Prevod: Anamarija Urbanija

Satiri, če je res dobra, se pod nobeno zastavo ne godi dobro. Satirike, če so zares dovolj dobri, uporabniki zastav ne morejo trpeti niti kot zaveznike. Med zastavonošo in satirikom vlada naravno sovraštvo, ki je globoko in večno, celo takrat, ko sta, če pogledamo površno, »na isti strani«.

Redkokdaj se je to tako jasno pokazalo kot med gonjo na [hrvaškega novinarja, op.ur.] Predraga Lucića, avtorja satirične pesmi Ići, mići, Ahmići. Štiri leta po nastanku pesmi se je z izbranimi izrazi zgražanja najprej odzval univerzitetni profesor (Ibrahim Kajan) na nacionalističnem portalu Bošnjaci.net; potem se je oglasil »16. april«, združenje državljanov, žrtev vojne 1992–95, iz Ahmićev, ki je sporočil, da »ne sprejemajo takšnega načina zasmehovanja zločincev iz lastnih vrst naroda, ki mu Lucić pripada, in se pri tem ne zmeni za čustva preživelih žrtev in družin, ki so trpele po nedolžnem«. Potem se je s sporočilom pojavil tudi nekakšen Inštitut za raziskovanje genocida iz Kanade, ki je poudaril, da »zločin ne sme biti predmet satire«, ker »satira žali boleča čustva žrtev in prič zločinov«, pa tudi to, da bo »vsak bošnjaški otrok vedel, kdo je njegov prijatelj, kdo pa sovražnik«, da bo torej »vsak bošnjaški otrok poznal resnico o zločinu v Ahmićih« ... Puščica je tako poletela, medijska mašinerija se je zganila in ploha besed proti satiriku se je razširila čez vse meje.

Vse skupaj je bilo podobno bizarni tragediji zmot, saj je vsebina Lucićeve pesmi popolnoma nedvoumna: pesnik na satiričen način obračunava z zločinci, pa tudi s tistimi, ki zločin zanikajo in poveličujejo, ne obračunava pa z žrtvami. Poleg tega je avtor med svojim dolgoletnim delom sto in stokrat potrdil svoja humanistična izhodišča in vztrajno zavzemanje za »resnico o zločinu«, za odkrito soočanje z vojnimi hudodelstvi, zato dvomov o njegovih namerah ni moglo biti. Kljub temu so Lucića v neusmiljenem javnem linču, ki je bil organiziran in izpeljan z izgovorom na moralno večvreden »glas žrtev«, zmerjali z ustašem, sovražnikom Bošnjakov in zagovornikom zločinov in zločincev. Zahtevali so, da se razglasi za nezaželeno osebo v Bosni in Hercegovini, ni manjkalo tudi fizičnih groženj, med njimi tudi takšnih, ki omenjajo besedo »klanje«.

Na drugi strani pa skoraj vsi, ki so se dvignili v obrambo Predraga Lucića, vztrajno trdijo, da so napadalci »neumni«. Po njihovem mnenju niso razumeli, kaj je pesnik hotel povedati, napačno so interpretirali smisel satire, zato jih je popadel takšen srd. Čeprav je lahko spoznanje, da so lahko tudi »žrtve« kreteni, resnično in boleče (»žrtve« so tukaj okrašene z narekovaji, ker gre praviloma za tiste, ki šele prevzemajo žrtvene maske, da bi z njimi lahko moralno izsiljevali), se bojim, da – v nasprotju s prepričanjem, razširjenim med dobro mislečimi – tokrat ne gre za to. To lahko trdim tudi zaradi svojih precejšnjih izkušenj s področja satire. Kaj, če satirične pesmi, ki zasmehuje zanikanje in poveličevanje zločina, niso prebrali bedaki? Kaj, če njene vsebine niso napačno tolmačili, a je kljub temu izzvala bes tistih, ki v javnih nastopih zastopajo »žrtve«?

Tu se je treba znebiti obzirnosti in brez zavor razkrinkati osnovno prevaro. Za gonjo proti Luciću namreč ne stoji govorica pravih žrtev – čeprav so lahko v gonjo tudi vključene –, temveč govorica industrije mučeništva, retorični arzenal razvejenega ideološkega obrata, ki se ukvarja s proizvodnjo mitološkega gradiva. Tisto, kar fantazijsko razpoloženi čuvaji kolektivnega spomina intuitivno razumejo, je, da je satira (če je res dobra) že po logiki zvrsti nasprotje mistifikacije in da jo lahko samo spodkopava, celo kadar izdaja krvnike in zagovornike zločina. Satira (če je zares dobra) vsebuje kislino, ki razjeda parahistorični patos in epsko modelirano izročilo. Fraza, s katero označujejo »prizadeta čustva žrtev«, je v tem primeru uporabljena kot idealni detonator za izbruh pravičniškega revolta. Ker so »čustva žrtev« donosno ideološko sredstvo, »satira žali« – kot nedvoumno trdijo skrbniki žrtev iz Kanade –, zato ker je ni mogoče uporabiti za potrebe ustvarjanja mitov; miti, zlasti tisti, ki se nanašajo na preteklost, pa so namenjeni snovanju želene prihodnosti: »Vsak bošnjaški otrok bo vedel, kdo je njegov prijatelj in kdo je sovražnik.«

S takšno strategijo industrija mučeništva na teh območjih že dolgo vrsto let prehranjuje lokalne nacionalizme in dosega povsem konkretne uspehe, od nedavnih množičnih mitingov na Hrvaškem, na katerih je množica zahtevala prepoved uradne uporabe cirilice v Vukovarju (saj če je ne bi prepovedali, bi bila »prizadeta čustva žrtev«), pa do tistega davnega kosovskega epa, ali uradne legende o 760.000 Srbih, ubitih v Jasenovcu (ker bi z zmanjšanjem števila ubitih na realno mero »prizadeli čustva žrtev«), s katero se je začela pripravljati vojna v nekdanji Jugoslaviji. Ker nacionalizem spodbuja trajno razdraženost, ne razvija nič drugega kot samo sposobnost naslade nad lastnim mučeništvom. Zato ostaja neodgovorjeno vprašanje, ali bodo resnice o vojnih zločinih bolj ogrozili tisti, ki jih zanikajo, ali tisti, ki so prevzeli poslanstvo varovanja spominov na nacionalne tragedije.

Hkrati ko v BiH traja gonja proti Predragu Luciću, se na Hrvaškem v zvezde kuje Dario Kordić, sicer junak Lucićeve pesmi, ki je bil v Haagu obsojen na četrt stoletja zapora (tudi) zaradi vojnega zločina v Ahmićih. Po pisanju zadrskega Hrvatskega tjednikav številki, ki je izšla konec aprila letos, je Kordić »hrvaški velikan in moralna vertikala prihajajočih generacij, kot na primer Fran Krsto Frankopan in številni drugi hrvaški velikani«, »najnedolžnejši haaški obsojenec«. »Sodili so mu na podlagi ponaredka«, ker je »bilo domače prebivalstvo v Ahmićih oboroženo«, tako da je »v Ahmićih šlo za spopad dveh vojska«, kar je imelo za posledico likvidacijo 116 civilistov, večinoma otrok, žensk in starcev. Kot je že v navadi, se na konstrukte Hrvatskega tjednika ni nihče odzval.

Na prizorišču se je zato prikazal čist obraz hrvaškega državljanskega nacionalizma in z značilno potuhnjenim manevrom uprizoril teatralno obrambo žrtev zločinov, da bi zaščitil njihove krvnike. Slobodan Prosperov Novak, nekdanji predsednik hrvaškega PEN-a, organizacije, ki bi se morala zavzemati za svobodo javnega izražanja, je presodil, da mora Lucić zaradi svoje satire »nositi posledice«. Pri tem se je skliceval na dogme politične korektnosti in jekleni etični kanon, po katerem satira ne sme posegati na prepovedano ozemlje. Pod a): »Nobenega norčevanja iz Ahmićev!« Pod b): »Žrtve imajo vedno prav!«

Črta zgodovinskega razvoja te viktimofilije je zelo zanimiva. Na primer: štiri dni po pokolu v Ahmićih, aprila 1993, je Slobodan P. Novak organiziral kongres PEN-a v Dubrovniku, tam pa je bil pokrovitelj in glavna zvezda Franjo Tuđman, pravi idejni pobudnik zločina v Ahmićih, ki mu je predsednik hrvaškega PEN-a takrat poljubil roko. Ko je Slobodan P. Novak vodil hrvaški PEN, je celo pisaril protestna pisma proti temu, da se član PEN-a Franjo Tuđman, hkrati tudi predsednik Republike Hrvaške, a hkrati tudi pobudnik zločina v Ahmićih, izpostavlja satiričnemu trpinčenju v nekdanjem Feral Tribunu! Zdaj se Novak, kot domnevni zaščitnik »čustev žrtev«, poln skrbi za natančno očiščeno hrvaško nacionalno bajko, pravzaprav zavzema za neomadeževanost tistih, ki so žrtve povzročili, zločin osmislili in ga storili. Zanj je, kot se je sam izrazil, Dario Kordić »nepomembna figura«, s katero se »ni treba ukvarjati«, ker »imamo pomembnejše težave«.

Očitno humanistično usmerjena satira (če je zares dobra) do nevzdržnosti razdraži tako tiste, ki zločin zanikajo, kot tiste, ki ga mitologizirajo. Pri tem zanikovalci in mistifikatorji, formalno »sprte strani«, sploh niso v sporu. Drug drugega oskrbujejo z alibiji po starem pravilu, da se nasprotujoči si propagandi med seboj krepita, in se pri tem gledajo preko puškine cevi. Težava s satiro (če je res dobra) je, da ne more biti del propagande. Predrag Lucić je kriv, ker se pod zastavami ne zna dostojno vesti.