Media Watch / Medijska preža

O vstajniškem procesu, ki je zaznamoval zimo 2012/13, ne moremo misliti, ne da bi hkrati razmišljali tudi o vlogi medijev. Na eni strani so mediji vstajniške procese afirmirali in bili pomemben dejavnik mobilizacije, s tem pa tudi del same vstajniške kompozicije. Dogajanja na ulicah so spremljali v realnem času, zajemali njegovo mnogoterost in heterogenost. Na drugi strani so vestno opravljali tudi klasično policijsko funkcijo prenašalca ukazov državnih služb in izvajalca oblastne politike. O različnih in tudi protislovnih medijskih naracijah o vstajah pišemo v novi, dvojni številki Medijske preže (junij 2013), ter sklenemo, da nekaj mesecev po prvotnih vstajniških momentih ponovno prevladuje politična praznost in da mediji ponovno gradijo legitimnost politike, ki so jo vstaje razgradile.

Ugotavljamo, da je eden glavnih problemov medijskih hiš, ko gre za poročanje o sedanji finančni in gospodarski krizi, da so del sistema. V medijih krizo razlagajo vedno isti ljudje, hkrati pa imajo nekateri novinarji svoje ljudi in podjetja, o katerih v zameno za ekskluzivo ne objavijo nič kritičnega.

Izpostavljamo zahtevo, da se preveri in zagotovi integriteta tudi v medijski industriji, ter se sprašujemo, kdo bo raziskoval in odkrival sporne prakse, »ki ustrezajo definiciji korupcije« v medijih.

Sprašujemo se tudi, ali lahko novinarji z ustanovitvijo medijskih zadrug pridejo do delovnih mest in tudi do pogojev za delo, ki temelji na združevanju, solidarnosti, soupravljanju in horizontalnem vodenju.

Lastniške skupine tiskanih medijev bodo razpadle. Ali je lastniška kriza v medijih priložnost za povečanje notranjega kapitala zaposlenih? Predstavljamo podatke o poslovanju lastniških skupin tiskanih medijev; ugotavljamo, da so podkapitalizirane, nestabilne in prezadolžene ter napovedujemo, da bosta razpad in preoblikovanje teh kapitalsko povezanih skupin narekovala prihodnost tiskanih medijev v Sloveniji.

V rubriki »Iz zgodovine tiska« pišemo o finančnih pogojih za tisk na koncu 19. stoletja, ko je o »plačancih« v časopisih Jesenko zapisal: »Nikdo ne pozna teh tičev, pozna jih le voditelj, ki jih v najem jemlje.«

Objavljamo serijo člankov o sovražnem govoru ter izpostavljamo, da v tej razpravi pogosto ostanejo zamolčani pozitivni vidiki spletne in mobilne komunikacije, ter da je potrebno gledati ne le nevarnosti, temveč raje prednosti novih prostorov javne komunikacije.

Objavljamo tudi tematsko prilogo o primerjanju medijskih reform v različnih regijah sveta.

Karola je odlikovala posebna lastnost. Bil je velik človek in zanesljiv sogovornik v številnih razpravah o medijih. Poleg intelektualne razgledanosti in pronicljivih ocen trenutnih razmer na medijskem področju je bil tudi pravi tovariš, pripravljen pomagati posameznikom in organizacijam civilne družbe v njihovih prizadevanjih pri spreminjanju razmer v državah, v katerih delujejo.

Kadarkoli smo potrebovali njegovo pomoč ali enostavno nasvet, kako naprej, je bil pripravljen pomagati. Čeprav že hudo bolan, je za OVSE napisal najbolj temeljito oceno sporne madžarske medijske zakonodaje, na katero se sklicujejo evropske institucije in zagovorniki svobode medijev na Madžarskem.

Današnji čas, v katerem so mediji in novinarji izpostavljeni številnim pritiskom, v katerem državljani izgubljajo zaupanje ne samo v politiko in vladajoče elite, temveč tudi v prevladujoče načine regulacije medijskega sektorja dokazuje to, kar je Karol vseskozi trdil in delal. Da je potrebno braniti temeljne vrednote, da je potrebno vztrajati na tistemu, kar bi moralo biti in ne tistemu, kar je lahko. Da je to, kar se danes zdi nedosegljivi ideal in utopija, nekaj, kar je uresničljivo in čemu moramo težiti. Da se je za medijske svobode potrebno boriti in jih izboriti. In da nikoli ne smemo pozabiti, zakaj so neodvisni in svobodni mediji za nas državljane pomembni. Če se tega zavedamo, potem imamo pred sabo cilj, za katerega se je vredno zavzemati in zaradi katerega je lažje prenašati začasno izgubljene bitke in izgubo tovariša.

Izšlo je poročilo o Sloveniji v okviru mednarodnega raziskovalnega projekta »Spremljanje vpliva digitalizacije medijev« (v angleščini »Mapping Digital Media«), ki ga v 60 državah izvaja več kot 150 raziskovalcev. Raziskavo, ki preučuje priložnosti in tveganja, ki jih za družbo in medije ustvarja prehod s tradicionalnih na digitalne medijske platforme, organizira medijski program Fundacije za odprto družbo (Open Society Foundations). Poročilo o Sloveniji sta pripravila dr. Marko Milosavljević in mag. Tanja Kerševan Smokvina.

Poročilo je v angleškem jeziku dostopno na spletni strani Fundacije za odprto družbo.

Poročilo bo v sodelovanju med Fundacijo za odprto družbo in Mirovnim inštitutom predstavljeno ciljni javnosti v novembru, ko bo tudi dostopno v slovenskem prevodu.

Zakaj Naši in vaši? Glavna lastnost slovenskega novinarskega diskurza v času, ki ga popisuje knjiga, so bile ostre delitve: na naše in vaše, Slovence in Nemce/Italijane, liberalce in klerikalce, Evropejce in zamorce, nas in Jude itd. To ne pomeni, da je bil diskurz delitev kakšna slovenska posebnost. V tej točki je bila slovenska javnost v sozvočju s širšim, evropskim prostorom.

Zgodba o nastajanju slovenskega časopisja je v širšem smislu zgodba o nastajanju javnosti in hkrati zgodba o nastanku slovenskega nacionalizma. Če je politična javnost »mnoštvo komunikacijskih oblik, ki imajo načeloma prost dostop, niso omejene s članstvom in v katerih individualni in kolektivni akterji pred širšo publiko izražajo mnenja o političnih temah«, potem je treba tudi v slovenskem primeru začeti pripoved z oblikovanjem meščanske javnosti v 18. in 19. stoletju.

Knjiga obsega šest poglavij iz slovenske medijske zgodovine. Vse teme (cenzura, politični boji, gospodarska kriza, Balkan, pesmi, rasizem) so danes prav tako aktualne kot v obravnavanem času. Kaj se je spremenilo? (...)

Center za medijske in komunikacijske študije Srednjeevropske univerze v Budimpešti (CMCS/CEU) je 5. 1. 2012 objavil primerjalno študijo madžarskega medijskega zakona z dvajsetimi drugimi zakoni v evropskih državah, ki jih je navajala madžarska vlada v zagovoru spornih zakonskih rešitev. Pri izdelavi študije je v delu, ki se nanaša na Slovenijo, sodeloval tudi Mirovni inštitut. Povzetek in celotno besedilo študije je dostopno na spletni strani CMCS/CEU.

Georgina Henry, glavna urednica spletnih vsebin britanskega časnika Guardian je 21. novembra 2011 v Ljubljani govorila o uredniških in poslovnih strategijah Guardiana v času, ko se zastavljajo vprašanja o prihodnosti novinarstva in preživetja tradicionalnih medijev. Predavanje in pogovor z Georgino Henry je organiziral Mirovni inštitut v sodelovanju s Fundacijo Guardian in s podporo Britanskega veleposlaništva v Ljubljani.

Georgina Henry je bila v 22 letih službe pri Guardianu urednica priloge MediaGuardian, namestnica odgovornega urednika Alana Rusbridgera (in tukaj), pobudnica in urednica blogerske in debatne platforme spletne strani Guardiana »Comment is Free« ter urednica kulture pri Guardianu in Observerju.

Tukaj objavljamo prepis njenega predavanja v angleškem jeziku.