| |
| |
|
|
| |
Študije |
|
| |
|
|
| |
Marko
Prpič
|
|
 |
|
|
| |
Poročanje o dnevnih dogodkih v osrednjih večernih
poročilih |
|
|
|
|
| |
Od decembra 1995 imajo slovenske televizijske
gledalke in gledalci možnost spremljati dve večerni informativni
oddaji. V čem sta si oddaji podobni in v čem se razlikujeta?
Kdo lahko nagovori slovensko javnost? Koliko so v oddajah
24ur in Dnevnik navzoče civilna družba, manjšine ali marginalne
skupine državljanov? O vsem tem piše Marko Prpič
v svoji analizi osrednjih dnevnoinformativnih oddaj.
Za vzorec je vzel marec 2006 in s kvantitativno analizo prišel
do zanimivih ugotovitev. Oddaji sta si namreč po strukturi
zelo podobni, razlikujeta se po nekaterih segmentih. Pomembnejša
razlika je še pri oglasih, ki jih je v oddaji komercialne
televizije precej več. Tudi obravnava po tematskih sklopih
pokaže, da v oddajah ni velikih razlik, vseeno pa sklopoma
notranja politika, vojne/konflikti/kriminal/varnost in kultura/zabava/šport/prosti
čas več časa namenja komercialna televizija. V osrednjih poročilih
komercialne televizije izstopa poročanje o kriminalnih dejanjih,
v osrednjih poročilih javne televizije pa je večji poudarek
na mednarodnih spopadih. Obe televiziji poročata pretežno
o dogodkih, vezanih na glavno mesto Ljubljano, odsotnost regij
in manjših krajev je najbolj opazna v tematskem sklopu gospodarstvo.
Najmanj pa je v obravnavanem obdobju tem o manjšinah in šibkih
družbenih skupinah, o nekaterih ves mesec ni bil objavljen
niti eden prispevek. Tudi nevladne organizacije oziroma civilna
družba niso deležni posebne pozornosti. Ko pa pogledamo, kdo
so akterji, ki nastopajo v analiziranih oddajah, ugotovimo,
da prevladujejo politiki, ženske predstavljajo manj kot petino
akterjev, nastopajo pa večinoma v tematskih sklopih javni
servis/socialna država/humanitarno delo in družba/religija
ali pa med anonimnimi akterji. Pri zunanji politiki je pogled
obeh osrednjih televizijskih poročil izrazito evropocentričen,
v marcu na primer v njih ni bilo niti enega prispevka o Južni
Ameriki ali Avstraliji. Avtor ugotavlja, da je zlasti skrb
zbujajoče dejstvo, da vse negativne trende – dominacija politike,
odsotnost ali v najboljšem primeru skromna zastopanost manjšin
in civilne družbe, prevladujoča osredotočenost na Ljubljano
v notranji in evropocentričnost v zunanji politiki, neprimerno
manj žensk, ki govorijo v oddajah – opažamo tudi pri javni
televiziji. |
|
| |
|
|
| |
Preberite
si celotno študijo: 
PDF
(232kb) |
|
| |
|
|
| |
Sandra
B. Hrvatin, Lenart J. Kučić, Iztok Jurančič
|
|
|
|
|
| |
Medijsko lastništvo in učinki na neodvisnost
medijev |
|
|
|
|
| |
Pri monitoringu medijskega lastništva in učinkov,
ki jih ima lastništvo na neodvisnost medijev v Sloveniji, so
avtorji Sandra B. Hrvatin, Lenart J. Kučić
in Iztok Jurančič obravnavali zlasti vlogo
državnih lastniških deležev v medijih, ki so posledica specificne
oblike privatizacije v začetku 90. let prejšnjega stoletja.
Hkrati so poudarili, da pri analizah medijskega lastništva v
Sloveniji izpiski iz delniških knjig ne razkrivajo prave slike,
da navajanje podjetij s formalnim lastništvom ne pove vsega,
veliko več pa povedo povezave med člani uprav ali nadzornih
svetov družb, ki so formalno medijske lastnice, in družbami,
ki niso neposredno lastnice deležev v medijskih podjetjih, ampak
imajo možnost upravljati interese. Izpostavili so primer lastniške
strukture in njenega vpliva na avtonomijo novinarjev in medija
v osrednjem splošnoinformativnem časniku Delo. Ko obravnavajo
povezanost politike, medijskega lastništva in medijskih vsebin,
ugotavljajo tudi problem političnih pritiskov na medije z usmerjanjem
oglasov. Država ima namreč pomembne lastniške deleže tudi v
nekaterih največjih oglaševalcih, kot so telekomunikacijska
in zavarovalniška podjetja ipd. Ko obravanavajo probleme medijske
politike, ugotavljajo sporne zakonske rešitve, zlasti tiste,
sprejete v zadnjih dveh letih. V tej luči so analizirali državno
sofinanciranje medijev. Pregledali so podatke o poslovanju izdajateljev
radijskih in televizijskih programov, tudi tistih, ki imajo
status programov posebnega pomena za Republiko Slovenijo. Ugotovili
so, na primer, da imajo izdajatelji programov, ki so bili med
letoma 2002 in 2005 prejemniki državne pomoči, manjši kapitalski
donos vendar tudi nižje stroške dela, kakor velja za povprečje
v dejavnosti. Zanimiv je podatek glede radijskih programov v
Sloveniji: sedemnajst jih nima nobenega zaposlenega, petnajst
pa le enega. |
|
| |
|
|
| |
Preberite
si celotno študijo:
PDF
(711kb) |
|
| |
|
|
| |
Roman
Kuhar
|
|
|
|
|
| |
Manjšine v medijih |
|
|
|
|
| |
Pri monitoringu prikazovanja manjšin, zlasti
Romov, muslimanov, gejev in lezbijk v izbranih lokalnih in nacionalnih
medijih v Sloveniji je Roman Kuhar vzel za
vzorec februar 2006. S kvantitativno in diskurzivno analizo
medijskih tekstov o omenjenih manjšinskih skupinah je ugotavljal,
kdo govori, kaj in kako govori, čigavi pogledi in interpretacije
se reproducirajo, kakšne so implicitne predpostavke v medijskih
tekstih o manjšinskih skupinah in katere diskriminatorne prakse
medijski teksti legitimirajo. Analiziral je 249 medijskih tekstov,
ki so bili povezani z muslimani, Romi, geji in lezbijkami. Največ
– 78 odstotkov – jih je bilo v obravnavanem obdobju povezanih
z muslimani, in sicer zato, ker je prevladovala tema o karikaturah
preroka Mohameda. Medijske tekste so večinoma napisali moški,
tudi med sogovorniki medijskih ustvarjalcev so prevladovali
moški. Med 390 sogovorniki in sogovornicami – med njimi je bilo
največ politikov oziroma političark – je bilo celo 89 odstotkov
moških. Izmed 194 tekstov o muslimanih sta jih največ objavila
Delo in Večer. Epizodo o karikaturah in protestih je avtor označil
za obliko medijske moralne panike, hkrati z njo pa je bila na
delu stereotipizacija, s katero se je ustvaril vtis, da je nasilje
splošna značilnost vseh muslimanov. Učinek generalizacije je
bil dosežen tudi tako, da so zahodni govorniki navajani z imeni,
priimki in funkcijami, na drugo stran pa je postavljen »glas
muslimanskega sveta«, poenoten v eno mnenje in pogosto izenačen
z glasom, ki je najbolj radikalen. O temah, ki so povezane z
muslimani in islamom, so v obravnavanem obdobju v izbranih medijih
največ razpravljali evropski in ameriški politiki, razmerje
med zastopanostjo predstavnikov iz »islamskega sveta« in predstavnikov
»zahodnega sveta« pa je skoraj dva proti osem.
Skoraj dvajset odstotkov vseh medijskih tekstov o Romih je
objavljenih v kontekstu črne kronike in poročil o kriminalnih
dejanjih. V obravnavanem obdobju so Romi najpogosteje obravnavani
v tematskih okvirih kriminala in razprave o osnutku krovnega
zakona o Romih.
Število medijskih tekstov – 14 – o gejih in lezbijkah v obravnavanem
obdobju potrjuje tezo, da je to marginalna novinarska tema.
V medijskih tekstih je homoseksualnost še vedno razumljena
kot eksces ali eksotika. V zadnjem obdobju je tema gejev in
lezbijk najpogosteje postavljena v kontekst politične razprave
o registraciji istospolnih partnerskih zvez. Mediji pri obravnavanju
homoseksualnosti te teme ne medikalizirajo več, vendar v medijske
reprezentacije še vedno uhajajo diskurzi, ki reproducirajo
stereotipne podobe.
|
|
| |
|
|
| |
Preberite
si celotno študijo:
PDF
(255kb) |
|
|
|
|
