»Ne vem, kteri modrijan je rekel, da je časnikarstvo šesta velika moč na zemlji; če se ni norca delal s časnikarja, pa ni bil pri pravi pameti. /…/ Veliko dela – malo zaslužka, veliko zamer – malo časti, veliko odgovornosti – nič gotovega, in če danes odloži svoje pero, se jutri že morda zanj nikjer kosilo ne bo kuhalo.«

Jakob Alešovec, Ljubljanske slike, 1879

Včasih zveni preteklost kot sedanjost ali celo prihodnost. Zgodovinarji v preteklosti pogosto opazimo stvari, ki so spominjajo na sedanjost. Vendar – so te podobnosti upravičene ali pa so zgolj posledica naših predstav? Preprostega odgovora ni. Če primerjamo sedanjost in preteklost, moramo biti previdni. Minulega časa ne moremo povsem razumeti, kot ne moremo povsem razumeti našega časa, pa v njem živimo.

Večina knjige, ki je pred vami, je nastajala med leti 2007 in 2010. Avtorja sva knjigo pisala tako, da nisva vedela, da jo piševa. Mislila sva, da piševa eseje o zgodovini slovenske javnosti za revijo Medijska preža. Ko naju je urednica Brankica Petković opomnila, da sva ves ta čas nevede pisala knjigo, sva se odločila, da jo s pomočjo požrtvovalne urednice, Mirovnega inštituta in Javne agencije za knjigo tudi utelesiva. Vsem, ki so to omogočili, se iskreno zahvaljujeva. Delo avtorjev s tem ni bilo končano. Članke je bilo treba popraviti, dopolniti, predvsem pa je bilo nujno besedilo umestiti v teoretski, prostorski in časovni kontekst. To je tudi smisel daljšega uvoda v glavni del knjige.

Knjiga obsega šest poglavij iz slovenske medijske zgodovine. Vse teme (cenzura, politični boji, gospodarska kriza, Balkan, pesmi, rasizem) so danes prav tako aktualne kot v obravnavanem času. Kaj se je spremenilo? Očitno »čas«, saj je »prostor« bolj ali manj isti. To je le deloma res, simbolno-geografski prostor je kot harmonika, ki se razteza in krči pod pritiskom zgodovinskih sprememb. Za aktualnost je odgovoren tudi način pisanja – kombinacija klasične zgodovinopisne analize in publicistično-literarnega sloga. S tem sva poskušala relativizirati podobo sedanje medijske krajine in ji dati zgodovinsko dimenzijo. V ta namen sva uporabila zanimive citate iz tedanjega časopisja, ki že s svojim arhaičnim jezikom prikazujejo slovenski novinarski diskurz. Zato upava, da je knjiga zanimiva tako za bralce, ki jim tematika ni znana, kot za družboslovce, ki raziskujejo današnje medije.

Knjiga potrebuje tudi ime. Zakaj Naši in vaši? Glavna lastnost slovenskega novinarskega diskurza v tem času so bile ostre delitve: na naše in vaše, Slovence in Nemce/Italijane, liberalce in klerikalce, Evropejce in zamorce, nas in Jude itd. To ne pomeni, da je bil diskurz delitev kakšna slovenska posebnost. V tej točki je bil slovenska javnost v sozvočju s širšim, evropskim prostorom.

Zgodba o nastajanju slovenskega časopisja je v širšem smislu zgodba o nastajanju javnosti in hkrati zgodba o nastanku slovenskega nacionalizma. Če je politična javnost »mnoštvo komunikacijskih oblik, ki imajo načeloma prost dostop, niso omejene s članstvom in v katerih individualni in kolektivni akterji pred širšo publiko izražajo mnenja o političnih temah«,[1] potem je treba tudi v slovenskem primeru začeti pripoved z oblikovanjem meščanske javnosti v 18. in 19. stoletju. Javnost in javna izobrazba (tesno povezani z razsvetljenstvom) sta neposredna posledica razpada vertikalne stanovske družbe in vzporednega formiranja moderne, funkcionalno diferencirane družbe.[2] Meščanska javnost je po Habermasu nastala kot stranski produkt kapitalističnega razvoja v Evropi. Ko je postalo meščanstvo ekonomsko močno, je poskušalo vplivati na politiko države. Izoblikovala se je javnost kot posrednik med javno oblastjo in zasebnimi interesi individualnih pripadnikov meščanstva. Ključno za to stopnjo je bilo razlikovanje med javnim in zasebnim. Javnost pa ni delovala zgolj kot posrednik, ampak je pospeševala meščansko dojemanje »sebe«. Meščanski subjekt se je izoblikoval skozi javnost. Meščanska literarna javnost je že pred nastopom politične javnosti (političnega žurnalizma) izoblikovala orodja družbene kritike.[3] Čeprav je bila meščanska javnost načeloma odprta do vseh, so v praksi obstajale omejitve. Delavci in ostali nižji sloji so bili izključeni iz javne debate. Konflikt interesov med delavci in buržoazijo sploh ni bil predmet javne razprave. »Pravi« člani javnosti naj bi bili homogeni v smislu moči in ekonomskih interesov – individualne razlike med pripadniki meščanstva naj bi predstavljali zgolj ekonomski interesi, ki jih ureja trg.[4]

Konstruiranja nacionalizmov v 19. stoletju si ne moremo predstavljati brez javnosti. Nekateri teoretiki (Karl W. Deutsch) imajo socialno komunikacijo za bistvo nacionalizma. Za Deutscha so narodi »večnamenske komunikacijske mreže ljudi«, nacionalizem pa je občutenje, ki mu nacionalna komunikacija daje prioriteto pred drugimi.[5] Za razliko od shematske in mehanicistične Deutscheve teorije, je Benedict Anderson izpostavil pomen medijev za nastajanje narodov kot zamišljenih skupnosti. Vzpon nacionalizmov je omogočila šele dostopna tehnologija tiska. Član zamišljenih skupnosti ne more poznati vseh članov, zato lahko obstaja skupnost samo skozi medije.[6] Pomen tiska za širjenje nacionalizma je nesporen, vendar lahko gledamo na fenomen skozi različna očala. Nacionalistični tisk konstruira in propagira občutek pripadnosti skupine (po Brubakerju: groupness), kar še ne pomeni, da skupina dejansko obstaja.[7] Hkrati pa vedno znova reflektira in rekonstruira skupinsko identiteto ter simbolne meje z Drugimi. Skupinska identifikacija se ustvarja prek meje skupine v interakciji z drugimi (Jenkins).[8] Časopisje v 19. in zgodnjem 20. stoletju je pomemben nosilec teh procesov. Z vidika nacionalnih kulturnih vzorcev je tisk prostor za izumljanje tradicije (modernistična perspektiva)[9] oziroma prostor za obujanje starih mitov in simbolov (etnosimbolna perspektiva).[10]

Mediji 19. stoletja so predvsem mediji besede. Zgodovina javnosti je tudi zgodovina besed, idej in pojmov. Intelektualna zgodovina in zgodovina idej iz prve polovice 20. stoletja je obravnavala ideje zunaj socialnopolitičnega konteksta, kot transhistorične entitete. »Duhovna« zgodovina je bila pogosto v navezavi z idealistično filozofijo ter tradicionalnim »rankejevskim« zgodovinopisjem velikih osebnosti.[11] Od tega je seveda odstopala marksistična humanistična publicistika, ki je na ideje gledala s pomočjo Marxovega koncepta ideologije (produkcijski odnosi določajo bazo, baza določa nadgradnjo, nadgradnja pa določa dominantno ideologijo). Nova zgodovina idej in pojmov, ki prevladuje v mednarodnem zgodovinopisju, je nastala po 2. svetovni vojni na Zahodu. Poleg marksistične občutljivosti za razmerje med idejami in družbo, je novo zgodovino idej v veliki meri zaznamovala strukturalna lingvistika Ferdinanda de Saussura (1857–1918): jezik je socialni fenomen, strukturiran sistem, ki ima tako diahrono kot sinhrono dimenzijo: jezik se s časom spreminja in vendar ima trdno strukturo v z vseh obdobjih.[12] Seveda je nova zgodovina idej vse prej kot enotna paradigma.

Reinhart Koselleck, eden izmed očetov nemške Begriffsgeschichte, trdi, da sta družba in jezik del metahistoričnih danosti, brez katerih je zgodovina nepojmljiva.[13] Koselleck ostro ločuje socialno zgodovino, iz katere izhaja, in zgodovino konceptov oz. zgodovino pojmov. »Tisto, kar se je zares zgodilo«, naj bi bilo veliko več kot zgolj »lingvistična interpretacija«. Begriffsgeschichte ne more obstajati sama zase, ampak ima vlogo posrednika med dvema ločenima področjema: med lingvističnim/konceptualnim in socialnim/materialnim. Socialna in konceptualna zgodovina pa naj bi obe imeli tako diahrono kot sinhrono dimenzijo. Pod »nelingvistične« pogoje za zgodovinske dogodke uvršča tudi institucije in pravila obnašanja.[14]

Anglofonsko zgodovinopisje je interpretiralo odnos med »zgodovinsko realnostjo« in jezikom/govorom drugače. Quentin Skinner se je lotil historične analize s pomočjo teorije govornih dejanj (speech acts), ki jo je razvil britanski filozof John Austin. Osredotočil se je na individualno rabo jezika/govora. Zgodovina bi morala sloneti na analizi posameznih govornih dejanj v okvirih danega jezika. Jezik ni samo pripomoček za opis sveta, ampak je pomemben del sveta. Besede ne opisujejo zgolj dejanj, besede so dejanja (Austin).[15] Za politično zgodovino (oziroma zgodovino politike) je to velikega pomena: če razumemo politična dejanja kot govorna dejanja, potem mora biti govor (ali časopisni članek, knjiga, plakat itd.) dejanje.[16] Po Skinnerjevem mnenju mora zgodovinar upoštevati Austinovo razlikovanje med ilokucijskim govornim dejanjem (kar storimo, ko nekaj rečemo) in perlokucijskim govornim dejanjem (kar storimo s tem, da nekaj rečemo). Da bi zgodovinar ujel tisto, kar je hotel akter z govornim dejanjem povedati, mora dobro razumeti ilokucijsko dimenzijo; to pomeni, da se mora dobro seznaniti z lingvističnimi normami, ki so na voljo avtorju. To je tudi način za odkrivanje inovacij v posameznem govoru.[17] Govorno dejanje ima dve ravni: konvencionalno in subverzivno. Subverzivna raven se napaja iz konvencionalne in lahko sčasoma prav tako postane konvencionalna.[18] Če je Skinner za predmet analize vzel posamezni govor, se je drugi predstavnik anglofonske tradicije (»Cambridge School«), John Pocock, usmeril na preučevanje kolektivnih izrazov političnega. Glavna naloga zgodovinarja političnih idej je, trdi Pocock, identificirati in rekonstruirati jezik, s katerim se »dela« politika, in opisati njegove spremembe v času.[19] Kako raziskovalec ve, da je določen politični jezik zares obstajal v preteklosti in da ni le rezultat zgodovinarjevih predstav? Politični jezik je kompleksna struktura, z vokabularjem, gramatiko, retoriko, več uporabami, domnevami in implikacijami, ki obstaja v času in ki jo uporablja ohlapna skupnost uporabnikov jezika v politične namene.[20]

Z razmerjem med socialno realnostjo in idejami se ukvarja tudi francoska, analovska zgodovinopisna tradicija, ki je razvila vplivno zgodovino mentalitet. Pojem mentalitete je veliko širši od pojma ideje ali koncepta. Raziskave so usmerjene v dolgo trajanje, pogost je kvantitativni pristop, predmet analize so občečloveške teme (smrt, strah, tudi revolucionarna mentaliteta).[21] Uporaba pojma diskurz je še bolj heterogena. Diskurz predstavlja v publicistični rabi množico izjav, ki jih druži določena tematika. Habermas pojmuje diskurz kot proces, skozi katerega so trditve, ki jih izrečejo udeleženci komunikacije, predmet odprte razprave in kritike.[22] Povsem drugače uporablja pojem Foucault v Arheologiji vednosti: diskurz je nadzorovana skupina izjav z notranjimi pravili in mehanizmi. Združuje tiste izjave, ki imajo pomen, moč in posledice znotraj družbenega konteksta. »Diskurz, ki je povezan z oblastjo, se konstituira in organizira s prakso izključevanja, kar pomeni tudi naturalizacijo izrečenega. Tisto, o čemer je moč govoriti, se zdi samoumevno in naravno, vendar je ta naravnost rezultat izključevanja onega, kar je skorajda neizrekljivo.«[23] Pojem je v zgodovinopisje vnesel zavedanje, da so družbeni fenomeni v preteklosti kulturno opredeljeni in diskurzivno konstruirani.[24] Poleg tega opozarja zgodovinarje na pomen neizrečenega. Pomembno je tudi tisto, česar časopisi ne zapišejo.

Na predvečer revolucije 1848 je bilo avstrijsko cesarstvo absolutistična država, v prvo svetovno vojno pa je monarhija vstopila z (omejeno) demokratično parlamentarno ureditvijo. Leta 1867 se je preoblikovala v Avstro-Ogrsko. »Državni polovici« sta imeli skupno zunanjo politiko, vojsko, gospodarski prostor in vladarjevo osebo. Slovensko javnost je zaznamovalo pestro politično dogajanje v »avstrijskem« delu države. V državnem zboru na Dunaju so o prihodnosti države razpravljali predstavniki šestnajstih dežel, ki so zastopali osem narodov in na ducate strank. Centralizem ali federalizem? Enakopravnost vseh narodov ali samo »velikih«? Za razumevanje zapletenih političnih razmer v tej državi uporabljajo zgodovinarji v zadnjih desetletjih dva koncepta: politična kultura in civilna družba.

Za avstrijskega zgodovinarja Ernsta Hanischa je politična kultura »splet usmeritev, razpoloženj in odnosov do političnih procesov in struktur«. Politična kultura je »politično relevantna podoba, ki jo imajo o svetu prebivalstvo, velike socialne skupine in funkcionalne elite«.[25] V Avstriji se je razvila močna državnobirokratska tradicija. Modernizacije so se izvajale praviloma od zgoraj, civilna družba se ni povsem osvobodila vpliva države. Po drugi strani pa naj bi to omogočilo relativno zgodnjo izgradnjo države blaginje.[26] Politična kultura monarhije naj bi bila v nasprotju s sočasno civilno in zastopniško usmerjeno anglosaško politično kulturo. Ameriški zgodovinar Gary B. Cohen ponuja drugačno perspektivo. Opozarja namreč, da je bila ravno habsburška država tista, ki je omogočila razvoj političnih in institucionalnih prostorov za razvoj moderne civilne družbe. V razmerah 19. stoletja obsega civilna družba tisk, prostovoljna društva, politična gibanja in seveda politične stranke.[27]

Liberalni društveni in tiskovni zakoni iz šestdesetih let 19. stoletja so obravnavali pravico do združevanja kot temeljno pravico.[28] Na oblasti so se menjavale politične stranke odličnikov, izvoljenih na osnovi omejene volilne pravice. Kljub temu se je civilna družba v veliki meri raztezala prek omejitev elektorata. Razmerje med civilno družbo in državo je po letu 1890 postajalo zelo dinamično. Državna administracija se je soočala s pritiski civilne družbe »od spodaj«, medtem ko so se visoki uradniki trudili zadržati staro tradicijo državne administracije »od zgoraj navzdol«. Širjenje volilne pravice in radikalizacija politike sta bila v tem obdobju splošna značilnost Evrope. V devetdesetih letih so v monarhiji množična politična gibanja ogrozila položaj uveljavljenih strank velikih posestnikov, konservativnega klera in meščanstva. Nova gibanja so ponujala drugačno, populistično pojmovanje skupnosti. In to ne glede na to, ali je šlo za sekularni radikalni nacionalizem in antisemitizem, katoliški ali sekularni agrarizem, urbani socialni katolicizem (na Dunaju) ali socialno demokracijo.[29] A glavni element politične nestabilnosti v državi so bila nacionalna nasprotja. Parlamentarna kriza zaradi Badenijevih jezikovnih naredb za Češko in Moravsko 1897 je privedla nasprotja med Čehi in Nemci do vrelišča.[30] Obstrukcije v državnem zboru na Dunaju so postajale vsakdanje sredstvo za dosego »nacionalnih« političnih ciljev. Uveljavitev splošne volilne pravice za moške z reformo 1906 pa ni odpravila sporov med narodi in politične nestabilnosti.[31]

Oblikovanje slovenskega nacionalizma na kratko najlažje predstavimo s pomočjo Hrochovega modela razvoja »majhnih evropskih narodov«.[32] Za prvi val modernizacijskega prodora je bila odgovorna intervencija države. Obsežne reforme habsburških vladarjev Marije Terezije in Jožefa II. v drugi polovici 18. stoletja so obsegale vzpostavitev moderne administracije, davčnega sistema, cerkvene reforme, uvedba splošnega šolstva itd. Temu je v zadnjih desetletjih 18. stoletja sledila faza intelektualnega zanimanja za življenje in jezik »ljudstva« (Hrochova faza A).[33] Majhne skupine intelektualcev so si zadale »omikanje« ljudskega jezika na temelju že starega slovenskega knjižnega standarda, ki so ga v 16. stoletju izoblikovali protestanti. Zamišljen nacionalni prostor je bil razdeljen na različne dežele (Kranjska, Štajerska, Koroška, Istra, Trst, Goriška, del Ogrske), čeprav je imela Kranjska s slovensko večino in središčno lego potencial bodočega centra. Slovenščina je veljala za »jezik kmetov«,v mestih je prevladovala nemščina ali italijanščina. Začetek nacionalne agitacije (faza B) lahko po Hrochovem mnenju pri Slovencih postavimo v štirideseta leta 19. stoletja, v obdobje t. i. Metternichovega absolutizma, ko so nezadovoljni slovenski patrioti začeli s pridobivanjem somišljenikov za »narodno stvar«. Revolucionarno leto 1848 je prineslo prvi slovenski politični program »Zedinjena Slovenija«. Program je obsegal zahtevo po združitvi Slovencev v eno politično enoto (znotraj habsburške države), torej razbitje starih deželnih meja po »narodnih« kriterijih.[34] Drugo polovico 19. stoletja pa je zaznamovala okrepitev modernizacijskih procesov: dokončen razkroj fevdalizma, železnica, (skromna) kapitalistična proizvodnja, razvoj trgovine, tiska, šolstva in predstavniškega parlamentarizma. Slovensko narodno gibanje je postalo politično gibanje, ki je poskušalo prodreti v institucije države.[35]

Prehod v Hrochovo fazo C (množično nacionalno gibanje) bi lahko umestili v leta 1868–1871, ko so slovenski voditelji organizirali masovne manifestacije, na katerih so zahtevali »Zedinjeno Slovenijo« in enakopravnost slovenskega jezika. Za slovenski nacionalizem v zadnjih treh desetletjih habsburške monarhije je značilno: politični razcep na liberalce in katoliške konservativce (klerikalce), velike regionalne razlike, jugoslovanska usmeritev (težnja po političnem ali kulturnem povezovanju z Južnimi Slovani), kulturni razmah (velika produkcija literature in ostalih umetnosti s slovenskim značajem) ter ustvarjanje gospodarskega zaledja.[36]

Uradne, državne cenzure danes ne poznamo. Kljub temu slovenski medijski prostor oblikujejo dejavniki, ki v realnosti omejujejo medijsko svobodo: neodgovorni lastniki medijev, prekernost novinarskega poklica, kontroliranje vsebine s pomočjo umikanja (zasebnih ali državnih) oglasov itd.[37] Državna cenzura je bila v času habsburške monarhije dejstvo. Pojavila se je skupaj z rojstvom moderne države in javnosti v času razsvetljenega absolutizma, višek je dosegla v prvi polovici 19. stoletja, ko je bila del policije. V letih 1863–1918 so tisk nadzorovala državna tožilstva, ki so morala dobiti obvezni izvod časopisa hkrati z začetkom distribucije. Prepovedano je bilo žaliti »nravnost in sramožljivost«, nagovarjanje k »sovražnim razprtijam« med narodi, hudodelstvo »motenje vere«, »podšuntovanje zoper državne ali občinske oblastnije« ter seveda hudodelstvo »razžalitve njegovega veličanstva in drugih udov cesarskega rodu«. Že sodobniki so ugotavljali, da so zakoni zelo elastični (t. i. kavčuk paragrafi) in jih je lahko oblast brez posebnega napora uporabljala za omejevanje kritičnega tiska. Država je kontrolirala tisk tudi z ekonomskimi sredstvi, na primer z visoko varščino in s prispevki, kar je prizadelo predvsem časopisne projekte s šibkim ekonomskim ozadjem. Slovenski časopisi so doživljali težke čase v šestdesetih in sedemdesetih letih 19. stoletja, v obdobjih ko so bili na oblasti nemški liberalci. Urednik slovenskega časopisa, je zapisal konservativni satirik Jakob Alešovec leta 1879, ve, kaj je pekel, saj ga je okusil že na zemlji. »Najhujši njegov preganjalec je državni pravdnik, kteri pogosto s konfiskacijo podere vse, kar je oni z velikim trudom v več dneh sezidal.« Poleg denarnih kazni lahko tožilec ljubeznivo uredi, da »pride urednik za par mesecev v samotno sobico na 'Žabjek' (ljubljanski zapor – op. a.)«. A vzgojna kazen, trdi Alešovec, ne doseže svojega namena: »Vredniška zver pride iz zverinjaka še ljutejša nazaj, le nekoliko previdnejša postane.«[38] Dejanska svoboda tiska je bila nekje med zakonodajo ter razmerji politične in ekonomske moči v družbi. Je danes drugače?

Ker so bili mehanizmi kontrole tiska osredotočeni na kritiko države v podobi cesarja in državnih organov, so si iznajdljivi uredniki izborili prostor svobode drugje. Če primerjamo politične antagonizme v današnjih medijih z antagonizmi v slovenskem časopisju v obravnavanem času, hitro ugotovimo, da so bili politični boji nekoč veliko bolj zabavni. A zabavnost ima svojo temno stran: uporaba sovražnega govora je bila neprimerno bolj »svobodna« kot danes. Označevanje nasprotnikov za barabe, lumpe in golazen je bilo nekaj povsem običajnega. Socialna razmerja na lokalnem in globalnem nivoju so časopisi praviloma interpretirali s pomočjo preprostih generalizacij. Bistvo zgodbe ni bil dogodek, o katerem so poročali, ampak utrditev črno-belih razmerij med Našimi in Vašimi. Poglejmo primer. Leta 1904 je v kranjskem deželnem zboru divjal oster boj med klerikalci in liberalci. Voditelja obeh strank sta se na seji 7. oktobra zapletla v prostaški prepir. Uradni stenograf je zabeležil, da je Tavčar (vodja liberalcev) izjavil, da je Šušteršič (vodja klerikalcev) lažnivec. Slednji je zapustil govornico, odšel do Tavčarjevega mesta, kjer je tolkel po mizi, metal papirje v zrak in kričal: »Lažnivec! Sram vas bodi!« Napadeni Tavčar naj bi reagiral z besedo »Zverina«.[39] Katoliški časopis Slovenec je poročal, da je razburjeni Šušteršič Tavčarju zgolj upravičeno očital laganje. Liberalni Slovenski narod je videl situacijo drugače. Šušteršič naj bi »rjovel kakor oklana krava« in tulil: »Po gobcu vas bom usekal.«[40] Z objektivnostjo se ni nihče obremenjeval. Uredniki/novinarji in politiki so bili pogosto ene in iste osebe. Omenjeni Tavčar je leta 1882 v Slovenskem narodu (kot anonimni dopisnik) hvalil čudovit govor dr. Ivana Tavčarja (samega sebe) na prireditvi v Zagrebu.

Mediji so vedno ideološki – reflektirajo družbeno realnost in konstruirajo imaginarno razmerje med posamezniki in njihovimi eksistenčnimi pogoji. To se najlepše pokaže v primerih, ko poročajo o dogodkih, ki jih je težko razumeti. Ko se je leta 1873 sesula dunajska borza, slovenski prostor zaradi slabe razvitosti ni bil neposredno prizadet. Za razliko od razvitejših delov monarhije, kjer je vladala borzna vročica, je bilo v slovenskih deželah malo vlagateljev v delniške družbe. So pa ljudje tudi na periferiji doživljali krasni novi svet kapitalizma (na primer zadolženost kmetov zaradi modernizacije kmetijstva in železnice, konkurenca »kolonialnega« blaga). Gospodarsko svobodo so podpirali zgolj nemški liberalci, slovenski liberalci so se zavzemali za protekcionistično gospodarstvo. Najlažje je bilo konservativcem, ki jim je bilo vse jasno: borzni polom je božja kazen za brezbožni liberalizem, ki je hinavska pogruntavščina Judov. Borza je, so razložili v konservativnih Novicah, kraj, »kamor zahajajo ljudje vsake baže, bogatini in capini, judje in kristjani, da kupčujejo s papirnatim denarjem«. Kljub ideološki in provincialni omejenosti so slovenski konservativci dobro razumeli osnovni problem kapitalističnih borznih pretresov – naj pomaga država ali ne? »Zdaj pomagaj ti, vlada!' – kričijo judovski časniki in njihovi privrženci. S čem neki? Vendar ne s tem, da pride vratolomnim špekulantom denar naših davkov na pomoč!« Eden izmed razlogov borznega »kracha« 1873 so bili tudi nepremičninski baloni. »Za svet, kjer se imajo hiše zidati,« so poročale Novice, »se je plačevala taka cena, da so se norci smejali.«[41] Vsiljuje se zanimiva primerjava med poročanjem o gospodarski krizi po letu 2008 in krizi leta 1873. Za današnje slovenske medije je značilno popolno sprejemanje medijskega diskurza, ki ga ponujajo finančne institucije. Slovenskim časopisom leta 1873 lahko sicer očitamo amaterizem, antisemitizem, konservativnost in provincialnost, ne moremo pa jim očitati pomanjkanje kritične distance do uveljavljenega ekonomskega sistema.

Če so imeli slovenski časopisi do ekonomije distanco, pa je gotovo niso imeli do (jugo)slovanstva, ki je bilo v tem času sestavni del slovenske nacionalne ideologije. Slovanstvo in jugoslovanstvo sta imela velik pomen za konstruiranje slovenske meščanske kulture, ki se je vzpostavljala kot nasprotje nemški in italijanski. Demonstrativno petje južnoslovanskih pesmi na prireditvah, objavljanje slovanskih avtorjev v časopisih, učenje ruščine …, vse to je delalo slovensko meščanstvo drugačno od nemškega/italijanskega v istem mestu. Strategija »svoji k svojim« je lahko uspela šele takrat, ko se je uveljavila zavest o bistveni »kulturni« drugačnosti. Ko se je leta 1875 z uporom proti otomanski oblasti v Hercegovini začela »velika vzhodna kriza«, so vsi slovenski časopisi odločno podprli upornike, pa tudi rusko armado v času rusko-turške vojne. Za Turke niso našli lepe besede, prav tako ne za nemške liberalce, ki so simpatizirali s Turki. Turke so opisovali kot »krvopivce«, kugo, dedne sovražnike itd., uporniki pa so bili plemeniti krščanski Slovani. Seveda so nemški liberalci odgovarjali, da so »divjaki« tako uporniki kot Turki, vendar so uporniki bolj nevarni, ker jih podpira »aziatska« Rusija. Šlo je za zanimivo soočenje dveh orientalističnih diskurzov. Oboji so verjeli v premoč »evropske kulture«, različno mnenje so imeli o tem, kdo naj to »kulturo« nosi na Balkan. Čeprav je bila nemško-liberalna javnost leta 1878 proti priključitvi Bosne in Hercegovine, so bili prepričani, da ima »nemška kultura« civilizacijsko misijo na Balkanu. Slovenci pa so to vlogo pripisali Ruskemu carstvu, poslovanjeni habsburški monarhiji ter seveda sebi. Slovenci naj bi bili za južne Slovane »pravi ščit proti navaljivanjem nemškega elementa«,[42] hkrati pa naj bi poslovanili »zapadno kulturo« in jo prenašali »doli na slovanski jug«.[43]

Nacionalizem je ideologija, ki ljubi banalnost in lahkotnost. Glavno vprašanje nacionalizma je: kdo smo mi in kaj nas povezuje? Kako povezati množico ljudi, ki ni imela (in še vedno nima) prav veliko skupnega. Vzgajanje ljudi v narodnem duhu je zahtevalo prijeme, ki so nagovarjali širšo publiko. Ni lepšega načina za nagovarjanje množic, kakor je narodna pesem. V pesmi lahko narodno slavo dobesedno izpojemo in s pesmijo lahko vse povežemo. Lahkotne pesmi se ne ukvarjajo z velikimi vprašanji, zanašajo se na čutenje ljudi, ki je za nacionalizem bistveno. Podobno kot se danes slovenski intelektualci pritožujejo nad vsebino slovenske narodnozabavne glasbe, se je že leta 1922 književnik Anton Funtek pritoževal nad banalnostjo »ponarodelih pesmi«. Še danes popularna pesem Na jezeru se začne z kitico: »Po jezeru bliz' Triglava čolnič plava sem ter tja. V čolnu glasno se prepeva, da odmeva od gore.« »Iz verza 'v čolnu glasno se prepeva',« je bil ciničen Funtek, »bi sklepal normalen človek, da je zbrana večja druščina v čolnu. Seveda pa te druščine ni v čolnu, to sklepaš iz naslednje kitice: 'Mile ptice po dolinah in planinah se bude / ker so čule pesem mojo, vsaka svojo žvrgole.' Torej vesla in poje v čolnu samo ena oseba!«[44] Racionalistični Funtek ni razumel bistva popularnih narodnih pesmi. Zapeta beseda dobi pravo moč šele takrat, ko se izgubi njen pomen. Člani nogometne reprezentance, ki mrmrajo besedilo himne, gotovo ne vedo, kaj pomenijo besede. Vedo pa, kaj pomeni himna.

Slovenska samopodoba se je izoblikovala v ostrem boju z nemškim in italijanskim nacionalizmom. Oba sta dokazovala, da sta nosilca »prave« kulture. Zato bi morali majhni narodi to kulturo prevzeti in ji priznati večvrednost, kar bi v praksi pomenilo popolno kapitulacijo. Slovenski voditelji so torej razumeli, kaj pomeni vsiljevanje kulture. So zato bolj naklonjeno gledali na afriška ljudstva, ki so jim kolonialne velesile prinašale »civilizacijo«? Niti ne. Časopisi so Afričane slikali kot divjake in kanibale. Na primer: »V Afriki je republiko Liberijo nagloma napadla četa divjih paganskih zamorcev, posekala 350 ljudi, potem spekla in požrla. Grozno djanje!«[45] Sicer pa je poleg divjaštva izstopala še umazanost, animalična pohota in nizka inteligenca. Eden redkih poznavalcev Afrike je bil misijonar v Sudanu Ignacij Knoblehar (1819–1858). Knoblehar je v domovino pripeljal afriške otroke, ki so jih vzeli v varstvo in izobraževanje slovenski dobrotniki. V teoriji bi se morali ti ljudje vrniti v Sudan kot misijonarji. Vendar nekateri te naloge niso hoteli sprejeti in so se rajši potepali naokoli kot marginalci v svetu belih.

Medtem ko je leta 1897 v državnem zboru kultura dialoga padla na najnižjo raven (poslanci so se zmerjali in pretepali), so lahko Dunajčani v Pratru opazovali, kako živijo pravi divjaki. V živalskem vrtu so postavili afriško vas, kamor so naselil pripadnike ljudstva Ašanti iz Gane.[46] Ali so bili ti ljudje prostovoljno ponižani v razstavne živali, časopisi ne poročajo. Afričani gotovo niso bili krivi, da so poslanci v parlamentu tolkli »z deskami po mizah in se vedli kot zbesneli«, kljub temu so slovenski novinarji poročali, da se poslanci obnašajo kot »Ašanti-Zamorci«.[47] Če bi bilo to res, poslanci ne bi razgrajali po parlamentu, ampak bi mirno sedeli za ograjo v živalskem vrtu. Kot pravi divjaki.