Novinar Gorazd Suhadolnik mi je pred dolgimi leti, ko je ob poznih nočnih urah vodil dolge, a izjemno aktualne in poglobljene politične oddaje na Radiu Študent, dejal, da ga velikokrat, ko sedi za mikrofonom in se trudi speljati oddajo do konca, preganja občutek, da ga sploh nihče ne posluša in da je njegovo govorjenje brez vsakega smisla. Seveda se mi je zdel njegov strah popolnoma neutemeljen, bila so namreč osemdeseta leta, ko so se pri nas dogajale velike spremembe, njegove oddaje pa so govorile o stvareh, o katerih so drugi raje molčali. Vseeno sem ga razumela. Koliko krat se namreč sama sprašujem, ko poskušam izpolniti urednikovo naročilo in napisati, recimo, 15.000 znakov (to je bilo približno 3000 besed) dolgo reportažo, če se sploh še komu ljubi prebirati dolge članke. (Čeprav sem uredniku ponavadi hvaležna za prostor, ki mi ga daje na razpolago, ampak to je druga zgodba.) In prav dolgim novinarskim zgodbam v revijalnem tisku so v zimski številki CJR posvetili nosilno temo. Michael Scherer, pomočnik urednika pri CJR, sicer dvomi, da imajo prav številni strokovnjaki, ki trdijo, da bralci izgubljajo potrpljenje nad dolgimi revijalnimi zgodbami. Ni pa prepričan, da je revijalna zgodba ‘zdrava’. »Sploh ni!« celo trdi. Zato so se v uredništvu odločili »raziskati bolezen in zvariti zdravilo«.

»Ljudje, ki odprejo revijo in jo začnejo brati na prvi strani, so postali vse bolj in bolj redka demografska skupina,« trdi David Cross v The New York Timesu. Podobnega mnenja je tudi Ed Needham, urednik Rolling Stonesa, revije, ki je bila marsikateremu novinarju in tudi uredniku vzor prav zaradi dolgih prispevkov, zdaj pa so ti v njihovi reviji le še preteklost. Še več, celo zelo odkritosrčno priznava, da se sam sploh ne muči s tem, da bi se lotil prebiranja revijalnih zgodb: »Danes ljudje enostavno nimajo dovolj časa za branje,« je zatrdil v USA Today. »V obdobju, ko je Rolling Stones objavljal te 7000 besed dolge novinarske zgodbe, ni bilo CNN-a in interneta. Danes, ko nenehno potujemo okrog Zemlje, ne potrebujemo dolgih novinarskih zgodb, da bi nas spravile v pogon.« Še marsikdo je pripravljen priseči, da bodo novinarske zgodbe počasi zamenjale kratke novice in da se bo pisana beseda podredila podobi. »To se že dogaja in tega se ne da ustaviti,« priznava Michael Scherer. Še dobro, da obstajajo tudi uredniki in novinarji, kot je recimo Hal Espen, urednik Outsida, ki je pripravljen plačati pivo vsakemu, ki mu bo dokazal, da bodo drobni grižljaji zamenjali dolge novinarske zgodbe.

Čeprav se je v zadnjih tridesetih letih vizualna podoba v revijalni industriji popolnoma spremenila, saj je večina revij bolj podobna filmskim plakatom kot knjigam, je odstotek mlajših bralcev, ki berejo priznane revije, vsako leto manjši. Med letom 1986 in letom 2002 je število ljudi mlajših od petintrideset let, ki berejo revije, kot so Time, Newsweek, The Atlantic Monthly, The New Yorker padlo iz 44 na 28 odstotkov. Poleg tega mlajši bralci vse manj berejo doma. Število ljudi, ki prebira tednike nekje drugje, se je iz 61 dvignilo na 70 odstotkov. Mlajši bralci tudi vse manj časa posvetijo posamezni številki. To se še posebno pozna pri The Atlantic Monthlyju in The New Yorkerju.

Leta 1990 so bralci – stari 18 do 24 let – porabili za vsako številko 43 minut, zdaj pa le še 29 minut. Priročen izgovor, ki ga vsi radi uporabljajo, je ta, da imajo ljudje danes enostavno manj prostega časa. Ko pa so raziskovalci univerze v Marylandu prosili anketirance, naj vodijo dnevnike o svojem prostem času (to je času, ko niso v službi in ne skrbijo za dom), se je pokazalo, da imajo v povprečju ljudje več prostega časa kot včasih: leta 1965 so imeli 36 ur na teden, leta 1995 kar 44 ur. Prav tako ni trdnih dokazov, da bi z gledanjem televizije zapolnili čas, ki so ga včasih porabili za branje revij. Raziskava marylandske univerze kaže, da je v teh tridesetih letih drastično padlo branje časopisov, medtem ko ljudje vse več berejo revije in knjige, pri tem pa je zanimivo, da mladi preberejo toliko knjig in revij na leto kot stari Američani.

Kje so torej vzroki, da ljudje bolj množično ne prebirajo dolgih novinarskih zgodb? Eden izmed razlogov je lahko ta, ugotavlja vodilni svetovalec za širjenje revijalnega tiska Dan Capell, da je ponudba enolična, pa čeprav je v zadnjih desetih letih število revij naraslo za 40 odstotkov. Konec 90. let so uredništva pridobila z ugodnimi naročninami številne bralce, ki jih njihove revije sploh ne zanimajo. Tako so bili uredniki priseljeni spremeniti podobo revij in jo prilagoditi neopredeljenemu bralcu. Kolumnist pri New Yorku Michael Wolff je prepričan, da večina bralcev zgolj preleti časopis, ker jih vsebina enostavno ne zanima.

Izjemna izbira zelo narašča tudi v drugih medijih, še vedno pa bralcu, gledalcu in poslušalcu ostaja le 24 ur na dan. Neka raziskava sicer pravi, da so ljudje odgovorili na naraščajočo izbiro s tem, da so času, ki ga porabijo za spremljanje medijev, v obdobju od leta 1996 do 2002 dodali še 45 minut. Vseeno pa se morajo uredništva zaradi skoraj neskončnega števila revij še bolj potruditi za svoje bralce.

Urednik Playboya James Kaminsky je prepričan, da morajo dolge novinarske zgodbe še vedno imeti svoje mesto v reviji, da pa jih je potrebno drugače »zapakirati«. Ko je bil še pri Maximu, je objavljal reportaže z zahtevno vsebino, kot je nesreča ruske podmornice Kursk, dolge tudi 4000 do 5000 besed, vendar jih je opremil z grafikoni, fotografijami, dodatnimi okvirji … Maxim še vedno uspešno objavlja dolge novinarske zgodbe in zaradi tega ne izgublja bralcev.

Michael Scherer je prepričan, da je Maxim dober primer za potrditev, da imajo dolge zgodbe še vedno pomembno vlogo v revijalnem tisku in da jo bodo imele tudi v prihodnosti. Prepričljiv argument se mu zdi pogled v preteklost. Radio ni izbrisal tiskanih medijev, televizija ni utišala radia, videokasete niso potisnile kina v pozabo … David Remnick, urednik The New Yorkerja, zahtevne revije, kjer se jim je pred kratkim celo povišala naklada, je prepričan, da je še vedno dovolj bralcev (in da jih bo tudi v prihodnosti), ki jih privlačijo dobra, dolga novinarska dela.

Predavatelj revijalnega novinarstva na Columbii Michael Shapiro pravi, da že leta posluša pripombe o dolgočasnosti revij. Zato ljudje, ko si zvečer zaželijo zgodb, raje sežejo po knjigi. Lansko poletje je preživel ob prebiranju najrazličnejših ameriški revij: The Source, Atlanta, Glamour, The American Scholar, Fortune, Orlando, Sports Illustrated, Mother Jones, Men’s Journal … Prebiral je samo novinarske zgodbe. »In te so v vsaki reviji,« je ugotovil. Našel je čudovite pripovedi, številne so bile tako nezanimive, da se jih sploh ni lotil, veliko pa je bilo zelo solidnih. »Vendar je bila pri teh izkušnja podobna srečanju z izjemno atraktivno osebo, katere podobe pa si pozneje ne moreš in ne moreš priklicati pred oči.«

Ker je, kot sam pravi, preveč let preživel kot pisec dolgih revijalnih zgodb, je prepoznal izdajalska znamenja, ki kažejo na to, da novinarji ne pišejo samozavestno, temveč pod pritiskom. Ni jih strah tega, da bi okolje razglasilo članek za polomijo, temveč se bojijo, da članek ne bo objavljen, torej da ne bodo prejeli plačila. Ko je Shapiro začel kariero pri Times Magazinu pred 20 leti, se je naučil, da pravila vladajo. Zgodba se je morala začeti z anekdoto, potem se je preselila na prizorišče, se nekoliko od njega odmaknila, se spet vrnila, poleg tega pa je še vsebovala citat harvardskega sociologa.

Shapiro priznava, da so se revije v tem času spremenile, vendar pa se novinarji prav pri zgodbah, ki so doživele pravo revolucijo leta 1973 z dolgim esejem o novem novinarstvu Toma Wolfa, upirajo vsakim spremembam. Oblika je postala opora in najbolj varna pot, da novinar pripelje članek do konca. S tem odpadejo tavanja po temi, neprespane noči, ponovno in ponovno prebiranje svojih beležk, buljenje v zid, buljenje v ekran, je prepričan Shapiro. Seveda pa se tako novinarju izmakne tudi možnost, da bi zgodbo pripeljal do točke, kjer bi se lahko lotil raziskovanja nečesa večjega.

Strah poznajo tudi uredniki ne le novinarji. Uredniki se ubadajo s pričakovanji nadrejenih in hkrati ugibajo, kaj od revijo pričakujejo bralci. Osredotočijo se na največjo ciljno skupino kupcev, poskušajo slediti Zeitgeistu, poskušajo slediti trendom, poskušajo … Niso več prepričani v sebe in se naslonijo na obliko. Novinarji slutijo, kaj uredniki hočejo od njih in izgubljajo energijo na veščinah, tehniki. Igrajo se z besedami, slovnico ... Pišejo v prvi osebi, uporabljajo veliko nespodobnih besed. Če jim urednik zavre tekst, se še vedno lahko poigrajo z začetkom, dodajo prizor, raztegnejo dialog. Pri tem pa vsi ves čas čutijo, da nekaj manjka.

Shapiro je prepričan, da oblika ni bistvena. Pomembne so ideja, vprašanje, stvari, ki jih mora novinar vedeti. Če se novinar preveč oklepa pravil, ga lahko zapeljejo v smer, iz katere ne najde več izhoda. Prvi korak, ki se mu je zdel tako zanesljiv, se pokaže za slabega. Ampak s tem, ko se boji prestopiti znan okvir, zunaj katerega se bo mogoče zgodba razvila, kjer bo mogoče našel odgovor na težko vprašanje ali pa odkril nekaj razsvetljujočega, mogoče pa tudi ne, prikrajša bralca in tudi sebe za vznemirjenje.

V tej številki CJR več avtorjev omenja izjemno uspešno novinarsko zgodbo novinarja Williama Langewiescha American Ground: Unbuilding the Worl Trade Center, ki ga je v nadaljevanjih objavila bostonska revija The Atlantic Monthly kot potrdilo, da zgodbe še niso izumrle. Prodaja te številke je namreč izjemno narasla, The Washington Post je celo zapisal, da je prispevek »za ljudi, ki radi berejo«.

Langewiesche je hodil na pogorišče newyorških dvojčkov pet mesecev skoraj vsak dan in tam velikokrat prebil tudi po 16 ur skupaj. Potem se je za tedne zakopal v svoje zapiske in oblikoval strukturo članka na velikanskem zavijalnem papirju, ki je bil edini dovolj velik za podrobno shemo. Njegov članek seveda ni doživel uspeha le zaradi časa, ki mu ga je uredništvo dalo na razpolago za raziskovanje, končno je Langewiesche izjemen novinar, je pa težko ostati ravnodušen ob njegovih delovnih razmerah in mu ne zavidati.

Žal tudi pri nas novinarju največkrat ne preostane drugega, kot da se bežno seznani z zgodbo in jo čim hitreje spravi na papir, večino omejenega časa pa posveti poigravanju z besedami. Marsikatere zanimive zgodbe tako ostanejo neobdelane, pa čeprav bi lahko (pravzaprav bi moral) iz nje izvlekli precej več. Pri nas tega časa novinarji enostavno nimajo, če hočejo, kot pravi Shapiro, plačati račune. In če želimo novinarsko zgodbo dobro napisati, potrebujemo res veliko časa.

Očitno pa so tudi na drugi strani Atlantika redki novinarji, ki lahko porabijo veliko časa za spremljanje dogajanja, poigravanj z idejami, pripravo zapiskov in končno tudi za premišljevanje in seveda pisanje. Shapiro pravi: »Šest tisoč besed dolga novinarska zgodba je trgovsko blago, ki se prodaja z izgubo v propagandne namene. Lahko ste plačani dva dolarja na besedo, vendar ne morete zaračunati tako kot vodovodar ali advokat svoje delo na uro. Kar pomeni, da ste premalo plačani.« Novinarji, ki se lotevajo dolgih zgodb, to vedo, zato marsikateri poskušajo reševati svoje finančno stanje tako, da lovijo ravnotežje med delom, ki nosi denar za plačevanje računov (v ZDA, recimo, pišejo o slavnih osebah, nekateri se preselijo v Hollywood, drugi učijo, pri nas pa kaj drugega …), in med delom, ki ugaja duši. A uredniki oziroma lastniki medijskih hiš to z veseljem izkoriščajo.

Vojni poročevalec The Washington Posta v pokoju Jonathan Randal je zavrnil prošnjo sodišča za vojne zločine, storjene na področju nekdanje Jugoslavije, da bi pričal v sojenju proti Radoslavu Brdjaninu, nekdanjem bosansko srbskemu premieru. Njegova kolegica, BBC-jeva vojna dopisnica Jackie Rowland, pa se je odzvala na povabilo za pričanje v sojenju Slobodanu Miloševiču. Odgovora obeh novinarjev sta sprožila razpravo, ali naj vojni dopisniki nastopajo v sojenjih kot sodne priče, piše novinarka Anne-Sophie Lechavallier.

Leta 1993 je Randal intervjuval Radoslava Brdjanina v Banja Luki. V intervjuju je Brdjanin dejal, da bi morali izvesti miroljuben »eksodus« Nesrbov in ustvariti »etnično čisto ozemlje«. Lokalni novinar je njegove izjave prevedel in v svojem časopisu tudi napisal članek o tem. Te izjave so iz objavljenega članka, zanimivo, izginile. Randal je zavrnil pričanje proti Brdjaninu (obtožen je bil vojnih zločinov med leti 1992 do 1995) z utemeljitvijo, da bi bilo ogrožena varnost vojnih dopisnikov in njihovih virov, če bi se uveljavila praksa pričanja dopisnikov v sojenjih vojnim zločincem. Sodišče je izdalo odločbo, v kateri je zapisalo, da noben novinar ne more reči, da ga potem, ko je bila neka zadeva že objavljena, nihče več o njegovem poročanju nima pravice spraševati. Najnižja kazen sodišča za zavrnitev pričanja je bila do sedem let zapora ali 100.000 dolarjev denarne kazni. Randal se je pritožil. Na srečo si je oktobra lani Brdjaninov odvetnik John Ackerman premislil in Randala ni poklical kot priče. Randala so podprli tudi drugi mediji in organizacije za svobodo tiska, ki so kljub zaključku njegovega primera veliko pisali o tej temi in utemeljevali, da je treba izdelati precedens, ki bi ščitil vojne poročevalce v podobnih primerih.

Randalov primer pa se je popolnoma razlikoval od odločitve britanske novinarke Jackie Rowland, da nastopi kot priča v sojenju proti Slobodanu Miloševiæu. Novinarka BBC je sodišču povedala o dveh obiskih zapora Dubrava maja leta 1999 (severozahodni del Kosova), kjer je bilo v celici med 20 do 25 trupel. Po srbskih izjavah naj bi bile to žrtve napadov Nata, vendar so bila trupla nedotaknjena. Novinarka je pojasnila, da je bila njena odločitev za pričanje vprašanje njene vesti. Pri tem ni edina, ki se je strinjala, da priča v sodnem procesu. Precej evropskih poročevalcev in snemalcev dokumentarnih filmov se je že prej odločalo za pričanja v procesih pred sodiščem. Tudi Ed Vulliamy, novinar Observerja, ki je pričal v primeru Kovačeviæ. Tako Vulliamy kot Randalowa sta bila mnenja, da novinarji niso v večji nevarnosti, če se odločijo za pričanje na sodišču, saj je življenje novinarja tako ali tako vedno v nevarnosti. Po njunem mnenju je dober poročevalec vedno v življenjski nevarnosti, pa naj priča ali ne.

Ti primeri so pritegnili pozornost novinarjev, saj bodo rezultati prinesli precedens za vojne poročevalce in sodišča za vojne zločine. Lahko bodo vplivali tudi na obnašanje in pravila stalnega sodišča za vojne zločine, katerega statut (sprejet v Rimu) je začel veljati julija lani in se bo v praksi začel delovati v še prvi polovici letošnjega leta.

Internet ni več le vir informacij, temveč tudi neprecenljiv medij za komunikacijo med novinarji kolegi po celem svetu. Taka komunikacija je pogosto izjemno uporabna, ko je treba razumeti, kako deluje sistem v posamezni državi in kdo je prava oseba za intervju, ko novinar potrebuje ilustracijo za zgodbo s podatki, ki ima tudi človeško plat.

Profesionalne organizacije kot je ameriška Investigative Reporters and Editors http://www.ire.org in njena podružnica v Mehiki http://www.investigacion.org.mx in Filipinih http://www.pcij.org, povezuje člane preko seznamov in regionalnih in globalnih konferenc. European Journalism Centre http://www.ejc.nl v Evropi novinarjem nudi podporo in trening v panevropskih temah, kot so migracije in integracijski procesi.

Organizacija, ki je odvisna od komunikacije preko spleta, International Consortium of Investigative Journalists (ICIJ) http://www.icij.org, lahko z globalno mrežo poročevalcev izvaja razširjene novinarske preiskave. »Brez interneta si lahko preiskovanje zgodb na terenu privoščijo le novinarji z globokim žepom iz velikih medijskih korporacij,« je prepričan direktor ICIJ Maud Beelman. »Razširitev interneta, naraščajoče število primarnih raziskav, baz podatkov, sekundarnih poročil, elektronskih sporočil, seznamov, časopisov in korporativnih spletnih strani je demokratiziralo proces poročanja in odprlo svet vsakemu z računalnikom in domišljijo,« meni. Kljub temu veliko novinarjev potrebuje kompas v morju informacij. Povsem lahko se je namreč izgubiti v brezmejnem številu informacij v omrežju, kolegi preko elektronske pošte pa te lahko usmerjajo k pravim virom informacij na medmrežju. National Institute for Computer-Assisted Reporting http://www.nicar.org, skupni program IRE in Missourijske šole novinarstva, in njena danska podružnica, DICAR http://www.dicar.dk, izobražujeta novinarje, kako dobiti surove podatkov in kako jih interpretirati.

Poglejmo le nekaj vrst uporabnih podatkov, ki jih ponujajo nekatere institucije preko interneta in jih razkriva avtorica članka Gina Bramucci (tudi študentka Missourijske šole novinarstva).

Ena najboljših strani, kjer je mogoče najti razkrite dokumente, je National Security Archives (NSA) http://www.gwu.edu/~nsarchiv/, ki je nastala na podlagi ameriškega Freedom of Information Act. Knjižnica vsebuje več kot 20.000 posnetkov na temo mednarodnih odnosov, ponuja možnost dostopa do digitalnega arhiva z več kakor 40.000 dokumenti o ameriški zunanji in obrambni politiki. V NSA je zbranih več kot dva milijona strani različnih dokumentov. Druga taka je Paperless Archives http://www.paperlessarchives.com, ki ponuja zbirko razkritih dokumentov, fotografij, avdio in video posnetkov, za katere morate plačati naročnino. Dokumente so se odločile odpreti tudi številne mednarodne organizacije, kot so Združeni narodi (UN) in Mednarodna zdravstvena organizacija (WHO), ki imata na spletu shranjene baze podatkov.

Bogati statistični podatki so zdaj dosegljivi tudi prek UN Department of Economic and Social Affairs http://www.unstats.un.org/unsd/databases.htm in Mednarodne organizacije dela (International Labor Organization;http://www.ilo.org. Mednarodni podatki o prebivalstvu so dosegljivi tudi na US Census Bureau http://www.census.gov/ipc/www/idbnew.html in Council for European Social Science Data Archives http://www.nsd.uib.no/cessda>, kjer lahko najdete različne statistične podatke za ZDA in Evropo. Dobra je tudi stran Evropske unije http://www.europa.eu.int/comm/eurostat, ki pokriva tudi statistiko držav kandidatke za vstop v EU (populacija, socialne razmere, kmetijstvo …). Nekaj podatkov je dosegljivih zgolj naročnikom.

Dobre podatke je moč najti tudi na strani Svetovne banke, ki ima lastno velikansko zbirko podatkov na svoji strani http://www.worldbank.org/data.

Čisti statistični podatki o trgovini so dosegljivi na strani Mednarodne trgovinske organizacije (WTO), http://www.wto.org/english/rese/statis_e/statis_e.htm. Ameriške trgovinske in ekonomske sankcije do tujih držav so dosegljive na strani US Department of Treasury’s Office of Foreign Assets http://www.treas.gov/offices/enforcement/ofac.

Tudi kenijski svobodni novinarji se otepajo s popolnoma istimi nadlogami kot njihovi kolegi povsod po svetu, le da kenijski napolnijo 70 odstotkov časopisnih strani, medtem ko polno zaposleni novinarji »pridelajo« le 25 odstotkov vsebine. 73 odstotkov svobodnih novinarjev zasluži med 52 in 64 dolarji na mesec, 13,6 odstotka pa med 124 in 192 dolarjev. 92,7 odstotka svobodnih novinarjev ni članov združenja. Uredniku katerega koli medija v Keniji se lahko zgodi, da ga bo freelancer v zadnjem hipu pustil na cedilu, če mu medijska hiša ne bo plačala honorarja, in to je splošni problem, piše kenijski svobodni novinar David Karanja. Svobodni novinarji se pritožujejo nad slabimi honorarji glede na neugodne delovne pogoje. In to ne glede na to, da so mediji povsem odvisni od njihovih člankov. Novinarji se srečujejo tudi z drugimi problemi, kot sta denimo pomanjkanje neodvisnosti in varnosti na delovnem mestu. Ker zaslužijo zelo malo, začasna narava njihovega dela kaj hitro pripelje do nižje kakovosti članka v zameno za kakšen centimeter več, Karanja povzema poročilo institucije African Women and Child Feature Service. Veliko novinarjev podkupijo »newsmakerji«, da pišejo o njih pozitivno, včasih uredniki to odkrijejo in zgodbo preverijo, največkrat pa časovni pritisk tega preprosto ne omogoča. Freelancerji večkrat uporabljajo tudi senzacionalistični način pisanja, da bi si zagotovili objavo v časopisu.

Predvsem so zapostavljeni novinarji na podeželju. Kenijski mediji so nagnjeni predvsem k objavljanju velikih političnih zgodb, zato lahko novinar na podeželju namenoma prezre tudi kakšno zelo pomembno zgodbo. Novinarji na podeželju največkrat čutijo veliko pomanjkanje pri komunikacijski infrastrukturi. Zato jim ne preostane drugega, kot da se obrnejo na lokalne »newsmakerje«, ki imajo denar, pri tem pa o njih ne morejo pisati kritično.

ZDA se vračajo v Unesco (United Nations Educational, Scientific and Cultural Organization). Septembra lani je ameriški predsednik George W. Bush dejal, da se je organizacija reformirala in da bo Amerika v polno vključena v poslanstvo pospeševanja človekovih pravic, tolerance in učenja. Novica o vrnitvi ZDA je prišla po skoraj osemnajstih letih, ko se je decembra 1984 ta odločila, da se umakne. Leto za tem ji je sledila Velika Britanija. Organizacija je v tem času šla skozi vsebinske in strukturne reforme, ZDA pa je bila vseskozi opazovalka. Avtor članka Henrikas Yushkiavitshus, sicer svetovalec direktorja za komunikacije, informacije in administracijo pri Unescu, priznava, da so Ameriko k vrnitvi spodbudili dogodki 11. septembra, ki so stanje demokratične svobode spremenili na najslabše. V mirnem okolju je lahko skrbeti za svobodo informacij in demokracijo, veliko teže pa je to početi, če je svet soočen z eksplozijami in izgubo človeških življenj, piše. Članstvo ZDA pa ne pomeni le finančne podpore, temveč tudi podporo ameriških intelektualcev. Kakor koli, najvišji v Unescu mislijo, da bodo »sveže oko« in ameriške izkušnje iz 18-letnega opazovanja odslej Unescu v veliko pomoč.

Izšlo je letno poročilo Pritožne komisije za tisk, ki se ukvarja s pritožbami javnosti glede kršitev etičnega kodeksa za tiskane medije v Veliki Britaniji.

Komisija je v letu 2002 prejela 2630 pritožb na delovanje tiskanih medijev – znatno več kot v preteklih letih, z izjemo leta 2001, ko je bilo število vloženih pritožb rekordno. Očitno je z delom komisije seznanjenih vse več »navadnih« ljudi, saj so prav slednji vložili največji delež pritožb – 91%. Pritožbe so vlagali predvsem posamezniki, ki so se za kratek čas znašli pod medijskimi žarometi in ki tega sicer niso bili vajeni.

51% vlagateljev se je pritožilo zoper delo dnevnega časopisja. Dobra tretjina pritožb je bila vloženih zoper regionalne in lokalne časopise v Angliji in Walesu (28%) ter na Škotskem (7%). 5% pritožb je zadevalo revijalni tisk, preostanek pa glasila, ki izhajajo na Severnem Irskem, ter tiskovne agencije po vsem Združenem kraljestvu.

56% pritožb je bilo vloženih zaradi netočnega poročanja. Zanimivo je, da v zadnjih letih delež takih pritožb vztrajno upada (leta 1997 je znašal 70%), kar morda pomeni, da so uredništva pozornejša do določil kodeksa in da sama razrešijo marsikateri nesporazum, še preden bi se pritožniki morali zateči po pomoč h komisiji.

Približno četrtina tožb se tiče vdorov v zasebnost. V okviru slednjih je zaslediti vedno več primerov motenja žalovanja.

Zaradi globalne politične situacije in vedno obširnejšega poročanja o azilantih in beguncih, je komisija spet prejela precejšnje število pritožb zoper diskriminacijsko poročanje.

Približno tretjina pritožb ni sovpadala s pristojnostmi komisije (pravne zadeve, vprašanja okusa in spodobnosti, pritožbe nevpletenih oseb in zapoznele pritožbe). Tudi v primerih, ko komisija ni mogla ukrepati, je na probleme opozorila ustrezne časopise.

Komisija je podala polno razsodbo v 36 primerih – 17 pritožb je podprla, 19 pa jih je zavrnila. Ostale primere je neposredno razrešila, ali pa se jih ni lotila, ker je glasilo, zoper katero je bila vložena pritožba, podalo obrazložitev oz. je sama komisija raztolmačila določila kodeksa ali svoje razsojevalne postopke.