadla, skratka, sta Eno in Isto. Tega analitičnega elementa ne smemo nikoli spregledati, če hočemo sploh dojeti, za kaj tukaj gre. Zadeva, s katero imamo tukaj in zdaj opraviti je v neki ravni namreč zelo podobna nekdanjim socialističnim/komunističnim postavitvam, ki so bile podobno ekskluzivistične in absolutistične. Razlika je v tem, da so komunisti in socialisti praviloma poudarjali socialnost in družbenost zadeve lastnine (kar se je začenjalo z ukinitvijo lastnine, a se je, praviloma, iztekalo v Partijnosti ter v manjši meri tudi v »državnosti lastnine«[13]), da pa post-socialisti – sklicujoč se na »Kapitalizem« (predvsem na »Lockov argument«) – absolutizirajo privatno lastnino! Neverjetno bogastvo lastninski oblik in možnosti, ki so jih poznale tako rekoč vse predhodne civilizacije (številne jih še danes od Indije in Kitajske tja do Južne Amerike in skorajda vse Afrike), je na ta način – in ravno to je osrednja poteza vse moderne in vsega »novega sveta«, ki plačuje in bo še bolj plačeval v prihodnje to svojo »osrednjo lastnost« – šla povsem v pogubo. To, kar so poznali stari Asirci, Egipčani, Grki, Rimljani[14] – novo priseljeni Germani, Slovani, Huni, Turki …, je postalo Nič in nično, skratka predmet in objekt (iz)ničenja. Najprej s strani kapitalizma, na to s strani socializma in sedaj – tu zadeve gredo čedalje bolj radikalno, globlje in hitreje – s strani post-kapitalizma in post-socializma, ki je še dodatni korak naprej od Kapitalizma in Socializma (dejansko kapitalizmov in socializmov[15]). To, kar danes ideološko imenujemo »globalizacija« in »tranzicija« v samem svojem osrčju ni nič drugega kot uničenje vsega bogastva oblik lastnine[16] in njih reductio ad absurdum, torej izključno na privatno lastnino.

Kakor koli že, ta je zadeva potekala in še vedno argumentacijsko (ritualno!) poteka nekako tako, kot je v svojem času Locke, ta »veliki mojster civilne družbe« in »razumevanja dela«, utemeljeval, češ da je »Indijancem« v koloniziranih (poznejših) ZDA treba »odreči pravico do lastnine«, ker da je sploh ni. Vse to, kajpada vse prej kot slučajno – saj je to bila takratna »vrhunska objektivna znanstvena iznajdba« – iz pozicije, da je to, kar Indijanci premorejo (skupinska lastnina par excellence) pravzaprav nekakšna ne-lastnina! Za razliko od Lockovih časov se v post-socializmih, ko gre za lastnino, torej nahajamo na nekem drugem »koncu kontinuuma« in v nekem drugem ideološkem (post-ideološkem) okolju/polju, kjer je povezava med delom in lastnino (gre za post-Lockov in ne več pred-Lockov položaj torej) že pustila globoke korenine.[17] Argument, da je zemlja lahko lastnina samo tistih, »ki je obdelujejo«[18] (ali da so tovarne lahko last le tistih, ki v njih delajo), je v »našem« okolju bil nekoč značilni komunistični (socialistični) argument, s katerim so le-ti šli na nekdanje (vsakokratne pred-vojne) veleposestnike in tovarnarje. Sedaj pa je – v primerjavi z Lockovo in socialistično situacijo – morala post-socialistična kozja molitvica (če je hotela biti učinkovita) biti bistveno bolj podkrepljena, fundamentalizirana in sicer tako v primerjavi z argumentacijskimi linijami Locke-Smith-Ricardo-Hegel, kot tudi še bolj glede na linijo Marx-Lenin-Kardelj. Če je hotela »zagrabiti množice«, je le-ta morala topogledno izreči nekaj neprimerljivo bolj radikalnega, česar se tukaj le redki dandanašnji zavedajo oz. so sploh možni slišati, kaj šele misliti to krucialno točko. Morala je (in še mora[19]) namreč trditi, da je lastnina lahko samo Ena (in Edina!): to pa je, kajpada, privatna lastnina. Skratka, morala je ponovno (po socialistični absolutizaciji družbene lastnine) sedaj absolutizirati nekaj radikalno starega (Lockovega) in revolucionarno postoriti nekaj pravzaprav nezaslišanega od takratnih časov naprej. Natančneje rečeno, nevarno je padla v eksplicitno laž in sicer tako, da je padla naravnost v trditev o nečem občem in celo absolutno občem, česar pa nobena izmed kadar koli obstoječih civilizacij (pred Lockovo, torej to moderno Zahodno) in njihovih zagovornikov ni ne (ideološko) trdila, ne utemeljevala in tudi ni prakticirala![20] Pa še za to moderno Zahodno civilizacijo je značilno, da pozna številne oblike ne le privatne pač pa tudi skupnostne, javne in podobnih lastnin.

Delokracija
Kako je to bilo sploh mogoče? Kaj je tukaj »temelj«, ki straši v ozadju te post-socialistične revolucije na točki lastnine? Kdor drug kot delo in to, kar je v analitikah socializmov že bilo poimenovano z delokracija! Delokracija je bila, kot »dekonstrukcijski« koncept, ki je meril zgolj za socializme, prvič uporabljena v poskusih analitike samoupravljanja in je učinkovala kot analitično orodje, ki je merilo na »realno obstoječi socializem« (prim. Kuzmanić 1987). Vendar pa je bila že takrat mišljena veliko širše in sicer predvsem kot »vladavina paradigme dela« (Prim. denimo Zbornik Boj proti delu (1985) in sicer ne le na ravni »realno obstoječega«, pač pa nadvse – in to je odločilno – kot »vladavina dela« na ravni percepcije, interpretacije, teorij in znanosti v celoti (Zahoda nasploh ). In to je predvsem tisto, kar je bilo mišljeno kot delokracija, ki je merilo na Zahod kot na delokracijsko okolje in civilizacijo par excellence. Ravno kar zgoraj nakazano je tudi ostal osrednji naboj delokracije, ki je v sami osnovi zahodnega nemišljenja (je celo v nekem oziru nemišljenje samo) in ki v veliki meri naddoloča vse današnje (leve, srednje, desne …) nemišljenjske potenciale, nadvse pa skorajda vso družboslovje in humanistiko. Odlepiti se od delokracije v »realnem« ni tako težko, kot se je to zdelo nekoč (pred letom 1989), saj je to moč opraviti, denimo, že s »socialno revolucijo«. Denimo s to, kot je ta banalna in banausična post-socialistična iz leta 1989. Toda – in tu je vsebovano bistvo naloge naše generacije – odlepiti se od delokracije na ravni premisleka (da le ta ne bi onemogočala in zakrivala mišljenja) –, prekiniti popkovino z Zahodno civilizacijo, če hočete - je silno zahtevna naloga, ki brez odpiranja najbolj fundamentalnih vprašanj, ki sta se jih lotevala predvsem Aristotel in Arendt, sploh ni mogoče! Rečeno z okrajšavo: brez odpiranja polis in politike, delovanja (praxis) in podobnih aparatur mišljenja (ne pa »zadev države« in t. i. »političnega gospostva«, kot se to zdi antipolitični logiki dela, na kateri temelji vso današnje družboslovje!), sploh ni moč misliti dela kot resnice tega nesrečnega »družbenega bitja«, kot ga je poimenoval Akvinski. Šele iznajdba oikosa, poiesisa… kot tiste – rečeno Heglovsko – »drugo-biti« polis in politike ter praxis, je tisto, kar omogoča začenjanje z mišljenjem. Do takrat pa smo – nolens volens – izročeni tavtološkim in ontičnim ter onto-teološkim nimfam dela, ki nas ustrezno obdelujejo in oblikujejo po svoji volji. Morebiti niti ni ravno najboljši primer, kako to obdelovanje poteka (v pomenu tehnike tega dogajanja) tisto, kar je zapisano najprej v Fenomenologiji duha (samonapredovanje absolutnega Duha skozi jeklenečo šolo dela) in v Kapitalu ali Grundrisse (vprašanje samoobračanja blaga, ki se izteče v fetišizem), pač pa predvsem nek poznejši – nič manj fundamentalizirani poskus, ki se ga je v XX. stoletju lotil G. Lukacs. Tisti, ki bi radi spoznali delovanje »samo-tehnike dela« pri ustvarjanju in ideološki obdelavi današnjega nemišljenja, naj si topogledno natančneje ogledajo njegovo »Ontologijo dela« (prim. Lukacs, 1980). Stavim, da jim bo marsikaj, česar se tukaj zgolj dotikam, postala bistveno manj mistično. Pot izven mistike dela namreč gre naravnost skozi mistiko dela samo, pri čemer Zahodna (moderna in postmoderna) mistika ni več tista, ki naivno in nadvse nedolžno ter pošteno »išče kamen modrosti«, pač pa je to tista, ki ga je že »našla« in ki v tej iznajdbi samovšečno persistira. In to, kar je ta moderna mistika Zahoda našla in ritualizirala do metodičnega Absoluta, se imenuje, nič več in nič manj, kot Delo. Nič se na paradigmi dela, kot osrednje mistične strukturacije Zahoda, ne spremeni, če presedlamo – to je sedaj v najvišji modi – na Heideggerjansko »pustiti biti« in »biti sproščen«. Le frustracije in agresivnost ter stopnjevanje vseh oblik sile in nasilja se v tej vase-obrnjeni optiki – ki se učinkovito še dandanašnji prodaja kot post-krščanska »raz/rešitev« - lahko porodijo. Še slabše, gre kvečjemu za zahodnjaško obliko nekakšnega new ageja, ki je čedalje manj »racionalna«.[21]

Kakor koli že, pri vsej zadevi zgoraj omenjeni ključni Locke izhaja natanko iz podmene (ki jo je pozneje prevzela vsa nacionalna ekonomija, vključno z Ricardom in Marxom, mi, še dandanašnji pa smo njeni jetniki), da je delo tisto, ki »ustvarja vrednost«, posledično »lastnino«. Skratka, vse, kar ni »rezultat dela« in kolikor – posledično ni privatno – denimo v primeru »družbene lastnine«, imamo »logični« »objektivni in nevtralni« sklep, češ da gre bodisi za contradictio in adiecto ali pa za »ne-lastnino«. Tretje možnosti da sploh ni! Naslednji, ravno tako »logični sklep« (cela zadeva gre po »logični«, dejansko matematični, poti nemišljenja!) je, da lastninjenje, kolikor gre za lastninjenje »družbene lastnine«, lahko imamo pač za ne-lastninjenje. Ker oboje – kot nakazano – ne zdrži elementarne vednosti (ni torej potrebna nikakršna vzvišena »kritika«, kaj šele »kritika politične ekonomije« in njej pripadajoče »kompleksne znanstvene metodologije«), je tisto novo te postsocialistične post-ideologije vsebovano točno v tem, da to ne drži, ali lepše, da je to laž in prevara v bolj ali manj čisti obliki. Bolj praktično rečeno in sicer na način nekega starega mojstra, gre pač za »tatvino«!

S čemer tukaj imamo opraviti v primeru omenjene tatvine? Z neko v toliki meri radikalno barbarsko zadevo, ki je tako brutalna in celo prostaška, da jo je ravno za to težko spregledati v tej njeni sveti preproščini. Pa vendarle tudi to gre, le če si upamo odpreti oči, boljše, če si upamo verjeti lastnim očem, in čutom nasploh – o katerih so nam rekli (ne pozabimo to je postorila generacija Locka in Huma) – da »varajo«. In ker »čuti varajo«, je pač treba verjeti njihovim »zapletenim metodologijam«, ki da nas »pripeljejo do« – kje drugje kot to – Platonove »nevidne Resnice«, ki jo razkrijemo le s pomočjo Metode. Če te čenče in pravljice za infantilizirane milijarde globalizirajočih se podložnikov pustimo ob strani, potem lahko rečem vsaj še nekaj analoškega (zdi se, da je ravno to tisti edini še preostali način, na katerega današnje množice, ki »nočejo vedeti in nočejo videti« – ker ne verjamejo čutom): tako, kot je Locke »odvzel« zemljo Indijancem, ker »ni bila njihova« in ker je »niso obdelovali« oz. »ker ni bila privatna lastnina«, so tudi post-socialistični neoliberali in neokonzervativci[22] odvzeli lastnino samoupravnim podložnikom. Zato pač, ker da to »ni bilo njihovo« (ker je »bilo ne-lastnina«), ker da je bilo »nikogaršnje«! Vse to navkljub dejstvu, kajpada, da tudi zadnji tukajšnji nevednež ve, da so za to, kar »ni bilo njihovo« in kar je bilo »nikogaršnje« še kako trdo garale cele generacije »naše socialistične graditve« (poiesis dobesedno!), kot je temu nekoč dejal Kardelj.[23]

Zakaj torej tukaj gre, ko govorimo o vrhunski post-ideološki iznajdbi »procesov lastninjenja«? Gre za »privatizacijo« v pomenu spopada med »družbeno lastnino« (ki, a propos, nikoli ni povsem negirala privatne lastnine) in pa »privatno lastnino« (ki – by the way – radikalno negira ne le družbeno pač pa vsako ne-privatno lastnino, torej vsako drugo obliko/vrsto lastnine). Gre za – najbolj preprosto rečeno – dvosmerni konfliktni proces, ki sestoji iz: prvič, privatizacije v pomenu pridobivanja (zgolj!) privatne lastnine iz vsega tistega, kar to poprej ni bilo (predvsem iz »družbene« in bojda »ne-lastnine«). In, drugič, gre za prepoved in/ali ukinitev vseh drugih in drugačnih oblik skupinske, kolektivne, družbene, državne … in podobni oblik lastnine, ki niso privatna lastnina. Skratka, gre za proces, ki temelji na dvojni kot-da-podmeni (als-ob):
- prvič, na tem kot-da-bi-lastnina-lahko-bila-le-Ena
- in pa na tem, da je »družbena lastnina bila nekakšna »kot-da-ne-lastnina«.

Fantazma »lastninjenja« kot hkratno pri-laščanje (za ene) in raz-raščanje (drugih)
V primeru post-socializma imamo torej zelo zanimivo in novo strukturacijo (ne pa staro, ki da jo je moč razumeti na način analogije, ki meri na nekaj že videnega, denimo, v XIX. stoletju!), ki je zamejena predvsem z dvojim. Z nakazanim moranjem »imeti«, pri čemer je »imeti« treba dojeti izključno v pomenu zgolj-privatne lastnine. In, drugič, iz svojevrstne prepovedi, torej ne smeti-imeti. Zavoljo vladavine ideologema zgolj Ene, torej privatne lastnine, ni več ničesar vmesnega, ničesar tretjega, kar koli takega je preprosto izkoreninjeno (seveda najprej na ravni ideologema). Tako pač, kot bojda ni nobene druge oblike lastnine, razen privatne lastnine, tudi nobene druge možnosti ni kot je ta Ena – »globalizacijska« privatna lastnina, kar pomeni samoglobalizacija zgolj-Ene, torej privatne lastnine. Vse možnosti je (predvsem pa vse možnosti in tudi vse možnosti mišljenja, posledično) požrla natanko absolutizacija privatne lastnina na eni in globalizacija na drugi[24]. In ravno takšna strukturacija teh »dveh« absolutizacij, je tisto, kar je izključujoče in kar ne omogoča pač pa povzroča »novo ideologijo« (post-ideologijo), saj je to dvoje ravno najbolj neposredna inkarnacija te nove post-ideologije in ne obratno. Gre za novo post-ideologijo, ki sega od lastnine pa tja globoko do osrčja rasizma, pa naj je ta lokalen – ki smo mu čedalje bolj priče tudi tukaj in zdaj in sicer ne šele od Ambrusa dalje – ali globalen.

Skratka, odgovor na zgoraj zastavljeno vprašanje, »kaj je novega« v post-socializmu, se glasi takole: natanko ravno kar skicirani dvojni ekskluzivizem, je tisto, kar je novega in kar je najožje vezano na problem »procesa lastninjenja« in ne na lastnino! Ta »proces lastninjenja« je v sami osnovi post-ideološki in sicer v pomenu, da se pojavlja kot »naraven«, »objektiven«, »nevtralen«, »nujen«. Še več, ravno ta pojav je tisto, kar je »bolj realno od ideologije same« v pomenu, da je to tisto mesto in proces, kjer se ideologija inkarnira, v realno, kjer prehaja in je bolj relano od realnosti same, pa naj je ta ideološka ali ne. Drugače rečeno, tukaj zgolj skicirana post-ideologija ni nikakršna »posledica« poprej obstoječega lastninjenja, pač pa je njena »avantgarda«. Je tisto, kar lastninjenje šele omogoča in kar mu dobesedno pred-hodi in ga vzpostavlja. Ne kaže se potem takem analitično usmerjati predvsem in zgolj na posedovanje[25], pač pa na sam proces nastajanja tega ideologema izključno privatnega posedovanja, ki omogoča radikalno izključitev velikanske večine (ne pa manjšine!) človeške vrste ne le iz lastnine, pač pa kar iz samega obstoja.[26] Podobno velja tukaj kot v primeru medvedov (ali kake druge živalske vrste), ki se s širitvijo človeške privatne lastnine nad naravo, morajo umakniti v smrt in o kateri se govori kot o »odvzemu«. Ta odstrelitev medvedov ni bistveno različna od »odvzema« ljudi v Darfurju ali pa od milijonov odvzemov »odvečnih ljudi«, ki jih, kot po tekočem traku, proizvajajo post-kapitalizem in post-socializmi v procesih tranzicije in globalizacije, ki jih je treba zmoči misliti predvsem kot »eno-petinske družbe«.[27] Zaradi zakrivajočega ideologema tranzicije (prim. uvodni del) je – ko govorimo o post-socializmu – tukaj na sceni kot osrednjega treba videti kontekst procesa lastninjenja, o katerem se nenehno (ritual!) govori in sicer kot »o problemu«. A pazimo, vedno in izključno kot o problemu, v pomenu, da »lastninjenje še ni do konca izpeljano«![28] To, kar je tukaj bistveno zapopasti je hrbtna plat tega, namreč to, da je »lastninjenje« – kot nakazano – nujno dvosmerna zadeva, ki je istočasno (dejansko predvsem!!!) proces razlaščanja. Glede na »proces lastninjenja« (dejansko je to seveda pri-laščanje!), je ravno posledica tega pri-laščanja, torej raz-laščanje tisto nekaj, kar je potisnjeno v ozadje, prikrito in zamolčano ter povsem nevidno. Razumeti te procese pa pomeni natanko toliko kot zadevo misliti iz perspektive in pozicije tega prikritega, zamolčanega in nevidnega. Pripeljati nevidno tukaj na površje pomeni skorajda toliko kot biti zmožen mišljenja.

Za ustrezno razumevanje tega, kar v novi, torej post-ideološki govorici post-socializma ritualno govoričijo novo nastali sloji post-socialističnih premožnežev (to vedno pomeni njihovi mediji, pa naj so elektronski, pisani ali kakšni tretji), je treba vedeti vsaj dvoje: da so ti novi posestniki medsebojno bistveno razlikujejo in da ne tvorijo nobene visoko homogene grupacije. Razlikujejo se – gledano od zunaj ali od »spodaj« – predvsem glede na to, kolikor je kateri izmed njih že prigrabil (pri-lastninil/razlastil …). Toda – in tega ne smemo spregledati - skupno vsem je vendarle to, kar bom imenoval njihova post-ideologija in kar skušam tukaj razpreti. Pot proti samem »magičnemu ključu« postsocialistične post-ideologije (ki jo ne smemo mešati s kapitalistično ideologijo), je dokaj običajna, tako rekoč »klasična«. Najprej gre za to, da tisti, ki imajo manj, pač hočejo imeti več. »Imeti več« (seveda vedno v pomenu imeti več privatne lastnine) je – glede na povedano zgoraj o »procesu lastninjenja«- seveda tukaj treba prebrati kot čim več raz-lastiti/prilastiti. Preprosto za to, ker je to v danih pogojih post-socializma pač edini dani vir »privatne lastnine«[29], ali drugače, tu je domovanje post-socialistične »prvotne akumulacije«, se pravi »mesto«, kjer se da vzeti. Po drugi plati pa ta post-ideologija sedaj več niti približno ni eksplictna, kot je to bila nekoč situacija v kapitalizmu (ki zadevo imeti več tudi za ceno eksploatacije odprto zagovarja) ali pa v socializmu (ki na točki »imeti več« prakticiral dvoje: izmikanje, in implicitno govorjenje »proti-imeti-več« in pa predvsem prikrivanje za argumenti »socialne enakosti). Sedaj, v post-socializmu, gre predvsem za nadaljevanje socialističnega sprenevedanja, prikrivanja in neeksplicitnosti[30], ki mu je treba prišteti čedalje bolj intenzivno odsotnost argumenta »socialne enakosti«. Post-socialistična mešanica prikritosti (socialističnih argumentov) in ritualnega sklicevanja na (mistični) Kapitalizem, je tisto, kar je sama »pod-stat« ideologije post-socializma. Saj je to tisto, kar ta ideologija nenehno govori in utemeljuje. Natanko glede na dano osnovno pozicijo »imeti več« (točneje, hoteti-imeti-več), se postavlja tudi dominantna« »praksa vsakdanjega življenja« (»obnašanje«, Arendt), ki je v svojem bistvu življenje zbiralstva in grabeži.

Družba in ne razred!
A to še ni vse. Šele sedaj, ko smo zadevo v najširšem pomenu predstavili, kontekstualno zamejili in zakoličili, lahko nastopi premislek o tisti ključni distinktivni lastnosti, ki hrani samo »bistvo« post-ideologije post-socializma. Le to bistvo je moč opredeliti s pomočjo omenjenega »imeti več«. Gre za to, da »imeti več«, namreč, v pogojih post-socializma, niti slučajno ni pri(po)znano kot nekaj občega, torej kot »Zakon«, kot bi se temu dalo reči kantovsko. V čem je štos tukaj? Tukaj imamo opraviti z razcepom t. i. tranzicijske družbe na dva bistvena dela. Ta razcep pa se bistveno razlikuje tako od enorazredne združbe dela, ki je bila značilna za socializem (delokracija), a tudi od značilnega kapitalističnega razcepa. Slednji namreč per definitionem temelji na nečem, kar je moč opredeliti kot razcep med imeti in pa ne-imeti (od koder je, pozneje, izpeljiv tudi biti/ne-biti). Toda, ker v post-socializmu nimamo – vsaj izhodiščno ne – opraviti z razliko med imeti/ne imeti (saj post-socializem izhaja iz enorazredne družbe dela ali iz socializma), se na tem mestu družbe, ki – ne pozabimo tega – hoče postati Kapitalistična, pojavi nek drug in drugačen razcep, ki pred-hodi običajnemu kapitalističnemu (imeti / ne imeti) in ki je še vedno v veliki meri dominirajoči razcep celo po dobrih 15 letih »tranzicijskega razvoja«. Tukaj namreč namesto razcepa imeti / ne-imeti gre bolj – vsaj v zadnjih dobrih 15 letih – za razcep na dve čedalje bolj medsebojno se razlikujoči in ločeni družbi (ne pa razreda!) in sicer: tista družba, ki ji je nekaj »dovoljeno« in pa hkrati druga družba ljudi, ki jim to isto, kar je dovoljeno prejšnji družbi, ni dovoljeno. Skratka, na ravni eksplicitno postavljenih možnosti in celo pravic (element socialističnega in kapitalističnega) imamo opravka z nečim, kar se odreka vsem tistim, ki niso pripadniki »nove družbe« pač pa so »pripadniki stare« ali anciene regimea. Kot pripadniki starega režima (ritualno govorjenje o komunistih, totalitarcih, rdečkarjih …) so seveda vredni za odstrel ali za to, da propadejo.[31]

Da bi ne prišlo do nepotrebnih nesporazumov: govorim o »družbi« (»izbrancev«), ki v glavnem sovpada z managersko družbo. Dalje, ne govorim o »novem razredu«, kot to pravijo tisti, ki zadev post-socializma ne zmorejo misliti pač pa analogizirajo ter, posledično, padajo na različne analoške finte iz XIX. ali pa iz XX. stoletja.[32] Razlika med razredom in družbo je seveda večplastna, a tukaj lahko poudarim le eno izmed sestavin: govorjenje o razredu namreč predpostavlja nekaj izredno zahrbtnega in prikrivajočega, čemur bi se na vsak način hotel tukaj izogniti. Vsebuje namreč to, da je vsak razred pač po neki samoumevnosti in inerci ter celo vnaprejšnji definiciji »družben« in torej »del družbe«.[33] Da je torej nekaj, kar da je tako rekoč vnaprej vključenega v družbo. Še bolj natančno, izpade, da je razred nekaj, kar da se vključuje, kar da je vključujoče in celo vključno. Lahko, da pri razredih zadeve tako tudi funkcionirajo. Toda – in samo za to gre – mi tukaj imamo drug in drugačen, povsem konkretni in ne abstraktni problem in sicer: pri preiskovanem predmetu, torej post-kapitalizmu/post-socializmu, gre za nekaj povsem drugačnega, če ne ravno čisto nasprotnega od tega, kar implicira teorija razredov. Samo bistvo mojega govorjenja o post-socializmu, v kategorijah družbe (in ne razreda/razredov!), je vsebovano v tem, da ta »nova družba«, ki nastane (je nastala), ni noben in nikakršen del nobene in nikakršne »večje družbe« (ali domnevne Družbe[34]). To pa je še kako lahko »družba izbrancev« (nova družba …), ki pa nastane in funkcionira samo in izključno na ta način, da vse druge (tudi potencialne) družbe izključi, onemogoči, zatre. Ni torej na noben način takšna, da bodisi druge vključi, se v druge vključi ali pa da se neki domnevni drugi vključijo vanjo. Velja povsem obratno. Ne gre torej za logiko v-ključevanja (ki jo implicitno in zahrbtno sugerira pojem razred, ki je pri tej analitiki povsem zavajajoč) pač pa za logiko izključevanja, ki jo šele ustrezno sugerira koncept družbe (koncept kluba, bratovščine… in podobni »pojavi«). Ta konceptualni element razlike med razredom in družbo, je seveda nekaj, kar je treba striktno imeti v mislih, ko se govori o post-socializmu, ki je izrazito anti-politični družbeni izdelek, ki je tako slastno pohrustal razrede kot tudi zradiral politiko na vsej črti.[35] Obenem pa je nekaj, kar je izrazito družbo (izbrancev, managerjev …) vzpostavljajoč in torej, posledično družbotvoren.[36] Dojeti post-socializem pomeni natanko razumeti razliko med družbo in razredom na eni ter koncem kakršne koli »globalne družbe«, tudi te v pomenu Naroda, ki nastopi s procesi globalizacije.[37] Vse, kar še preostane v tem novem, bistveno bolj radikalnem podružbljanju, kot je to bilo tisto socialistično, so družbe takšnih ali drugačnih »družbenih privilegirancev«,[38] ki se združujejo v hierarhičnosti pluralnost družb, ki so osnovna enota post-moderne družbe. Osnovna enota post-modernih družb niso več torej posamezniki in njih razredi (kot v moderni, ki ji ustreza družboslovje) pač pa so to sedaj družbe (in organizacije) same. Posameznika tukaj v strogem pomenu več ni ali vsaj ne šteje več.

Tisto, kar je bistveno tukaj še poudariti, je naslednje: »član« te vzvišene, »nove družbe« (ne pa »razreda«, kot to čebljajo nadebudni neo/post marksisti!), ki mu je dobesedno »vse dovoljeno« (to je družba iger brez meja in kajpada, družba svobode), lahko postaneš samo tako in takrat, ko si priboriš položaj, da ti je »vse-dovoljeno«. A kako do tega prideš? Tukaj, žal (???) ne gredo stvari tako kot v kapitalizmu, v pomenu, da »pripadnik nove družbe« postaneš takrat in tako, ko zadosti prigrabiš oz. ko si zadosti bogat. Tukaj, v post-socializmu, torej pri »novi družbi«, ne gre za nobene in nikakršne kvantume posedovanja in za višino bančnih računov, ki – potem, ko se kvantum nabere do neke višine – kvalitativno preskoči(š) v višji razred. Tukaj gre za nekaj drugega, namreč za »družbeno pripadnost« tej ali oni (levi, desni, srednji) družbi prilaščanja (ničenja vsega, kar je), ki ji pristopiš ne tako, da imaš, pač pa tako, da si njihov. Ta pripadnost torej ni rezultat predhodnega prilaščenega denarja, pač pa je makro (družbeno in ne zgolj privatno!) prilaščanje denarja od tistih, ki se jih razlašča (to je »stara družba« - socializem in stare družbe – denimo delavci in pd.), ali pa prilaščanje (privatiziranje, ničenje …) narave. Gre potem takem za nekaj, kar si – podobno kot licence to kill (ali izobrazbo) – ne pridobiš tako, da si in ker si razlaščal pred tem, pač pa si pred pridobitvijo pravico do razlaščanja najprej postoril to, da si »postal naš«. A nisi »naš« za to, ker si dober raz-laščalec, pri-laščalec, pač pa samo priložnost za raz-laščanje in pri-laščanje dobiš za to, in s tem, ko ti mi (neka prej obstoječa družba – ki je vedno najprej ideološka) podarimo licence to kill ali licence za pri-laščanje/raz-raščanje. Samo En – in sicer manjši del – pripadnikov te družbe se lahko (a to je by product) sklicuje na »poprejšnje krivice« (denimo »de-nacionaliziranci«), dejansko pa nova družba v veliki meri sovpada z nosilci in razpečevalci tistega, kar sem imenovali post-ideologija post-socializma. Natančneje rečeno, licence to kill v pomenu licence za pri-laščanje in raz/-laščanje dobiš (postaneš del družbe) tako, da sooblikuješ, zagovarjaš, ritualno diseminiraš … in se bojuješ za post-ideologije te svoje družbe občega ničenja. To kajpada ni, kot rečeno, Družba (torej nekaj umetnega post-naravnega), pač pa je to sedaj družba »znotraj« (dejansko nad!) neke naravne narodove Skupnosti ali njena vodilna družba. Prava osnova te družbe torej ni ne ekonomska in ne zgodovinska, ne kulturna in ne civilna (kot je to možno slišati), pač pa je na »naravnem temelječa« nadvse ideološka, ritualna, religiozna in militaristična sila. Ključne položaje v teh družbi zasedajo namreč post-ideologi, ljudje cerkve in pa vojske ter policije.

Tu nekje je situirana tudi shizofrenija (in hipokrizija) tako post-socializma kot tudi te post-socialističnega družbe (ne razreda!), ki mu je dovoljeno imeti več. Kajti, kot rečeno, gre za nekaj, kar zagotovo več ni socializem, kar pa je hkrati pod, denimo, ravnijo ZDA, kjer je povsem »naravno« (naravno pravo), da vsi hočejo več. Posledično to, da vsi hočejo imeti več, je tam legitimno. Legitimno, kajpada v pomenu, da to lahko poskusijo doseči vsi in da jim tega nihče vnaprej, kot možnosti (na ravni besed, denimo), ne odreka. Storiš lahko vse, kar lahko. Tukaj, v post-socializmu pa je položaj topogledno bistveno drugačen že na ravni »pravic« in legitimnosti hkrati. Tukaj gre za to, da eni »lahko hočejo imeti več« – če naj rečem v nemogoči/nelogični govorici dejstev – drugi pa tega istega ne smejo! To je tisti ključni novi element, ki se izteče v običajne moraličnosti in moraliziranja o »lenih delavcih«, ki da »nočejo delati za 300 evrov« in podobne, s katerimi nas obdelujejo mediji post-socialističnega množičnega poneumljanja, ne le od eksplicitne (tudi medijske) zmage janšizma dalje.

Revolucija 1989, razlaščanje, narodnjaštvo in rasizem
Na deklarativni (formalni ravni, kar po sebi ne štejem za ideologijo pač pa kvečjemu za en njen manj pomemben del) so pripadniki te nove družbe postsocializma, ki se osredotoča okoli post-socialistične ideologije, lahko levi, lahko so center, lahko so desni (v pomenu starih, kapitalističnih in socialističnih ideoloških položajev) ali karkoli drugega. Praviloma pa so tako »apolitični« kot anti antisocialni. Nikakor niso nekaj »političnega«, pač pa kvečjemu trans-politični in antipolitični in natanko tu je dejansko domovanje njihove post-ideologije. To, kar pripadniki te družbe so, se na tej formalni ravni sploh ne nanaša na to, kar »dejansko počno« in mislijo, pač pa na to, kar drugim, navzven servirajo, da so (als-ob), ali kar bi želeli biti. Ideologija je, kot nakazano, predvsem zadeva obnašanja/delovanja, pri čemer je to, kar govorijo in kako se predstavljajo (tudi v kaj verjamejo, da so) nekaj, kar je najpogosteje v nasprotju s tem, kako se obnašajo. Ta formalni aspekt je zmeraj nekaj, kar je preteklost in preseženost v pomenu, da se nanaša glede na nekdanjo zgodovinsko pogojenost (denimo v družini, v času partizanstva in socializma …). »Levi« in »desni« niso torej levi in desni glede na »ekonomijo«[39], ampak glede na partizanstvo, na domobranstvo ali nekaj tretjega njihovih staršev (članov družine…prednikov). Na tej točki smo torej priča silno zanimivemu, celo dramatičnemu (a ne več tragičnemu!) obratu, kjer današnji podložniki post-socializmov – posebej družba – nastopajo kot dobesedni zombiji. Živijo življenje grabeži in pridobitništva (to, kako se obnašajo v tostranstvu) hkrati pa vežejo neskončne otrobe (v mislih navznoter ali navzven pri pogovorih z drugimi) o tem, da so levičarji, desničarji, centristi oz. nekaj četrtega. Tam, kjer bi morali biti oni, ali to, kar bi radi bili (torej v prihodnosti in sedanjosti), tam se pojavljajo njihovi predniki, tam, kjer dejansko so, pa se sploh ne vidijo ne kot to, kar so in ne da so. So le še kot-da-so ali, rečeno Zappovsko, so Zombiji. Za to je zombiologija osrednje analitično področje, s katerim se kaže resno ukvarjati v post-socializmih. Razumeti današnje družboslovje topogledno pomeni eno in isto kot ukvarjati se z zombiologijo.

Posledično, za ogromno večino nove družbe – ne glede na deklarativno raven, oz. če malo zagrebem pod njo in se spustiva na raven »obnašanja« – lahko rečem, da so skorajda vsi narodnjaki ter, bolj ali manj, rasisti. Pa ne za to, ker so se naučili tega ali onega o »zamorcih«, »Slovanih«, »Arijcih in Romih« – saj zadeva rasizma sploh ne temelji na tem – pač pa za to, ker so oni nekaj-več oz. se obnašajo kot-da so nekaj več glede na tiste, ki »ne-smejo-imeti-več« in torej tudi ne smejo »biti-več«. Današnji (kulturni) rasizem nima veliko opraviti z »raso« v pomenu biologije, kot je to veljalo in se je zdelo nekoč. Problem rasizma je neposredno socialen v pomenu, da je vezan na delokracijo in pa na lastninjenje ter na to, kar tukaj imenujem razlaščanje in »imeti več«. Rasizem je v svoji osnovi vsako zanikanje temeljne enakosti med ljudmi in je vedno doma v kakršnem koli – kajpada v različnih odmerkih – zagovarjanju neenakosti nasploh. Brez neenakosti rasizma pravzaprav ni in je samo ena izmed vrst rodu neenakosti. V tem oziru je rasizem nekaj, kar se – vse prej kot slučajno - pojavi točno na točki zanikanja hoteti imeti več oz. že elementarnega razlikovanja med dovoljevanjem/terjanjem na eni in pa odrekanja pravice drugim, da lahko imajo več. Ko to namreč nekdo ritualno prakticira, ima namreč povsem odprt prostor za imputiranje rasizma v tiste ljudi, ki to nimajo/ne smejo imeti. Ker gre rasizem, kot proces, natanko prek opisovanja različnih zunanjih lastnosti (umazanija, nesposobnost, mrčes, pokvarjeni zobje, smrdenje …) je jasno, da rasizem, da bi sploh lahko bil, rabi natanko tiste, ki so – ne glede na razloge za to – naravnost brez lastnine (s tem možnosti eksistence v pogojih ekskluzivizma zgolj-privatne-lastnine).

Tako dobimo silno zanimive situacije, ki se kažejo v odnosu do levice, kjer imamo tiste, ki se istočasno imajo za levičarje, a so »levi« kvečjemu po nekakšnem partizanstvu nekih svojih prednikov (»svoje« levičarstvo imajo 60 let nazaj), hkrati pa so najbolj izraziti narodnjaki in rasisti.[40] V isti sapi, ko se razglašajo za levičarje (ali vsaj za ne-desničarje), denimo, nasprotujejo sindkalistom in njihovim »mezdnim bojem« … Ključ: bojda nikakor »ne razumejo«, zakaj da ljudje nočejo delati za malo denarja (npr 300, 400 ali 500 evrov mesečno), jim pa hkrati odrekajo elementarno pravico, da hočejo imeti (ne pa da imajo) več, na kateri pa sami stojijo. In ta monopol nad »hoteti imeti več« (monopol torej nad samo Željo!) je to, kar temelji ravno na tem, da oni sami nimajo. In kolikor manj imajo, toliko bolj merijo v ta monopol, drugim pa »odrekajo privilegije«. Želja sama se torej tukaj pojavlja kot privilegij, ki jo eni smejo in morajo imeti, drugi pa ne smejo in ne morejo.[41] In če nimajo oz. kolikor nimajo, morajo ti drugi – tako se izteče ta post-socialistična moralka –, dobesedno pristati na vse. »Oni« so tisti, ki torej morajo pristati na vse v pomenu, da ne smejo«hoteti imeti več«.[42] A v danih pogojih še-ne-razvitosti za tem in pod tem še nekaj učinkuje, kar po (francoski in podobnih) republikanskih (ne pa demokratičnih!) revolucijah družbenega in po socializmih, še bolj zadeve zapletajo na ravni razumevanja. Pod tem in za tem je namreč še tisto, ki nam prišepetava, češ kot-da-smo vsi enaki torej nekakšno radikalno družbeno sprenevedanje in sprenevedanje družbenega bitja (vsi smo družbena bitja) ali to, kar se imenuje Narod, v katerem da smo vsi enaki, ker da smo na-rojeni kot Naši.

Ali je potem takem sploh čudno, da ekskluzivizem privatne lastnine, rasizem in narodnjaštvo gredo tako tesno skupaj, da je treba čim več naroditi (nataliteta) teh »naših«, ki kot-da so enaki in jim hkrati legitimno piti kri in od nje živeti vampirsko zgolj-življenje zbiranja denarja in pohlepa ter nadvse ničenja vsega, kar nam pride pod roke? Če vam in ko vam nekdo danes razlaga zadnje volitve, dejansko zmagoslavje Jelinčiča na teh volitvah, ga bodisi zamolči ali pa ga interpretira kot »prijetno presenečenje«, je to natanko tisto, kar je treba zmoči dojeti in kar je bil ožji cilj predstavljanja v pričujočem prispevku.

Literatura:
Drucker, P. F. (1993): Post-Capitalist Society. New York: HarperBusiness.
Gorz, A. (1989): Critique of Economic Reason, Verso, London.
Kardelj, E. (1955-1963): Problemi naše socialistične graditve, DZS, Ljubljana (»Problemi« so izhajali od leta 1955 dalje in nimajo enotne letnice izdaje).
Kuzmanić, T. (1987): Labinski štrajk, KRT, Ljubljana.
Kuzmanić, T. (2006): Drucker's Theory of Knowledge, MIC 2006, Fakulteta za Management UP, Koper.
Kuzmanić, T. (2007): Managerski diskurz in postsocialistična tranzicija: etične, politične in ideološke implikacije, Fakulteta za mangement, Koper, v tisku.????
Kuzmanić, T. (2007): Managerial Revolution Discourse: From Self-management to Management, predstavljeno in dostopno na webu Critical Management Conference, Manchester July 2007.
Kuzmanić, T. (ur.) (2008): H kritiki managerskega diskurza P. F. Druckerja, Mirovni inštitut v Ljubljani, v procesu objave.
Lukacs, G. (1980): The Ontology of Social Being, 3. Labour, Merlin Press, London. Zbornik (1985) Boj proti delu, KRT, Ljubljana.

1 To, kar je tukaj postavljeno, torej postulirano, je moč v razvitejši obliki izpeljave najti v Kuzmanić (2007).
2 Prim. zelo vplivno in odmevno Drucker (1993).
3 V strogem pomenu besede gre tukaj za udejanjeno, torej civilno monoteistično religijo, ki več ne sliši ne na ime Boga in tudi ne na ime Krščanstvo (ker da je ta pozicija bojda ateistična in agnostična). Toda toliko bolj post-ideologija, ki učinkuje kot civilna monoteistična religija uboga na ime Denar in Kapital/izem. Ko v danem času in prostoru nekdo nalaga o »partnerstvu za mir« ali o »partnerstvu za razvoj«, dejansko eksplicitno pridiga iz pozicije in v horizontu samo Ene možnosti in Ene Nuje: to pa je seveda Možnost & Nuja Kapitalizma. Misliti ta post-ideološki položaj nujno predpostavlja izstop iz tega horizonta nemišljenja in Ene Možnosti. Če ne zaradi drugega pač vsaj zavoljo tega, ker je pridiganje o Eni Možnosti in Nemožnosti ali Nuji, Eno in isto! Ali, rečeno drugače, če vam je to bolj všeč oz. če ste še vedno odvisniki od Svobode, brž ko vam nekdo spregovori o Svobodi, ki da je Ena in Edina (denimo, da je ta Kapitalistična, Komunistična ali kaka tretja), je to samo drugo ime za Nujo in Nesvobodo.
4 Podobno kot je real-socializem skušal doseči obljubljeno deželo Komunizma pa sedaj vsakokratni »real-kapitalizem« (post-kapitalizmi in post-socializmi) skuša doseči obljubljeno deželo Kapitalizma. Zato so oboji – post/kapitaizmi in post/socializmi nenehno v nekakšnih »tranzicijah«, brez zastoja nenehno prehajajo iz nečesa v nekaj in so nenehno na neki posvečeni poti, životarijo v nekakšni začasnosti, bodisi v bežanju pred nečim (Socializem) ali pa v lovljenju nečesa (Kapitalizem). Skupno obema je seveda ponovno to, da se jim ta zadeve, ki jo nadvse čislajo in naskakujejo – kot nekakšna Homerjeva nimfa – oddaljuje natanko za toliko, za kolikor se ji približujejo. Kajti tako kot velja za komunizem, velja tudi za kapitalizem, da sta obljubljeni (ali osovraženi, vsekakor pa namišljeni, ideološki položaji ali) »deželi«, ki so vedno tukaj le in izključno pogojno, zagotovo pa se nakazujejo kot obljubljena dežela ali kot tisto, kar so nekoč veliko lepše imenovali kot Kanaan.
5 Resnejša analitika managerske revolucije se bo šele morala zakopati v travmatična in potlačena leta izmed 1929/1933 in pa še posebej v Drugo svetovno vojno ter revolucije, do katerih je prišlo v letih 1939-1945, o katerih pa sploh ne zmoremo misliti, ker jih je prekril pepel nemišljenja in kategorij domnevne zgolj-vojne. Vrhu vsega bo potrebno naskočiti revolucijo iz šestdesetih. To slednjo, denimo, današnji nevedni in nemišljenjski podložniki (daleč najbolj pa družboslovci) še vedno lahko »mislijo« kvečjemu kot nekaj benignega in celo veselega, kar da je bilo vezano na »sproščenost in dobro počutje«, torej na sex, drugs and rock'n'roll. A sex, drugs and rock'n'roll so samo posladkani vrh velikanske (največje v vsej moderni zgodovini!) ledene gore, ki za svojo sproščenostjo (vse prej kot slučajno je, da se gelassenheit ideologem, ki je, by the way, tudi ideologem v širšem pomenu besede »šestdesetih«!) skriva največjo dosedanjo »revolucijo Kapitalizma« po tisti iz obdobja Francoske revolucije. To, kar je za socializme bila Oktobrska revolucija (ki je samo na prvi pogled bila »hipna« reč), je za kapitalizme bilo obdobje med 1929 in pa šestdesetimi. Ta procesualnost in evolutivnost je, med drugim, nekaj, kar današnjim jetnikom socialnih revolucij in družboslovnega nemišljenja onemogoča, da bi spregledali njeno fundamentalnost in revolucionarnost, do katere je pripeljala. Pripeljala pa je, med drugim, tudi do tega, kar je moč in treba imenovati kot samo-sprememba ali samo-revolucioniranje kapitalizma v post-kapitalizme, a o tem tukaj ne morem govoriti.
6 Če hočemo zares razumeti »žametnost« teh revolucij, to pomeni tudi izstopiti iz medijskega družboslovnega čveka, moramo seveda na vso reč pokukati vsaj iz perspektive Bosne, ki je Eden izmed rezultatov te žametnosti. Kako žametno je bilo Sarajevo, kako žametna je bila Srebrenica pa je nekaj, v kar vas tukaj ne nameravam prepričevati. Samo omenjam »dogodke«, na potlačitvi katerih še dandanašnji funkcionira dominantno nemišljenje in bo še bolj v prihodnje.
7 Radikalno črtanje anifašizma iz individualnega in kolektivnega spomina zadnjih 15 let, je zgolj vrh ledene gore in le vrhunski simptom fundamentalnejših ritualnih procesov, ki se jih tukajšnji družboslovci – tako nebogljeno trenirani večji del v nekakšni »fdv-jevščini« – sploh ne morejo zavedati. Kvečjemu to novo individualno nezavedanje (in kolektivno nezavedno) trosijo najnovejšim generacijam, ki so tako luštkano kastrirane na vseh točkah spomina. Prava je milina namreč gledati in poslušati nove in nove diplomante družboslovja (da drugih, še številčnejših in bolj nebogljenih, niti ne omenjam!) v podobah bolj ali manj zombiziranih »strokovnjakov« za to in ono, ki pa pogostokrat ne vedo (so elementarno brez spomina!) niti tega, ali so fašizmi in nacizmi tukajšnjo deželico najprej okupirali ali pa je morebiti šlo najprej za komunistično revolucijo!?
8 Podrobnejša analitika neokonzervativizma (delno tudi neoliberalizma) bi zlahka pokazala, da gre za »teoretična in praktična« gibanja, ki – med drugim – izhajajo tudi bolj ali manj neposredno iz obdobja najbolj srboritega antikomunizma hladne vojne. Konkretneje, gre za dediča dveh velikih travmatičnih točk - predvsem v povojni zgodovini ZDA - kot sta »macartizem« (senaror Joseph McCarthy) in pa za »macarturizem« (general Douglas MacArthur). To sta še vedno bistvena dela skrbno prikrite in sramotne zgodovine ZDA ter pojava, ki sta še zmeraj zelo daleč od tega, da bi bila ustrezno raziskana oz. da bi bila zgodovinsko utemeljeno in kolikor toliko celovito valorizirana. Topogledno velja, podobno kot za spektakularni umor JFK-ja, ki zagotovo bo še naprej s svojo neraziskanostjo in prikrivanjem na način skrbno organizirane nedolžnosti ne le razburjal duhove v ZDA in drugod, pač pa nadvse pojav, ki postaja viden vršiček ledene gore, ki šele čaka na desetletja globinskega raziskovanja. To, kar je – neredko tudi v obliki ustrezne katarze – mukoma le bilo raziskano, raziskovano in spoznavano po Stalinovi smrti v SSSR, je nekaj, kar najnovejšo zgodovino ZDA šele čaka. Lahko si le slabo predvidevamo daljnosežnost rezultatov in globino posledic tovrstnega raziskovanja anti-političnega drobovja najnovejše zgodovine, o konceptualnih in mišljenjskih posledicah katerih si ne moremo niti sanjati.
9 To še posebej velja za post-socialistične & post-kapitalistične »ideologije«, ker je to že nekaj, kar je v svojem bistvu nekakšna post-ideologija (ne sklicuje se zaman ta položaj na t.i. »konec ideologije«) ali omenjena udejanjena, civilna religija. Nekdanji močni moderni razcep med ideologijo in religijo (tudi med znanostjo in religijo), do katerega pride nekako na točki pred Francosko revolucijo, je sedaj v bistvu ukinjen. Religija in ideologija (tudi religija in znanost) se – kot udejanjeni – sedaj v strogem pomenu besede sploh ne razlikujeta več: postaneta Eno ali to, »kar-je«. O tem, da tega, kar je, več ni moč misliti izven ideologije (in religije ter znanosti), še najbolj priča sama post-modernost kot gibanje, ki govori o tem, da več ni »nobenega roba«, da je »vse diskurz« in pa tudi o tem, da je pravzaprav vse postalo »virtualno«. »Izginjanje realnosti« in pa obstoj tistega »bolj realnega od realnosti same«, kar je točno ta post-moderna združba ideologije in religije (in znanosti), je En in isti proces, s katerim smo soočeni tukaj in zdaj. Zapustiti to samomorilsko absolutno vednost, ki temelji na Enosti ideologije, religije in znanosti, je tisto, za kar pri vsem skupaj tudi gre, ko se lotevam post-socializma(ov).
10 O ideološkosti same oznake »pojav« tukaj seveda ne morem govoriti in se metodično sprenevedam, kot da česar koli takega sploh ni.
11 Ključno je v tem pomenu, da se v zvezi »s tem, kar je« pač nič ne da narediti. Tako pač je.
12 Naravoslovje je bilo vsrkano v gospostvo vsaj že na točki t. i. industrijske revolucije« (v približku torej nekako v 18. stoletju), sedanje »knowledge society« (post-kapitalizem) pa je nekakšno »drugo« posrkanje institucionalne vednosti, tokrat družboslovne in humanistične branže nemišljenja. Kajpada je to danes nekaj, kar ne steče več brez ustrezne pomoči »mirne naturalizacije« ali pa – če pač ne gre zlepa – z uporabo sile na način Bolognske »reformacije«. Torej z eksplicitno intervenco združb organiziranih kot »držav« ali skupin držav, skratka od zgoraj in s silo.
13 Pač za to, ker država in socializem/komunizem ne gresta ravno najbolj skupaj, ker je nad-določujoče obema vsaj implicitna perspektiva (horizont) odmiranja, ukinjanja države (in lastnine), a se s tem tukaj ne morem ubadati.
14 Za njih to velja še najmanj in ravno za to so v samem fundamentu sedanje »Zahodne civilizacije«. Ravno »Rimska kultura« in Rimljani (seveda vedno le nekateri!) so nekakšni prvi lastninski barbari v vsej dosedanji znani zgodovini človeštva. To, da je zahodna civilizacija & kultura tako zaslepljena z Rimom (vsaj od rinascimenta, humanizma in Francoske revolucije dalje) pa je seveda simptom posebne vrste, ki šele čaka na to, da bo ustrezno mišljenjsko zavrnjen in sicer vsaj na nekaterih ključnih (stoiških) točkah od Cicerona in Seneke do Plutarha.
15 Shematično rečeno, kapitalizmi in socializmi so narejeni iz »enega testa« v pomenu, da so otroci »delovne družbe« (akumulacija, industrializacija, modernizacija…) in nekega časa, ki je temeljil na razumevanju in samorazumevanju vsega v kategorijah dela. Post-socializmi in post-kapitalizmi pa več niso otroci delovne družbe, kajti sama podlaga, na kateri so stali (delo), je izginila. Delo je nekaj, kar je v trenutku njihovega nastajanja postalo »odvečno«, a hkrati tudi nevredno ter – to ne smemo nikakor spregledati - zavrženo. Njihov »pre-mik« (dejansko u-mik) v vednost (knowledge society) ni prehod »znotraj dela« (znotraj istega rodu – Dela), pač pa izstop iz same »logike dela« in vstop v »logiko vednosti«. Prehod od »manualnega delavca« k »umskemu delavcu« je hkrati umik iz »zunanjosti« in vstop v »notranjost«, v kateri več ne gre ne za delo in ne za delavce. Tako kot je delo, so tudi delavci postali per definitionem odvečni. Če sta kapitalizem in socializem gradila na »čim več delavcev« (zaposlovanje, polna zaposlenost, igre velikih številk profita …), je sedaj glavna naloga post-kapitalizmov in post-socializmov pravzaprav ta, da se znebijo dela in delavcev (fleksibilnost, odpuščanja, outsourcing … v končni instanci odvečnost ljudi). Prva naloga tako kapitalista kot »rdečega direktorja« je bila zaposliti čim več presežno vrednost producirajočih rok in glav, današnja prva naloga managerja (post-kapitalističnega ali post-socialističnega, vseeno) pa je odpustiti čim več delavcev, da bo bolj »produktivno« in »učinkovito« podjetje, ki ga vodita (managerirata). Več v prihajajočih Kuzmanić 2007 in 2008, prim. tudi zamolčano Gorz (1989).
16 To je natanko tisto, kar je prva resneje odpirala Roza Luxemburg, le da v napačnih kategorijah – ki jih je podedovala pri Marxu – »produkcijskih načinov«.
17 Tukaj je bistveno poudariti vsaj to, da se nam kot zapreka pri razumevanju točke lastnine ne postavljajo več zgolj in predvsem Lockove postavitve (postavitve poznejše »nacionalne ekonomije«), pač pa nadvse anarhistična, komunistična in realsocialistična zgodovina (postavitve »kritike politične ekonomije«), ki tako nekritično temelji ravno na Lockovih iznajdbah na točki povezave dela-vrednosti-lastnine-Kapitala (le-te postavitve so, v končni instanci, religiozne in rezultati so »protestantske revolucije«, a tega se tukaj ne morem niti dotakniti). Problem je v tem, da se nahajamo v položaju prepletenosti vseh teh argumentov, ki gre do popolne nerazpoznavnosti in ki jo je moč vse prej kot na kratko predstaviti in razvozlati. V osnovi pa gre za tole: delo je dojeto kot »izvir vrednosti, bogastva in lastnine« in je – konsekventno – lastnik (vedno in izključno kot privatni, individualni posestnik) lahko le tisti, »ki dela«. Naj gre za nacionalno ekonomijo ali za kritiko le te (Marx in dediči, torej), smo ujeti v tem njim skupnem horizontu, iz katerega res ni nobenih in nikakršnih robov, iz katerih bi sploh bilo moč spregledati ter misliti te probleme. Gre za to, torej, da zapustimo te horizonte same.
18 Natanko to je v bistvu Lockov »objektivni« (dejansko par excellence rasistični!) argument proti Indijancem, ki seveda niti slučajno niso »obdelovali zemljo«, v pomenu, da so po njej rili, da so jo kemično in biološko obdelovali … Njegovo sklepanje, da za to, ker »niso obdelovali zemljo« tudi ne morejo biti »njeni lastniki«, je tista osnovna argumentacijska matrika in ritualna mantra, ki bo prek socializmov prišla tudi do današnjih dni in bo postala osrčje same post-socialistične post-ideologije. Osvoboditi se Locka topogledno pomeni postavljati infrastrukturo elementarne možnosti mišljenja.
19 To je točka, na kateri je ta post-ideologija hkrati najmočnejša in najbolj šibka, oz. je točka, na kateri jo je treba zapopasti in podreti.
20 Gospodom družboslovcem (tudi drugim raziskovalcem), ki se s tem seveda »ne strinjajo«, predlagam, da napišejo ustrezno študijo, ki bo ovrgla povedano in torej dokazala, da so »vse civilizacije« ne le poznale, pač pa celo temeljile na »privatni lastnini« in jim zagotavljam, da bodo – če bodo uspešni, seveda – imeli zelo velike možnosti, da bodo pri podelitvah naslednjih Nobelovih nagrad bili zagotovo srečne roke.
21 Seveda to tukaj rabim v Aristotelovem pomenu zmožnosti in nujnosti političnega mišljenja (v razliki do oikos – gospodar/suženj nemišljenja temelječega na delu) in ne v pomenih modernega znanstvenega racionalizma, ki je v svojem osrčju najbolj radikalni iracionalizem, kot smo se to doslej tolikokrat prepričali od romantike do nacionalsocializma in stalinizma ter macartizma, da bušizmov niti ne omenjam.
22 Naj ob tej priložnosti samo omenim: neoliberali in neokonzervativci imajo eno funkcijo v post-kapitalizmu (denimo v Kaliforniji za časa Reagana ali našega današnjega prijatelja Terminatorja) in pa drugo funkcijo v postsocializmu (denimo na Poljskem ali v Sloveniji in drugod po Srednji in Vzhodni Evropi), kar pa ne smemo medsebojno zamenjevati. V post-kapitalizmu le-ti morajo reševati probleme, ki so drugačni od post-socialističnih. Če gre tam predvsem za reševanje – tako se je začelo in zadeva še vedno hrani na sebi sledi svojega rojstva – kapitalizma pred kriznostjo (pojav managerjev), ki se je začela v letih 1929–1932, pa gre tukaj šele za »uvajanje kapitalizma«. A pazimo, ne z uvajanjem kapitalistov (kot se to dozdeva v neoliberalni in naokonzervativni cameri obscuri), pač pa z uvajanjem managerjev!. Tam se – rečeno na ravni ideologije - gre »čez kapitalizem«, tukaj pa se vstopa »šele vanj«.
23 Prim. Kardelj (1955–1963).
24 Da je torej samo osrčje globalizacije opredeljivo kot samoglobalizacija v pomenu samoabsolutizacije le Ene, privatne lastnine, je nekaj, kar je tukaj postavljeno kot samoumevnost.
25 To je rezultat, s katerim se bo treba soočati tudi v prihodnje in ne le v sedanjosti, saj je to tisto, kar ljudje »vidijo« in kar so že sedaj zmožni »kritično misliti«, medtem pa za tisto, kar jim je še ne vidno (post-ideologija), veljajo drugačna merila.
26 Seveda je to tisto mesto, na katerem se seseda sama fiktivna »socialnost« post-socializma, torej tisto, kar le-ta ima pogostokrat napisano kar v Ustavnih listinah posameznih držav, a to bom pustil za neke bližnje čase, ki bodo eksplicitno in nedvomno odprli ravno točko legitimnosti in legalnosti post-socializmov kot takšnih in ki so nam bistveno bližje, kot se nam to utegne zazdeti v danem trenutku. Rezultati zadnjega (november 2007) referenduma o »lastninjenju Triglava« pričajo o tem, da so se, vsaj za silo, množice post-socialističnih podložnikov začasno zbrihtale. V tem oziru smo priča položaju, ko je prvo plast neoliberalizma in neokonzervativizma razkrinkana. Toda to je šele začetek Kalvarije! Sedaj, v naslednjem koraku, bodo morale tukajšnje množice vsaj še zapopasti pahorjevski socialni inženiring oz. to, da je Pahor s svojo množico sladko besednih nemišljenjskih družboslovcev pravzaprav tisti, ki je glavni nosilec janšizma na Slovenskem …
27 Prim. Pasti globalizacije. A propos »števila ljudi«: v razliki do post-kapitalizmov in post-socializmov, ki temeljijo na izključevanju in odvečnosti ljudi, so kapitalizmi in socializmi gradili na proizvajanju ljudi v čim večjem številu (objekti eksploatacije in dela). Govoriti o nataliteti in te dejstvenosti ne upoštevati – kar se praviloma počne pri današnjih lamentacijah o teh »problemih« – je tisti vrhunski simptom nemišljenja, ki ga lahko opazijo ne le kmetje, ribiči in avtomehaniki ter računalnikarji, pač pa celo vrhunsko izobraženi družboslovci.
28 Osnovni programski stavek neokonzervativne vladavine na Slovenskem, ki jo opredeljujem kot janšizem, je namreč natanko tole: procese lastninjenja je treba »izpeljati do konca«. Ta fundamentalnost par excellence je tista osnova, na kateri v zadnji instanci temeljijo vsi post-socializmi.
29 Ideologem »dodane vrednosti«, ki skuša predvsem paralizirati Marxovski naboj opredelitve »presežna vrednost« (in ki analitično pelje proti odtujitvi in eksploataciji), je možen kot učinkujoč v post-socializmih šele post-festum. Torej kot tisto, kar zafunkcionira šele, ko je proces razlaščanja (ki se »ideološko« imenuje »lastninjenje«) že (bil) opravljen in ne prej.
30 V tem oziru bi se morebiti celo dalo post-cinično in reduktivno argumentirati, da je post-socializem nadaljevanje socializma z drugimi, »kapitalističnimi« sredstvi.
31 Skorajda identično strukturacijo dehumanizacije bomo našli tudi pri vsakokratnem rasizmu, pa naj gre za tistega iz srede 19. stoletje, onega iz časa Hitlerja, ali pa za tega iz Ambrusa. Preden ljudi odstrelimo na dobesedni ravni (na ravni telesa in puščanja krvi), moramo »analogno« operacijo postoriti tudi na simbolni, ideološki ravni. To, kar postorimo s tem, da nekoga dehumaniziramo, ko rečemo (torej z ideološkim orodjem), da je Ne-človek (da je »Cigan«, »Črnuh«, »Južnjak«, »Slovan«, »komunist«, »Musliman« …), je treba le še ponoviti s tem ali onim dobesednim in ne več zgolj ideološkim orožjem. Denimo z nožem ali s pregovornim plemenitim puškomitraljezom nadvse plemenitega Jelinčiča.
32 Eden zadnjih, ki je govoril o »novem razredu«, je bil Milovan ?ilas in sicer v začetku šestdesetih dvajsetega stoletja.
33 Nekako podobno kot vrsta bojda samoumevno »spada pod rod«, tako tudi razred samoumevno bojda »sodi v družbo«. Pri tej nemišljenjski mehaniki se je treba zavedati, da je v veliki meri znano Aristotelovo razlikovanje med vrsto in rodom v moderni nadomestilo razlikovanje med razredom in družbo, ki pa temelji predvsem na (re)katoliziranem razmerju med delom ni celoto, a tega tukaj ne morem razvijati.
34 Pazimo, ta »največja posoda« (v kateri »da smo«) danes ni več nikakršna Družba (in ne družba družb) pač pa je to sedaj naravnost globalizacija (utekočinjeni proces samo-globaliziranja). Tu več ne gre za nobeno in nikakršno »skupnostnost« (kaj šele solidarnost), ki bi naj bil značilna za družbe in Družbo, pač pa gre za družbo ropanja na vsej črti, po vsej širini in po vsej globini. Spregledati nekaj tako fundamentalnega zavoljo nemišljenja in analogizacije v kategorijah razredov, ni samo nemišljenje, pač pa je naravnost nekaj vsaj kriminalnega, morebiti nekaj elementarno animalo/humanocidnega, če že ne gre za dejanje ničenja in izničenja Sveta par excellence.
35 Da ne bo dodatne pomote: opravilo radiranja politike na vsej črti, ni bilo delo nobene in nikakršne desnice, pač pa najprej liberalov (za časa Drnovška) in pa predvsem socialnih demokratov (za časa Pahorja). Edino, kar je še politično preostalega v tem okolju in za kar lahko rečem, da ohranja politiko in elemente demokratičnosti, so sindikati.
36 Ko se post-socialistični podložniki bodo nekoč prebudili iz medvedjega spanca, ki jim je bil post-ideološko induciran s post-socialističnimi rituali ter spregledajo, da je njihova »nova družba« izrazito družbo-tvorna in antipolitična, ne pa »državo-tvorna - kot so to oni pričakovali -, bo seveda za kaj drugega kot za jamranje ter za nove prekucnije in konflikte, bistveno prepozno.
37 Procese globalizacije je treba zmoči misliti kot radikalno utekočinjenje vsega, ki se tudi pred družbo ne zmore ustaviti. To, kar se samovzpostavlja skozi globalizacijo ni globalna družba, pač pa vedno novo in dodatno, presežno globaliziranje, torej procesualnost neskončnega utekočinjenja (ničenja) vsega, kar je.
38 Elita je slaba oznaka za to označevanje, ker predpostavlja obstoj vsaj neke relativno homogene, »spodaj« stoječe družbe. Podobno velja tudi za kasto (in vso zastarelo družboslovno analitično orodje), ki temelji na horizontalno in vertikalno obstoječih »drugih« skupnostih in tudi – vsaj na ravni zametkov – družb. Tukaj gre za nekaj, kar je rezultat in kar presega elementarne zmožnosti družboslovja, ki je z nastankom »utekočinjenja« (globalizacije kot ničenja) postala ne le neuporabna, pač pa eksplicitno reakcionarna in nemišljenjska tvorba, od katere se kaže dokončno posloviti.
39 Še enkrat opozarjam, da pri ekonomiji tukaj ne mislim »produkcijskega procesa proizvajanja stvari«, pač pa produkcijski proces ideologije, ki poteka skozi obnašanje in ne nastaja v nobeni »tovarni« produkcije presežne vrednosti«, kot se to še vedno napak domneva. Nekoliko karikirano rečeno, par excellence »prava« presežna vrednost je seveda ideologija in ne takšen ali drugačen »zaslužek« v pomenu »dodane vrednosti«, kot se temu reče danes. V tem oziru se ne ukvarjam z »dodanimi vrednostmi« (s tem se je ukvarjal Marx in iz tega je – v omenjeni obliki »presežne vrednosti« - izpeljeval »eksploatacijo«. S tem se ukvarjajo managerji in ekonomisti, s tem nam TV polni glave …). To, kar tukaj odpiram, je »presežna/absolutna v(r)ednost« ideologije, ki vse to šele omogoča in ki vsemu temu pred-hodi. Za Marxa je ideologija bila »ne-zgodovinska« reč, nekakšna posledica dogajanja »v bazi« ali osnovi, ki pa je – v končni instanci – nekaj »brez-temeljnega« ter vrhu vsega odtujenega in s čemer se ni preveč hotel obremenjevati, češ da obstaja še nekaj bolj »resničnega« od le-te resničnosti (to je bila »ekonomija« v pomenu načinov produkcije stvari). To, kar sam tukaj počnem je bistveno drugačno, če ne ravno obratno: hočem namreč pokazati, da je »presežna vrednost« – toda tokrat v pomenu ekonomije kot produkcije ideologije ali ideološke produkcijske ekonomije – tisto, kar radikalno pred-hodi vsem procesom »dodane« in »presežne vrednosti«. Ali drugače rečeno, z Marxovo pomočjo skušam obrniti njegov lasten argument v neko drugo in drugačno smer.
40 Najbolj izstopajoče levičarstvo te vrste je seveda tisto plemenito, torej Jelinčičevo. A daleč od tega na Slovenskem niso tudi številni (prevladujoči) levičarji nasploh. Primer Ambrusa je tukaj bil na sebi zgovoren.
41 Morda je iz te pozicije danes lažje razumeti, zakaj ženska, denimo »nima želje«. Pač za to, kar je »ne more imeti«, ali – kar je samo stavek »moške želje« (ali Želje) – je »ne sme imeti«!
42 To so kajpada že videni procesi, ki so poznani pri postopkih »naturalizacije«, »produkcije živali« in tudi »ženske«, predvsem pa infantilizaciji, ki je v osnovi Zahodne civilizacije nasploh. Mi lahko »hočemo imeti več« oni tega ne smejo, ker imajo na točki »smeti hoteti« apriorno prepoved. Nekaj, kar je enim zapovedano, drugim (infantilizirani, naturalizirani, ženske, tujci …) pa prepovedano, je tako v osnovi zadeve post-socialistične ideologije. V tem smislu je to še ideologija, medtem ko je post-kapitalizem to po svoje že zapustil in se že nahaja v novem, »objektivnem kraljestvu«, v kraljestvu »vednosti« in post-ideološkem položaju, ali v »knowledge society«, kjer so vsi knowledge workers, kot bi dejal Drucker. Kakršna koli podobnost med vsemi, ki so knowledge workers in pa Kardeljevsko predstavo o samoupravljanju, kjer so »vsi delavci – od snažilke do direktorja«, je seveda vse prej kot slučajna. Preprosto za to, ker gre za tisto, kar sem zgoraj imenovala delokracija.

izpis