Police z akademsko literaturo, ki obravnava medije in medijske sisteme v post­socialističnih državah srednje in vzhodne Evrope, so polne knjig, zbornikov in tematskih izdaj znanstvenih revij s prispevki uveljavljenih in manj uveljavljenih avtorjev. Toda med to literaturo je malo relevantnih del, ki ne bi vključevala študij in analiz Karola Jakubowicza. Gre pogosto predvsem za komparativne in pregledne študije, ki temeljijo na vpogledu v številne vire, odsevajo avtorjevo široko poznavanje medijske teorije,  medijskih politik in praks, političnih sistemov in razmer.

Čeprav je še posebej v današnjih lokalnih in globalnih medijskih razmerah težko najti dobre razlage, zakaj so mediji takšni, kakršni so, še manj pa, kako jih spremeniti, da bi se približali normativnem idealu, se najdejo avtorji, ki z vso intelektualno, politično in človeško odgovornostjo in vztrajnostjo delajo na tem, da bi prispevali k obojemu. Načrtno in sistematično delajo na obojemu – razlaganju in spreminjanju. Redki so, med njimi pa posebno mesto – tudi zaradi ali navkljub umeščenosti v vzhodno Evropo in njeni domnevni perifernosti na zemljevidu  medijskih študij in medijskih dogajanj – zaseda ravno Jakubowicz.

Življenjska pot Karola Jakubowicza  se je konec aprila zaključila in povzročila nenadomestljivo izgubo skupnosti zagovornikov odgovornosti medijev do javnosti in iskanja okvirov  za takšno delovanje v sferi regulacije, samoregulacije, javnega in političnega dialoga.

Njegova angažiranost na globalni ravni v okviru Unesca, na evropski ravni še posebej v okviru Sveta Evrope, kjer je utemeljil in zagovarjal nekatere ključne evropske standarde za zaščito javnega medijskega servisa, njegovi nesebični angažmaji v prizadevanjih proti in boju z nedemokratičnimi prijemi in poskusi regulacije medijev v številnih državah, so dokaz, da je možno in nujno potrebno vztrajati v prizadevanjih za demokratično vlogo medijev. Tudi takrat, ko je zaradi svojih načelnih stališč bil v državah, kjer je prihajal zagovarjati svobodo medijev in se boriti proti poskusom omejevanja medijske in novinarske avtonomije, izpostavljen neprimernim kritikam in osebnim diskreditacijam, je potrpežljivo vztrajal na tistem, kar je prav.

Karola je odlikovala še posebna lastnost. Bil je velik človek in zanesljiv sogovornik v številnih razpravah o  medijih. Poleg intelektualne razgledanosti in pronicljivih ocen trenutnih razmer na medijskem področju je bil  tudi pravi tovariš, pripravljen pomagati posameznikom in organizacijam civilne družbe v njihovih prizadevanjih pri spreminjanju razmer v državah, v katerih delujejo.

Kadarkoli smo potrebovali njegovo pomoč ali enostavno nasvet, kako naprej, je bil pripravljen pomagati. Čeprav že hudo bolan, je za OVSE  napisal najbolj temeljito oceno sporne madžarske medijske zakonodaje, na katero se sklicujejo evropske institucije in zagovorniki svobode medijev na Madžarskem.

Današnji čas, v katerem so mediji in novinarji izpostavljeni številnim pritiskom, v katerem državljani izgubljajo zaupanje ne samo v politiko in vladajoče elite, temveč tudi v prevladujoče načine regulacije medijskega sektorja dokazuje to, kar je Karol vseskozi trdil in delal. Da je potrebno braniti temeljne vrednote, da je potrebno vztrajati na tistemu, kar bi moralo biti in ne tistemu, kar je lahko. Da je to, kar se danes zdi nedosegljivi ideal in utopija, nekaj, kar je uresničljivo in čemu moramo težiti. Da se je za medijske svobode potrebno boriti in jih izboriti. In da nikoli ne smemo pozabiti, zakaj so neodvisni in svobodni mediji za nas državljane pomembni. Če se tega zavedamo, potem imamo pred sabo cilj, za katerega se je vredno zavzemati in zaradi katerega je lažje prenašati začasno izgubljene bitke in izgubo tovariša.

Ljubljana, 9. maj 2013

Brankica Petković in Sandra Bašić Hrvatin